Človeštvo se vse intenzivneje sooča s številnimi preizkušnjami, ki ga vodijo v spremembo odnosa do sebe in stvarstva v celoti. Analitičen pogled pokaže, da se je človeška civilizacija ujela na lasten trnek: ujeta je v programe kopičenja, ki prinašajo moč manjšini in nemoč večini, vse večjo polarizacijo in stisko ter rušenje ravnovesij na planetu.

Premisliti je treba o svojih ravnanjih v zvezi z okoljem, primernostjo sedanjih tehnologij, o ozadju družbenih pojavov, o obstoječih vrednotah in smiselnosti svojega početja. Poiskati je treba boljše rešitve in ustreznejše programe, v ozadju katerih se skrivajo drugačni ideali. Sedanja politika, tehnologija, družbeni in socialni mehanizmi ter ideali vodijo v zelo temno, slepo ulico. Človeštvo mora postati Upravljalec in Skrbnik planetarnega bogastva, ne pa njegov brezvestni, brezmerni in sebični Lastnik.

V tem sestavku bo tekla beseda o pravičnosti in poštenosti človekovih ekonomskih ravnanj in medsebojnih odnosov. Spodaj navedena dejstva, ki bodo marsikoga osupnila, so vredna razmisleka. Danes smo v resnih težavah predvsem zato, ker »čista« ekonomska znanost večinoma temelji na matematično-statističnih izračunih in modelih, ki z etiko, ki bi morala biti eden najpomembnejših vodil ekonomije, nima prav nič skupnega. Cilj pravih ekonomskih prizadevanj je blaginja celotnega človeštva, ki biva v trajno razvijajočem se družbenem in naravnem okolju. Problem današnjega razvoja je v tem, da v imenu interesa posameznikov – kapitalistov, ki jih vodita pohlep in sebičnost, uničujemo bogastvo planeta in družbene pridobitve (kapital človeštva) in s tem sedanjost velikega dela prebivalcev planeta ter bodočnost prihajajočih človeških generacij.

Po Aristotelu je končni smoter slehernega, torej tudi ekonomskega udejstvovanja doseganje najvišjega dobrega. Najvišje dobro v ekonomiji, končni smoter ali cilj vseh ekonomskih prizadevanj, mora biti blaginja vseh ljudi na planetu. Toda resničnost kaže vse kaj drugega: vsa človeška družba je danes talec v rokah majhne velebogate druščine neo-kapitalistov, ki so izkoristili vsa sredstva, da so človeške tokove obrnili v svojo korist. Po padcu socializma so z ekonomijo dobička, ki se uveljavlja skozi vse prežemajočo komercializacijo, napolnili vse pore človeške družbe in si zagotovili profit iz vsake človekove dejavnosti.


 

Homo commercialis

Komercializacija je prikrit program, ki je sodobnega človeka spremenila v človeka želja: po neskončni čistoči, po sterilnosti, po zdravju; po priznanju, prestižu, uspehu, bogastvu, hitrosti; po nenehni zaposlenosti, neprestanem komuniciranju; osebnostni rasti in razvoju. Sodobni potrošniški človek potrebuje samo še: nov avto, nov, še bolj bleščeč prašek, novo oblačilo, nov obraz, novo ženo, novo hišo, novo diplomo, novo osebnost. Vse to pa lahko kupi na trgu, samo da mora še bolj marljivo delati, biti mora še bolj poslušen, učinkovit, rentabilen in servilen. Mislimo si, da je pridobivanje in akumuliranje dobrin integralen del našega zemeljskega bivanja in da je vprašanje, kdo v resnici smo, zgolj refleksija tega, kar posedujemo. Kakšna napaka!

Tako pridemo do potrošniške družbe, v kateri se nove potrošniške »dobrine« s silovito propagando ali, kot pravijo naši sodobni ekonomisti, z »marketingom« vsak dan vsiljujejo, in to tem bolj, kolikor manj jih res potrebujemo. Pri tem pa kapitala oziroma njegovega lastnika ne skrbi nesmotrna uporaba naravnih zalog surovin in energije. Talec dobička je tudi zaščita okolja, saj kapitalistu predstavlja nepotreben strošek. Zato se sodobna podjetja s tem ukvarjajo le pod pritiskom; če jih k varovanju okolja prisili država, preprosto pospravijo kovčke in proizvodnjo preselijo v ekološko bolj »prijazno okolje«. Zato naravno okolje propada in z njim tudi človek.

Nevarnost komercializacije, poleg izkoriščanja ljudi v tretjem svetu, je v komercializaciji naših konceptov, vrednot, našega pogleda na svet. Zato je komercializacija danes bolj nevarna kot atomska bomba. Čas je, da se potrošnik, predvsem v razvitem svetu, zave svoje osrednje vloge v obstoječem »svobodnem« tržnem sistemu, kajti njegova večinoma pretirana potrošnja vzdržuje celoten sistem. Sedanja pretirana poraba in velika proizvodnja je namreč kar 25-krat večja, kot je ekološka zmogljivost planeta. Če bi vsi na svetu živeli tako kot v povprečju ljudje v razvitih državah, bi potrebovali še 2,6 planeta, da bi nas lahko preživeli.

Tako kot suženjski sistem ni mogel obstajati brez sužnjev ali fevdalni brez tlačanov, tudi kapitalistični ne more obstajati brez porabnikov. Sistem si mora stalno zagotavljati večjo proizvodnjo in tudi porabo proizvodov, da si zagotovi kroženje kapitala. Na trgu imamo celo vrsto proizvodov, ki za normalno kakovost življenja sploh niso potrebni. Lastniki kapitala morajo zato ustvarjati ali si izmišljati vedno nove potrebe, da lahko ohranjajo, povečujejo ali uvajajo novo proizvodnjo.


 

Vsemogočnost kapitala

Z upadom moči države lahko opažamo vedno večjo moč kapitala, ki ga zastopajo njegovi glavni nosilci: multinacionalne ali globalne korporacije. Moč teh korporacij najbolj nazorno kaže primerjava bruto domačega proizvoda (BDP) države Slovenije s prihodki nekaterih korporacij, ali drugače rečeno: koliko je kdo zaslužil v enem letu. Medtem, ko je BDP Slovenije v letu 2001 znašal približno 18,8 mrd ameriških dolarjev, pa je prihodek največje multinacionalne korporacije (Wal Mart) znašal 219,8 mrd $. Enajst in pol krat več kot cela Slovenija! Naša država bi se na lestvici prihodkov multinacionalnih korporacij uvrstila šele nekje okoli 260 mesta, med podjetja kot so Novartis, Fuyi Photo in Volvo.

Kapitalizem je v zadnjem času odkril še eno dimenzijo širjenja – širjenje na področje neproizvodnih in neprofitnih družbenih dejavnosti. Ponudi jim svojo formulo, ki je formula komercializacije: vsaka človeška dejavnost je smiselna edino takrat, ko prinaša dobiček, zato se mora vsaka družbena dejavnost: izobraževanje, zdravstvena dejavnost, šport, kultura, energetika, transport, komunikacije, poštne storitve itd. komercializirati. Komercializacija torej vstopa tudi v tradicionalne državno nadzorovane dejavnosti in jih eno za drugo uničuje.

Danes dežele tretjega sveta plačujejo kar 20% svojih izvoznih zaslužkov za odplačevanje zunanjega dolga in s tem je ustvarjen stalen vir napetosti, ki lahko pripelje do izbruha naslednje svetovne vojne, katere posledice bi bile brez dvoma uničenje planeta. Velike ekonomske razlike, ki jih še povečuje dolžniška kriza, v resnici generirajo vojne in terorizem, ali če ju povežemo skupaj, v teroristične vojne; ne pa da zanje krivimo neke abstraktne civilizacijske in verske razlike.

Največji legalni ropar svetovnega bogastva so borze. Te neposredno povzročajo svetovno revščino in umiranje velikega števila ljudi. Podjetja, ki zalagajo borzne špekulante z delnicami, ki so zgolj žetoni v veliki igri na srečo, so prisiljena v neskončnost zmanjševati stroške proizvodnje, da lahko kompenzirajo dobičke borznih špekulantov. Stroške namreč podjetja najlažje zmanjšujejo na račun delovne sile: z nižanjem mezd, z vedno večjo obremenitvijo zaposlenih ob enakem plačilu, s selitvijo proizvodnje v območja s poceni delovno silo ali z odpuščanjem ali pa kar s kombiniranjem vseh treh možnosti. Ekonomisti bi temu seveda strokovno rekli: racionaliziranje, večanje produktivnosti, gospodarno in ekonomično ravnanje itd. Zato so kitajski delavci zaposleni v velikih mednarodnih korporacij plačani 0,13 $ na uro, medtem ko je plačilo v ZDA 10 do 18,50 $ na uro. Več kot 100-kratna razlika. Vse to v imenu »svobodnega trga«!


 

Lastniki so nedotakljivi

Zgodovina nas uči, da velike družbene spremembe povzročajo predvsem velike razlike in napetosti med razredi, ki sprožajo bolj ali manj revolucionarne premike, ko se izkoriščani razred upre izkoriščevalskemu. Gospodarji trga in politike pa so danes ta problem elegantno rešili: preko izjemno zapletenega borzno-kapitalskega sistema so na nek način odsotni iz glavnega dogajanja, ki se odvija predvsem na relacijah proizvajalec – trgovec – potrošnik. Zato se proti sodobnim kapitalistom le stežka naperijo morebitna nezadovoljstva iz nižjih razredov. Lastniki so »odsotni« in nikoli za nič krivi, pa naj gre za odpuščanje ali izkoriščanje delovne sile; za poslovne goljufije ali onesnaževanje narave itd. Če že pride do napetosti v podjetjih, lastniki lahko na hitro pospravijo kovčke (beri: prodajo delnice) in kapital investirajo v »primernejša« podjetja, kjer so delavske pravice na stopnji suženjstva ali tlačanstva.

Zato je danes klasična revolucija komaj še mogoča. Časi kapitalizma, ko so kapitalisti propadli, če se je delovna sila uprla, dejansko sploh niso več možni. Kapitalist preprosto zapre podjetje in ga odpre v državi, ki ima čimbolj neorganizirano delovno silo, pravni sistem, poln vsemogočih pravnih lukenj ter podkupljivo politično elito. Poleg tega se bo virtualni razred najmočnejših in najbogatejših preprosto »odklopil«. Tržni razred je ujet v past potrošništva, ki ga spodbuja k vse večji potrošnji, posledično k večji količini dela, ki je vedno slabše plačano ter v vedno večje zadolževanje, ki ga naredi še bolj odvisnega od (suženjskega) dela. Ukvarja se samo sam s seboj, za kaj več mu zmanjkuje energije in tudi interesa, kajti prepričanje v osebno in gospodarsko rast ter posledično blagostanje ga ohranja v iluziji trga kot gonilne sile družbe.

Tretji, ne-tržni razred, predstavlja zgolj neskončno polje izkoriščanja poceni delovne sile, ki zasluži komaj za preživetje ali pa še to ne. Edini upor proti globalnim kapitalistom pa je možen ravno iz tega najnižjega razreda, ki edini lahko spregleda igro velikih. Ti sicer nimajo nobenega nadzora, zato pa razumejo, kakšen okus imata revščina in brezopravnost. Znanstveniki pa so v glavnem le dobro plačani hlapci.

Korporacije si postopno podrejajo ne samo materialne, temveč tudi intelektualne vire in celo rezultate milijonov let evolucije (npr. patenti za semena); vprašanje je, kdaj si bodo lastili tudi dele človeškega telesa. Pri tem velike korporacije povsem zanemarjajo minulo človeško delo, ki je, sicer posredno, vgrajeno v vsak izdelek in ga je človeštvo ustvarjalo v tisočletjih svojega obstoja, narava pa v milijonih let evolucije. Rezultati več milijard let dolgega evolucijskega razvoja bodo postali last vsega nekaj globalnih korporacij, ki bodo iz tega kovale svoj dobiček. Če se temu ne bomo uprli, bomo pristali na razmere, ki v praksi pomenijo prostovoljno suženjstvo.

Ob vsem povedanem je jasno, da ekonomija brezobzirnega kopičenja, opredmetena v neo-kapitalizmu in njegovih mehanizmih, ki obvladujejo današnjo družbo, vodijo svet v čedalje hujšo krizo. Tragično je to, da se tega zaveda tako malo ljudi. Paradoksalno – v 21. stoletju smo tako obremenjeni s skrbjo za lastno preživetje, da nimamo časa za nič drugega. Vendar prihajajo časi, ko bodo ta spoznanja prodrla v zavest množic in ustvarila omrežje prebujenih. Obstoječo ekonomijo kopičenja je treba zamenjati z ekonomijo razumne delitve; kapitalizem je treba kultivirati, preden pripelje svet tako daleč, da mirnega povratka ne bo več. Prvi pogoj za to pa je prebuditev zanimanja za usodo človeštva v vsakem od nas.