Je smrt nepreklicen konec ali ne? Ob tem preprostem vprašanju se ljudje razdelijo v dva tabora. Iz njihovega odgovora lahko precej dobro razberemo, kako široko je njihovo spoznavno obzorje. Pozitiven odgovor nam pove, da je njihova duša še trdno v sponah materializma.
Smrt je v zahodnih, razvitih družbah ena najbolj zamotanih ugank. Zato se tega pojma kar se le da izogibamo. Kot bi se bali, da se bo z raziskovanjem smrti pokazalo kako dejstvo, ki ga materialistični um težko sprejme. In res; naše tradicionalne predstave se le redko kje izkažejo tako zmotne kot pri smrti. Zato se naš pogled v objektivno stvarnost nikjer razločneje ne razjasni kot takrat, ko se naš um odpre skrivnostim, povezanimi s pojavom smrti.
Kdor se zaveda svoje duhovne narave, ne dvomi, da se s smrtjo zavestno življenje ne konča. Smrt zanj predstavlja le prehodni pojav, ko se naše resnično bistvo dokončno loči od opešanega telesa, in se odpravi v svet, po katerem (med drugim) potujemo v sanjah.
Tudi pri sanjah, ki jim pravijo tudi »mala smrt«, se naše zavestno jedro loči od telesa, le da se njegova povezava, t.i. »srebrna nit« ne pretrga; slednjo ob smrti preseka angel smrti. Zakaj sanjskemu, astralnemu svetu, ki je prav tako resničen kot objektivna stvarnost, verodostojnost odrekamo? Razlogov za to je več; vtisov iz tega sveta, v katerem veljajo čisto drugačni zakoni kot v tridimenzionalnem svetu, ne razumemo dobro in jih razglasimo za fantazijo. Prehod v sanje nam je zastrt, zato si mislimo, da med nami in »sanjačem« ni neposredne povezave. Ker se močno istovetimo s telesom, se nam zdi, da izkustva, pri katerih je občutek telesnosti odsoten, niso pristna temveč rezultat domišljije. Ob vsem tem smo negotovi, zato se neznanega sveta, kjer se ne počutimo doma, raje izogibamo.
Strah pred smrtjo ima dve prevladujoči komponenti: strah pred neznanim in strah pred izgubo življenja oziroma pred popolnim prenehanjem bivanja. V obeh primerih je v ozadju pičlo znanje, ki nam ga na tem področju materialistična znanost ne more okrepiti. Težnja, da bi prehod v neznano odložili, je razumljiva.
Krščanska religija nam o svetu onkraj smrti pove bore malo. Za nameček nam je odnos do smrti precej zagrenila. Hočeš ali nočeš njena sporočila skozi tradicijo družbe, v kateri živimo, v nas ustvarjajo nelagodje. Stališče , da so vsi ljudje obremenjeni z izvirnim grehom, v nas vzbuja občutek krivde. Tesnobo pa ustvarja zavedanje, da nas bo zaradi naših prestopkov, grehov in napak po smrti doletela pravična kazen. Tu so si religije enotne: o zakonu karme, o neizogibnem poplačilu vseh grehov in prestopkov zoper človečnost tako ali drugače govorijo vse. Ker nihče ni brez greha, se neprijetnim posledicam v onostranstvu praktično ne bo mogoče izogniti. Vse skupaj na raziskovanje pojava smrti ne deluje ravno spodbudno.
S pičlim znanjem ujeti v pajčevino materialističnega sveta tako bežimo pred smrtjo, pa tudi pred vprašanji, ki jo pomagajo razjasniti: kaj je življenje, kaj je tisto, kar me dela živega«, kdo sem jaz in kakšen je smisel bivanja v zemeljski stvarnosti. Vsa ta vprašanja pripomorejo k razjasnitvi fenomena smrti.
Vrednost smrti
Kaj bi utegnilo biti pri smrti dobrega? Pomislimo, kako beden bi bil ta svet, če bi morali v nedogled živeti s svojimi tegobami in okvarami shiranega in opešanega telesa. Nihče si ne želi, da bi ne bilo nikoli konca njegovi mladostni nezrelosti, še manj pa si želi večno prenašati betežnost starosti. Smrt bi lahko primerjali s preluknjanjem jajčne lupine, ko se piščanček pripravlja na vstop v nov svet.
Razen v primeru, ko si življenje vzamemo sami, na to, kdaj pride smrt, ne moremo vplivati. To je dobro, sicer bi smrt kot Damoklejev meč nenehno visela nad nami. Če pride smrt prezgodaj, ne smemo misliti, da je to krivica in da je bil pokojni neupravičeno oropan življenja – kot da bi bil podaljšan čas bivanja na zemlji nagrada za lepo obnašanje. Pomembno je, kako uporabljamo čas, ki nam je bil določen, pa naj bo to sedem ali sedemdeset let. Naša telesa so nam posojena za čas našega zemeljskega življenja, da so nam v pomoč, dokler smo tukaj.
Smrt nas opomni na našo enakost pred Očetom: ob smrti smo vsi soočeni z dejstvom, da moramo svet zapustiti praznih rok, goli, kakršni smo vanj tudi prišli. Naj smo ustvarili še takšno premoženje, s seboj ga ne moremo vzeti. Je torej vredno tolikšno pehanje za njim?
Smrt nam pomaga ceniti sedanji trenutek. Za človeka, ki meni, da je sam proizvod okoliščin, na katere ne more vplivati, je sedanji trenutek izgubil svoj pomen, življenje pa je izgubilo smisel. Smrt težo sedanjega trenutka poveča, saj nas opomni na njegovo minljivost.
Ob smrti drage osebe nas pretrese; tišina, dokončnost dogodka in nezmožnost komuniciranja nas bolijo. Žalovanje je osredotočeno bolj na nas same kot na pokojnika. Hudo nam je pri srcu, a če bi bilo mogoče, da bi nam to bolečino nekdo odvzel, tega ne bi hoteli, saj je naša ljubezen ovita v to žalost. Žalovanje je cena, ki jo plačamo za ljubezen.
Zakaj bi tudi mi, kot Sokrat, smelo in vedro ne gledali smrti v obraz ter trdno verjeli, da »pravičnega moža ne more doleteti nobeno zlo, ne, ko je živ in ne, ko je mrtev, in da tega, za kar se je zavzemal, bogovi ne bodo prezrli.«
Smrt – iluzija končnosti
Smrt je tema, skozi katero najhitreje dobimo uvid v dogajanja v duhovni stvarnosti; ko prestopimo prag smrti, se podamo v svet notranjih, nadčutnih izkustev. In ker sta smrt in življenje neločljivo povezana, se z raziskovanjem fenomena smrti največ naučimo prav o življenju. O slednjem nikakor ne moremo ustvariti objektivne predstave, če nismo razjasnili vloge in razsežnosti smrti. Mozaik življenja ne more pokazati razločne slike, dokler v njem kamenček smrti ni na svojem mestu.
Smrt nas opominja na našo končnost. Toda o končnosti, omejenosti življenja lahko govorimo le, če se omejimo na zgolj eno od področij, ki so človeku dostopna: na fizično stvarnost. V luči večje resnice, ki upošteva vse razsežnosti človeka, smrti v pomenu zaključka ne more biti. Kdor vsaj malo pozna duhovne pojme, si ne more predstavljati, da bi brezčasna duša umrla. Njenim izkustvom, ki se kot filmi iz neskončne videoteke menjavajo, ni konca, dokler se duša naposled ne združi s Stvarnikom, smrt pa je pri tem le prehodni pojav, ko se en film konča in prične naslednji.
Vsak od nas je doživel že ogromno število smrti, ki pa se jih ne spominjamo. Spomin na minule inkarnacije duše nam je zastrt. To je po svoje dobro – ne obremenjujejo nas naši zločini iz minulih življenj; prav vsak od nas je v številnih minulih utelešenjih ogromno grešil. Vse velike religije, vključno z ranim krščanstvom, govorijo o reinkarnaciji – nizu zaporednih utelešenj duše. Žal so na drugem cerkvenem koncilu leta 553 vse navedbe izbrisali iz Svetega pisma in nas s tem prikrajšali za marsikatero pomembno spoznanje. Ker so sodišča počasna in neučinkovita, si marsikdo domišlja, da se bo morda izognil plačilu svojih grehov. S primerno metodo (regresija) se minulih inkarnacij lahko spomnimo in podoživimo pomembne dogodke iz njih.
Dejstvo je, da človek preživi smrt fizičnega telesa in tudi ob ustavljenem srcu in možganih povsem zavestno živi. To dokazujejo izpovedi številnih ljudi, ki so bili nekaj časa klinično mrtvi, potem pa so ponovno oživeli in poročali o obsmrtnih doživetjih. Obstaja skladovnica knjig s številnimi dobro dokumentirani primeri pričevanj ljudi. Iz njih je možno izluščiti sorodne vtise, o katerih poročajo vsi: retrospekcijo življenja z zavedanjem storjenih napak, potovanje skozi predor k blagodejni svetlobi, blažene občutke sprejetosti v duhovni dimenziji, iz katere je povratek nazaj v zemeljsko stvarnost neprijeten. Duhovni skeptiki menijo, da gre za naključne pojave ob zamirajoči zavesti v možganih, čeprav je doživljanje zelo intenzivno in bogato, preživeta izkušnja pa pri »povratniku« pusti neizbrisno sled in dramatično spremenjen, pozitivnejši odnos do življenja.
Človek očitno tudi brez telesa čisto dobro deluje; pravzaprav se v telesu čuti precej utesnjenega. Naša tragedija je v tem, da smo pozabil na svoj duhovni izvor. V sedanjem obdobju razvoja, ko smo očarani z zunanjostjo, je istovetenje s telesom prekletstvo, kajti omejitve fizičnega telesa so postale naše lastne omejitve. Posledica te »duhovne slepote« je tudi odsotnost vedenja, da je vse, kar se v človeku dogaja, notranje, duhovno vodeno in usmerjano in da so fizični procesi učinki duhovno-duševnih procesov. Tako si domišljamo, da smo avtomati, ki se odzivajo na zunanje dejavnike in pobude, pri tem pa nas omejujejo nekateri »sistemski dejavniki«, denimo genetika, čustva in občutki.
Smrt – vrata v duhovni svet
Že uvodoma smo omenili, da v sanjah potujemo v isti svet kot po smrti. Kako vemo, da je to res? Če bi temu ne bilo tako, v sanjah ne bi mogli komunicirati z umrlimi. Nebeški, sanjski ali astralni svet je duhovno prostranstvo, v katerega ne moremo s fizičnim telesom; astral je področje frekvenc, ki izključuje frekvence fizičnih teles. Doživetja v sanjah in tista po smrti so si podobna, le da nas v drugem primeru občutek breztelesnosti kmalu zapusti.
Po poročanju tistih, ki so preživeli klinično smrt, v astralnem svetu povsem zavestno in inteligentno delujemo tudi brez fizičnega telesa in možganov. Z angelskimi in drugimi duhovnimi bitji ter elementali, ki jih poznamo iz pravljic in bajk, komuniciramo telepatsko. Astralni svet opredeljuje pol manj zakonov kot fizično stvarnost. Tu omejitve prostora in časa ne veljajo, zato so možnosti delovanja veliko širše kot v telesu; zaradi odsotnosti gravitacije je letenje nekaj običajnega.
Astralno prostranstvo se razslojuje v številna področja z različnimi prebivalci. Tu so področja, kjer se nahajajo duše umrlih, pa tudi angelska in druga duhovna bitja, ki jih poznamo iz pravljic in bajk, vključno z demoni. Tudi večplastno področje, imenovano »pekel« se nahaja tu, z dušami, ki jih je ego krepko zapeljal v slepoto in greh. Če ne bi obstajal mehanizem, ko mora duša na lastni koži doživeti rezultate svojih nečednosti, bi se zlo lahko širilo brez omejitev in ravnovesje v vesolju bi bilo porušeno.
Duhovni svet ni namenjen sam sebi. Je tisto temeljno prostranstvo, ki ga mora človek raziskati, da bi spoznal svojo pravo, božansko naravo, stvarstvo in sebe ter se vrnil k izvoru, iz katerega izhaja. Kozmični Oče, ki je tvorec in gibalo vsega ustvarjenega, in sila, ki nas oživlja, sta ista entiteta. Smrt nas vrača v duhovni svet in je eden od elementov vračanja k našemu izvoru, k Očetu.
Minljivost oblik fizičnega sveta je dokaz, da je fizično le privid. Kar je resnično, je trajno. S prodiranjem v duhovno le-to najprej zaslutimo, potem v duhovno verjamemo in verujemo in ga nazadnje spoznamo in opazujemo. Človek, ki v sebe ni pripravljen sprejeti duhovnega spoznanja, postaja vse šibkejši, ker svojemu duhu ne daje duhovne hrane. Oslabljen se duh ne more več okrepiti in tako prevlada nad človekom tisto, kar je od duha neodvisno. Za šibkost svojega duha smo odgovorni sami; vse je odvisno od naše duhovne odprtosti in duhovne hrane.
Smrt in človekov spust v iluzijo
Uganka smrti se skozi zgodovinski pogled na mah razjasni. Če bi se ves čas zavedali svoje zgodovine, svojega evolucijskega razvoja, ki zgovorno razkriva naše duhovne korenine, nikoli ne bi zašli v sedanjo stisko. Naš največji problem je, da se ne zavedamo, kako smo z razvojem kot duhovna bitja vse bolj krneli.
Ali je smrt spremljevalec človeka vse od njegovega nastanka? Odgovor je – ne! Smrt kot tranzicijsko izkustvo se je pojavila šele, ko se je človek pri svojem razvoju tako globoko spustil v fizično realnost in se utelesil v fizično-čutno snov, da je pozabil na svoje izvirno duhovno poreklo in se pričel istovetiti s fizičnim telesom. Vse dotlej se je – kot na primer angelska bitja – zavedal svoje večne, neminljive narave.
V besedilu Zgodba vseh zgodb je bilo v grobem pojasnjeno, kako je potekal razvoj človeka skozi Saturnov, Sončev, Mesečev in Zemljin cikel. Omenjeno je bilo, da se je duhovna substanca, ki gradi mineralno, rastlinsko, živalsko in mineralno kraljestvo, skozi posamezne cikle vse bolj zgoščevala in šele v zadnjem, Zemljinem ciklu je mineralni svet pridobil ustrezno gostoto, da ga lahko obravnavamo kot »trdnega«. Šele ko je človek dobil instrument ali vozilo (telo), ki podlega zakonom materije – se je zaradi napačnega istovetenja pojavila tudi iluzija smrti. To se je zgodilo v obdobju Lemurije, ko se je človek iz dvospolnika spremenil (tudi) v (eno)spolno bitje.
Sveto pismo govori o »izgonu iz raja«. Učitelj Samael Aun Weor, ki ga v svojih besedilih povzemam, je pokazal, da je omenjeni dogodek tesno povezan z odklonom od naravne spolnosti; takrat se je človeška pozornost začela postopoma ožiti in omejevati le na zunanji, zemeljski svet. To je bilo sicer načrtovano, da je človek lahko razvil svojo lastno identiteto. Rodil se je ego, lažna podoba o sebi, kar je sprožilo vrsto dramatičnih posledic.
Pred tem je bil človek obdarjen z nekakšno megleno jasnovidnostjo, ko se je popolnoma jasno zavedal svoje vključenosti v duhovni svet in je normalno komuniciral z duhovnimi bitji. Njegov vid je vključeval videnje avre in subtilnih teles, ki so presegala volumen fizičnega telesa, zato se je zavedal, da on sam sega preko meje, ki jo predstavlja njegova koža. Po spolnem padcu pa se je njegova zavest začela ožiti, obrisi materialnih predmetov so postajali vse ostrejši in razločnejši, njegova zavest pa je postopoma pozabljala na njegovo duhovno naravo in se vse bolj omejevala le na fizično telo. S tem pa so zaradi napačnega istovetenja omejitve trirazsežnostnega sveta vse bolj postajale tudi njegove omejitve. Za človekov duh, ki ne pozna omejitev, je to prava katastrofa.
Življenjska doba človekovega telesa je bila sprva bistveno daljša kot danes; Sveto pismo navaja, da je Adam živel preko 900 let. V tako dolgem obdobju je bilo obilo priložnosti za grehe in napake, ki ustvarjajo negativno karmo, obenem pa je bilo trajanje iluzije materialnosti daljše, kot je bilo primerno; človek je predolga obdobja preživel v iluziji materialnosti. Usmerjevalci človekovega razvoja so človeško življenje začeli skrajševati, kar je olajšalo plačevanje karme; življenje pa je s tem postalo prekratko za pridobitev znatnejše količine znanja in izkušenj.
Pristno zavedanje sebe kot duhovno bitje in spomin na minule inkarnacije – pogled preko smrti v minula življenja – je bil sprva še prisoten, a je zaradi pospešene usmerjenosti v zunanjost vse bolj usihal. Smrt je postala težka zavesa, preko katere navadnim smrtnikom ni bilo več mogoče videti. Posledično se je človek vse manj zavedal, da je kaj več kot fizično telo, izgubil je zavedanje o kontinuiteti življenja in se usmeril le k tistemu, kar prija telesu in egu. Postopoma je utonil v materializmu in egoizmu ter povsem izgubil orientacijo, razen tistih, ki so uspeli obdržati nekoliko močnejši duhovni potencial.
Skozi ves človekov razvoj na naš planet prihajajo visoka duhovna bitja, duhovni mojstri, ki nas poskušajo vrniti k naši duhovni naravi in duhovnim idealom. Naloga vseh je bila v grobem gledano ista: spomniti nas na naše duhovno bistvo, vrniti nam duhovno zavest in zavedanje, da smo sinovi in hčere božanskega Očeta.
Obuditev duhovne zavesti
Brez dvoma duhovno prebujenemu človeku smrt še zdaleč ne predstavlja tragičnega dogodka. Da bi se otresli ne le strahu pred smrtjo temveč tudi odprli modrostim, ki nam oplemenitijo življenje, je treba prebuditi duhovno zavest. Če smo na to že pripravljeni, seveda.
V vseh obdobjih zgodovine so obstajali posamezniki, katerih spomin na njihove notranje potenciale in na minula življenja je bil bolj živ kot pri ostalih. Ob pomoči duhovno razsvetljenih mojstrov so v duhovnih šolah krepili svojega duha. Šole misterijev so uporabljale številne tehnike in metode, s katerimi so budile duhovne potenciale svojih učencev. Najpomembnejše pri tem so bile posvetitve (iniciacije), s katerimi so zagotavljali in preverjali doseženi nivo zavesti.
Pri teh metodah je bilo potrebno omogočiti učencem, da sta se astralno in etrsko telo v budnem stanju ločila od fizičnega telesa. Eterično telo je namreč nosilec transcendentnega spomina. V času ločenosti etrskega telesa od fizičnega – kar se zgodi tudi v trenutkih velikega šoka ali smrtne nevarnosti (utapljanje, padec v globino) – človek spontano doživi prehod v nenormalno stanje zavesti. Soočen je z nenavadno projekcijo slik in vtisov, ki se iz astralnega telesa pretočijo v etrsko telo; pred njim se zelo prepričljivo odvije celotno življenje. Takrat mu postane jasno, da ni zgolj fizično bitje, ki se zna le odzivati na dražljaje iz okolja, in zave se, da je najpomembnejša duhovna stvarnost z duhovnimi zakoni, ki usmerjajo njegovo življenje. Če duhovna metoda omogoča daljše vztrajanje v takšnem stanju – stari posvečenci so v takšnem stanju ležali tri dni in noči – lahko človek ponovno pridobi trdno zavest o svoji duhovni naravi in jasne izkušnje iz duhovnega sveta.
Ena od metod posvetitve, ki človeku pomaga doseči prepoznavo duhovne stvarnosti, je tudi krst. Spomnimo se, Janez Krstnik je Jezusa krstil z vodo, natančneje rečeno v vodi reke Jordan. Kot je bilo pravkar pojasnjeno, je šlo pri takšnem krstu, ki ni bil zgolj kot danes – simboličen, za »blago utapljanje« in ustrezen šok, da je prišlo do ločitve etrskega telesa od fizičnega. Krščenemu so se ob podoživetju njegovega dotedanjega življenja »odprla vrata« v duhovna prostranstva; prvo lastno izkustvo v duhovni stvarnosti ga je za vedno prebudilo in utrdilo zavest o tem, da njegovo bistvo lahko biva brez telesa. Z višjim delom sebe, ki ni nekaj fizičnega, duhovnemu svetu preprosto pripada.
Doseganje nenormalnega stanja zavesti z utapljanjem – krst z vodo – pa ni prav prijetna metoda posvetitve. Zamenjal jo je krst z ognjem in duhom – Jezusov način posvetitve – ki je postal možen šele potem, ko je prišlo do dogodka na Golgoti, ki je prinesel »Kristusov impulz«. Takrat se je najvišje Sončevo duhovno bitje – kozmični Kristus – združilo z Zemljo in omogočilo preporod našega planeta. Prišlo je do močne poživitve etrske ravni in s tem do takšne transformacije zemeljskih bitij, da človek odtlej ločitve etrskega telesa od fizičnega, da bi se mu odprl duhovni svet, ne potrebuje več; to je zdaj možno brez spremembe običajne dnevne zavesti. V toku prejema Kristusovega impulza sprejmemo vase Kristusovo moč, ki nas notranje spremeni. V telo priteče nekaj, kar sicer lahko prikliče le fizično-fiziološki razvoj. Doživetja astralnega telesa se prelijejo v eterično telo neposredno.
Kristusov impulz je Jezus prenesel na svojega učenca, Lazarja, ki je nato postal znan kot apostol Janez. Njegov, Janezov evangelij, ima zato še posebno veliko vrednost in je nadvse koristno čtivo pri odpiranju naše zavesti duhovnim spoznanjem. Z dragocenimi pojasnili in razlagami velikega antropologa Rudolfa Steinerja imamo Janezov evangelij tudi v slovenskem prevodu Janija Urbanca.
Kristusovo poslanstvo na Zemlji je bilo v tem, da človeštvu omogoči napačno podobo smrti zamenjati s pravo. Njegova nedolžna smrt na križu, ko je na videz umrl, po treh dneh pa vstal in se pokazal ljudem, je najbolj dramatično predstavila smrt v njeni brezpomenskosti. Pokazano je bilo, da smrt ne pomeni konca življenja temveč se to nadaljuje. Smrt je iluzija, s katero nam je bil zastrt povratek v duhovni svet, k Očetu. Toda prišel je Sin, da nam razkrije resnico o Očetu. Človek je božansko bitje, ki mu smrt ne vzame življenja. In ker ga oživlja božji Duh, lahko napreduje le s spoznanjem duhovnega sveta, iz katerega izvira vse, in z vračanjem v naročje Očeta, iz katerega izhaja.
Skeptiki seveda lahko dvomijo o tem, da fizično telo lahko preživi smrt, toda Stvarniku vesolja ali duhovnim mojstrom Jezusovega kalibra je za šalo napraviti, da se etrsko telo odene v materijo, ki ni podvržena propadu. A tudi tisti, ki (še) ne premorejo mojstrstva, naj vedo, da jim smrt ne vzame življenja temveč le orodje ali vozilo, ki ga uporabljamo v zemeljski stvarnosti. Smo božji otroci, ki v svojem duhovnem jedru dedujemo njegovo neminljivo naravo, pa tudi druge potenciale.
Pogoj, da Jezusovo izkustvo lahko ponovimo, je trdna vera v Jezusov podvig. Tako kot Jezus, ki je bil običajno zemeljsko bitje, v katerem se je naselil Kristusov duh, lahko vsak od nas opravi isti proces, z zavedanjem, da smo vsi sinovi in hčere istega Očeta kot Jezus. To je temeljno sporočilo krščanstva, ki pa še ni prodrlo v zavest verujočih.
Človek je moral postati slep za duhovni svet, sicer nikoli ne bi pridobil individualnosti in samostojnosti. Brez duhovne zaslepljenosti se človek nikoli ne bi naučil sebi reči – »jaz«. Ob tem so bili naši duhovni potenciali uspavani, odrinjeni in prezrti. Napredek je v tem, da jih zopet obudimo. Od stare zamegljene jasnovidnosti, prisotne v lemurijskem obdobju, se lahko preko sedanje nejasne predmetne zavesti ponovno dvignemo do samozavedajoče se jasnovidnosti. Ko se bo to zgodilo, se bo tudi fizična stvarnost spremenila in naš planet bo prenehal biti solzna dolina trpečih duš.
Naš Kozmični Oče je lahko rešil spomin na božanski izvor edino tako, da je vsemu, kar teži k materiji, dal na pot blagodejnost smrti. Le med smrtjo in ponovnim rojstvom lahko dobivamo vedno nove izvorne moči, ki nam pomagajo k obuditvi spomina na našo božanskost. Tako je smrt dobrodejna rešiteljica, ki človeka reši iz nekega bivanja, ki bi ga sicer povsem odpeljalo iz božansko-duhovnega sveta. Sicer bi se v fizično-čutnem svetu in v lastnih iluzijah popolnoma izgubil. Smrt je zato seme za višje življenje.
Ko zdolgočaseni posedate na letališču in čakate na polet, pomislite, da je trenutek vzpenjanja po stopnicah v letalo simbolična smrt za življenje na tleh. Za tem v letalu živite v povsem drugačni stvarnosti. Razlika v primerjavi s pravo smrtjo je v tem, da pri smrti pustite na zemlji najtežjo prtljago – vaše telo. Kar pa vam ne vzame zavesti.