Med najpomembnejše veljavne norme nedvomno sodi tista o potrebnosti nenehne gospodarske rasti, saj naj bi bila ta temelj napredka. Gre za eno temeljnih napačnih podmen, na kateri temelji večina svetovne ekonomije. V minulih stoletjih se je rast količine res pretvarjala v kakovost, negativni učinki pa niso bili tako očitni. Velik tehnološki napredek pa je položaj bistveno spremenil.

Pozitivni učinki nenehne gospodarske rasti namreč usahnejo, ko prestopimo »zasužnjujoči maksimum proizvodnje«; takrat gre čedalje večji delež ustvarjenega bruto domačega proizvoda za odpravo posledic gospodarske rasti, blažitev škode, ki prizadene okolje, zdravje ljudi, za pomoč brezposelnim itd. Da je možno probleme, nastale zaradi gospodarske rasti, odpraviti z gospodarsko rastjo, je nevarna iluzija. Že majhne vsakoletne stopnje rasti pomenijo več kot linearno rast, kar na našem surovinsko, energetsko, prostorsko omejenem in ekološko občutljivem planetu vodi v neizogiben trk ekonomskega in ekološkega sistema.

Kot pravi ekonomist J. A. Schumpeter, smo iznašli “ustvarjalno razdiralnost“: gospodarski sistem, ki več razdira kot ustvari, več obljublja kot izpolni, ustvarja več potreb, kot jih poteši in skuša rešiti težave s tem, da jih pretvarja v še večje težave. Vse to pa pogubno vpliva na naravo in človeka. Takšno gospodarstvo postaja iz celote ekološkega, socialnega kulturnega in duhovnega tkiva iztrgan podsistem, ki ne skuša z ostalimi sodelovati, temveč si jih poskuša podrediti in jim vsiliti svojo logiko. V naravi sta rast količine in kakovosti harmonično povezani, rast organizmov v naravi pa nikoli ne gre na račun celote.

V liberalnem, kapitalističnem tržnem gospodarstvu je denar dobil novo naravo in cilj: ustvariti še več denarja. To je pripeljalo do absurda: gospodarstvo, ki temelji na množenju denarja, se lahko širi in razrašča kot rakava tvorba. To pa ima številne uničujoče posledice: treba je neprestano širiti proizvodnjo in izumljati nove izdelke ter učinkovitejše načine proizvajanja, zapeljati ljudi v porabništvo, poskrbeti, da izdelki čimprej propadejo in zastarajo ter spremeniti vse storitve v kupljive.

Težnja po stalni rasti se v zadnjem času odraža v globalizaciji in deregulaciji: nadnacionalne družbe skušajo cel svet spremeniti v svoje gospodarsko področje (globalizacija), obenem pa se rešiti vsakega državnega nadzora (deregulacija). Partikularni interesi multinacionalk so najpogosteje v nasprotju z interesi posameznih regij, ki so izpostavljene izkoriščanju ali propadu. Negativni učinki globalizacije na celotno družbo so resnično zaskrbljujoči, pozitivni pa so rezervirani za lastnike kapitala. Globalizacija prinaša vse večje bogatenje že tako bogatih, vse večje zniževanje vrednosti človekovega dela, povečevanje brezposelnosti, naraščanje prometa, ustvarjanje »brezoblične svetovne kulture«, vse večjo odvisnost od svetovnih metropol kapitala, slabšanje socialnih razmer, propad domačih načinov gospodarjenja, odpravo socialne države, izginjanje solidarnosti, zmanjševanje skrbi za varstvo okolja, bohotenje mafijskih in kriminalnih združb in še in še. Resnično se velja vprašati, zakaj bi slepo pristajali na scenarije, ki vodijo v vse večje civilizacijske težave.

Homo oeconomicus
Liberalno tržno gospodarstvo ne razdira samo narave, ampak podpihuje tudi slabe značajske lastnosti ljudi. Naraščanje potreb po izdelkih in storitvah tržnega gospodarstva gre nujno na račun drugih človeških potreb, na primer po smiselnem življenju, lepoti, zdravju, neokrnjeni naravi. Nastal je nov tip ljudi, homo oeconomicus, gospodarski človek, ki ga označujejo sebičnost, pohlep, nenasitnost, zavist, tekmovalnost, preračunljivost, kratkoročnost, čustvena plitvost in neodgovornost. Tak človek ne je, kar je dobro za njegovo zdravje, temveč, kar najde v veleblagovnicah; se ne vozi, da bi kam prišel, temveč skuša tja priti hitreje kot drugi; ne kupuje, kar potrebuje, temveč kupuje, ker verjame obetom oglasov… Če oblikujemo človeka v porabnika, ta nikoli ne bo iskreno zavzet za blagor vseh ljudi in za spravo z naravo. Ne moremo enačiti življenja v materialnem obilju in bogatega, polnega življenja. Oboje se pogosto celo izključuje.

Od politike zadovoljevanja potreb je treba čimprej preiti na politiko demokratičnega družbenega uravnavanja potreb; preprečiti je treba, da bi potrebe ljudi oblikovali in razpihovali tisti, ki imajo od tega gmotno, psihološko ali politično korist.

Večina uveljavljenih ekonomskih kazalcev v naših gospodarskih sistemih je neprimernih za vrednotenje dejanskih učinkov ekonomije: BDP npr. ni nobeno merilo učinkovitosti ter pametnega gospodarjenja in blaginje ljudi, saj ne kaže ekološke, zdravstvene, socialne in druge škode, ki je posledica njegove rasti, niti stroškov za njihovo omilitev. Ti namreč niso vsebovani v ceni proizvodov, ampak prevaljeni na vse državljane, državo, naravo in prihodnje rodove. Sedanja cena izdelkov ali storitev ne odraža dejanske vrednosti, če obravnavamo proces izdelave celovito z upoštevanjem vseh učinkov. Nadalje je vprašljiv pojem »gospodarno ravnanje«. Negospodarno je vse, kar ne prinaša dobička. Posledica tega je vse večja monetarizacija in ekonomizacija vseh prvotno neekonomskih oblik življenja in ustvarjanja.

Marsikomu je narava, ki jo izkoriščamo in v katero odlagamo odpadke, še vedno brezmejna zakladnica in neuničljiva ter obenem zastonj. Varčevanje zato ni aktualno, kratkoročnost pa ima prednost pred dolgoročnostjo. »Kaj zato«, je opravičeval kratkoročnost gospodarstva njen veleguru, angleški ekonomist John M. Keynes, »saj bomo dolgoročno tako vsi mrtvi.«

Namesto, da skrbimo za večanje produktivnosti, je treba delu spet dati tisto mesto v človekovem življenju, ki mu gre. Vsebini dela je treba dati večji pomen kot produktivnosti. Najpomembnejši korak k temu je – več dela zase in manj dela za denar. Za prehod k ekološkemu načinu gospodarjenja in uveljavitvi pravičnejše, solidarnejše družbe je pomembna večja materialna enakost ljudi. Nenehnega pehanja za materialnimi dobrinami, ki je za ljudi in naravo enako pogubno, ni mogoče zavreti, dokler ne bo sorazmernega izenačevanja dohodkov. Toda o tem več v naslednjem sestavku.

Prirejeno po knjigi Huberta Požarnika: Prihodnost napredka.