Razjasnili smo večplastno naravo človeka in si pogledali dogajanja v več finosnovnih, eteričnih telesih, ki se slednjič odražajo na materialni ravni kot čustva, občutki, misli in mentalne podobe. V okviru enotne znanstvene teorije pa nas sedaj zanima, kako in kje se je razvoj zavestnega bitja, imenovanega človek, odvijal.
Kdo bi vedel, kaj je botrovalo ideji o človeku? Najverjetneje jo je porodila Stvarnikova namera, da bi izkusil materijo tako, da se z njo identificira. V nasprotju s prepričanji razvoj človeka ni bil zvezen, kot meni naravoslovna znanost, pač pa skokovit, stopničast in cikličen. Odvijal se je skozi bistveno daljše časovno obdobje, skozi milijone let. Ni se začel z izgradnjo fizičnega telesa pač pa z miselno formo človeka na mentalni ravni, ki se je čez eone spustila na astralno raven, in zatem na 
eterično; prav na koncu se je materializirala še fizična struktura, snovno telo.
Vse stvaritve v naravi so posledica sodelovanja, sožitja, simbioze. Tudi človek je tak spoj, spoj duše z nižjo zavestjo človeškega telesa, z zavestjo »človeške živali«. V fenomen duše smo se poglobili v šestnajstem delu. Duša je, ki smo dojeli, poseben duhovni vmesnik za stik s fizično materijo. Pri utelešenju duše v fizično telo – kar imenujemo »inkarnacija« (»in carne« pomeni v meso) – gre pravzaprav za spoj dveh zavestnih entitet različne zavestne moči. Smisel takšne povezave je v tem, da razvita zavestna entiteta uporabi manj razvito kot orodje za raziskovanje stvarnosti in doživljanje pestrega spektra izkušenj v realnosti, ki jo zanima.
Kako se je rodil človek
Kot navaja eden od kanaliziranih virov, je skupina najvišjih duhovnih entitet (kreatorjev svetov) za razvoj fizičnih bitij potrebovala kakih 900 milijonov let. V evoluciji živalskih vrst je nastala cela vrsta bitij in posamezni biološki mehanizmi so bili v posameznih živalskih vrstah izpiljeni skoraj do popolnosti. Pri najbolj dovršeni živalski vrsti – sesalcih je bila dosežena odlična mobilnost, sposobnost preživetja, prilagajanja in reprodukcije.
Ko je evolucija živih bitij pripeljala do dovolj popolnega živalskega telesa, so dozoreli pogoji za preizkušanje in doživljanje fizične stvarnosti. Človeško telo je bilo načrtovano kot instrument, skozi katerega je možno izkusiti svetove različnih gostot, v več dimenzijah istočasno. Bilo je prilagojeno za življenje znotraj gravitacijskih in magnetnih polj razvijajočih se planetov, njegova gostota pa naj bi se mogla z voljo menjati. Bilo je zasnovano tudi v kvazi-fizičnem smislu, da lahko postane tudi prozorno in tekoče, da leti in se teleportira z enega mesta na drugo. Človeško telo kot vrhunsko živo bitje je močno prekosilo vse dotedanje biološke stvaritve.
Tako popolno biološko orodje pa ne bi preseglo kaj prida ravni opic, ko bi se vanj ne naselila visoka inteligenca, ki je človeško žival oplemenitila z močnim razumom, globokim čutenjem in večdimenzionalnim zavedanjem. Tako se je pred približno 100 milijoni let pričel eksperiment spuščanja duš na materialno raven, torej preizkušanje (so)bivanja duš v človeških telesih. Duše do takrat niso poznale fizičnih teles ali bile deležne fizičnih izkustev. S pojavom »človeške živali« pa se jim je obetala fantastična pustolovščina.
Na dvanajst stopenjski lestvici razvitosti zavesti duši pripada stopnja sedem (prvi stopnji lestvice ustreza čista elementarna zavest, kakršno ima anorganska snov, dvanajsto pa zaseda zavest Izvora, Stvarnika). Za spust v materijo se mora torej duša prilagoditi peti ali četrti stopnji zavestne gostote, kakršno ima fizična raven. Gre torej za navidezno začasno nazadovanje, ki je tudi naporen podvig, povezan s podreditvijo fizičnim zakonom in sprejemom številnih omejitev materialnega sveta. S tem, ko se na različnih ravneh gostote v različnih svetovih duše inkarnirajo v obstoječe biološke forme in doživljajo fizično evolucijo, same rastejo k višjim ravnem duhovne zavesti skozi spiralo rasti.
Spust duš v materijo ali »Projekt človek« je bil pomemben Stvarnikov eksperiment ne le zaradi raziskovanja snovnih ravni pač pa tudi zaradi revolucionarne ideje, da se tem bitjem podeli »svobodna volja«. Tako se je začela izjemno zanimiva duhovna avantura, ki pa ni potekala brez zapletov in nevarnosti.
Dom v Plejadah
Duše prostovoljke, ki naj bi se v sklopu Projekta človek poistovetile z materialnim telesom, so se našle v ozvezdju Plejad, na področju Lira/Vega kvadranta. Lahko bi torej rekli, da so originalna človeška rasa Plejadejci. Ozvezdje Plejad sestavlja kakih 100 zvezd, med njimi je 7 največjih vidnih tudi z golim očesom. Tu je bila prvič predstavljena konfiguracija DNK in na njej temelječe fizično bitje z značilnostmi, ki jih imenujemo človeške. Ta bitja Sveto pismo simbolično imenuje Adam; bil je sprva nespolno bitje, s spolno diferenciacijo pa se mu je pridružila še Eva.
Sprva so duše ohranjale zavest o svoji identiteti – svoji resnični duhovni naravi – in so izkustva v fizičnih telesih zaznavale kot izbrana doživetja, zavedajoč se vloge, ki jo igrajo v eksperimentu. Toda očaranost, hipnotiziranost in magnetiziranost z materijo ter prepričljivost in globina fizičnih izkustev so sčasoma pripeljale do vse večje izgube zavesti o božanski naravi duše in do skoraj popolnega identificiranja s fizičnim telesom. Večina duš je tako izgubila zavest o sodelovanju v eksperimentu in o svojem božanskem izvoru, torej o prisotnosti Stvarnika v sebi. Čeprav je bilo načrtovano, da se duše po pridobitju dovolj bogatega spektra materialnih izkustev zopet spomnijo svoje resnične identitete in zaključijo eksperiment, zaradi svobodne volje nobena od njih ni prisiljena, da to stori. Kaže, da bujenje ne poteka tako hitro, kot bi si želeli.
S Plejad so se človeška bitja – teh je menda kakih 400 vrst – med drugim selila tudi na Zemljo. V razvoju človeštva so od vsega začetka sodelovala višja duhovna (nefizična) bitja, ki so nadzorovala razvoj projekta. V razvojni proces na Zemlji so se vpletala tudi številna fizična bitja z drugih svetov, bilo jih je vsaj ducat, ki so ves čas tekmovala in skušala napeljati vodo na svoj mlin. V petdesetih letih 20. stol. so nekatere vlade z njimi podpisale sporazume, katerih del je tudi (zelo uspešno) prikrivanje njihove prisotnosti. Najbolj neprijetno vlogo so odigrala agresivna bitja iz ozvezdja Draco, ki še danes držijo v rokah niti globalne politike. Njihova vloga pa je po drugi strani tudi pozitivna kajti prav zaradi njih smo izpostavljeni neprijetnim preizkušnjam, ki so dragocene spodbude za našo duhovno rast.
Neprijetne plati človeškega izkustva
Bistveni element izgube zavesti o človekovem božanskem izvoru je zavesa samopozabe, ki se nad dušo spusti ob pričetku posamezne inkarnacije. Brez te pozabe bi bilo vživljanje duše v posamezna izkustva moteno in ovirano. Vendar pa zavedanje božanskosti postopoma prodira vse višje v zavesti in slednjič pripomore k duhovni prebuditvi človeka.
Duši se zaradi istovetenja s fizičnim telesom, ki je minljivo – tako kot vse materialno – zdi, da je tudi sama smrtna. A to seveda ni res. V svojem brezčasnem življenju prehaja skozi veliko število kratkih inkarnacij. Te so bile sprva daljše, potem pa so se pričele krajšati. Zaradi svobodne volje razpet med notranji glas duše in slepila ega človek vse prevečkrat zaide v sebična dejanja, ki nasprotujejo zakonu ljubezni ter si nabira karmična bremena. Pri daljših inkarnacijah bi bila ta še večja. Strah, stres in zelo nespametno ravnanje s telesom so življenjsko dobo, ki je sprva znašala več sto let, postopoma skrajšali.
Pravzaprav se duša s svojim zorenjem vse bolj približuje spoznanju, da je njena svobodna volja bolj ovira kot pomoč pri njenem duhovnem napredku. Kadar sta na izbiro z zakoni vesolja usklajena možnost ter ideja ega, dileme ni. Egoistična pot nikoli ni modra. Zato je še kako umestna molitev: »zgodi se Očetova in ne moja volja«. Druga, tudi mnogo razvitejša duhovna bitja v duhovnih svetovih svobodne volje nimajo. V delu vesolja, ki je cesarstvo svobodne volje, to reagira bistveno drugače kot izven tega območja.
Tragika človeka je, da se je človeška duša potem, ko se je spustila v najgostejšo formo, zelo zožila svojo zavest in se izgubila v materialnosti. Zmotno in tragično si predstavlja, da je zato, ker ga fizično ne zaznava, ločena od Stvarnika, kar je vir vseh strahov in stisk; pa vendar je del njega, tako kot vse, kar obstaja. Na srečo pa predstava, da resničnost obsega le materialni svet, vse bolj bledi in nas postopoma približuje spoznanju resnice. Tega procesa niti izkoriščevalske zunanje sile ne morejo ustaviti.
