Indija velja za mater sveta in duhovno zibelko človeštva. Pravijo, da obiskovalec ob prvem stiku z njo začuti njen mik in se znova in znova vrača k njej. V srcu “civiliziranega človeka” z zahodnega sveta zapusti močno sled, ki se odrazi v želji, ki jo želimo znova in znova potešiti. Ali je v tem kaj resnice?
Tega ne moreš vedeti vse dotlej, dokler tega ne preizkusiš na svoji koži. Tako sem prišel do odločitve, da deželo obiščem. V Indijo bi šel bogatiti moj duhovni svet in se ji odprl tako, da bi se lahko dotaknila globin moje duše. Zavedam se namreč, da smo na zahodu ujetniki uma, da smo zapostavili duhovno plat in postali kot ptice z enim krilom.
Na zahodu smo razvili intelekt, logiko in racionalno plat, močno pa zaostali pri intuiciji, introspekciji in stiku s svojim najglobljim bistvom. Razum in srce nista v ravnovesju, zato se vse bolj utapljamo v vrtincu problemov, ki jih ne znamo več zajeziti. Zaslepljene z materialnostjo in dogajanjem zunaj nas nas je potegnilo v slepo potrošništvo, ki želi le kopičiti in kopičiti ter nas pušča vse bolj prazne in obupane. Temu lahko narediš konec le tako, da okrepiš srčno, čustveno in duhovno plat, to pa je laže narediti v okolju, ki je temu bolj naklonjeno kot naše.
Iz navedenih razlogov se nisem odločil za turistično potovanje po Indiji temveč – za obisk ašrama, duhovnega centra, kjer bi najtesneje lahko prišel v stik z bogastvom duhovne tradicije, pa tudi z energijami duhovnih učiteljev in aspirantov. Tu – sem si dejal – se bodo najlaže sesuli slonokoščeni stolpi okostenelih razumskih konceptov v moji glavi in bo najlaže prišlo do duhovne predaje, odpiranja srca in vzpostavljanja stika z modrostmi vzhoda.
Nekaj let je ta želja v meni le zorela, potem pa se je nenadoma razpletlo kar samo od sebe. Pojavila se je priložnost za obisk ašrama Gufa v Haidakhanu (ali Herakanu), na severu Indije, pod Himalajo, v bližini izvira svete reke Gautama Ganga (Ganges). To področje ob Gangi in hkrati pod sveto goro Kailash omenjajo kot najbolj sveto mesto na Zemlji in mesto duhovnega čiščenja. Ašram je postavil jogi in duhovni učitelj Babaji (1970-1984), ki zavzema posebno mesto med indijskimi duhovnimi mojstri. Nekateri ga imenujejo Maha avatar, drugi Velika manifestacija božanskega na Zemlji. Ne glede na versko, duhovno ali filozofsko ozadje častilcev, je Babaji napravil vse, da bi ljudem omogočil doživeti božansko enost kreacije in občutka lepote, harmonije, blaženosti in moči, ki so posledica življenja po načelu: resnica, preprostost in ljubezen. Ustvaril je Haidakhan kot model takšnega načina življenja z izjavo: »Tu se začenja novi svet«. Ašram se nahaja v neposredni bližini votline, kjer se je Babaji prvič pojavi.
Obisk v ašramu Gufa je v načrtu chine kluba (katere član sem postal tudi sam) vsako leto. Michelangelo Chiecchi s skupino kakih 30 članov, v kateri je največ Slovencev in Italijanov, je tam zelo zaželen in visoko cenjen gost.
Okoliščine so bile prijazne, kot sem si le mogel želeti: tokrat je bila organizacija potovanja še posebej ugodna, saj je bil let z Brnika, preko Pariza v New Delhi, trajanje obiska pa relativno kratko, 16 dni, a vendar dovolj dolgo za ustvarjanje pristnega stika.
Pri tem sem prihranil dan dopusta na račun prazničnega 31. oktobra; potovanje je bilo tempirano na zadnji dan oktobra, tik pred praznikom.
Fotografije:
zgoraj: lokalna lepotica z otrokom
sredina: Na odcepu proti goram in Haidakhanu
spodaj: Babaji-jev dom v ašramu
Naposled – Indija
Prvi stik z Indijo po pristanku na letališču v New Delhiju v poznih nočnih urah ni bil ravno prijeten: ozračje je tam tako umazano, da so nam razdelili priročne maske, ki pa jih nismo uporabili. Carinske formalnosti so potekale hitro. Avtobus, za lokalne razmere sicer luksuzen, nas je za kakih 200 km vožnje tresel dobrih osem ur in naposled pripeljal v manjše mesto Haldwani. Prometni režim je v Indiji takšen, da gredo občasno lasje pokonci tudi tistim tujcem z boljšimi živci. A se kmalu navadiš, saj pri tem ni občutiti nestrpnosti, ki je sicer stalnica na naših cestah. Treba se je privaditi tudi hrupu, saj je troblja v vozilu najpogosteje uporabljani rekvizit, s katerim vozniki sporočajo svoje namere drugim udeležencem v prometu.
Ker je naš prevoz potekal ponoči, smo potovali relativno mirno in hitro, tako da smo se pozno ponoči – precej zdelani – že namestili v hotelu v mestu Haldwani. Preden smo se zapeljali do ene najpomembnejših osebnosti v tem delu Indije – do duhovnega učitelja Muni Raji-ja, ki je Babaji-jev najbližji učenec in inkarnacija Dattatreye, smo si v mestu najprej nakupili nekaj udobnih indijskih oblačil. Sprejem pri duhovnem mojstru je bil topel in prisrčen; novincem v skupini je dodelil indijska imena.
Do ašrama Gufa se je s Haldwanija najprikladneje napotiti s terenskimi vozili, preko ozke in od monsunov mestoma zelo zdelane, a zelo slikovite gorske »ceste«, ob kateri je pogosto videti opice. Po slabih dveh urah vožnje, ko se vzpneš preko precej visokega hribovja Kumoan, se spustiš v dolino reke Ganges, relativno blizu njenega izvira. Ašram leži prav ob strugi reke, ki je v tem času (pozimi) dokaj prazna – po njej teče le nekaj manjših rečic, ki se v široki dolini ločujejo in znova združujejo.
Srečanje s to sveto reko je bilo na moč prijetno. Bistra, čista voda je bila v tem času neverjetno topla – med 16 in 19 stopinjami, kar je neobičajno toplo. Bili smo presenečeni nad čistostjo – piti jo in kopati se v njej tako blizu izvira je bil pravi užitek. Ko smo v naslednjih dneh v neposredni bližini ašrama poglobili in zagradili del struge ter tako uredili primeren tolmun za kopanje, sem presenečen razmišljal, da mora imeti voda tudi zdravilne lastnosti. Pri prekladanju težkih kamnov sem se poškodoval, a glej si no – poškodba, ki je bila podpluta s krvjo, je v manj kot pol ure dela v vodi kar izginila. Pravijo, da ta reka čisti tudi na duhovni ravni.
Fotografije:
zgoraj: na vstopu v ašram Gufa
sredina: na obisku pri Muni Raji-ju
spodaj: ašram Gufa ob Gangesu
Življenje v ašramu
Stik z oskrbnikom in hkrati “glavnim svečenikom” ašrama, Gurarijem po imenu, je bil zame pravo doživetje. Ta živahni indijski človek drobne rasti, iz katerega sije ljubeznivost, dobrota in notranji mir, predano in neumorno opravlja kopico vlog v ašramu, od zelo zgodnjega jutra do noči. Na njegovih plečih pristanejo vsi problemi v ašramu, a to ne kali njegove dobre volje in sproščenosti. Pokazal nam je spalnice in razložil dnevni red. Svojo spalno vrečo sem razprostrl v enem od večjih prostorov v prvem nadstropju poslopja, poleg četverice fantov. Stranišče: zunaj. Kopalnica: Ganges, oddaljen kakih 150m.
Verjetno v vseh ašramih življenje poteka podobno – v znamenju “aratijev”, duhovnih obredov zjutraj in zvečer, vmes pa se odvija še kopica drugih dejavnosti, na primer “karma joga”. To je služenje, izvajanje koristnega dela, ki se mu predaš docela in ga tako rekoč spremeniš v meditacijo. Tudi ob delitvi drugih nalog, ki jih je potrebno vršiti v lastni organizaciji skupine – priprava hrane v lastni kuhinji, pomivanje, čiščenje in urejanje ašrama in podobno, ni bilo negodovanja. V ašramu praktično ni drugega osebja za vršitev teh del, za večino morajo poskrbeti obiskovalci sami. Toda ob tem delu spoznavaš eksotično indijsko okolje, življenjske navade, sredstva za delo in seveda – ljudi, domačine, s katerimi navežeš stik. Odločil sem se za “karma jogo” v glavni kuhinji ašrama, kjer sem bi priča postopkom priprave večjih količin hrane na velikih ognjiščih, kakršna so bila “v modi” pri nas morda v srednjem veku. Hrana se je pripravljala na najpreprostejši možen način in je bila zelo okusna. Čudil sem se spretnosti glavnega kuharja in pomočnikov ter preprostosti orodij in rekvizitov, ki so se pri tem uporabljali. Nekaj fantov je popravljalo pot preko peščin struge Gange, ki povezuje oba dela ašrama.
Jutranji in večerni obrok smo pripravljali sami, v lastni manjši kuhinji. Jutranjemu aratiju je sledil zajtrk, predvsem sadje, večerja pa je bila bolj obilna in pestra, v skladu z našimi prehranjevalnimi navadami in željami; priprave nanjo so stekle že dopoldne. Hrana, pripravljena na preprostem ognjišču na silno preprost način in iz neoporečnih sestavin je bila res dobra.
Vmes, nekaj po poldnevu, so nam v glavni kuhinji ašrama pripravili obrok, ki smo ga v vedrih prinesli preko Gangesa. Neobhodna glavna jed je bila – riž.
V ašramu je tudi nekaj »komforta«: umazano perilo lahko izročiš pralcu, ki ti naslednji dan prinese opranega, za ceno 20 rupij za kos (1€ je cca 64 rupij), krojač pa ti kar na cesti popravi ali sešije kak kos oblačila. Telefonsko klicanje v Slovenijo je bilo razmeroma poceni – cca 30 rupij za minuto pogovora. Lokalna trgovina s tekstilom je dobro založena z dokaj kakovostno robo – indijskimi oblačili.
Fotografije:
zgoraj: Gorari, oskrbnik ašrama
sredina: glavna kuhinja in kuhar
spodaj: lokalni krojač
Duhovni obredi – čemu?
V stik z duhovnostjo prideš v ašramu predvsem preko duhovnih obredov – “aratijev”, po naše bi jim rekli “maše”. Odvijali so se zunaj, pred templjem z devetimi stožčastimi kupolami, zjutraj okrog šeste in zvečer okrog 18 ure. Čaščenje božanstev, ki poteka ob prepevanju obrednih pesmi in hvalnic, je doživetje, ki sem ga doživljal veliko prisrčneje kot kako mašo v domači cerkvi. Nikakršnega strahu pred Bogom ali tesnobe ob razpelu križanega, le radost in vedrina, ki napolnita vso dušo. Nihče nam ni razlagal duhovnega nauka in ozadja obredov, vendar sem dojel, da bogoslužje poteka v spoštovanju vseh drugih ver, ki pravzaprav častijo istega boga in ista božanstva, le da jih vsak po svoje imenuje in razlaga. Tu bogoslužje poteka v čaščenju hindujskih bogov z Bramo, Višnujem in Šivo na čelu, vendar ne gre za klasično hinduistično doktrino. A nikomur se ni zdelo potrebno, da bi se v to poglabljal.
Ko ti postane jasno, da v resnici ne gre za oboževanje kipov ali abstraktnih oseb pač pa za simbolično obračanje k naravnim silam, ki so odgovorne za nastanek, razvoj in spreminjanje kreacije oz. vesolja, potem odpade pomislek, da se priklanjaš lažni avtoriteti ali malikom brez realnega ozadja.
Toda omenjeno spoznanje vendarle ni bilo dovolj prepričljivo, da bi moj ego vsak dan brez pomislekov namenjal nekaj ur enoličnim obredom. Drugega dne me je nenadoma prešinilo drugo spoznanje, ki je pomisleke dokončno razpršilo.
Sam verjamem, da se Bog nahaja v vsakem živem bitju ali predmetu, ki sestavlja stvarnost in tisto, kar me najbolj zanima je – spoznati to svojo božansko bit, svojo resnično notranje bistvo. Toda do tega bistva ni moč prodreti z razumom, pač pa s čustvi in z občutki, ki oživijo in se okrepijo le – s predajo. Stvarnika, Izvora ni moč razumeti, pač pa občutiti. Zato je predaja svojemu božanskemu bistvu eno najpomembnejših dejanj, ki jih mora opraviti iskalec na duhovni poti.
Toda – kako naj se predam nečemu abstraktnemu? Nemogoče, če ne vem, kako se predati nečemu konkretnemu; nečemu, kar lahko opažam kot objekt zunaj sebe. In tako mi je postalo jasno: predaja zunaj opaženemu, konkretnemu – Bogu ali božanstvu, ki je poosebljeno v obliki verskih ikon, je namenjena urjenju v predaji, da bi se lahko nato predali tudi notranje, svojemu resničnemu bistvu. Zunanja predaja utre pot notranji predaji, tako kot zunanje spoznanje odpre pot notranjemu spoznanju. Urjenje v predaji pa ni stvar, ki bi jo človek opravil v nekaj urah. Ob tem spoznanju so se zadržki za opravljanje aratijev stopili kot sneg na soncu.
In potem sem začel v tem uživati. Predaja je stekla kar sama, saj so bile obredne pesmi, katerih besedila smo brali iz knjižic (z angleškim prevodom indijskih besedil), tako lepe in melodične, da se je um zlahka prilepil nanje. Tudi harmonij in zvončki, včasih tudi nizke vibracije bobnov, so doprinesli k polnosti zvočne podobe, nekajkrat pa je počutje dodatno popestril še ogenj. Predati se in usmerjati ljubezen k predmetu oboževanja, ki je bil le zunanja metafora za tisto notranje, ni bil več problem. Začutil sem, kako se usmerjam in povezujem z nečem ogromnim, nepojmljivim, z nečem, ki omogoča, da je vesolje čarobna mojstrovina in da je stvarnost neponovljivo doživetje.
Tekom dneva sem se večkrat zalotil, kako prazen, spokojen in miren um imam. V njem so odzvanjali le verzi obrednih pesmi, ki so me vračali v počutje predaje v teku aratija. Vse je bilo tako prijetno, brez skrbi in neugodnih misli, strahov in sodb. Predaja je res učinkovala! Hvala ti, Babaji!
K vzvišenemu, nekoliko mističnemu počutju je prispevalo še nekaj malenkosti: pred obredom se je bilo treba očistiti – skopati v sveti reki Ganges. Prvega dne sem doživel majhen šok: ob pol šesti uri zjutraj je bilo treba s tople postelje na mraz (kakih 10 stopinj), zakoračiti v hladno vodo in se potopiti vanjo (k sreči je bila neobičajno topla). Toda, ko sem ugotovil, da to nikakor ni takšen napor, kot sem si predstavljal, so naslednja kopanja postala pravi izziv. Obenem je ta vodni obred deloval tako poživljajoče, da sem sklenil z mrzlo jutranjo kopeljo nadaljevati tudi doma. Še večji užitek pa so bila kopanja pozneje, po poldnevu, po končani karma jogi, ko se je temperatura zraka povzpela do 30 stopinj in čez.
Pred pričetkom aratija, po jutranjem kopanju v sveti reki, Gurari vsakomur podeli “čandan”, znamenje na čelo v obliki rumenih vodoravnih črt in rdeče točke med obrvmi. To simbolizira simbolično ohladitev uma in krepitev tretjega očesa. Globok vtis pusti v duši zvonjenje številnih zvonov in zvončkov na začetku aratija – vsak poišče svoj zvonec in prispeva k veličastni zvočni sliki, ki pomaga izprazniti um in ga napolni z božanskimi vtisi. Ob tem pasti v ekstazo ni posebno težko. Predaja non plus ultra!
Zadnje dejanje aratija je delitev “prasada” – obredno obdarovanje s prgiščem sadja ali oreškov. To je dejanje, s katerim razveseliš še čutilo za okus. Sladko sadje prispeva k dodatnemu telesnemu ugodju in spodbudi apetit.
Ženske z menstruacijo, ki v tem času veljajo za “nečiste”, se aratija ne smejo udeležiti neposredno temveč morajo biti nekaj metrov oddaljene od ožjega “posvečenega” območja templja.
Fotografije:
zgoraj: duhovni obred (arati)
sredina: portal glavnega templja
spodaj: Gorari daje chandan (znamenje na čelo)
Življenje v ašramu je pestro
Eno od pomembnih načel – priporočil duhovnega učitelja Babaji-ja – je tudi britje glave, t.i. “mundan”. Sprva se mi je zdelo, da gre za dejanje, ki grobo posega v zasebnost posameznika, a sem mnenje hitro spremenil. Ima kopico pozitivnih lastnosti. Z njim sesujemo lažno podobo o sebi, s katero se istovetimo – podobo, ki jo je ustvaril lažni jaz. Mundan šokira lasten ego, kar je dobro, in ego drugih, ki so prisiljeni potegniti vas iz predalčka, kamor so vas “klasificirali”. Morajo vas na novo preučiti. V laseh se menda nahaja ogromno miselne energije in starih miselnih vzorcev, ki z britjem glave odpadejo. Resnično zanimiv je občutek ob prvem britju, ko se vrh glave kar odpre v vesolje in zazdelo se mi je, kot bi dihal skozi teme. Nenazadnje je postopek dobrodejen tudi za lasišče in lase, ki se tako okrepijo.
Življenje v ašramu pestrijo dogodki, ki včasih mejijo na komedijo, drugič na tragedijo. Pravijo, da gre za “lilo”, božansko igro, s katero nam duhovne sile pomagajo, da se soočimo s strahovi, ki jih nosimo v sebi. V ašramu sem se soočil s kopico teh, s katerimi se otepam v življenju. Tokrat sem se na drugačen način soočil s svojimi frustracijami in spremenil pogled na določena načela, za katera sem menil, da so nespremenljiva. Običajno gre za strahove ob izgubi nečesa, kar nam veliko pomeni. Ko dobro premislimo, spoznamo, da gre le za prividno odvisnost. Tako sem se doživel paniko ob ugotovitvi, da sem izgubil potni list, žalost, ker sem izgubil kapo, obup, ker sem razbil prenosni telefon… A vse se je naposled dobro izteklo – brez neugodnih posledic.
Enega od dni v ašramu smo namenili vzponu na sveto goro Mount Kailash. Ta lepa gora, ki se pne prav nad ašramom, ima poseben pomen v tem delu sveta. Na njej so prisotne posebno ugodne energije. Žal mi je bilo, da nisem mogel preveriti, ali se igla kompasa na vrhu res obrne za 180 stopinj. Z gore je čudovit razgled na okolico, tudi na oddaljene vrhove Himalaje. Za vzpon na višino kakih 2000m, (s kakih 800 m) so bile potrebne slabe tri ure hoje, po terenu, ki ni zelo naporen.
Posebno doživetje pa je bila meditacija pod Šivinim drevesom. Gre za čudovito, košato, zelo staro drevo, ki je res nekaj posebnega. Raste prav sredi struge Gange, a močno narasle vode reke ob monsunu se mu vedno izognejo in ga pustijo nepoškodovanega. Na peščenem terenu, kjer raste, so energije še posebno močne. Obiskovalci, z menoj vred, poročajo o prijetnem počutju in nenavadnih doživetjih ob počitku ali meditaciji pod tem nenavadnim drevesom.
Fotografije:
zgoraj: obred na gori Mount Kailash
spodaj: Šivino drevo
Pod črto
Kdor v Indiji išče zunanje senzacije, bo najverjetneje fasciniran z globokim prepadom med nasprotji, ki so tu prisotna. Indija človeku ponudi sliko sveta, ki je tako drugačen od podobe, ki jo imamo v glavi “civilizirani ljudje”, da se trdnost določenih ustaljenih predstav krepko razrahlja. Spoznamo, da je možno živeti tudi na čisto drugačen, silno preprost in na pogled beden način, a z notranjim bogastvom, kakršnega si nismo znali predstavljati. Prav to notranje doživetje – ki pa ga marsikdo ne zna vrednotiti – je tisto, kar človeka resnično obogati.
Pri menjavi evrov v rupije sem dobil skoraj kot opeka debel sveženj bankovcev po 100 rupij, saj vam večje bankovec za 500 rupij – mesečno plačo marsikoga – le težko kdo zamenja. Tako sem se ob revnih domačinih počutil kot milijonar, ob tem pa sem se zavedal, da je to bogastvo le zunanje. Spraševal sem se, kako je vse življenje živeti brez nenehnih pritiskov, stresa, strahov in pričakovanj, ki so stalnica v razvitem svetu. Vse te pritiske, vse te energije v okolju zaznaš takoj, ko se ob pristanku letala spustiš na domača tla. Ali zunanje bogastvo lahko odtehta tukaj prisoten notranji mir in sproščenost, ki sijeta iz oči tudi najrevnejših domačinov? V Indiji (in drugih nerazvitih deželah) spoznaš, da je materialno pomanjkanje le na videz tako hudo breme, kot si predstavljamo. Vse je le stvar zornega kota, perspektive, iz katere gledamo na svet. Umetnost življenja je zorni kot naravnati tako, da spoznaš – resničnost in samega sebe.
Dokler poznaš le eno skrajnost, vedno obstaja še druga, morda nezavedna težnja, da bi spoznal tudi drugo. Zato je spoznanje druge skrajnosti prava pot, ki omogoča ustvarjanje (bolj) uravnotežene predstave o resnični stvarnosti. V naši deželi nam je dano uživati relativno materialno blaginjo, veliko večjo kot v nerazvitem svetu. Imamo prednost pri spoznavanju druge plati, s kakršno se v Indiji kaka milijard ljudi ne more pohvaliti. To je prednost, ki se jo izplača izkoristiti.
Prav imajo tisti, ki pravijo, da ti ni treba v Indijo, da bi prišel do najvišjega spoznanja – spoznanja samega sebe. Človek ni telo in premeščanje telesa, transport, ne doprinese k duhovni rasti, pa naj bodo razdalje še tako velike. Pač pa lahko okolje, v katerem se znajdeš, omogoči spremembo delovanja tvojega uma. Zavest si da priložnost, da pogleda na stvarnost z novega zornega kota. Takrat lahko okovi uma počijo in pokaže se prava, tako dolgo iskana vsebina. To pa je vredno truda, čeprav je za to treba prevaliti velike razdalje.
Če bi se odrekel uresničitvi želje po obisku Indije, bi se zgodile dve stvari: željo bi le še podžgal, obenem pa bi se prikrajšal za dragoceno spoznanje, pomemben kamen v svojem duhovnem mozaiku. Indija je v meni zapustila neizbrisno sled. Zdaj razumem, zakaj se nekateri tako radi vračajo k njej. Morda se tega niti ne zavedajo prav, a s tem si olajšajo stik s svojim resničnim bistvom. Kot bi jih vleklo v skoraj pozabljeno gnezdo – k svojemu (duhovnemu) očetu-materi.
Realnost, najvišja Resnica je za vse ista. A niso vsi enako usposobljeni, obdarjeni s sposobnostjo razumevanja in dojemanja. Sposobnost razumeti pride z željo, ki preraste v pobožnost, predanost in naposled v popolno samopredajo. Ta prinese celovitost, integriteto, resnost in jekleno odločnost, ki so potrebne za premaganje vseh zaprek. Zahodni človek ima enake možnosti kot človek z duhovno razvitega vzhoda. Vse, kar potrebuje, je “bujenje interesa”. Pri tem pa je najbolj važen motiv, cilj, ne pa pot, po kateri bo krenil.
Om Namah Shivaya!
JaiRam
Fotofrafija: pogled na tempelj ašrama