(Tomaž:)
Zdravo, stari. Tale štorija o Patrii se še kar rola po medijih in razburja
duhove. Kake oprijemljive informacije o tem, ali gre za resnične obsodbe ali
podtikanje pa ni. Ali znaš ti iz vsega skupaj kaj izluščiti? Kaže, da
bomo na konkretne podatke še dolgo čakali, če jih bomo sploh dočakali.
(starec:) Pozdravljen, mladi mož.
Razumen človek zna iz vsake zgodbe izluščiti uporabna sporočila. Kaj misliš – če bi obtožil dve osebi – nedolžno in krivo,
za neko nečedno dejanje – ali bi se obe odzvali na enak način?
Prav gotovo
ne. Kriva oseba bi delovala pod vplivom
strahu in njena reakcija bi bila gotovo drugačna. Poskušala bi si
zagotoviti dodatno zaščito in zakriti dokaze s kakimi zavajajočimi
informacijami. Nasprotno pa nedolžne
osebe obtožba ne bi kaj dosti skrbela, saj bi dobro vedela, da raziskava ne
more odkriti nič zanjo obremenjujočega.
Kadar poskušaš nekomu nekaj
prikriti, prizadeti to podzavestno takoj dojame. Lažemo lahko le ne verbalnem
nivoju – torej z besedami. Govorica
telesa ne laže in težko jo je ponarediti. Tudi zunanji potek dogajanja –
podrobnosti, ki se ob tem izkažejo – je zgovoren in ga ni mogoče ponarediti. Ne glede na to, ali poznaš resnično
informacijo ali ne, obstaja kopica znamenj, ki povedo, ali je sporočena
informacija resnica ali laž. In tega se lahko zavedamo tudi v primerih
javnih afer, kot na primer pri aferi Patria.
Prikrivanje je, tako kot laž,
posledica strahu. Strah vedno jemlje energijo. Če si nedolžen, ti ni treba
ničesar skrivati. Če si nedolžen, ne
skrivaš, si močan in se počutiš varnega. Močan zato, ker si prepričan, da
se bo tvoja nedolžnost potrdila v praksi; imaš najmočnejšega zaveznika –
resnico, ki se naposled vedno izkaže, zato pri dokazovanju niso potrebni
posebni napori. Močna obramba ni potrebna, zadostuje odločno
zanikanje. Varen si zato, ker ni realnih dejavnikov, ki bi te zares
ogrožali.Lažne obsodbe je lahko spregledati in ovreči, zato je varno biti
pasiven.
Če pa je nekdo kriv, se pojavi strah. Ta
ga napelje k skrivanju. Če nekdo nekaj skriva, je v ozadju nek sumljiv
razlog. Neka informacija bi lahko prikazala stvari v drugačni luči, kot si želi.
Skrivanje pomeni, da je treba nekaj
ščititi, zaščititi pred razkritjem, torej gre za informacijo, ki je
pomembna za razumevanje resnice. Preprečevanje dostopa do informacij je
preprečevanje dostopa do resnice.
Fiju, zdaj
pa razumem! Kdor je nedolžen, ima razloge za samozavest in relativno pasivnost,
saj se zaveda, da sta resnica in pravica na njegovi strani.
Kdor se
pretirano brani, tega ozadja očitno nima, zato je že po definiciji sumljiv. Če pretirava z obrambo, dokazuje, da se mora braniti
močneje. Zakaj? Ker je res kriv! Za agresivno obrambo ima namreč tehten motiv –
prikriti mora dokaze. Kdor torej izbere najmočnejšo pot obrambe – napad, ta med
vrsticami sporoča, da je obtožba upravičena. In če pri tem v napadu celo ne navaja
dokazov za svoje trditve, je jasno, da gre za slepilni manever, ki temelji na izmišljenih stvareh.
No, ali s temi spoznanji znaš
izluščiti kaj več iz afere Patria?
Pa
poglejva. Obtožba je prišla iz tujine, bila je lansirana v oddaji finske
televizije, v finskem jeziku. Slovenski javnosti jo je resda posredovala
opozicija. V tem ni nič spornega. In zdaj pride tista stvar, ki najbolj bode v
oči. Naša policija 15 mesecev ni
odgovorila na več depeš interpola. Kaj takega preprosto ni mogoče narediti
iz malomarnosti. Očitno je, da je šlo za nek pritisk z višjih nivojev, ker je
bilo treba zadevo prikriti. In sva pri
prvem očitnem dokazu, da tu res nekaj smrdi. Potem pa je tu še drugo čudno
obnašanje. Če je obtožba neresnična, si bo rekel nedolžni, naj strokovni organi to čim prej raziščejo in objavijo
javnosti. Torej bo poskušal preiskavo
pospešiti in ne zavlačevati! Pri nas pa je nastopila pretirana reakcija:
opozicijo so obtožili, da je pripravila lažen konstrukt, da bi oblatila
premiera in "umazala ugled Slovenije". Komu je v interesu, da bi umazal ugled lastne države?
Da ima tisti, ki je
bil napaden, veliko moč in vpliva, je bilo razbrati iz nadaljnjih dogodkov
in obnašanja vpletenih. Na zadevo so se zelo burno odzvali vlada in vladne službe, čeprav je
ta, ki je glavni obtoženi, obtožen kot privatna oseba – "J". Ne gre za obsodbo vlade. In vendar se je
odzvala, kot bi bila napadena ona; enako je reagirala celotna vladna
koalicija in pričela streljati iz vseh topov. Tipičen primer preburne reakcije. In potem si je premier privoščil
še nekaj povsem neumestnega – pritisk na
medije v tuji državi, čeprav je pred tem dobil zagotovila, da je finski
vladi, ki spoštuje načelo svobode tiska, kaj takega povsem tuje. Naš predsednik vlade je svetu pokazal, kako se deluje s pozicije moči.
To je tudi
mene ful presenetilo. In potem oddaja na drugi finski televiziji, v kateri so iz
zadeve naredili komedijo. S preburnim odzivom
se nekdo, ki ga je strah in se mora zato na vsak način oprati krivde, le
dodatno izpostavi in celo osmeši.
Najboljša potrditev,
da je za vsem skupaj nekaj nečednega, pa je dogodek, ki se
je zgodil pred tem. Prizadeti so si izmislili zvit manever, s katerim so onesposobili glavnega akterja opozicije –
Cvikla. S tem, ko so ga naredili za pričo v aferi, so blokirali njegovo
vlogo predsednika preiskovalne komisije – in s
tem dosegli, da se je raziskava
ustavila. Ali potrebuješ še kak boljši dokaz?
To je bila
pa res dobra finta! Ampak zaslepljen ali pa otopel človek z opranimi možgani ne
sprevidi sporočil, ki so tu več kot očitna.
Veš kaj se
mi zdi prav žalostno? Zdaj se nam bodo glede
korupcije lahko posmehovali celo Hrvatje – oni bodo posel nakupa oklepnikov
speljali brez posrednikov in provizij.
Tisto, kar mene zares skrbi, je
naslednje: naš sedanji predsednik vlade je bil doslej že večkrat obtožen, a vse afere, v katere je bil vključen, so
bile ustavljene in tako rekoč pometene pod preprogo. A pomisli – noben proces ni pred ustavitvijo kakorkoli
dokazal njegove nesporne nedolžnosti! Pač pa preprosto ni bilo mogoče
dokazati krivde. Razumljivo – obtoženemu,
ki ima v rokah tudi vzvode tožilstva in sodstva, ne moreš predstaviti dokazov,
ki bi ne bili razglašeni za ponaredek in laž! To pa pomeni, da je država, v
kateri se to dogaja, vladavina moči in ne prava, vladavina strahu in nasilja. Resnica je poražena in poteptana s
strani tistih, ki naj bi jo zagotavljali. To pa je hud udarec, ne le pravici temveč tudi svobodi človeka!
Tudi meni
se je vedno čudno zdelo, kako to, da tisti, ki je obljubljal boj proti
korupciji in umazaniji iz hleva nekdanje LDS-ove vladavine, ni razčistil niti ene od afer, ki jih je
imel možnost pripeljati pred obličje resnice. Vsaj tiste afere, v katerih
je bil sam udeležen, bi hotel razčistiti! A spet so zgovorna dejstva, ki jih ni
mogoče prikriti: tožilstvo, notranje ministrstvo in vrh policije delujejo pod eno taktirko tistega ali
tistih, ki si ne želijo razkritja resnice. Edini, ki ne sodi v ta krog,
predsednik protikorupcijske komisije,
Kos, jim je zato – razumljivo – velik trn v peti tudi. In nenadoma so
ugotovili, da je afero Patria pomagal zakuhati prav on, ki naj bi jo
raziskoval. In ta obtožba ni podprta z
nikakršnim realnim dokazom. Res smešno. Manever odvračanja pozornosti.
Jaz menim, da je vse skupaj dobro za
slovensko družbo. Toliko umazanega perila se še ni nagrmadilo pred javnostjo in
tolikšnega razdora, kot ga je politika
vlade ustvarila med nami, po drugi svetovni vojni še ni bilo. Resnico smo
pribili na križ. Kolaboracija je bila
tako rekoč rehabilitirana, partizanstvo oblateno. Cerkev je dobila več moči, kot jo je imela kdajkoli doslej. Pravni
red je parola, ki so jo lahko obesiš za uho. Klečeplazenje pred oblastjo srečuješ na vsakem koraku. Mediji so preganjani, z medijskimi
hišami pa se trguje kot s sadjem na tržnici. Če se Slovenci ob tem nismo
streznili, potem očitno še nimamo dovolj trpljenja. Ali res potrebujemo še močnejšo klofuto?
Ne vem, a
to bomo zelo kmalu pokazali na volitvah.
Vas zanima tudi, kako popraviti demokracijo pri nas? Glejte tule.
