Mentalne sposobnosti so med najmočnejšimi človeškimi potenciali. Čeprav sodobni človek najvišje ceni prav razum, večina o njem kaj malo ve, kaj šele, da bi ga obvladala. Suvereno obvladati razum pomeni obvladati tudi energije in subtilna telesa – o teh smo se že marsikaj naučili – ter svet okoli sebe. Zato je negovanje mentalnih sposobnosti bistveni element napredka. Poslanstvo razuma je boj z iluzijami in lažnim znanjem, odrekanje nepravilnim poistovetenjem ter postopno odkrivanje našega bistva. Naposled razum preseže vse obraze ega in se zave svojega duhovnega izvora.
Svet lahko doživljamo le skozi omejene vtise, kalupe in koncepte, zato ga nikoli ne doživimo neposredno. Vtisi ali impresije, ki prihajajo iz zunanjega in notranjega sveta, so le sence resničnega. Zamenjevanje vtisov za resničnost na vzhodu imenujejo maja (kar dobesedni pomeni: »to ni«). Da posamezna individualna zavest (puruša) svet lahko doživlja, je zasluga zakona fiksacije, po katerem se nedoumljiva resničnost absoluta (prakrti), zgoščena v brezrazsežnostni točki, pretvori v množico posameznosti, senc, ki so zamrznjene, fiksirane. S tem nastanejo ločeni objekti, ki jih razum naniza v prostor. Kontinuum in enost vsega razpadeta. To je tudi razlog, da človek sebe vidi ločenega od sveta. Ker neskončnega števila objektov ni mogoče obravnavati istočasno, pride do razvrstitve v zaporedne, linearne prikaze – čas. Nastanejo preteklost, sedanjost in prihodnost. Tako kot prostor povezuje objekte, čas povezuje dogodke.
Razum je zapletena reč. Ezoteriki omenjajo dva njegova vidika: čitta ali odsev zavesti (čit) v posamezniku je tisti vidik, ki zbira vtise, manas pa z gradnjo zaznav ustvarja slike in podobe na mentalnem ekranu. Slednji je pravzaprav šesto, sintetično čutilo, ki združuje dražljaje v enotno podobo.
Impresije se stekajo neposredno v podzavest, na poti pa jih del prestrežeta mehanizma, ki jih že poznamo – osebnost in ego, ter jih prebavita. Osebnost jim da pečat o normalnosti/nenormalnosti, ego pa jih interpretira v skladu z njegovimi statičnimi programi.
Lahko bi rekli, da impresije ego filtrira tako, da se omeji le na ustrezajoče njegovim kriterijem in »izkušnjam«, ki pa temeljijo na preteklosti oziroma spominih. Če na primer meni, da so ljudje v osnovi slabi, dobrih dejanj preprosto ne opazi. Tako je vse, kar doživljamo, subjektivno – obarvano in opredeljeno s prepričanji, predstavami in stališči vsakogar od nas. Absolutne resnice ni, je le relativna kot najmanjši skupni imenovalec vseh »osebnih resnic«.
Razum ni enovit temveč razslojen. Gnostiki pravijo, da ima 49 slojev. Nadalje omenjajo, da se deli na tri sklope: senzorični um obravnava podatke s čutil in se ukvarja z zunanjim svetom. Vmesni um je skladovnica prepričanj, konceptov, fantazij in fanatizmov; on je tisti, ki nas zasužnjuje in predstavlja coklo na poti našega duhovnega napredka, saj se okostenelih prepričanj in konceptov ni lahko znebiti. Tretji sklop – notranji um pa je povezan z notranjo resničnostjo; preko intuicije nam odpira »kanal« s Stvarnikom.
Usoda razuma, ki ga sicer mika le lastna veličina in moč, je, da naposled sam prepozna svojo nemoč, zavzame držo globoke skromnosti pred dušo in poklekne pred njo ter pred tistim, kar duša prepoznava kot Resnico in Zakon. Njegova veličina skopni ob spoznanju, da je sam po sebi slep in nesposoben pravilnega, modrega ravnanja; svojo voljo mora prepustiti višjemu v sebi. Zavedajoč se, da gre za iluzije, se loti rušenje tistega, na kar je bil nekoč ponosen. Po uničenju tega ostane svobodno, razsvetljeno, sočutno in blaženo bitje, z izkušnjami in spominom.
Možgani
Razum, za katerega že vemo, da je pojav v mentalnem telesu, znanost pripisuje možganom, a ta organ še zdaleč ni sposoben opravljati tako zahtevnega dela. Možgani tudi niso »stroj, v katerem se rodi zavest«; kot smo spoznali, se vseprisotna zavest Enosti z najvišje duhovne ravni spušča preko številnih subtilnih ravni in preko duše deluje na fizični ravni. Možgani so v tej verigi le fizični vmesnik, katerega naloga je prevajanje impulzov med mentalno in fizično ravnjo. Omogočajo, da se misli iz mentalnega telesa fizično manifestirajo. Od prepustnosti tega vmesnika je odvisno, kako inteligentno se bomo izražali v življenju. V možgane je »pritrjen« le en del zavesti, tisti, preko katerega »drži v rokah« fizično telo. Možgani so kontrolno središče, preko katerega so razumu dosegljivi vsi deli telesa.
Tudi misli niso posledica električnih impulzov v možganih temveč je ravno obratno. Miselni vplivi z mentalne ravni se v možganih pretvarjajo v električne impulze; elektrika je sredstvo, preko katerega razum komunicira s fizičnim telesom.
Ko sanjamo, se astralno in mentalno telo ločita od fizičnega telesa. Dejstvo, da tudi v sanjah razmišljamo, kaže na to, da razum ne more imeti sedeža v možganih, saj smo takrat od njih ločeni. Tudi v komi je mentalno telo ločeno od fizičnega telesa in možganov, a številni pacienti vedo povedati, kaj so opažali, ko so lebdeli nad fizičnim telesom.
Zaradi stresa, alkohola, mamil in še česa se prepustnost možganskega vmesnika spremeni, lahko postane celo nepropusten. Tako človek lahko postane nerazsodno, nagonsko bitje, podobno živali ali celo rastlini. Vez med razumom in možgani pa je možno prekiniti tudi s hipnozo. V tem primeru nadzor nad posebnimi možganskimi središči prevzame hipnotizer sam, hipnotizirani pa postane igrača v njegovih rokah.
Spomin nima sedeža v možganih temveč v mentalnem telesu. Kot smo videli, ima eter izjemne spominske lastnosti. Spomin ima, v grobem, dvojno naravo: en del se povezuje z aktualno inkarnacijo, drugi pa z vsemi drugimi in jih posreduje v zavest le izjemoma. Ta del se ohranja po zaslugi kavzalnega telesa. Čeprav prvi vsebuje vse podrobnosti, pa se te zaradi togosti in omejenosti fizičnih možganov ne morejo izraziti. Z mentalne ravni prodre v možgane le manjši del mentalnih slik – tiste, ki imajo zadostno moč.
Telepatija, jasnovidnost, jasnoslišnost in drugi duhovni pojavi postanejo razumljivi, ko dojamemo, da niso odvisni od možganov. Telepatska zveza se ustvarja med mentalnimi telesi, ki v mentalnem polju plavajo v »mentalnem etru«.
Razložimo še nekaj izrazov. Beseda »intelekt« kot plemeniti del razuma ponazarja zgrajene miselne sheme, kot urejen vrt v »mentalnem gozdu«. Intuicija vedno prinaša sporočila z višjih ravni, instinkt pa je na nižji ravni – slutnja, ki se veže na zunanje vtise. Domišljija je sposobnost predstavljanja, tvorbe zavestnih slik, fantazija pa je prikazovanje obstoječih podob mentalnega sveta na našem miselnem ekranu. Misli in podobe namreč niso »naše«, naš produkt, temveč so obstoječi objekti v mentalni stvarnosti. Mi jih le pritegujemo in obravnavamo. Osupljivo, kajne?
Kaj pa je meditacija? To je obračanje razuma navznoter in lovljenje vtisov iz svetov, ki njega samega presegajo. Postopoma se nauči te vtise pravilno razlagati in udejanjati. Radža joga govori o štirih stopnjah meditacije: o pratjahari, odtegnitvi pozornosti od zunanjih vtisov, o dharani – koncentraciji ali osredotočanju pozornosti, o dhjani – kontemplaciji ali zrenju v vtise iz sveta duše, ter o samadiju – razsvetlitvi, preboju luči na raven razuma, kar nas trajno spremeni.
Subjektivnost zaznave
Noben dogodek sam po sebi nima nobenega pomena. Dobi ga šele, ko mu ga pripišemo mi. Sicer pa, kot smo omenili, objektivnega zaznavanja resničnosti ni. Za kaj takšnega preprosto nimamo ustreznega organa. Razpolagamo le z omejenimi informacijami, ki ne morejo pričarati popolnosti, pa še te obdelamo z egom, ki ni inteligenten temveč »mehaničen«. Edina resničnost, ki jo lahko zares zaznamo, je tista, ki jo spoznamo z esenco duše. Gre za neposredno zaznavo v trenutkih, ko neutrudni blebetač – ego – umolkne. Duša ne pozna pesimizma, temveč le neomajno in kljubovalno voljo, prežeto z ljubeznijo in optimizmom. Kaj drugega kajpak našemu vsemogočnemu božanskemu jedru ne more biti lastno.
Znova se torej srečujemo z lažnim jazom, ki nam v življenju dela veliko težav. Preseganje jaza je eden najpomembnejših življenjskih ciljev. Zaradi nezavedanja Enosti in neprestanega boja za prevlado ego impresije izkrivlja, jih razlaga napačno in ustvarja probleme, ki vodijo v mentalno nasilje. Fizično nasilje je le odraz mentalnega nasilja. Če se z egom ne spopademo, razum postopoma postaja ubijalec duha. Zato je pomembna mentalna higiena.
K mentalni higieni sodi izbiranje vtisov. Zakaj je to pomembno? Posamezni vtisi so pogosto zametki novih ego-programov, ki nas bodo podzavestno usmerjali k pripadajočemu izkustvu. V s strahom in agresivnostjo prepojenih televizijskih programih, filmih, računalniških igrah, glasbi in še kje so torej semena programov, ki nas usmerjajo k (prepogosto) neprijetnim izkustvom. Nasprotno pa so izlet v gozd, pogovor s prijateljem, poslušanje klasične glasbe, meditacija in prisluškovanje tišini primeri vtisov, ki nas notranje bogatijo in razbremenjujejo.