Čeprav je čutenje dandanes odrinjeno, je nekaj najboljšega, kar je dano človeku. Brez čutenja bi bili kot roboti, oropani veselj radosti, evforije, žalosti, obupa, strahu, sovraštva in ljubezni. Kako prazno in nezanimivo bi bilo življenje!

Zaradi občutenja vsak opažen predmet, vtis ali dogodek dobi osupljivo pestro obeležje. Mrtev predmet ni le takšen, kot se kaže očem in drugim čutom, temveč je prijazen, všečen, privlačen, zaželen, uporaben, pomemben, vznemirljiv in bog ve kaj še. Še veliko pestreje pa občutimo žive predmete, bitja. Ob vsem tem občutenju se zaradi dejavnosti hormonov ne spreminja le naše feeling goodnotranje počutje, pač pa tudi odnos do sveta. Ko smo obupani, je naš pogled na svet povsem drugačen kot takrat, ko nas poživlja radost. Nenehno nihamo med pesimizmom in optimizmom, ki sta v tesni zvezi s tem, kar občutimo.

Odzivanje na notranje dejavnike ni nič manj bogato kot na zunanje. Nenadna misel, da smo doma pozabili zapreti plin, v trenutku povzroči pravo revolucijo v nas. Spoznanje, da smo se v nekoga zaljubili, povzroči vznemirljivo notranje ugodje in povsem spremeni odnos do česarkoli. Ob globoki mistični zamaknjenosti lahko pri marsikomu zbledi tudi najmočnejši občutek telesnega ugodja …

Ko nas prevzemajo čustva, se učinki pojavljajo v celotnem telesu, ne le v glavi. Po zaslugi hormonov se spremembe dogajajo v notranjih organih; jeza na primer močno deluje na jetra, žalost pa na pljuča. Od kod neki prihajajo impulzi, ki delujejo na žleze z notranjim izločanjem? Očitno gre tu za nematerialne, psihične oziroma duhovne dejavnike.

Seveda ima čutenje tudi svojo drugo plat. Čutenja sodobni človek (še) ne zmore nadzorovati, vsaj v takšni obliki ne kot svoje fizično telo. V resnici je razpet med svoje občutke, prepričanja in hotenja in se pusti obvladovati zunanjim vtisom in notranjim vzgibom. V resnici je, dokler ne doseže ustrezne ravni zavedanja, njihov ujetnik. Da se tega zave, ga najpogosteje prisilijo krize, notranje in zunanje.

V čustvovanju in občutenju ima posebno mesto pojav, kar se izmika vsaki razumski razlagi: ljubezen. Je nekaj povsem iracionalnega, povzročeno brez vzroka in namena. In prav ljubezen je tisto, kar daje smisel vsemu drugemu. Življenje človeka, ki ne ljubi, je prazno, sivo, dolgočasno, nesmiselno in prava izguba časa. Duhovni napredek človeka je v razvoju čustvovanja; človeka vodi v smeri vse intenzivnej­šega sočutja in empatije, vse večje ljubezni do vsega stvarstva. Končni cilj je spoznanje, da od zunanjega nikakor ni ločen temveč je eno z vsem. To se kaže v vse večji etičnosti in vse bolj harmoničnemu odnosu do narave in stvarstva v celoti.

Da bi napravili robota, ki bi bil povsem podoben človeku, je utopija. Simulirati čustvene procese v nas, zagotoviti notranje občutenje svojih organov, spreminjati odnos do zunanjega sveta, imeti sposobnost ljubiti, uporabljati domišljijo, črpati iz intuicije, sprejemati impulze iz duhovnega sveta … nak, kaj takšnega je v robote nemogoče vgraditi.



Občutenje sveta skozi zgodovino

V našem zavestnem delovanju se nenehno dinamično prepletajo mišljenje, čutenje in hotenje; predstavljajo elemente duševnega sveta, s katerimi povezujemo fizični svet z duhovnim. Pri tem smo izpostavljeni tradiciji okolja, družinskim ter osebnim navadam in pogojenostim, ki ustvarjajo nekakšen oklep, ki nas ukaluplja in utesnjuje. V našem duševnem življenju je prisotna kopica slepil, predsodkov, zmot in laži. Ne moremo zaživeti bolj kakovostno, dokler jih ne prepoznamo in odstranimo, prvi korak pri tem pa je, da notranje procese tudi opazimo in razumemo.

Z razvojem človeka se je njegov duševni ustroj veliko bolj spreminjal kot si znamo predstavljati. V davnini, ko je bila zavest veliko bolj čutna in je bil človek še odprt do duhovnega sveta, je v njem videl duhovna bitja, duhove, angele in bogove. Nobenega dvoma ni bilo, da obstajajo in se je z njimi tudi povezoval. Človeško mišljenje ni bilo ostro in abstraktno, temveč potopljeno v sanjsko doživljanje sveta. Ljudje so svet doživljali v mogočnih podobah, ki so vstopale vanje, ne pa v načelih, zakonitostih in pojmih.

Skrivnosti duhovnega sveta so nekoč redki posamezniki odkrivali v svetiščih in templjih tedanjih kultur in jih prikazovali v domišljenih bajeslovnih zgodbah; njihov pomen nam dandanes ni več razumljiv. V davnini ljudje niso živeli v tako močnem budnem stanju kot danes, temveč so bili utopljeni v skupinsko slikovito zavest; bili so polni slutenj sanjskega sveta in še globljih duševnih tokov. O teh si niso mogli ustvarjati pojmov, ki so danes v navadi, temveč so si jih predstavljali v mitoloških in njim podobnih slikah. Še v atlantskem obdobju čutenje ni segalo le do površine kože, temveč se je raztezalo v svet. Dogajanja v zunanjem svetu so občutili kot odsev delovanja velikega »bitja sveta«, ki se izraža skozi visoko razvita duhovna bitja, bogove. K tem so zato obračali svoje čute, od njih so prejemali vtise in tako oblikovali svoje predstave. Skozi bogove – in kasneje skozi religijo – se jim je svet razodeval.
Grkom je bilo denimo popolnoma jasno, da je pomlad čas, ko boginja Perzefona kot buditeljica pomladi pride iz podzemlja in zagotovi vstajenje narave, sredi jeseni pa se vrne k možu Hadesu v podzemlje, s čimer se življenje umakne s površja v notranjost Zemlje.

Danes je vse drugače, ker smo v budnem stanju predani tokovom lastnega bitja in mejo med sabo in svetom jasno občutimo. Svet nam je postal le predmet opazovanja in zagotavljanja naših potreb. Izgubil je notranjo vsebino, čarobnost in modrost. Osiromašili smo svojo predstavo o njem, namesto bitja vidimo le še bolj ali manj znano sliko, v kateri iščemo tisto, kar bi nam napolnilo življenje. Sposobnost imaginativnega zaznavanja je ohromela, da bi lahko nastala zavest v današnji obliki. Vse skupaj se je zgodilo zato, ker so duhovne sile delovale tako, da bi tisto, kar je človek nekoč dobival instinktivno in nezavedno skozi njihove vplive, osvojil sam in to ponotranjil.

Danes prevladuje pot spoznanja, ki izhaja iz opazovanja sveta, njegovih oblik in pojavov. Religije so ljudi začele usmerjati k »bitju sveta«, ki se ne nahaja v svetu temveč zunaj njega. To je v nasprotju z občutenjem posameznikov, ki to bitje s svojimi duševnimi čuti doživljajo v sebi samem, kar lahko poimenu¬jemo »pot spoznavanja iz razodetja«.

Pri spoznavanju sveta smo sedaj omejeni na fizično zaznavo, občutenje in intelekt. Prikrajšani smo za vsebino, ki nam je nekoč pritekala iz živega stika z duhovno stvarnostjo, kajti instinkti niso več povezani z duhovnim svetom. Izguba stika se kaže v tem, da nekaterih pojavov ni mogoče neposredno opaziti. Ko gledamo rastlino, ne moremo opaziti življenja v njej, a lahko slutimo, da obstaja načrt njenega razvoja in da v njej delujejo notranje sile, ki ga izvršujejo. Vse to se fizičnim očem ne razodeva. Pač pa si vse to lahko predstavljamo v mislih, s povezovanjem posameznih predstav o fazah rasti v celoto in doživljanjem tega, kar povzroča spremembe.

Zelo pomembno je, kako opazujemo svet, življenje in naše odnose, kako se odzivamo na vse to. Ali se oziramo nanje z jasno zavestjo in budno pozornostjo, z željo po razumevanju, s skrbjo, ali smo ravnali prav, s sočutjem in premišljenostjo? Ali pa zgolj reagiramo nanje po ustaljenih programih – kot roboti, z egoizmom in preračunljivostjo, obremenjeni s predsodki ter oziraje se na mnenja drugih?



Instrumenti čustvenega sveta

Notranji pojavi so človeku velika uganka. Z razsežnostmi notranjega sveta se dandanes ne moremo več na enak način srečevati, kajti z rastočo intelektualnostjo in ugašanjem čuta za slikovito predstavljanje življenja in njegovih ugank se je spremenila duševna izgradnja človeka. Poglobitev v duhovne pojave mora danes ubirati drugačna pota.
Kako pride od čutne zaznave do globokih spoznanj? Ali ste se kdaj vprašali, kako se v nas porajajo predstave in ideje, kako v nas nastajajo čustva in kako nastanejo pojmi in spoznanja, ki jim pripisujemo najvišjo vrednost? Razumevanje teh pojavov je najboljša pot do njihovega obvladovanja. Nad informacijo, da je ravno zaradi neobvladanih občutkov ljudi civilizaciji Lemurije in Atlantide doletela katastrofa, se velja zamisliti.

So občutki in čustva naključni pojavi v zavesti, ki se porajajo kot posledica preprostih elektrokemičnih procesov v možganih? Nikakor ne. Gre za tako zapletene procese in mehanizme, da je treba za to zadolžena posebna, inteligentna struktura, ki se ukvarja le s tem. Ta struktura je astralno telo. Poleg fizičnega, etrskega, mentalnega telesa ter še nekaterih drugih, za našo obravnavo manj pomembnih dejavnikov, je astralno telo posebna astralna tvorba, ki jo fizično zaznavamo kot avrično ovojnico snovnega telesa. To telo, ki človeka obdaja in prežema podobno kot etrsko in mentalno telo, je inteligentna tvorba, ki je odgovorna za vse duševno-čustveno, instinktivno, strastno življenje in ima močno povezavo z mentalnim telesom, nosilcem vseh miselnih dejavnosti. Ljubeči ali sovražni odnosi, naklonjenost ali sovražnost, jeza ali prijaznost , odbojnost ali privlačnost – vse to je posledica pojavov in tokov, ki se jasnovidnemu očesu razkrivajo v astralnem telesu. Vsakdo od nas ima – podobno kot prstni odtis – posebno barvo astralnega telesa, ki je odvisna od temperamenta, starosti, razpoloženja, osebnostnih lastnosti in še česa.

Astralno telo se v toku človeškega življenja nenehno spreminja. To telo je v sedanji fazi razvoja eno najpomembnejših. Lahko bi rekli, da je današnji človek tako rekoč zgoščen iz astralne temeljne substance. Občevanje med ljudmi je nenehna izmenjava stanj in odnosov astralnih teles. Še preden se približamo drugi osebi, še preden pride do morebitnega fizičnega stika, se dotaknemo z astralnimi telesi. Ta stik je odgovoren za to, ali čutimo do druge osebe privlačnost ali odbojnost.
Različni dogodki, na primer neprijazna ali ljubezniva izjava sogovornika, povzročijo določen subtilni tok v naše astralno telo, ki se ob tem spremeni. Sprememba je odvisna od tega, ali je pritekla ljubezen, potrpežljivost, razumevanje ali pa jeza, nestrpnost in sovražnost.

V substanci astralnega telesa se, ustrezno predstavam, ki jih doživljamo v sebi, nenehno nekaj gradi. Že prisotnim izoblikovanim tvorbam v astralnem telesu se ob novih vtisih nenehno pridružujejo nove, ki nastajajo iz astralne substance našega okolja; slednja nas obdaja in nenehno teče noter in ven. Če nas na primer nekdo o nečem prepričuje, moramo njegov subtilni miselni tok v svojem astralnem telesu na določen način razgraditi in v skladu z našim razumevanjem iz okoliškega astralne substance oblikovati določeno novo astralno tvorbo, ki je skladna s sočasno nastajajočo miselno predstavo ali pojmom. Vsak agresiven govor ali drugačen sovražen vpliv na nas ima na naše astralno telo podoben učinek kot kamen, zalučan v fizično telo. To pa odgovornost za naše izjave postavlja v drugačno luč, ali ne?

Astralno telo otroka je drugačno od astralnega telesa odraslega človeka; je svetlo, jasno in čisto, lahko bi rekli – nedolžno. To je občutljiv oblak, ki je v začetnih fazi postopnega oblikovanja. Vanj se skozi predstave, ki jih otrok sprejema, vrezuje vse mogoče, kar ga oblikuje in dela čedalje bolj določenega, obarvanega in togega. Če z otrokom ravnamo trdosrčno in neprijazno, se to odrazi na njegovem astralnem telesu tako, da se z nekakšno trdo ovojnico zapre do zunanjega sveta in izgubi prožnost, gibkost. Vzgoja odločilno vpliva na formiranje mladega astralnega telesa, zato je silno pomembno, da otrok dobi prijazne, ljubeče in blage vzgojitelje s harmonično dušo. Le če znajo prisluhniti njegovi nadarjenosti, posebnim sposobnostim in zanimanjem, bo zrasel v uravnovešenega, zadovoljnega, komunikativnega in ustvarjalnega človeka.

Človeka odlikuje njegova tolerantnost, dojemljivost, miselna prožnost in sposobnost vživljanja v sogovornika. Kakšen dejansko je, je povsem odvisno od njegovega astralnega telesa. Žal pri podajanju snovi v šolah in v izobraževalnih ustanovah astralno telo slušateljev marsikdaj otrdeva; gradijo toge, trde in neprožne pojme, kar slabi prožnost duha in povzroča zaprtost in nesposobnost sprejemanja drugačnih idej.



Od občutka do spoznanja in idealov

Kako poteka proces od občutenja do spoznanja? Katere faze razločimo na tej poti? Poskušajmo ta proces in njegove sestavine nekoliko jasneje osvetliti.

Stvari in pojavi so uresničene ideje Stvarnika. Vsaka stvar se oblikuje po silah, ki ji – skladno z idejo – vnaprej določajo obliko, značaj in snov. Z napredkom v obvladovanju mišljenja, hotenja in čutenja se nam te sile začno razkrivati in odstirati svoje skrivnosti in zakonitosti. Ko dosežemo ustrezno sposobnost, jih lahko uporabimo tako, da brez truda uresničujemo svoje ideje, ki izvirajo iz osvobojene ustvarjalnosti.

Kako spoznavamo stvarnost? Z opazovanjem predmetov in pojavov, h katerim usmerimo svojo pozornost. Tako se v nas porodi opažanje ali zaznava, notranji pojav, ko smo še v stiku s predmetom opazovanja. Opažanju se pridruži občutenje, vtis ob stiku s predmetom; to pa je nekaj notranjega, kar doživljamo kot privlačnost ali odbojnost do opazovanega. Tako se zgradi v nas predstava, ki obsega zaznavo, vtise in občutke, ustrezno stvari, ki jo opazujemo. Vse skupaj se nam vtisne v spomin. Spomin lahko, če to želimo, kasneje pregledamo in presodimo, kako smo v proces vpletali svoja slepila, zmote, nezavedne interese in osebne motive ter se tega »očistimo«. Za takšno gledanje pravimo, da se približuje resničnosti, da je »objektivno«.

Predstava predmeta je okvir, v katerega se potopimo in v povezavi z opazovanim predmetom izvlečemo izkušnjo predmeta. Iz različnih vtisov in predstav s pomočjo procesa mišljenja izoblikujemo pojme, ki so osnovni gradniki našega miselnega sveta.

Naša zavest ne more operirati s konkretnimi stvarmi temveč s pojmi, ki smo jih o njih ustvarili. Preko pojmov se zavemo bistva ali resnice predmeta in na njih gradimo odnos do sebe in sveta. Relacije med pojmi so tisto, kar ustvarja trden okvir in oporo za gibanje skozi življenje. Kako popolni so pojmi, ki si jih postopoma ustvarimo, je odvisno od naših notranjih vrlin, od zbranosti, doslednosti in prodornosti mišljenja in od razvitosti duševnih čutov. Ena od vrlin je, kako celovito nek predmet ali pojav občutimo in zaznavamo.

Mišljenje je proces, v katerem dojamemo, kaj povezuje sestavine stvari, organizmov in pojavov. Med mišljenjem in življenjem obstaja močna povezava: ko mislimo stvari, se z njimi spojimo. Posameznosti razločimo s čuti, z mišljenjem pa jih zaobjamemo v celoto.

Naše misli niso pojav, zaprt v naših možganih, temveč so miselne tvorbe nekaj, kar obstaja tudi izven naših možganov, napolnjuje (astralni) svet in prežema stvari in pojave. Ne pozabimo, da se to dogaja s pomočjo »mentalnega telesa« v vzporedni stvarnosti, v mentalnem svetu, ki je ena od astralnih ravni. Ko razmišljamo, misli »vsrkamo« vase, se nanje osredotočimo in jim sledimo. Fizične tvorbe so povezane z ustreznimi miselnimi tvorbami, ki jih ni mogoče videti, pač pa – podobno kot življenje rastline – prepoznavati z mišljenjem. Z mišljenjem oblikujemo pojme in spoznanja, nekakšne kompleksne miselne simbole, ki govorijo o posameznih stvareh. V njih so informacije, ki nam jih stvari same na skrivnosten način prišepetavajo.

Tako kot plošče v tlaku dajejo trdno oporo nogi, tako pojmi dajejo oporo duševnemu življenju. Od ustreznosti in dodelanosti pojmov je odvisna kakovost naših življenj, tudi naša sreča. Z ne dovolj dodelanim pojmom spoštovanja ali odgovornosti v življenju ne moremo uspeti, prav tako kot ne moremo razviti svojih darov in potencialov, dokler se ne poglobimo v vprašanje, kdo smo. Mi sami sebi – naša predstava o tem, kdo smo – smo v procesu razmišljanja namreč prav tako le pojem, najbolj skrivnosten in zapleten od vseh.

Stvari so na določen način oplemenitene ideje. Idejo, ki jo uteleša snov, zaznamo z mišljenjem, zato antropozofi mišljenje v pravem smislu obravnavajo kot čut za dojemanje misli in idej.

Ko svoje pojme skozi izkustva preverjamo in dopolnjujemo, vse skupaj zaokrožimo v spoznanja, ki obležijo v naši notranjosti, četudi utonejo v pozabo. Spoznanja so podlaga zavestnega ravnanja. So vodila, ki usmerjajo naše odločanje in odzivanje.

Ideali kot cvet spoznanj so najpomembnejše ideje, ki zrastejo iz naših spoznanj in usmerjajo tok naših življenj. Poskušamo slediti lastnemu poslanstvu, ki je prav tako ideja in ideal za nas ustreznega ravnanja. Ideali so pomembni; zanje so številni umirali. Ideali pričajo o kakovosti notranjega bogastva, o širini razumevanja stvarnosti. Zaradi omejenosti predvsem na zunanji svet smo svoje ideale okrnili in se s tem prikrajšali za tisto bogastvo, lepoto in širino, ki so človeku položeni v zibelko.



Notranjost pod drobnogledom

Poglobimo se v proces spoznavanja nekoliko natančneje. Proces zaznave se začne z opažanjem – čutnim zaznavanjem – in občutenjem. Opažanje ne pomeni, da od opazovanega vase sprejmemo snov temveč idejo, ki jo predmet uteleša. Opažanje rodi vtise, ki se s pomočjo miselnega procesa združujejo v kompleksnejše miselne strukture – predstave, iz teh pa se postopoma gradijo vse popolnejši pojmi in spoznanja, ki so glavni gradniki našega miselnega sveta in temeljni dejavniki naših odločitev in dejanj.

Čutno zaznavanje prinaša v zavest posamezne zaznave. Z njim sprejemamo vsebino čutenja. Vsebina čutenja obstaja zunaj nas, vsebovana je v stvareh in pojavih, s katerimi smo v stiku, in presega spoznavne sposobnosti naših čutov. S čutenjem zaznamo le del resničnosti, iz nje izluščimo le del tega bogastva, ki prodre do nas kot posamični ločeni vtisi, utrinki iz zunanjega sveta, ki prinašajo informacije o posamičnostih. Te vtise sprejmemo v svojo dušo kot občutke in jim pridružimo tiste, ki se nanašajo na naš odnos do prejete vsebine; vtisom smo lahko naklonjeni ali ne glede na to, ali v nas vzbujajo prijetno ali neprijetno počutje. Značaj čutenja prepoznamo tako, da z mislečo pozornostjo opazujemo svoje notranje občutenje: je prijetno ali neprijetno? Tako se oblikuje naš odnos do stvari in pojavov – sprejemanje ali odklanjanje, ki je podlaga vseh čustev.

V primeru odklanjanja (antipatije) se postopek spoznavanja konča, lahko pa z zavestnim ustvarjanjem simpatije to spremenimo. Tu se namreč lahko vmeša miselno spoznanje kot rezultat globljega uvida v življenje, da namreč vsako upiranje stvarnosti oziroma izkušnji povzroči, da se le-ta prične za nas pojavljati pomnoženo. Dokler ne dojamemo, česa nas lekcija uči, se bo ponavljala v vse bolj neprijetnih odtenkih. Zato je bežanje pred težavami jamstvo za njihovo ponovitev.

Občutki so dragocene zaznave stvari in pojmov, niso pa zanesljivo vodilo, če jih ne osvetlimo. Posamezen instinkt denimo deluje ustrezno šele takrat, ko se zavestno navadimo biti pozorni do tega, kar nam sporoča specifični občutek. Megla se iz našega čutenja po zaslugi vse bolj aktivne misleče pozornosti vse bolj umika, naše spoznanje postaja vse jasnejše in bolj utemeljeno. To se zgodi, če prejeto vsebino občutenja nenehno bogatimo s postavljanjem vprašanj, ki vzpostavljajo odnos z vsem ostalim: kaj, zakaj, od kod, kako?… pri tem pa ne smemo izgubiti iz vida dejstvo, da so vse, kar obstaja, izrazi iste enosti, prasile, Stvarnika …

V človeku so prisotne duševne in duhovne težnje in potrebe, ki ne izvirajo iz telesne organizacije, temveč imajo izvor v notranjosti, ki je izpostavljena duhovnim impulzom. Človek je nenehno podvržen duhovnim silam, ki iz astrala delujejo nanj, in ustvarjajo okoliščine, razmere, pogoje in probleme, ki so priložnosti za njegov napredek.

V nas je prisoten duhovni nemir, občutek, da nam znotraj nekaj manjka, kar se odraža kot nenehno iskanje, ki ga poskušamo na različne načine zadovoljiti. Nezavedno se želimo združiti s tistim, kar pogrešamo, kar bi nas pripeljalo do notranje celovitosti. Želimo priti do dna najvažnejšemu pojmu od vseh – nam samim. Kot spolna bitja nas privlači nasprotni spolni pol, a v ozadju tega se skriva globlja želja po doseganju celovitosti, notranji izpolnitvi; naša Bit se želi vrniti v kozmični izvor, iz katerega izhaja. V nas globoko vsajena želja po zlitju z njim je po mnenju nekaterih avtorjev gibalo ljubezni in vseh pozitivnih čustev, pa tudi vzrok nenehnemu iskanju. Negativna čustva – sovraštvo, zavist, ljubosumje in druga – pa imajo isti izvor, a so izkrivljena in zapeljana v neugodno smer s sebičnimi interesi ega.



Občutenje in jaz

Z občutki se zavemo, kako se naše bitje neposredno odziva na svet. Naša različnost seveda pogojuje različnost odzivov, vendar se ne zavedamo zakaj, kajti odziva se naša sekundarna narava, naš »lažni jaz«, ne pa naše zavestno bitje, naš »resnični jaz«.

Ta jaz moramo nazorneje osvetliti, saj predstavlja nekaj, česar ne najdemo nikjer v naravi; je nekaj lastnega samo nam, leži zunaj občutenega sveta in ni povezano z drugimi. Edino sami sebi lahko rečemo »jaz«. Ta jaz presega naravo, tudi naravo človeka, razen toliko, kolikor smo po svoji telesni organizaciji del narave. Jaz je tisti, ki se povezuje z izkušnjo in je nenehno v odnosu z nečim. Ker je jaz utemeljen le v samem sebi, lahko v budnem stanju presoja o vsem neodvisno od svoje narave, če se ga zavedamo; a to ni samoumevno.

V sedanji fazi razvoja, ki je namenjen krepitvi individualnosti človeka, je prav naš jaz, natančneje ena od njegovih sestavin – lažni jaz ali ego, upravljalec naših življenj. S svojimi odločilnim vplivom ne pogojuje le tega, kako se spopadamo z življenjskimi lekcijami, temveč nam pridno nalaga karmična bremena, nas zasipa s problemi, strahovi in boleznimi. Ko vse to pogledamo v pravi luči, se izkaže, da so vse to prepotreb­ne lekcije za našo duhovno rast. Preseganje ega je pot do čutenja, osvobojenega sebičnosti. Ego je dejavnik, ki odločilno zavira ljubezen v nas in je s tem glavna ovira našemu duhovnemu napredku.

Če hočemo preveriti, kje na poti duhovnega napredka se nahajamo, zadostuje, da se vprašamo, v kolikšni meri je v nas dejavna ljubezen. Ali koga resnično ljubimo, se mu predajamo in dovolimo, da nam seže do duše? Smo svoje srce odprli tako, da nas poleg modrosti vodita predvsem sočutje in empatija? Se odzivamo na krivice in agresivnost, ki jih opažamo v družbi? Ali dobrobit skupnosti postavljamo pred dobrobit sebe? Smo se pripravljeni žrtvovati za druge?

Minilo je že več kot dva tisoč let, kar nam je nek čudaški prerok iz Nazareta razodel, da edina pot do našega doma, domov k Očetu, vodi preko pravega čutenja: preko ljubezni. Njegovo sporočilo smo skoraj v celoti prezrli.