V nadaljevanju boste izvedeli nekaj, kar zveni tako osupljivo, da se zdi neverjetno. Žal je resnično. Govorili bomo o premeteni zvijači, ki je vsakega človeka spremenila v objekt za manipulacijo, v sužnja, ne da bi se tega zavedal. To je bilo omogočeno z uporabo pravne fikcije, slamnatega človeka, ki živega človeka spremeni v predmet, s katerim oblast lahko neomejeno razpolaga.

Carl Sagan je nekoč dejal: »Če smo bili dovolj dolgo zavajani, običajno zavračamo kakršnekoli dokaze o zavajanju. Iskanje resnice nas ne zanima več. Zavajanje nas ima ujete. Preprosto preveč boleče je priznati, tudi samemu sebi, da si ujet. Ko podeliš šarlatanu moč nad samim seboj, je skoraj nikoli ne dobiš nazaj.«

Upajmo, da za bralca to ne velja. Zaradi lastne varnosti bi morali imeti ljudje veliko več znanja in vedenja o pravu in o vlogi, ki jo sami igrajo v svetu. Poglejmo, v čem tiči prevara in kako so nam odvzeli suverenost. Spoznajmo torej svojega slamnatega človeka.

Vaš slamnati mož je fiktivna pravna oseba, ki se je ne zavedate, a jo nenehno nezavedno uporabljate v igri, v kateri igrate vlogo dolžnika.

Ko se človek rodi, pride na svet živo človeško bitje, za tem pa tudi umirajoča posteljica s popkovnico. Red je tak, da se o novorojencu pripravi porodni zapisnik, ki ostane porodnišnici, dete pa preprosto prezrejo. Ime in priimek novorojenca pripišejo porodnemu ostanku – (mrtvi) popkovini in zapišejo  v rojstni list in matično knjigo, obenem pa ustvarijo osebo – slamnatega človeka, pravno fikcijo, izmišljeno entiteto, ki je objekt in lastnina države. Po pariški konvenciji ustvarijo tudi mednarodni rojstni list, s katerim kot fizično osebo registrirajo tudi posteljico (placento), ki je ob porodu še živa, vendar v umiranju.

Človek je torej pri upravnih organih registriran kot mrtva oseba in podjetje. To se lahko spremeni le, če se dotični javi upravnemu organu in pri polni zavesti objavi in z dokumenti dokaže, da je živ človek in ne oseba. Rojstnega lista ne dobimo v roke, pač pa nam izročijo le izpisek iz rojstne matične knjige, zato se moramo za resnično potrdilo o našem rojstvu posebej potruditi. Rojstni list ni le dokument o ustanovitvi pravnega subjekta, temveč je hkrati obveznica*, torej vrednostni papir, zavarovan z vašo delovno silo, fizičnim telesom in določenim premoženjem. S to obveznico se trguje. Z rojstnim listom se vzpostavi tudi začasni skrbniški sklad, listina pa se proda kot obveznica centralni banki države.

Naši starši niso vedeli, da so s podpisom našega rojstnega lista ustvarili pravni objekt – podjetje ali korporacijo z našim imenom in priimkom, ki je zapisano s samimi velikimi tiskanimi črkami. Slovenski jezik ima natančna slovnična pravila in ne dovoljuje pisanja lastnih imen s samimi velikimi črkami pač pa le z veliko začetnico. Torej je ime, napisano z velikimi črkami, neustrezno in za človeka neveljavno. A to je ime slamnatega človeka.

Vaša osebna izkaznica je potrdilo o obstoju vašega pravnega subjekta, ki je potreben za sodelovanje v trgovskih poslih. Z njim ste postali nominalna stranka v transakcijah, obvezani nositi kopico bremen, ki jih nosite zaradi prevare. Položnice, davki, globe in podobne stvari so naslovljeni na vašega slamnatega človeka, ki je v lasti državne korporacije. Državne korporacije? Da, kajti tudi države so bile spremenjene v korporacije. Država sama in državni organi, sodišča, policija itd. so v resnici trgovski subjekti, registrirani pri istem registrarju kot trgovska podjetja Mercator, Petrol ali Hofer. Ne komunicirajo z vami temveč z vašo pravno fikcijo. Podjetja se ne morejo ukvarjati s človekom iz mesa in krvi, lahko komunicirajo le z drugo korporacijo.

V dokumentih, ki jih prejemamo, naletimo na besedišče, ki nam je tuje. Prisiljeni smo v uporabo pravnih izrazov, katerih pomen je drugačen, kot si predstavljamo. Izraz »oseba« (SSKJ: človeški posameznik ne glede na spol) ni sinonim za živega človeka, pač pa se nanaša na omenjenega slamnatega človeka, pravni subjekt, nad katerim nimamo suverenosti. Black’s Law Dictionary, 6. izdaja, podaja pomen pravnih izrazov, ki se uporabljajo v uradnem jeziku v komercialnem in lastninskem prometu.

 

Kje in kako se je začelo?

Zgodilo se je leta 1933, ko je prišlo do namernega bankrota privatne firme UNITED STATE of AMERICA. Bankirji so izumili mehanizem, s katerim bi lahko nadaljevali s poslovanjem, čeprav ni bilo več denarja. Našli so genialno rešitev: zastavili so svoje državljane kot zavarovanje. Predsednik Franklin Roosevelt je sprožil proces, ki je omogočil izvedbo te prevare. Da bi lahko izkoristili državljane kot jamstvo za zavarovanje, so morali vsakogar opredeliti kot predmet trgovanja, ki je njihova last; ustanoviti so morali korporativno fikcijo za vsakega državljana. To so storili z uvedbo številke socialnega zavarovanja v ZDA (pri nas pa z enotno matično številko občana), ki jo je dobil vsak človek. Tako so registrirali (si podredili, prevzeli lastništvo) in monetizirali duha in dušo živega bitja.

Kadar je vaše ime napisano s samimi velikimi črkami, kot na vseh vaših dokumentih, na vaši zdravstveni kartici in na vsej vaši uradni pošti, vas obravnavajo kot pravni objekt v pristojnosti trgovskega prava. Dejstvo, da tega ne veste, vas ne odvezuje odgovornosti. Morda menite, da ste svobodni in imate pravice, a resnica je, da ste v lasti, ste premičnina, suženj in lastnina tistih, ki sistem vodijo. Z vami lahko počnejo stvari proti vaši volji, ker jim sledite in nevede pristajate na igranje njihove igre.

Za ilustracijo celotne zgodbe si poglejmo povzetek citata Edwarda Mendela Housea – kaj je imel povedati na zasebnem srečanju z Woodrowom Wilsonom, ameriškim predsednikom (med letoma 1913 in 1921); citat izhaja iz zasebnih dokumentov Woodrowa Wilsona:

»Zelo kmalu se bo od Američanov zahtevalo, da registrirajo svojo biološko lastnino v nacionalnem sistemu, zasnovanem za spremljanje ljudi; ta bo deloval po starodavnem sistemu zastave. Tako bomo ljudi prisilili, da se podredijo našemu načrtu, kar bo zagotovilo našo varnost in jamstvo za našo papirnato valuto, ki temelji na zaupanju. Vsak Američan, ki bo želel delati in služiti za preživetje, se bo prisiljen registrirati. Predstavljal bo premičnino nas – zakonitega trgovca v okviru sheme zavarovanih transakcij.

Vsak Američan bo prispeval k tej goljufiji, ki jo bomo imenovali socialno zavarovanje. Američani, ki ne bodo sposobni izpolniti svojih davčnih obveznosti, bodo bankrotirali in postali ekonomski sužnji, odvzete jim bodo pravice in obravnavani bodo kot tržno blago. Nihče ne bo mogel dojeti naših načrtov, morebitne izjeme pa bodo naletele na naše zanikanje. To bo logičen način za financiranje vlade in nam bo prineslo dobičke, ki bodo presegli naša najbolj divja pričakovanja.

Ne da bi se tega zavedal, nas bo vsak Američan zavaroval za vsako izgubo, ki jo lahko utrpimo, ter nevede, prostovoljno postal naš služabnik. Ljudje bodo nemočni, brez upanja na svojo odrešitev.  Predsednik države bo predstavljal lažno korporacijo, ki bo uresničila to zaroto proti ZDA. Javne šole, ki bodo delovale v skladu z navodili lastnikov banke Zveznih rezerv (FED), bodo poskrbele, da ljudje še dolgo ne bodo odkrili zarote in zdravila zanjo.«

Predstavljeni načrt je bil dosledno uresničen. A ne le v ZDA, po vsem svetu. Ko so namesto držav na svetovno sceno – ne da bi se ljudje tega zavedali – stopile korporacije, je bila oblast iz rok ljudstev dokončno odvzeta, že tako rahitična demokracija pa je postala le še parola za zavajanje bedakov. Ko je ameriška centralna banka (l. 1913) prešla v privatne roke, je svet postal talec ozke finančne elite, ki ima moč svet upravljati in preurejati po svojih željah.

Tako smo ljudje postali last korporacij, kar pomeni – privatnih lastnikov. Vsak človek je njihov davčni dolžnik. Ameriški davek gre v Združeno Kraljestvo (ker je Vel. Britanija še vedno lastnica ZDA); 40% davka ostane tam, 60% pa ga prejme Vatikan. Vse to sodi med uveljavljena načela, po katerih se vrti svet.

Vse svetovno premoženje je v lasti peščice korporacij, med katerimi prednjačita BlackRock in Vanguard. Preko povezanih lastništev imata v lasti praktično vse. Finančni sistem je orodje za pretakanje vrednosti od človeških mas h globalni oligarhiji.

Zmotno bi bilo misliti, da se svet vrti po notah ene oblastne grupacije; oblastnih struktur je več in med njimi obstajajo nesoglasja, rivalstvo, bitka za prevlado. V zakulisju se spopadajo in križajo verski, finančni, politični, blokovski, regionalni … centri moči, ki se borijo vsak za svoj kos plena. Največji delež bržkone poberejo finančni krogi na račun obresti.

Suženjstvo se med drugim odraža v tem, da se velik del našega zaslužka preko centralnih bank steka k svetovnim oblastnikom. Ljudje smo vajeni, da nam življenjsko energijo črpa množica pijavk. Davek plačamo od zaslužka, od prihrankov, od premoženja, od dedovanja, od daril, od slehernega kupljenega ali prodanega blaga; zaračunavajo nam stanovanjsko zemljišče, porabljeno vodo in celo zrak (davek na izpuste). Vsega tega nekoč ni bilo. V ZDA pred letom 1913 niso plačevali davkov. Potem pa se jih je po vojni nabralo kot beračevih uši. Poglobljena raziskava razkrije, da ni veljavne utemeljitve zanje!

Lastniki nepremičnin so prepričani, da je ta njihova last, a to je zmota. Z registracijo so lastnino prenesli na državo, ki jim letno izstavlja račune za »uporabo stavbnega zemljišča«, ki je v resnici – najemnina. Podobno je z avtomobilom ali drugim prevoznim sredstvom. Davek na dodano vrednost je prav tako novejša izmišljotina, izum za molžo potrošniških ovčic.

*Obveznica je dolžniški vrednostni papir, pri katerem se izdajatelj obveznice obveže, da bo ob določenem času poplačal glavnico (razen pri posebnih oblikah brez zapadlosti) in dogovorjene obresti. Izdajatelj obveznice je lahko država, občina, investicijski sklad ali podjetje.

 

Vatikanske igre

Ljudje si domišljamo, da smo svobodna bitja, a to je daleč od resnice. Zasužnjeni smo na premeten način, da se tega niti ne zavedamo. Sužnje so nekoč uklepale železne verige, a to je zastarela in okorna stvar, ki jo veliko učinkoviteje zamenjajo mentalne verige, namreč prepričanje, da je nositi številna bremena in se pokoravati sistemu – nekaj popolnoma običajnega in ustreznega.

Suženjstvo je verjetno staro kot človeštvo, a mehkejše oblike suženjstva so prinesle religije. Ko je krščanstvo postalo uradna vera v starem Rimu, je cerkvena oblast kmalu dobila nepojmljivo moč nad »grešnimi dušami«, ki so jim vsilili pastirja. Papež, ki se je razglasil za božjega namestnika na Zemlji, si je preprosto prilastil planet z dušami vred. Kako je to potekalo?

Leta 1302 je rimski papež Bonifacij VII. izdal »Prvi trust sveta« – bulo Unam sanctam (En Bog, ena vera, ena oblast), s katero je zakoličil, zahteval in prevzel lastništvo nad vso zemljo in vsem, kar je na njej, skupaj z vsemi stvarmi. A to je bil šele začetek.

Leta 1454. je z bulo Romanus pontifex (Rimski papež) ustvaril zavezujoči, testamentni sklad (trust) in uzakonil pravico do prevzema lastnine v svojo last ter nas tako prikrajšal za vse upravičenosti, koristi in pravice na zemljišču. Nato je poskrbel še za podrobnosti: z bulo Aeterni regis (Večna krona) leta 1481 nam je odvzel pravico do lastništva lastnega telesa in nas obsodil na trajno služnost in suženjstvo rimski kroni.

Toda tudi to mu ni bilo dovolj; pravico do lastne duše nam je papež Pavel III. z bulo Convocarion (Sklic) odvzel l. 1537; s tem smo bili oropani lastnega pravnega zastopstva in bili obravnavani kot predmeti na morjih sveta, ladijski tovor brez duše, nad katerim gospodari pomorsko pravo. S tem se je polastil vseh »izgubljenih duš«, ki so bile domnevno izgubljene na morju. S podpisom krstnega lista naši starši podelijo pravico do duše cerkvi oz. registrarju.

Celoten sistem papeške vladavine temelji na kopici domnev, ki pa se jih obravnava kot realna dejstva. Prevzem skrbništva in s tem odvzem suverenosti novorojencu temelji na domnevi, da smo bili »izgubljeni na morju«.

Danes mora vsak Zemljan imeti rojstni list in določeno evidenčno številko. Brez tega za civilizacijo ne obstaja. To je dokument, ki dokazuje prevzem njegove suženjske vloge. Evidenčna številka pomeni obveznico, s katero se manipulira na borzi.

Ste se kdaj vprašali, zakaj mora vsak predsednik, tudi slovenski, obiskati Vatikan in se srečati s papežem? Zdi se, da je moč katoliške Cerkve v zadnjih desetletjih upadla, a treba je vedeti, da v njenem ozadju delujejo sile, ki preko svetovnih vzvodov usmerjajo globalno politiko. Nič ni tako, kot se zdi. T.i. beli papež, ki se kaže v javnosti, ni vrh oblastne piramide. Nad njim je črni papež, nad tem pa sivi papež, a oblastna piramida se tu še ne konča… a o tem na kakem drugem mestu.

V turobno vzdušje, ki ga slikajo te informacije, pa je vendarle posvetil žarek svetlobe. Zadnji papež – papež Frančišek se je kmalu po svojem ustoličenju 21. junija 2011 s svojo bulo Motu proprio (“Na lastno pobudo”) odrekel vsem bivšim državam – korporacijam (javna listina št. 983210-331235-01004). S tem je Vatikan ukinil Rimsko cesarstvo in se odrekel vsemu, kar je nekoč imel za svoje. To je storil potem, ko je od vseh svojih podanikov – korporacij in institucij – zaman zahteval potrditev njihove likvidnosti. Zato je dne 11. julija 2013 odvzel imuniteto vsem  javnim uslužbencem. Vsak od njih od tega dne dalje deluje brez jamstva, torej na lastno odgovornost.

Papež Frančišek je priznal tudi najvišji zakon – zlato pravilo – ki pravi: “Vsako duhovno bitje je obdarjeno z univerzalnimi pravicami. Med Bogom in njim ni NIKOGAR drugega. To je najvišji zakon.” To pomeni, da je vsako duhovno bitje najvišja oblast nad samim seboj.

Omenjena dejanja pomenijo, da ni več podlag za dosedanjo igro izčrpavanja ljudi. Toda ker ljudje s tem nismo seznanjeni, se igra preprosto nadaljuje in igra naprej! Javnost, ki ni imela pojma o manipulaciji, tudi ne ve, da zanjo ni več osnove, strukture, ki se s tem okoriščajo, pa si ne pustijo vzeti privilegijev in se sprenevedajo, da se ni nič spremenilo!

Kaj vse skupaj pomeni? V bistvu sodelujemo v  igri, ki ni več veljavna. Ker so vsem javnim uslužbencem odvzeta imuniteta in pooblastila, vsi delajo na svojo lastno/osebno odgovornost. Nimajo nobenega kritja ali jamstva za svoje nezakonito početje in delujejo v svojem imenu in na svoj račun. In samo vprašanje časa je, kdaj bo to spoznanje prodrlo v širšo javnost. Za zdaj to vedo redki, a ti ne molčijo in prebujenih je vse več. Toda dejstvo, da smo registrirani kot lastnina korporacije-države, ostaja. Naši rojstni listi (obveznice) so bili zastavljeni kot jamstvo za naše državne dolgove.

V nadaljevanju se posvetimo posameznim pojmom, ki to igro – se pravi – obstoječi sistem vladavine, opredeljujejo.

 

Uradni jezik

Slovenski uradni jezik se od slovenskega knjižnega jezika močno razlikuje. Zato je treba biti previden pri sprejemanju pisem od “uradnih oseb”. Slovenski uradni jezik je pravniški jezik ali UNIDROIT.

UNIDROIT je medvladni mednarodni inštitut za usklajenost mednarodnega zasebnega prava s članicami tega inštituta. Njegov ustanovitelj in lastnik je Vatikan. Dne 30.1.1995 je pravosodna ministrica Metka Zupančič podpisala pristop Slovenije k članstvu v UNIDROIT, katerega sedež je v Rimu. Projekti tega naddržavnega inštituta vključujejo pripravo sporazumov in izdelavo”vzorčnih zakonov”. To so zakoni, ki jih potrdi UNICITRAL – Komisija Združenih narodov za mednarodno trgovsko pravo, ki sodeluje z UNIDROIT.

UNIDROIT pravo uzakonja zasebni pomorsko-vojaški komercialni pogodbeni sistem vladanja, kakršnega poznamo iz časov imperialistične ekspanzije britanskega imperija. Ta sistem ima podlago v rimskem pravu, pravu “svetega rimskega cesarstva”. Vodstvo svetega rimskega cesarstva je v rokah papeža. Ker je Slovenija članica UNIDROIT, je vključena v sistem globalnega vladanja.

Poglejmo si, kakšen je pravi pomen izrazov uradnega jezika. Širši javnosti ni pojasnjeno, kje kakšen je  resnični pomen posameznih uradnih pojmov, zato uradnih besedil preprosto ne moremo pravilno razumeti. Pravi pomen pravnih izrazov podaja »črni slovar«, Black’s Dictionary. Omenimo le najpomembnejše pomenske razlike in spoznanja: oseba ni človek; nacija ni narod; država je korporacija in nima jurisdikcije nad človekom, ki ni oseba.

Ko se človek zave svojega položaja v pravu, stopi na samostojno in neodvisno pot k obilju in varnosti.

Pojem osebe

Pojem osebe se ne nanaša na živo bitje. Ta pojem zoži živega človeka na mrtvo stvar, predmet, fikcijo: na pravni subjekt. Osebo se kreira z rojstnim listom in dodeli živemu človeku. Živim ljudem je oseba dodeljena, vsiljena. Nihče nas o tem ne pouči. Zapiše se s samimi velikimi črkami imena in priimka.

Najpomembnejše na planetu smo inteligentna živa bitja, ki ustvarjajo in gradijo – to smo ljudje. Zanje velja naravno pravo, ki določa osnovne etične standarde, človekove pravice ter pravične in poštene odnose med ljudmi. Sistem, v katerem živimo, pa žive ljudi ignorira, saj ga zanimajo zgolj predmeti, s katerimi trguje, manipulira. To so osebe. Brez oseb obstoječi sistem ne more delovati. Obstajata dve vrsti oseb: oseba upnika (3-5% populacije), in oseba dolžnika (95-97%). Prva živi na račun drugega. Kot osebo nas obravnavajo v cerkvi, na sodišču, v banki, v politiki, v bolnišnici itd. Pojmujejo nas kot predmet v fizičnem prometu. Ustava in zakoni ne govorijo o živih ljudeh pač pa se nanašajo na osebe in »državljane«, osebe, ki pripadajo državi. Ta pa je postala podjetje.

Pravna fikcija in živ človek nista eno in isto. Živ suveren človek nosi status svojepravden (lat. Sui-juris)

Noben zakon ne velja za človeka, ker zakoni veljajo le za osebe. Ker se vsi državni organi ukvarjajo le z osebami in ne z živimi ljudmi, vedno najprej zahtevajo od vas, da se predstavite s sredstvom za legitimiranje (npr. osebno izkaznico), ki dokazuje, da ste oseba. S tem, ko potrdite, da ste oseba z izkaznice, se odrečete svoji suverenosti. Sodni proces lahko ustavite preprosto tako, da vprašate sodnika, ali vas obravnava kot osebo, torej mrtvo stvar ali kot živega človeka. Kot živ človek na sodišču nimate kaj početi, saj se tam vse nanaša le na osebe. Takoj pa, ko z osebno izkaznico potrdite, da ste oseba, ste pristali na njihovo igro.

Povsod, kjer uporabljamo neko dovoljenje, kartico, licenco, izkaznico itd. smo obravnavani kot oseba in ne človek. Osebe so podložne trgovskemu zakoniku, ki je blizu mednarodnemu pomorskemu pravu.  Trgovina z ljudmi je prepovedana, a z osebami ni. Z njimi se trguje.

Ko razumemo razliko med človekom in osebo, imamo možnost suverenost iz rok države prevzeti v svoje roke. To storimo tako, da s pričami in rojstno listino dokažemo, da smo živi in z ustreznim dokumentom – z »varovalni sporazumom« – poslanim uradnim organom, sporočimo le tem, da suverenost nad svojo pravno osebo prevzemamo v svoje roke, v roke živega človeka. V nasprotnem nas obravnavajo kot nekoga, ki se je izgubil na morju in se nikoli ni vrnil v domači pristan, zato si oblasti prilastijo pravico razpolagati z našo pravno osebo.

To znanje je odločilnega pomena za svobodno prihodnost človeštva.

 

DRŽAVE

Vse nekdanje države so bile od 21. februarja 1871 tajno prezrcaljene v privatizirane družbe, podjetja vatikanske korporacije. Vse države pa so bile prvič registrirane kot zasebna podjetja 5. junija 1933 v enotnem trgovskem registru UCC v Washingtonu.

Republika Slovenija je država svojim državljanom, REPUBLIKA SLOVENIJA pa je korporacija, ki z državo upravlja in ji poveljujejo korporativne sile nadrejene korporacije. Ta korporacija je bila registrirana na otoku Sao Tome in Principe v Gvinejskem zalivu, v ameriški državi Delaware in še kje. Vsaka korporacija ima svojega direktorja in lastnika.

Vsa podjetja (korporacije, firme), med njimi tudi REPUBLIKA SLOVENIJA, so zavedena v svetovnem registru podjetij UPIC, ki ga vodi podjetje DUNS & BREADSTREET. V njem najdete vse državne ustanove in organe – vlado, ministrstva, sodišča, FURS, policijo, vojsko…, vsi so registrirani kot trgovska podjetja. Vsa domača podjetja so registrirana tudi v domačem registru podjetij pri Agenciji Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve – AJPES.

Državljani niso ljudstvo temveč korporativna funkcija, imenovana nacija. Nacija pa ljudje nismo, ker smo ljudstvo in narod.

 

Trgovski register UCC

Kodeks oz. poslovni register UCC (Uniform Commercial Code) pripada mednarodnemi organizaciji za zasebno pravo UNIDROIT. UCC temelji na kanonskem ali cerkvenem pravu in je sveto pismo za vse nekdanje države, ki so danes korporacije. Sestavlja ga množica statutov in 12 ključnih predpostavk ceha odvetniške zveze.

UCC kot ga poznamo danes, je bil javno objavljen leta 1953 in velja za vsa podjetja na planetu, ne le v USA.

Rimska sodišča NE delujejo v skladu s pristno vladavino ZAKONA, ampak v skladu s predpostavkami v zakonu.
Kar pomeni, če predpostavke niso ovržene, postanejo fakt/dejstvo in zato stojijo kot resnica v KOMERCIALI.
Zakaj je to pomembno? Sedanje državne ustave temeljijo na statutih in predpostavkah in ne na ZAKONIH. Ker zakonov ni možno nenehno spreminjati, so zaradi tega izmišljeni ti statuti in predpostavke, preko katerih se ljudi manipulira in zavaja.
Nihče od nikogar ne more ničesar zahtevati, če med obema strankama ni pravilnega – zakonitega dogovora.

Vse “javne uslužbence”, ki samo domnevajo, da je njihova funkcija javna, veže kot zasebnike kontrahirna dolžnost (dolžnost obveznega sklepanja pogodbe).

(Se nadaljuje)

 

Papeška bula – dokument Motu proprio: papa-francesco-motu-proprio

Poglejte si tudi video prispevek:

Slamnati mož – kako smo pristali v suženjstvu – izberite slovenske podnapise