Pozdravljen!
Uspel sem spet malo predihati “Prisluhni.si”. Ves čas pa v primernem trenutku in primernim kandidatom tudi delam reklamo za stran “Prisluhni.si”. Tako smo tudi prijateljem, ki so bili prejšnji teden v Ljubljani delali malo reklame za skok nazaj k naravi. Malo smo jih podrezali tudi s tisto krilatico, ki že dolga leta (vsaj jaz jo poznam že dolgo, kar se mi pozna po tem, da kdo reče, da sem škrt ali pa si nič ne privoščim), namreč tisto: “Kupujemo stvari, ki jih ne rabimo, za ljudi, ki jih ne poznamo, za denar, ki ga nimamo.” Upam torej, da bo šlo v pravo smer. Čeprav bi kdo rekel, da se to pri 6 in pol milijardah ljudi veliko ne pozna, pa je to tudi uspeh. V osebnem merilu je gotovo velik uspeh.
Kako pa globalno razrešiti tole potrošniško obsedenost, pa ne vem. Sem veliko razmišljal, pa nekako pridem vedno do podobnih razultatotv, da to obsedenost pač poganja strah najbogatejših, da jim bo bogastvo ostalo enako (saj zmanjšati se jim skoraj ne more včasih) in pač podžigajo idejo o nujnosti gospodarske rasti. Brez rasti, da bomo kar naenkrat vsi lačni in brez strehe nad glavo (saj to bomo kmalu itak ob cenah nepremičnin). Pa so včasih rešitve čisto enostavne. Ob sonaravnem življenju sama od sebe pade potreba po vedno več denarja. Če je proizvodnja in poraba dobrin uravnotežena, res ne bi bilo potrebe po umetnem napihovanju porabe (ustvarjanju novih potreb) in potem seveda sledenju te porabe s proizvodnjo dobrin. Že samo usmeritev ljudi v uživanje tako rekoč brezplačnih dobrin bi umirilo bezlanje z “razvojem”. Obiskovanje hribov in gora ali narave nasploh je poceni, daje pa neizmerno bogastvo. Spoznavaš krog življenja od pomladi do zime, spoznavaš muhavost vremena in ves nabor pojavov od mavrice na nebu, do čudovitih oblakov, prizorov s strelo na nebu, vseh vrst sončnih zahodov in vzhodov, pa prizorov iz živalskega sveta in še kaj. Ob naravi se srečaš tudi s prijetnimi ljudmi, bodisi obiskovalci, bodisi domačini, ki imajo vedno kaj vzpodbudnega za povedati. Pravzaprav redkokje naletiš na tako zaplankane sodržavljane kot večinoma v Ljubljani, kjer so hipermarketi dodobra oprali možgane. Pa pravijo, da je to delala partija. Kako se motimo, če tako razmišljamo. Ali kako se šele motimo, če razmišljamo, kako velik, da je napredek, ko imamo vsi po dva avtomobila, barvno televizijo, pomivalni stroj, računalnik in klimatsko napravo (v glavi pa slamo ali nemara kar luknjo).
Skratka, brez preobrazbe v naših glavah bo težko. Groza me je namreč, da celo sam, ki se trudim pustiti kaj planeta še za zanamce, v testu porabe planeta (na razpolago je bil na internetu pred časom) ugotovim, da porabim z mojim načinom življenja 2 in pol planeta. Če bi torej vsi Zemljani počeli tako kot jaz, bi Zemljo že 2 in polkrat pokurili. Tako ne bo šlo, če vsem za nami želimo dobro. Uživanje vseh vrst ne sme biti edini namen, čeprav seveda ni prepovedano. Saj si je vedno moč najti kakšen priboljšek, pa zaradi tega sveta ne načnemo preko mere. Saj so tudi naši starši pripovedovali, da so imeli kdaj beli kruh in meso na mizi. A seveda samo za praznik ali dva na leto, ne pa vsak dan. Pa tudi užitki niso samo v nepovratni porabi. Kot sem rekel, zna biti največji užitek tudi vdih opojnega duha vrtnice pred hišo ali v parku, pa pogled na čudovito sončno zarjo ali valovanje moraj, pa s tem nič planeta ne uničimo. Lepoto in užitek se da najti tudi drugače kot nam jo kažejo mediji. Samo hoteti je treba.
Če komu takšna misel pride prav, mu jo lahko posreduješ.
Lep pozdrav,
Blaž Pišek
