Napredek zavesti
… da je človek božansko bitje, ki pa je postalo ujetnik lastnega miselnega stroja – uma. Sedanji um, ki nujno črpa iz spomina, je omejen zaradi ponavljajoče se obravnave omejenega izbora možnosti. S tem omejuje tudi prihodnost, saj zna ustvarjati le kopije preteklosti! Takšen um, ki deluje le konceptualno, je zastal v razvoju, izgubil je kreativnost in svobodo.Človek mora poiskati pot k višjim ciljem tako, da preide od uma, ki reagira, v um, ki ustvarja. Da lahko to dosežemo, moramo zavreči vse stare vzorce in koncepte ter se dvigniti k spoznanju, da smo sposobni skozi zavedanje večnosti ustvariti stik s kozmično modrostjo in svojim bistvom.
Odgovore najdeš v sebi
… da so naša čutila in običajni razum kot glavni instrument percepcije in našega premisleka sposobni le za zbiranje zunanjih znanj. Dojamemo in predelamo samo površino nečesa, ne pa vsega povezujočega, ideje in načrta za tem. Naša čutila in razum vedno dosežejo odmik. Zaradi tega je v procesu spoznavanja dejanske stvarnosti odločilen faktor premaganja uma oz. jaza z njegovimi čutili in njegovim razumom. Ugašanje jaza pa ne pomeni ugasnitev življenja, temveč prividnega življenja, ki ga ustvarjajo naša čutila in razum. Vsi naši odgovori so skriti v nas samih. Iskalce resnice prej ali slej preseka vtis, podoben blisku, ki jih spodbudi k nadaljnemu iskanju in sicer v samem sebi! Človek je nekoč vse vedel, vendar je pozabil.
Ali prepričanja res zrastejo iz izkustev?
… da so prepričanja privzete misli, ki smo jih “uzakonili”, in s tem naredili za temeljne gradnike naše resničnosti. Tisto, kar trdno verjamemo, prej ali slej doživimo v fizični stvarnosti. Pritegnemo namreč izkustva, ki jih potrjujejo. Naša zmotna predstava je, da naša prepričanja zrastejo iz izkustev.
V resnici je prav obratno, saj prepričanje ustvari filter, ki omejuje našo zaznavo. Če smo prepričani, da je naše zdravje slabo, bomo to tudi izkusili. Če verjamemo, da je spolnost nekaj grešnega, nam bo to življenje morda to izkustvo omogočilo preveriti s kako spolno boleznijo. Če smo hudo bolni in verjamemo, da so vse bolezni ozdravljive (neozdravljivi so le v nasprotno prepričani ljudje), potem bomo lahko ozdraveli. Kajti “vesolje” sprejme vsako naše prepričanje kot ukaz: izvrši ga ne glede na to, kakšna je njegova vsebina. Smo namreč bitja s svobodno voljo, ki ustvarjajo svojo resničnost z mislimi. Ste si že pogledali film The Secret?
Resnica vedno najde pot…
…da v primeru obtožbe nekoga o njegovi nedolžnosti ali krivdi lahko sklepamo že iz njegovih odzivov? Dva človeka – nedolžen in kriv, obsojena za neko nečedno dejanje – se namreč na obsodbo ne odzoveta na enak način. Krivi bi deloval pod vplivom strahu, zato bi bila njegova reakcija nenaravna, pretirana. Poskušal bi si zagotoviti dodatno zaščito – s skrivanjem dokazov in z množico zavajajočih informacij. Kdor pretirava z obrambo, sporoča, da se mora braniti močneje. Zakaj? Ker je kriv! Nasprotno pa nedolžnega obtožba ne skrbi kaj dosti, saj se zaveda, da raziskava ne more odkriti nič zanj obremenjujočega. Če si nedolžen, tudi ne skrivaš; počutiš se močnega in varnega, saj imaš najmočnejšega zaveznika – resnico. Močna obramba tu ni potrebna, zadostuje odločno zanikanje. Ne glede na to, ali poznamo resničnost obtožbe ali ne, lahko iz odzivov vpletenih izluščimo, ali gre za resnico ali laž. To velja tudi v primeru afere Patria.
Dihanje in čustva
… da vsako čustvo spremlja značilen vzorec dihanja . Ko smo jezni, dihamo na določen način. Če ta način dihanja spremenimo, tudi jeza uplahne. Velja tudi obratno, kot dobro vedo igralci. Če želijo v sebi prebuditi občutek jeze, začnejo dihati tako kot bi bili jezni in tako prebudijo v sebi jezo. To velja za vsa čustva. Tudi ko smo spolno vzburjeni, dihamo na določen način in če to dihanje potlačimo, vzburjenje pojenja. Zadrževanje diha nas omrtvi. Kot otroci smo tako preživeli mnoge situacije, s katerimi se nismo želeli soočiti. Če smo se srečali z nečim kar je bilo preveč strašno ali boleče, smo našo senzitivnost otopili tako, da smo zadrževali dih. Naučili smo se tudi, da lahko čustva, ki jih naši starši in učitelji niso sprejemali, potlačimo tako, da omejimo naše dihanje. S pomočjo dihalnih vaj torej vzpostavljamo most med zavestnim in nezavednim. Tako lahko prebudimo potlačena čustva – vzrok mnogih psihosomatskih bolezni – in jih ponovno izživimo ter odstranimo.
Ideje in strah pred življenjem
… da so nam ideje postale veliko bolj pomembne kot dejanja – ideje, ki jih govorniki, politiki in intelektualci vseh vrst tako spretno predstavljajo v knjigah. Bolj kot so te ideje prekanjene in subtilne, bolj jih častimo. Prav tako knjige, ki jih vsebujejo. Mi smo te ideje, mi smo te knjige, tako močno smo z njimi pogojeni. Večno razpravljamo o idejah in idealih in dialektično izražamo mnenja. Vsaka religija ima svoje dogme, svojo formulo, svoj lastni oder za dosego bogov, in ko raziskujemo začetek mišljenja, dvomimo o važnosti te celotne zgradbe idej. Ideje smo od dejanj ločili zato, ker so ideje vedno preteklost in dejanje je vedno sedanjost – življenje je vedno sedanjost. Strah nas je življenja in zato je preteklost – kot ideje – za nas postala tako pomembna.
Filmski triki v zavesti
… da se pri običajni filmski projekciji, kjer je svetloba osnova slik na zaslonu, dobro zavedamo, da dogajanje na platnu ni resnično, pač pa gre za “filmski trik“. Enako bi bilo tudi pri 3D filmski projekciji, kjer se dogajanje ne odvija na platnu temveč v prostoru. Toda prav takšen proces 3D projekcije se odvija v naši zavesti – le da verjamemo, da je tisto, kar vidimo, resnično. Pri opazovanju drevesa, tisto, kar dejansko doživljate, ni drevo, temveč le podoba, ki se pojavi v vaši zavesti. To velja za vse, kar doživljate. Vse, kar vemo, zaznavamo, ali si predstavljamo, vsaka barva, zvok, vtis, vsaka misel ali občutek je oblika (forma) v naši zavesti. Vse je oblika (in-formacija – uobličiti, v obliko spraviti) v zavesti. Oblike, ki vznikajo in plešejo v zavesti, pa same po sebi v ničemer ne namigujejo, da so vse le manifestacija zavesti ali duha. Izgledajo kot nekaj drugega kot zavest. In tako domnevamo, da je (o)snov(a), iz katere je »zunanji svet« – materija – nezavedna, mrtva.
Globlji smisel laži
… da je globlji smisel laži – utrditev resnice. Na prvi pogled je ta trditev nesmiselna, a spomnimo se, da bi se bilo tudi pomena svetlobe nemogoče zavedati, ko bi ne obstajalo tudi njeno nasprotje – tema. Laž je potrebna šibkim, da bi se naposled zavedli svoje moči. Ljudje, ki lažejo, niso zlobni, podli ali pokvarjeni, le prepričani so, da je njihova resnica revna, slaba, bedna, ničvredna, dolgočasna itd, ter s tem vredna zaničevanja in prezira. Ker takšne svoje resnice zaradi strahov niso pripravljeni sprejeti – tako kot tudi ne sebe – jo spremenijo tako, da se jim zdi bolj sprejemljiva. Laž je njihov ščit, hkrati pa jih »nagrajuje« z umetnim občutkom moči, zadovoljstva, samozavesti. Z lažmi si polepšajo dan, zapolnijo praznino znotraj njih, obenem pa prikrivajo ranljivost, šibkost, negotovost, strahopetnost. A vsaka laž se naposled sesuje in pokaže lažnivca v vsej njegovi goloti. Takrat ima priložnost soočiti se s samim seboj, obenem pa spozna resničnost informacije, ki jo je izkrivljal.
Misel stvari rodi in oblikuje
… da po mnenju nekaterih virtualno energijsko polje, znano kot kvantni vakum ali polje ničelne točke, ustreza temu, kar so stari Indijci imenovali Akaša (v sanskrtu pomeni nebo, prostor ali ether). Je vir vsega, kar obstaja in nosilec spomina vesolja. Je povsod prisotno polje, ki je po svojih značilnostih povsem mentalne, duhovne narave. Peter Russell meni, da je bistvena značilnost tega končnega vira vsega zavest sama, nič več in nič manj. Zamisel ni nova. Upanišade pravijo: »misel vodi vse stvari, misel jih rodi in oblikuje«. Tak pogled je tuj trenutnemu znanstvenemu pogledu na svet. Svet, ki ga opazujemo je tako prepričljivo materialen; vsak namig, da bi lahko imel kaj skupnega z zavestjo, je hitro zavrnjen, češ da nima »realne osnove«. Vendar ta alternativni svetovni nazor ni v nasprotju z nobenim odkritjem sodobne znanosti – pač pa le z njenimi izhodiščnimi predpostavkami. In kar je še pomembneje, ponuja precej bolj privlačno sliko vesolja.
Nemoč konceptov… da se pri razumevanju človek opira na miselne pripomočke – osnovne koncepte in predstave. Vsak koncept je kot luč določene barve, ki iz drugačnega kota osvetljuje isto področje. Premakne fokus naše zavesti v svojo domeno. Koncepti naredijo informacije in predstave smiselne in razumljive – tudi ali predvsem zato, ker jih skrčijo na obvladljivo število. In prav v teh miselnih pripomočkih – konceptih – je skrit kavelj. Če uporabim grob miselni pripomoček – na primer koncept, po katerem je materialnost osnova vsega, kar obstaja – potem se bom hitro znašel v zadregi. Na primer ob ugotovitvi, da obstaja tudi duhovni svet, ki se ga z materialnimi instrumenti ne da opisati. Kako naj z njimi opišem življenje ali ljubezen? Materialna podstat se izkaže za zelo grobo in okorno, ko gre za kompleksne, zapletene duhovne pojme. Vsakomur, ki se spopade z zapletenimi problemi življenja, postane jasno, da materialistični svetovni nazor »ne pije vode« in da znanost ne more pogasiti želje pravih iskalcev.
Prebuditev potencialov v nas
… da se ljudje niti zavedamo ne svojih resničnih potencialov. Ko se bodo ti v nas prebudili, bomo presenečeni nad obsegom ustvarjalnosti, ki jo bomo odkrili v sebi. Smelost našega mišljenja nas bo sprva osupnila, vodila nas bo v podvige, ki si jih danes ne moremo niti zamisliti. Ljudje bomo spoznali, da smo v resnici potencialni Bogovi. Prebudili se bomo iz globokega dremeža preteklosti in odvrgli težak plašč nevednosti, ki je dolgo časa zaviral naš napredek. V svoji dolgi pustolovščini v življenju na planetu Zemlja je človek zdaj na točki preobrata. Od zdaj naprej bo ves napredek rezultat njegove premišljene volje in razuma. Pohlep in tekmovalnost ne bosta več zavirala njegovega potovanja k popolnosti. Vojne in želja po milijonih ne dobo več sramotile in omadeževale njegove poti. Brezzakonje in ločevanje ne bosta nikdar več vladala na planetu Zemlja.
Identifikacije
… da je duša sicer dokaj dober približek za bistvo človeka, a ne ustreza povsem. Tisto, kar nas zanima, je entiteta, ki oživlja tudi dušo. Ugotovitev, ki večini človeštva še “ne gre v račun”, je naslednja: nismo ne telo, ne um, ne energija in ne duša. Vse te identifikacije so le privid, poenostavitve, zasilne informacije, ki nas držijo proč od resnice, našega pravega bistva. Ko se tega zavemo, fenomeni telesa, uma, energije in duše ne igrajo več tako velike vloge v našem življenju. Do njih pridobimo nekakšno distanco, bolj sproščen odnos; prenehamo jih obravnavati s takšno resnostjo kot sicer. To pa ne pomeni, da izgubijo na vrednosti ali prepričljivosti. Še vedno so prisotni, še vedno nam pestrijo življenje, še vedno jih “jemljemo resno”, vendar je pri tem občutiti več mehkobe in manj ostrine. Pridobimo nekakšno svobodo, zavedanje, da so del naše prividne stvarnosti, na katero lahko vplivamo. Prekinitev istovetenja z zgornjimi entitetami povzroči številne prijetne posledice.
Kaj je temelj življenja v zavesti?
… da je za spoznanje bistva življenja ali objektivne stvarnosti nujno razčistiti vprašanje, kaj je v naši zavesti iluzija in kaj je »pristno, objektivno dejstvo«. V njej je nakopična množica iluzij, ki jih zmotno obravnavamo kot realna dejstva. Zato dva človeka iste stvari ali dogodka ne obravnavata, ne dojemata in ne razumeta enako. Edina resnična gotovost, ki je neizpodbitna, je gotovost vašega bivanja. Edino, o čemer ste lahko povsem prepričani, je to, da obstajate, da ste prisotni. Vse drugo so lahko vaše ideje, predstave, podobe, ki igrajo dramo na platnu vaše zavesti. Ugotovitev »jaz sem« pa mora biti resnična, kajti – ali bi se lahko nekdo, ki ne obstaja, zavedal, da obstaja?
Ali bi si lahko karkoli predstavljal, če ne bi obstajal in bival kot entiteta, ki lahko opazuje? »Jaz sem« je tako bistvena, temeljna ugotovitev zavesti, na kateri je zgrajeno vse drugo. »Jaz sem« pa ni le zavedanje in misel, temveč tudi kompleksen občutek, ki se povezuje s telesom, dušo, egom itd. Vse raste iz »jaz sem«!
Občutek “jaz sem”
… da dejanski izkuševalec (tisti, ki doživlja), ni naš um, temveč “jaz sem “; ta je kot svetloba, v kateri se vse pojavlja. Naša božanska bit je skupni imenovalec, bistvo vsakega izkustva, zavest, v kateri se vse odigrava. Celotno polje uma je le film, delec v zavesti “jaz sem”. To zavedanje “jaz sem” se, glede na to, da se zaveda zavestnosti, zaveda samega sebe. A to je neopisljivo, ker nima ničesar, česar bi se lahko oprijelo. Je samo bivanje mene samega, a to bivanje je tudi vse, kar v resnici obstaja (je). Vse ostalo, kar obstaja, obstaja v meni samem (moji biti), v moji zavesti. Spoznanje tega dejstva povzroči velikanske posledice. Ničesar ni, kar bi se dogajalo izven moje zavesti, kar bi bilo različno od mene. Um je tisti, ki ustvari dualnost. Izven njega ni dualnosti in zato tudi ne bolečine. Ni problemov. To je sfera ljubezni, v kateri je vse popolno. Kar se dogaja, se dogaja spontano, brez namena, kot staranje ali rast las. V globokih sanjah se občutek, da sem to ali ono, izgubi. Toda občutek, da obstajam (“jaz sem”) ostane
Pomen notranjega glasu
… da v življenju človek resnično ima
določen namen, ki je – da si dovoli živeti v večji radosti? Ali soglašate z mnenjem, da je resnično merilo uspeha v življenju – vaša radost? Kaj, če so vaša navidezno trdna prepričanja le strnjena vrsta posameznih misli, ki ste jih privzeli za resnične? Kaj če bi vam nekdo povedal, da na vaše misli, in potemtakem na oblikovanje vaših prepričanj, od trenutka vašega rojstva v glavnem vplivajo vaši predhodniki? To, čemur pravite vaša vest, je prepričanje, ki je posledica tradicije – mnenj tistih, ki so živeli pred vami. Vaša vest določa, kar je za vas prav ali narobe, Ta vsiljeni sistem prepričanj vam lahko po lastni meri prikroji tudi kdorkoli, ki na vaše misli trenutno vpliva. Če lahko s pomočjo “zakona privlačnosti” svoja izkustva spremenim s spremembo svojih misli – kako naj vem, katere izmed mojih misli/prepričanj bodo pritegnile tisto, kar me bo končno zadovoljilo? Kratek odgovor se glasi: Pustite, da vas vodi notranji glas, vaša intuicija.
Vprašanje: kaj sem
… da na vprašanje “kaj sem jaz ” ne morete dobiti zadovoljivega odgovora. Noben odgovor, oblikovan v umu, ne more biti ustrezen. Pravzaprav ni možno povedati, kaj ste. Še najbližje pridete, če poveste, kaj niste! Dokler znanje predstavlja opis v izrazih (pojmih), ki jih že poznate, se z opažanjem (razumevanjem) ali z mišljenjem (z idejo), ne morete prebiti do samospoznanja, ker tistega, kar ste, ni moč opisati z nečim znanim, razen s popolno negacijo. Edino, kar lahko rečete je – jaz nisem to, nisem ono. Ne morete reči: “to sem jaz”, ker bi to pomenilo, da ste nekaj takega, kar že poznate. Kadar lahko označite “to ali ono” za vas, to ne more biti vaša bit. Vi niste nič vidnega – kar je moč opaziti ali si zamisliti. Pa vendar brez vas ne obstaja niti opažanje (percepcija), niti imaginacija. Opazujete občutek srca, mišljenje uma, delovanje telesa; samo dejanje percepcije vam kaže, da niste tisto, kar opažate. Ali bi lahko bili nekaj, kar je zunaj tistega, ki opaža vse to?
Kaj odražajo čustva?
… da takrat, ko v življenju storite korak naprej in postanete popolnejša podoba tistega, kar želite biti, notranji
del vas uskladi vibracijo z novo podobo. Zakon Privlačnosti se odziva na tako spremenjeno vibracijo vašega bitja. Kaj vi, v svoji fizični obliki, v odnosu do tako razširjene vibracije, počnete? Ali si dovolite vibracijsko dohajati to, kar ste postali, ali ne? To se odraža skozi vaša čustva. Če so vaše nove misli usklajene z vašo novo podobo, harmonijo te usklajenosti čutite kot pozitivna čustva. Če pa trenutne misli z vibracijo nove podobe niso usklajene, neusklajenost ali neubranost čutite v obliki negativnih čustev. Ko čutite ljubezen ali radost, takrat dobesedno “ste” vaša nova podoba. Ko čutite strah, jezo ali obup – ali katero koli negativno čustvo – pa si v tistem trenutku zavestno ne dopuščate biti usklajeni z novo podobo vas samih; ne dovolite si dohajati tega, kar ste postali. Rezultat takšne neusklajenosti so neprijetni občutki.
Najpomembnejše v življenju
… da je našem življenju marsikaj pomembno, a le eno je nadvse pomembno.
Pomembno je, ali si v očeh drugih uspešen ali neuspešen. Pomembno je, ali imaš dovolj denarja ali si reven… Vse to je pomembno v relativnem, ne v absolutnem smislu. Nekaj je namreč pomembnejše od vsega naštetega: odkriti bistvo svoje prave narave onstran kratkoživega, poosebljenega občutenja sebe.
Miru ne boš našel s spreminjanjem življenjskih okoliščin, marveč s spoznavanjem svoje prave, najgloblje narave.
Reinkarnacija ti ne bo pomagala, če v naslednjem življenju še vedno ne veš, kdo si.
Vsa beda na planetu je posledica poosebljenega doživljanja “mene” oz. “nas”, ki prekrije tvoje bistvo. Če se svojega bistva ne zavedaš več, boš nazadnje vedno povzročil trpljenje. Tako preprosto je to.
Eckhart Tolle: Sporočilo tišine, stran 70 /89/
Vrniti se domov
… da se zmeda, jeza, potrtost, nasilje in spori se pojavijo, ko ljudje pozabijo, kdo so. Vedno znova spregledamo nadvse očitno dejstvo: naša najgloblja zavest Jaz sem nima nič opraviti s tem, kar se dogaja v našem življenju, z njegovo vsebino. Zavest Jaz sem je eno z Zdaj. Vedno ostane ista. V otroštvu in starosti, v zdravju in bolezni, ob uspehu in porazu: Jaz sem – prostor sedanjega trenutka – ostaja na najgloblji ravni nespremenjen. Ponavadi ga nehote zamenjuješ z vsebino, zato le bledo in posredno, ob pomoči vsebine življenja, doživljaš Jaz sem oziroma sedanji trenutek. Z drugimi besedami, okoliščine, tok misli in mnoge druge stvari tega sveta zasenčijo tvojo zavest. Čas zasenči Zdaj. Tako pozabiš na svojo ukoreninjenost v Življenju, na svojo božansko resničnost in se izgubiš v svetu. Vendar je zelo preprosto spomniti se resnice in vrniti se domov: Jaz nisem moje misli, moja čustva, moja doživetja. Jaz nisem vsebina mojega življenja. Jaz sem Življenje. Jaz sem vesolje, v katerem se vse dogaja. Jaz sem zavest. Jaz sem Zdaj. Jaz sem.
Eckhart Tolle: Sporočilo tišine, str. 64 /89/
Ko veš, kdo si v resnici
.. da te takrat, ko veš, kdo si v resnici, nenehno prežema utripajoč občutek miru. Lahko ga imenuješ radost, kajti radost je prav to: občutek živosti in vibracija miru. To je radost spoznavanja sebe kot same esence Življenja, preden Življenje privzame obliko. To je radost bivanja – bivanja v svoji resnični naravi.
Tako kot je voda lahko v trdnem, tekočem ali plinastem stanju, lahko tudi za zavest rečemo, da je “zamrznjena” v snovi, “tekoča” kot um in misel, in brezoblična kot čista zavest.
Čista zavest je Življenje, preden se razodene v snovni pojavnosti. To Življenje gleda svet oblik skozi “tvoje” oči, kajti ti si zavest. Ko spoznaš sebe kot To, prepoznaš sebe v vsem in vstopiš v stanje popolnoma jasne zaznave. Nisi več ločeno bitje s težko preteklostjo, ki opazuje in presoja vsako doživetje skozi zastor pojmov in predstav. S teboj se je brezoblična zavest zavedla same sebe.
Eckhart Tolle: Sporočilo tišine, str. 76 /89/
Privid kaosa
… da kaos v svetu ne obstaja – razen tistega, ki ga je ustvaril vaš um. Objektiven svet zunaj vas ne obstaja. Tudi če bi obstajal, ga vi ne bi mogli dojeti. Dojamete lahko le tisto, kar je v vaši zavesti . Kaos se povezuje z lažno idejo o sebi kot o stvari, ločeni od vsega drugega. Prav ta ločenost od ostale kreacije je vir strahu in bolečin. V stvarnosti vi niste niti telo, niti um, niti niste ločeni od vsega. Ste neskončen potencial, neizčrpen izvor ustvarjalnosti, vesolje pa je le delna manifestacija te neomejene kapacitete. Biti živo bitje ni končno stanje; obstaja nekaj nad tem, nekaj mnogo višjega, kar ni niti bitje, niti ne-bitje, niti živo in prav tako ne neživo. To je stanje čiste zavesti, iznad omejitev prostora in časa, Absolut. Prav ta Absolut, ki se manifestira skozi našo zavest, je naše najbolj notranje bistvo, iz katerega izvira VSE. Ko odvržete predstavo, da sta za vaš obstoj nujna telo in um, takrat smrt ni več nekaj groznega in postane del življenja, zadovoljstvo in bolečino, ki sta stanji uma, pa zamenja blaženost.
V ujetništvu časa
… da za večino stvari v življenju potrebuješ čas: za učenje, pridobitev strokovnega znanja, gradnjo hiše, pripravo skodelice čaja… Vendar je čas brez pomena za najpomembnejšo, bistveno stvar v življenju: za samospoznanje, se pravi za spoznanje, kdo si onstran površinskega jaza – onstran svojega imena in življenjske zgodbe, onstran telesnega videza in osebne zgodovine.
Sebe ne moreš najti v preteklosti ali prihodnosti. Sebe lahko najdeš samo Zdaj.
Iskalci duhovnosti se nadejajo samospoznanja ali razsvetljenja v prihodnosti. Če si iskalec, potrebuješ prihodnost. Če je to tvoje prepričanje, se ti bo uresničilo: zares boš potreboval čas, dokler ne boš spoznal, da ne potrebuješ časa, da bi bil, kar si.
Eckhart Tolle: Sporočilo tišine, stran 72 /89/
Razsvetljeni človek
… da človek lahko doseže stanje, ko je popolnoma svoboden, brez strahu, pa tudi brez želja. Ko deluje, deluje brez napora, dejanja sledijo mislim brez kasnitve ali odpora. Misli postanejo samo-uresničujoče, stvari pridejo na svoje pravo mesto nezmotljivo, gladko in nežno. To je stanje, ko je dosežena sprememba uma: ta postane pomirjen in tih, ne-begajoč, deluje hitro in preudarno. Človekovo delovanje postane spontano, iskreno in naravno. Človeka napolnjujejo brezmejna naklonjenost do drugih, simpatija, iskrena ljubezen, pomirjenost, iskren interes za vse, kar se dogaja, Vse se zdi zanimivo in čudovito, popolno, pomembno in pravilno. To je stanje brez vsakršne sodbe in obsodbe, opredeljevanja, uveljavljanja svojega interesa. V tem stanju se človek zaveda, da ni telo, ne um in ne duša, temveč nekaj neizrazljivega, kar vsemu temu omogoča obstoj. To je stanje razsvetljenosti, realizacije človeka, ki je spoznal svojo resnično, božansko naravo.
Znanje pod vprašajem
… da je povsem nepomembno, koliko znanja v življenju zbereš, če ob tem ne prideš do spoznanja, kdo si. Samo znanje ni dovolj, če ne spoznaš znalca. Kakšno korist ima znanje, če ne poznaš bistva, če ne spoznaš tistega, kar je jedro vsega, kar je? Kako veš, da vse zbrano znanje ni samo iluzija nekoga, ki ni pravi, iluzija lažne persone, za katero ne veš, kaj se za njo skriva? Edino pomembno vprašanje je zato: kdo sem? Ko se dokoplješ do tega spoznanja, je vse ostalo znanje le še malenkost. Svojevrstna ironija je, da tisto, kar si, ne moreš spoznati drugače, kot tako, da odkriješ in zavržeš vse tisto, kar nisi. Kar si, z umom ni mogoče dojeti, zato je pot do spoznanja takšna, da odvržeš vso umsko navlako. V življenju nas polnijo z vse mogočimi informacijami – o nas samih, o dobrem in zlu, nebesih in peklu, zakonih sveta… A nikoli se nismo potrudili, da bi kaj od tega verificiraliz lastnim izkustvom! Resnici na ljubo – doslej ni bilo zaželeno, da bi to storili.
Varljiva percepcija
… da je percepcija človeka nekaj varljivega. Ko pogledaš drevo, se zavedaš drevesa. Ko se v tebi porodita misel ali občutek, se zavedaš te misli ali občutka. Ob prijetnem ali bolečem doživetju se zavedaš tega doživetja… To se zdijo resnične in logične izjave. Toda če si jih pobliže ogledaš, boš ugotovil, da že njihova struktura pretanjeno odseva temeljno iluzijo, ki se ji v jeziku ni mogoče izogniti. Misel in jezik ustvarjata navidezno dvojnost in vzpostavljata ločeno osebo, medtem ko v resnici ne obstaja nič takšnega. Resnica je drugačna: ti nisi nekdo, ki se zaveda drevesa, misli, občutka ali doživetja. Ti si zavedanje, zavest. Vse našteto se poraja iz zavesti in se v njej tudi razodeva. Ali se lahko v vsakdanjem življenju zavedaš sebe kot zavesti, v kateri se razgrinja celotna vsebina tvojega življenja?
Eckhart Tolle: Sporočilo tišine, stran 74 /89/
Onstran razmišljujočega uma
… da je večina ljudi vse življenje ujeta med zidove lastnih misli. Nikdar ne presežejo ozkega, poosebljenega doživljanja jaza, podobe o sebi, ki jo je ustvaril um in je pogojena s preteklostjo. V tebi, kakor v vsakem človeškem bitju, je prostor zavesti, mnogo razsežnejši od misli. Prav ta zavest je tvoje bistvo. Lahko jo imenujemo navzočnost, zavedanje, nepogojena zavest. Starodavni nauki jo imenujejo Budova narava ali Kristus v človeku. Ko odkriješ to razsežnost, osvobodiš tako sebe kot tudi svet trpljenja, ki ga povzročaš sebi in drugim, ko je tvoj, z umom ustvarjeni “jaz”, ki nadzoruje tvoje življenje, vse, kar poznaš. Ljubezen, radost, ustvarjalnost, širina in trajen dušni mir lahko vstopijo v tvoje življenje le z nepogojeno razsežnostjo zavesti.
Eckhart Tolle: Sporočilo tišine, stran 27 /89/
Pravi izvor sreče
… da je marsikdo zadovoljen z življenjem, kakršno je, a tako misli le zato, ker še ni spoznal, kako krhko je trenutno zadovoljstvo. Sreča je ranljiva in kratkotrajna, izpostavljen si milosti in nemilosti izgube, bankrota ali kake resne bolezni. Sreča je le kratkotrajen premor, časovni razmik med dvema epizodama trpljenja. Ljudje smo razpeti med strahom in željami. Podobni smo živalim v klavnici, ki brezbrižno in srečno skačejo in tekajo naokrog, a ne mine dolgo, ko so mrtve, z odrto kožo. Naša sreča je odvisna od pogojev in okoliščin in je zato trenutna; ni stvarna. Mi se običajno zadovoljimo le z užitki. A tu ni prostora za srečo. Izprazni svojo skodelico in jo očisti, sicer je ne boš mogel napolniti. Drugi ti lahko nudijo užitek, a nikoli sreče. Stvarna sreča prihaja od znotraj. Ni ranljiva, ker ni odvisna od okoliščin. Pride takrat, ko spoznaš, kdo si. Okoliščine in pogoji bremenijo le tistega, ki ne pozna Resnice.
Najpomembnejša naloga
… da se človek se od živali razlikuje po tem, da lahko spozna, kaj je. Naša narava je v osnovi živalska. To, da obstajamo, vemo; toda kaj smo – tega ne vemo. Človek, ki v procesu spoznavanja svojega bistva odkrije, kaj je, se odreši trpljenja in si zagotovi sicer nepredstavljivo modrost in blaženost. Samospoznanje je naloga, ki čaka vsakogar od nas, le da se tega mnogi še ne zavedajo. To je naloga, ki zaključuje ciklus reinkarnacij.
S samospoznanjem se na mah rešijo vsi problemi civilizacije, kajti problemi so domena nerazsvetljenega uma. Ne gre za to, da se na probleme po samospoznanju ne bi odzival; problemi se v umu lahko porajajo le, dokler je omejen in ujet v lastne zanke želja, sodb in strahov.
Ideja “jaz sem”
… da je ideja »jaz sem« sam center, s katerim se poveže vse, popolnoma vse, kar se dogaja v tebi. Okrog tega centra se zgradi ves svet. Je temelj, na katerem stoji zgradba tvojega zavedanja in vse, kar se godi v tebi in zunaj tebe, torej notranje in zunanje doživljanje, se opira nanj. Idejo, »jaz sem« sestavljata dve ločeni počutji. Tista najbolj bistvena je »sem«, ki pravzaprav pomeni »bivam«, »obstajam«, »živim«. Skozi idejo »sem« se manifestira življenje v tebi. »Sem« prinese življenje vate in v tebi ustvari občutek, da si živ. »Jaz« pa je center zavedanja in opazovanja. Vse, kar je opaženo, opazi »jaz«, vsa spoznanja in občutja se stekajo k njemu.“Jaz sem” je most do tvoje prave identitete in do “doma”, kjer ta biva.
Svet – vesoljni ples oblik
… da se takrat, ko spoznaš sebe kot zavest, znotraj katere se odvijajo pojavi, osvobodiš odvisnosti od pojavov in od iskanja samega sebe v situacijah, krajih in okoliščinah. Povedano drugače, ni več tako pomembno, kaj se zgodi oziroma se ne zgodi. Življenje naenkrat ni več težavno in resnobno, marveč postane igrivo. Tedaj prepoznaš svet kot vesoljni ples oblik – nič več in nič manj.
Ko zaznavaš brez presoje, lahko zavestno prepoznaš, kaj je tisto, kar zaznavaš. Kolikor se temu lahko približamo z besedami, govorimo o polju budne spokojnosti, čuječnega miru, v katerem se odvija zaznavanje.
S teboj se brezoblična zavest zave same sebe.
Eckhart Tolle, Sporočilo tišine
Vzrok problemom
… da ne obstajajo problemi, razen tistih, ki jih ustvarja um. Življenje in smrt ne ustvarjata problemov. Bolečina in užitek prideta in odideta. Doživljamo jih v svojem izkustvu in potem pozabimo. Spomin in zamišljanje pa povzročajo problem želje za izpolnitvijo ali izogibanjem, ki so obarvani z všečnostjo ali ne-všečnostjo. Resnica in ljubezen sta stvarni človekovi lastnosti, um in srce pa načina, na katera se izkazujeta. Um in srce ne moreta delovati v temi. Da bi pravilno delovala, potrebujeta svetlobo čiste zavesti. Vsi napori, da bi ju nadzorovali, jih le podredi ukazom spomina.
Spomin je dober služabnik, a slab gospodar. On uspešno preprečuje odkrivanje resnice. Um mora prisluškovati potrebam življenja, ne smel pa bi mu zapovedovati.
Svet nastane iz zavedanja
… da tako kot v kinu vse nastane iz svetlobe, tako ves ogromni svet nastane iz zavedanja . Poglej pobliže in videl boš, da vsa imena in podobe niso nič drugega kot prehodni valovi na oceanu zavedanja. Le za zavedanje lahko rečemo, da obstaja, nikakor pa ne za njegove preobrazbe.
V neskončnosti zavedanja se pojavlja svetloba, majcena točka, ki se hitro premika in pri tem riše podobe, misli, občutke, koncepte in ideje – kot svinčnik, ki piše po papirju. A črnilo, ki ustvarja sled, je spomin. Ti si ta drobcena točka, s katere gibanjem se svet vedno znova ustvarja. Prenehaj se gibati in svet bo izginil. Poglej vase in dojel boš, da je ta točka svetlobe odraz neskončne svetlobe v telesu in da se izraža v občutku “jaz sem”. Obstaja edinole svetloba, vse drugo so le pojavi. Ta svetloba se umu pokaže kot tema. Lahko jo spoznaš le skozi njene odraze. Na dnevni svetlobi lahko vidiš vse razen svetlobe same.
Gledalec, svetloba, slika in platno
… da je zavedanje vedno v gibanju in v nenehnih spremembah. Ne obstaja negibna, mrtva zavest. Nespremenljivost bi v istem trenutku brisala zavedanje.
Dokler tvojo pozornost okupira svet, ne moreš spoznati svoje Biti. Da bi jo spoznal, moraš svojo pozornost odvrniti od sveta in jo usmeriti navznoter.
Ali svet sploh obstaja? Tisto, kar opažaš, je pravzaprav nekaj, kar izvira iz tvoje Biti. Lahko to imenuješ, kot želiš, a bistva s tem ne spremeniš. Tvoja svetloba prikazuje slike na platnu, pri čemer uporablja film usode. Ti si gledalec, svetloba, slika in platno, vse hkrati. Sam si si izbral celo film usode in ga naložil sebi. Duh se rad igra in uživa v premagovanju zaprek. Težja kot je naloga, globlja in širša je njegova samouresničitev.
Iskanje sreče
… da je iskanje sreče zelo nesrečno dejanje. Srečen želiš biti zato, ker misliš, da si nesrečen. Torej posredno z iskanjem sreče sebi pošiljaš sporočilo, da si nesrečen. Ne poskušaj se osrečiti, postati srečen, raje se vprašaj, zakaj si to želiš! Razišči vzroke za svoje nesrečno počutje. Tako pa iščeš srečo v zadovoljstvu. A zadovoljstvo prinaša bolečino in zato je na svetu toliko bolečine. V realnosti je zadovoljstvo le predah od bolečine. Zadovoljstvo in užitek sta vedno od nečesa odvisna, sreča nikoli. Dokler verjameš, da ti je potrebno nekaj, kar te bo osrečilo, moraš verjeti tudi, da boš nesrečen, če to izgubiš. Um se vedno oblikuje v skladu s svojimi prepričanji. Zato je zelo važno priti do spoznanja, da za srečo niso potrebni nikakršni razlogi, užitek pa je le nepozornost in motnja, ker zgolj povečuje lažno prepričanje, da moraš imeti ali delati nekaj, da bi bil srečen. Resnica je ravno nasprotna. Človek, ki pravi: “Zdaj sem srečen”, se nahaja med dvema obdobjema trpljenja, minulim in prihodnjim. Njegova sreča je samo razburjenje, povzročeno s prestankom bolečine. Resnična sreča se ne zaveda same sebe.
Spoznati, kdo si… zakaj je iskanje lastnega bistva najpomembnejše opravilo v življenju? Ker najdeš srečo in najgloblje zadovoljstvo le takrat, ko spoznaš, kdo si. A ne le to. Ko to spoznaš, ti postane razumljivo tudi, kaj je svet, ki ga opažaš in kdo je njegov Stvarnik. Dojameš tudi, zakaj je svet poln nasilja in trpljenja in odkod izvirajo strahovi, ki vse to povzročajo. Spoznaš, da nisi na milost in nemilost prepuščen neizprosnemu dogajanju v zunanjem svetu. Razumeš, da življenje ni trpljenje, temveč serija izkustev, ki te vodijo k enemu samemu cilju: spoznanju samega sebe. Le da moraš marsikaj spoznati, da bi lahko o sebi razmišljal na ustrezen način. Kajti – dokler nisi raziskal marsičesa, bi bilo nesmiselno, da bi raziskoval sebe. Jasno ti postane, da se vse, kar se dogaja, dogaja zaradi ljubezni. Le da je ta takrat, ko povzroča težave, usmerjena k samemu sebi. Spoznaš, da je poveličevanje svojega ega – zabloda. Med teboj in drugim obstaja le prividna razlika. Če škodiš drugemu, prizadeneš sebe. Ko spoznaš svojo Bit, razrešiš vse probleme.
Gledalec, svetloba, slika in platno
… da je zavedanje vedno v gibanju in v nenehnih spremembah. Ne obstaja negibna, mrtva zavest. Nespremenljivost bi v istem trenutku brisala zavedanje.
Ves čas si prizadevaš spoznati svet. A tisto, kar je resnično pomembno, si ti sam, tvoja zavest, tvoja Bit. Dokler tvojo pozornost okupira svet, ne moreš spoznati svoje Biti. Da bi jo spoznal, moraš svojo pozornost odvrniti od sveta in jo usmeriti navznoter.
Ali svet sploh obstaja? Tisto, kar opažaš, je pravzaprav nekaj, kar izvira iz tvoje Biti. Lahko to imenuješ, kot želiš, a bistva s tem ne spremeniš. Tvoja svetloba prikazuje slike na platnu, pri čemer uporablja film usode. Ti si gledalec, svetloba, slika in platno, vse hkrati. Sam si si izbral celo film usode in ga naložil sebi. Duh se rad igra in uživa v premagovanju zaprek. Težja kot je naloga, globlja in širša je njegova samouresničitev.
Sposobnost, opisati resničnost
… da matematika določa strogo omejitev za vse formalne simbolične jezike, ki jih danes uporablja znanost. Ti jeziki so npr. matematična logika, računalniški programski jeziki, rekurzivne funkcije in formalne gramatike. Vsi ti formalizmi so po izrazni moči med seboj enakovredni in vsi imajo enake omejitve: lahko (delno) opišejo pojave znotraj diskretnega sveta (matematično gledano, diskretni svet ustreza množici naravnih števil), medtem ko lahko opišejo samo tako rekoč zanemarljivo majhen del zveznega sveta (ki ustreza množici realnih števil). Torej, če je svet dejansko zvezen, k čemur se novodobna fizika dejansko nagiba, potem je neopisljiv s katerimkoli formalizmom, ki ga znanost danes uporablja. To pa dejansko pomeni, da znanje, ki nam ga lahko dajo znanost, knjige, učitelji, ni nikoli dokončno, saj je vedno samo približek in nikoli ne more popolnoma opisati realnosti. Z drugimi besedami obstoj ali neobstoj Boga ni dokazljiv – znanost na to vprašanje ne more odgovoriti, kar je tudi prav: to je naloga vsakega posameznika.
Potreba po konfliktih
…da je dramatično dogajanje stalnica intimnih odnosov večine med nami. Tako razmeroma nepomebna soglasja privedejo do burnih prepirov in čustvenih ran. Vir vsega naštetega so osnovni vzorci ega: potreba po tem, da imaš prav, in seveda, da drugi nima prav. Torej poistovetenje z umskim stališčem. Tu je še potreba ega po konfliktih, ki se prebudi v rednih časovnih presledkih. Ni pomembno, ali je to konflikt z nečem ali nekom, samo da se okrepi občutek ega o ločenosti med “menoj” in “drugim”. Ego brez tega občutka sploh ne more preživeti. /89/ Eckhart Tolle: Sporočilo tišine
Čustvena bolečina iz preteklosti
… da vsako človeško bitje nosi v sebi tudi skupek čustvenih prizadetosti iz preteklosti – tako iz osebne preteklosti kot iz kolektivne bolečine človeštva, ki se vleče vse od pradavnine. To “telo bolečine” je energijsko polje znotraj tebe, ki te občasno povsem preplavi, saj mora doživeti novo čustveno bolečino, da bi se nahranilo z njo in se obnovilo. Skušalo bo prevzeti nadzor nad tvojim mišljenjem in ga napraviti skrajno negativnega. Ljubi tvoje negativne misli, saj je uglašeno z njihovo negativno vibracijo in se zato lahko hrani z njimi. kako se lahko osvobodiš globoko vsajenega nezavednega istovetenja z bolečino, ki povzroča ogromno trpljenja v življenju? Ozavesti bolečino! Spoznaj, da to ni tvoja prava narava in jo imenuj s pravim imenom: bolečina iz preteklosti. Kot priča jo opazuj, ko se prebudi v tebi ali v tvojem partnerju. Ko se nehaš nezavedno istovetiti z njo, ko jo lahko preprosto opazuješ v sebi, ji s tem odrečeš hrano in postopoma bo izgubila svoj energijski naboj. /89/ Eckhart Tolle: Sporočilo tišine
Ljubezen in lepota – od kod?
… da takrat, ko te preplavi občutje ljubezni ob pogledu na sočloveka ali med tihim opazovanjem narave, ko se nekaj v tebi močno odzove na njeno lepoto, za trenutek zapri oči in v sebi začuti bistvo te ljubezni, te lepote, ki je neločljiva od tvojega bistva, od tvoje resnične narave.
To doživetje zunanje oblike je trenutni odsev tvoje prave narave v globinah tvojega bitja.
Zato te ljubezen in lepota ne moreta nikdar zapustiti, kljub temu, da te bodo zapustile vse njune pojavne oblike.
/89/ Eckhart Tolle: Sporočilo tišine
Tvoje resnično bistvo
… da ima večina ljudi občutek, da je njihova samopodoba, njihovo občutenje jaza, nekaj neskončno dragocenega in tega nočejo izgubiti. Zato se tako močno bojijo smrti. Prenehanje obstoja “mene” se zdi nepredstavljivo in vzbuja strah. Toda pri tem ljudje svoje resnično bistvo zamenjujejo s svojim imenom in obliko ter zgodbo, povezano z njima. Ta “jaz” ni nič drugega kot začasna podoba v umu. Dokler se istovetiš izključno s to obliko, se ne zavedaš, da je prava dragocenost tvoje bistvo, ki je zavest sama. To je večnost v tebi – edino, česar ne moreš izgubiti.
/89/ Eckhart Tolle: Sporočilo tišine, str 128
Sporočilo izgube
… da ob vsaki izgubi v življenju – premoženja, dragega, doma, ugleda… nekaj v človeku umre. Skrči se občutenje jaza. Vprašaš se: Kdo brez tega sploh sem? Preneha obstajati ena od oblik, s katero si se nezavedno istovetil. V tkanini tvojega življenja je nastala luknja. Ob takšnem dogodku ne zanikaj bolečine in žalosti, ki ju občutiš. Sprejmi ju. Varuj se nagnjenja uma k ustvarjanju zgodbe o izgubi, v kateri ti je bila dodeljena vloga žrtve. Pomembno je spoznati, da je v ozadju strahu, jeze, globokega nezadovoljstva in zgodbe, ki jih je ustvaril um – prazen prostor. Se lahko soočiš s tem občutkom praznine, ga lahko sprejmeš? Če ti uspe, boš ugotovil, da praznina ni več strašljiva, temveč te celo navda z mirom. /89/ Eckhart Tolle: Sporočilo tišine
Onesrečijo te tvoje misli
… da se veliko trpljenja, veliko žalosti rodi takrat, kadar imaš vsako misel, ki ti je prešinila možgane, za resnično. Ni situacije, ki bi te mogla onesrečiti. Lahko ti povzroči telesno bolečino, vendar te ne onesreči. Onesrečijo te tvoje misli. Onesrečijo te tvoje razlage in zgodbe, ki si jih pripoveduješ. Trpljenje se začne, ko poimenuješ ali ovrednotiš položaj kot nezaželen ali krivičen. Sam si ustvarjaš vse oblike trpljenja, vendar jih ne prepoznaš kot takšne, saj ugajajo egu. Ego se krepi s spori in z nasprotovanjem. “Misli, ki se mi prav zdaj podijo po glavi, me onesrečujejo.” To spoznanje prekine nezavedno istovetenje z mislimi. /89/ Eckhart Tolle: Sporočilo tišine
Ali je trpljenje potrebno?
… da je trpljenje potrebno le toliko časa, da ugotoviš, da je nepotrebno. Če ne bi trpel, kakor si, ne bi premogel prave človeške globine, niti ponižnosti, niti sočutja. Trpljenje stre lupino ega, potem pa sčasoma odsluži svojemu namenu. Morda doživljaš občutek teže ali utesnjenosti, nemir, jezo ali celo slabost. Vse to ni trpljenje in tudi ni tvoj lastni problem. Bolečina ne izhaja iz tvojega bistva, saj je zgolj močan pritisk, močna energija, ki jo čutiš nekje v telesu. Če ji posvetiš pozornost, se občutek ne spremeni v misel, ki bi drugače znova obudila nesrečni “jaz”. Poskusi, kaj se zgodi, če občutku preprosto dovoliš obstajati. /89/ Eckhart Tolle: Sporočilo tišine
Istovetenja
… da takrat, ko imaš dvajset let, doživljaš svoje telo kot močno in živahno. Šestdeset let pozneje doživljaš svoje telo kot oslabelo in starikavo. Bržkone tudi razmišljaš drugače kot pri dvajsetih, toda zavest, ki ve, da je tvoje telo mlado ali staro in da se je spremenilo tvoje razmišljanje, se ni spremenila. To zavedanje je večno v tebi, to je zavest sama. To je vedno isto Življenje v ozadju vseh oblik. Ga lahko izgubiš? Ne, kajti ti si to življenje.
Silovit pretres ob popolnoma nepričakovani, neizbežni smrti lahko naenkrat povsem prekine istovetenje s telesno obliko. V zadnjih trenutkih pred telesno smrtjo in tedaj, ko zares nastopi smrt, doživiš sebe kot zavest, osvobojeno oblike Strah nenadoma izgine, ostaneta le mir in zavest, da je “vse prav”, da je smrt le razkroj oblike. Tedaj dokončno spoznaš, da je smrt le privid – in da je privid tudi oblika, ki si jo imel za lastni jaz. /89/ Eckhart Tolle: Sporočilo tišine
Konec trpljenja
… da v večini primerov ne moremo niti slutiti, kakšno vlogo utegne imeti navidez nesmiseln dogodek v celotnosti vesoljnega reda. Toda sprejetje njegove neizogibnosti v prostranstvu celote je lahko začetek iskrenega dojemanja tega, kar JE, in s tem začetek usklajevanja s celoto življenja. Prav celostnost življenja je privedla do tega dogodka. Je del medsebojne mreže povezav, imenovane vesolje. To pomeni: karkoli je, ne bi moglo biti drugače. Duševna uskladitev z ZDAJ je konec trpljenja. Prava svoboda in konec trpljenja prideta, ko pričneš živeti tako, kot da si sam izbral prav vse, kar čutiš in doživljaš v tem trenutku. /89/ Eckhart Tolle: Sporočilo tišine
Neskaljena pozornost
… da je neskaljena pozornost nekaj najbolj pomembnega. Ali človeku ob srečanju izkažeš spoštovanje s tem, da mu posvetiš vso svojo pozornost? Ko pogledaš človeka ali mu prisluhneš, si v stanju budne umirjenosti – morda le dve ali tri sekunde, morda dlje. To zadostuje, da pride na dan nekaj bolj resničnega od vlog, ki jih ponavadi igramo ali se istovetimo z njimi. Vse vloge so del pogojene zavesti – človeškega uma. To, kar pride na dan v trenutku pozornosti, je nepogojeno: kdo si v svojem bistvu, izza imena in oblike. Nič več ne igraš v skladu s scenarijem temveč postaneš resničen.
Ko se ta razsežnost dvigne iz tvoje notranjosti, jo lahko začutiš tudi v drugih. Konec koncev seveda ni nikogar drugega. Vedno srečuješ le sebe. /89/ Eckhart Tolle: Sporočilo tišine