Naše na materialistični paradigmi temelječe gledanje na svet predpostavlja, da je materialno vesolje in snov kot njen gradnik osnova stvarnosti, kakršno lahko doživljamo. Toda spoznal sem, da s takšnim gledanjem ne prideš daleč. Ne le, da z njim ni mogoče razlagati duhovnih pojavov, tudi pri materialnih se marsikdaj močno zatakne. Želel sem si najti trdnejšo in verodostojnejšo teorijo, ki bi materialno in duhovno stvarnost razlagala enotno.

Iz filozofskih razprav in besedil sem izluščil, da po idealističnem gledanju obstajata dva svetova: nemanifestirani in manifestirani svet. Platon je nemanifestirani, potencialni svet imenoval »svet idej« (v nadaljevanju ga bomo imenovali absolut). Ta svet je najvišja resničnost, izvor vsega. Gre za neizraženo nesubstanco, osnovo, na kateri je zgrajeno vse vesolje, oziroma popolnoma vse, kar je izraženo, kar se izraža v obliki. V absolutu, ki je vse, kar je, detektiv_lupain vse, kar ni, ni prostora in časa, v njem je vse prisotno in resnično, a na noben način ni izraženo, izoblikovano. V njem vladata red in popolnost. Absolut je zame nekaj tako abstraktnega, da lahko o njem le slutim. Pa vendar, ko sem se sprijaznil s tem, da vsega pač ni mogoče razumeti, je ta neoprijemljiva podoba kljub temu postala nekakšna miselna opora.

Duhovni učitelj Nisargadatta, ki je med najboljšimi razlagalci tovrstne tematike, poudarja, da je absolut zavedanje, ki se ne zaveda sebe. Absolut ni od ničesar ločen, je prisoten v vsem in se ne zaveda samega sebe; tu gre za absolutno enost, brez dvojnosti. Nima niti konca niti začetka, je neskončen, kar je najbolje razumeti v pomenu, da čas zanj preprosto ne velja. Absolut je izvor življenja, je dom, iz katerega izhaja zavedanje in v katerem biva življenjska bit. Obenem je tisti brezoblični svet, v katerem se rodi opažanje. V njem se rodi zavest, ki se zaveda »jaz sem«. Potemtakem je absolut še najbliže krščanskemu pojmu Duh, v nekaterih vzhodnih filozofijah (npr. sankhya) pa izrazu puruša.

Carl Gustav Jung, velikan evropske gnoze, ki je zgradil most med moderno zahodno psihologijo in psihologijami predmodernih družb, je dejal: »Moje življenje je zgodba o samouresničevanju nezavednega. Vse, kar leži v nezavednem, se hoče izraziti; tudi osebnost, ki se želi razviti iz svojih nezavednih pogojev in se doživeti kot celota.«

Iz absoluta izhaja drugi, po naravi povsem nasprotni, izraženi, stvarni, aktualni svet, svet pojavnosti, oblik in neprestanih sprememb, v katerem je vse izraženo, a ni resnično. Običajno mu rečemo narava (v teoriji sanhkye: prakrti). V njem nastopajo – se porajajo in izginjajo – vse možne pojavnosti. Vsaka sprememba se prej ali slej izniči in vrne v osnovno stanje. Zato svet sprememb v primerjavi z absolutom ni resničen.

Izraženi svet se v grobem deli na neorganski in organski del. Organski del predstavlja množica rastlinskih in živalskih vrst, ki jih opredeljuje raven zavesti. Najpopolnejši izraz Duha (absoluta, puruše) v izraženem svetu je človek. Smisel evolucije kot tudi smisel duhovnega razvoja človeka je, da se skozi reinkarnacijski cikel naposled prepozna kot poosebljenje Duha.

Izraženi svet je svet polarnosti: vse lastnosti nastopajo v parih, ki izražajo nasprotja: svetloba in tema, vroče in mrzlo, visoko in nizko, zgoraj in spodaj itd. Dobro in slabo je umetna polarnost, ki je odvisna od presojevalčevih meril. Vsakršno lastnost je mogoče zares prepoznati le tako, da spoznaš njeno nasprotje. Kako bi vedel, kaj je svetlo, če bi obstajala le svetloba in nikoli ne bi bilo teme?

Prenos idej iz absoluta v izraženi svet je naloga uma. Ta mora neskončno preslikovati v končno, kar ni preprosta naloga. V izraženem svetu se zaradi skrčitve neskončnosti na končnost pojavita dva nujna dogodka: začetek in konec, kar za živa bitja pomeni rojstvo in smrt. Vse v izraženem svetu je obsojeno na ta dva dogodka. Kar je rojeno, mora umreti. Kar je ustvarjeno, mora razpasti. Neskončnost se v našem svetu odrazi tako, da se (končni, časovno omejeni) dogodki ponavljajo, na videz brez konca. Tako je smrt le začetek novega življenja, enemu pojavu sledi drugi, en zaključen cikel sproži novega itd.

Eckhart Tole pravi, da je vse, kar lahko zaznaš ali izkusiš, vse, o čemer lahko razmišljaš, le površina stvarnosti, manj kot vrh ledene gore. Tvoja pozornost je namenjena izraženemu svetu, svetu utvare, a tvoja bit prihaja iz neizraženega sveta, absoluta. Ker pozabiš drugo, se povsem izgubiš v prvem.


 

Resnično in neresnično

Besedo resnica imamo pogosto na jeziku. Uporabljam jo pogosteje, kot bi bilo treba. Je resnično zanimiv pojem. Kadar si priča nekemu dogajanju, ne dvomiš o tem, da je to, kar opažaš, resnica. Zaplete pa se tisti hip, ko poskušaš to, kar opažaš, nekomu opisati z besedami. Med seboj pač ne znamo komunicirati drugače kot z besedami. Besede imajo omejeno uporabnost, ki se je ne zavedamo, zato bredemo v težave. Preslikavo svojega opažanja v besede poimenujemo resnica ali, bolje, moja resnica in si domišljamo, da bi morali vsi videti in opažati na enak način. A to je nesmisel.

Kot trdijo vzhodne filozofije, je naš model resničnosti privid, toda to je treba razumeti v pravem kontekstu. Čeprav gre le za pojave v zavesti, je za nas kljub temu resničnost – edina resničnost, ki jo poznamo izkustveno. Zmotno je zamenjevanje stvarnosti, ki jo zaznavamo, s fizično stvarnostjo, stvarjo samo po sebi. Vedski filozofi starodavne Indije so to zamenjavo imenovali maya. Čeprav to besedo pogosto prevajajo kot utvara (iluzija, napačna zaznava sveta), bi bilo pojem bolje razlagati kot zmoto, (napačno razlago sveta). Trpljenje povzroča prepričanje, da so pojavi v zavesti obenem tudi zunanji svet neposredno. Napačna je na primer misel, da je podoba stola v naši zavesti hkrati tudi stol sam.

Govorimo o Bogu, resnici, ljubezni, a namesto neposrednega izkustva se ukvarjamo le z opisi, definicijami. Namesto da bi širili in poglabljali delovanje, izpopolnjujemo zgolj definicije, ki ne odražajo resničnega življenja. Obenem pa si domišljamo, da vemo vse, kar je mogoče vedeti.

Vedno sem se spraševal, ali obstaja kakšno merilo, s katerim bi lahko ločil resnično od neresničnega.

Duhovni učitelj Nisargadatta pravi takole: Tistemu, kar se ne spreminja in je brezčasno, ne moremo odrekati obstoja. To poimenujmo kot resnično. Nespremenljivo niti ne živi niti ne umre; je večna priča življenja in smrti. Ni mrtvo, ker se zaveda, niti živo, ker se ne spreminja. Neresnično je potemtakem vse trenutno, minljivo, začasno, za čemer ne ostane nobena sled – takšni so pojavi v izraženem svetu. Resničen je po teh merilih absolut, svet idej.

Nisargadatta pravi tudi tole: Ker je ne moreš opredeliti z besedami, resnica čaka, da jo izkusiš. Ne akcija ne občutki ne misel ne morejo izraziti resničnosti, resnice. Resnica ni dogodek in ne more biti doživeta. Treba jo je opaziti, ne doživeti. Prepoznamo in opazimo lahko le neznanje, ne pa resnice.

Resnica naj bi bila torej tisto stalno, nespremenljivo. Kar je spremenljivo, ni resnično. A kako zaznati tisto stalno, nespremenljivo v sebi?


 

Kozmologija

Pri raziskovanju sveta ne moreš mimo vprašanja, kako je nastal. Moje radovednosti znanstvene razlage o nastanku vesolja niso mogle potešiti. Verjamem, da niti drugih, ki so pričakovali temeljitejšo rešitev te uganke.

Današnja znanstvena razlaga vesolja se začenja s trenutkom, ko je bilo vesolje staro le kratkih 10-43 sekunde. Po fiziku Maxu Plancku se ta časovna meja, do katere danes načeloma razumemo dogajanje v vesolju, imenuje Planckov čas. Dogajanja v vesolju pred Planckovim časom, v t. i. Planckovi dobi, današnja fizika ne zna opisati. Dokler fizikom ne bo uspelo združiti kvantne mehanike in splošne teorije relativnosti, ne bomo vedeli, kaj se je dogajalo v vesolju pred tem časom. Znanstvene teorije o najzgodnejših trenutkih vesolja so tako zdaj le hipoteze, ki jih še nismo sposobni empirično preveriti, saj se opirajo na področja fizike, ki jih še ne razumemo dovolj.

Zgodba o nastanku vesolja, v kakršno verjame večina kozmologov, je – nekoliko poenostavljeno – naslednja: vesolje je nastalo pred približno desetimi do dvajsetimi milijardami let kot enajst dimenzionalno polje čiste energije, nepredstavljivo vroče in izjemno zgoščene. Sedem dimenzij se je sesedlo vase in nastale so temeljne naravne sile: težnost, elektromagnetizem ter šibka in močna jedrska sila. Štiri preostale dimenzije poznamo kot tri prostorske in eno časovno. Zaradi močnega notranjega pritiska se je štiridimenzionalno vesolje širilo izjemno hitro, nastal je t. i. veliki pok. Med širjenjem se je vesolje ohlajalo in zgoščevalo v osnovne delce, gradnike snovi. Teorija pojasnjuje, kako je raztezanje in ohlajanje vroče mešanice delcev in fotonov pripeljalo do vesolja galaksij in zvezd, kot ga vidimo danes.

Po tej teoriji naj bi se torej vsi materialni delci, ki sestavljajo jedra vseh obstoječih atomov, vsa snov vesolja, sprva nahajali v neznosno gosti kroglici, ki se je z eksplozijo začela razširjati. Vse lepo in prav, toda od kod vsa ta zgoščena snov in zakaj je prišlo do eksplozije?

Odgovor na vprašanje, kako je iz nič nastala nepredstavljivo velika gmota snovi, je nerešljiva uganka znanosti. Zanimivo je, da ta dogodek nasprotuje veljavnemu aksiomu znanosti, da energija in seveda tudi masa, ne more nastati iz nič. Teorija sedaj veljavne kozmologije je torej v nasprotju z osnovnimi zakoni fizike. A to še ni vse: na podlagi podatkov s Hubblovega teleskopa je bilo v zadnjem času menda nedvoumno ugotovljeno, da ne se vesolje ne širi. Ta informacija, ki je znana le ožji strokovni javnosti, ruši sam temelj, na katerem sloni sedanja kozmologija.

Bolj me je prepričal idealistični koncept. Idealistična razlaga pojasnjuje celotno področje spoznavnega, vso »stvarnost«, tako materialno kot nematerialno. Po njej je snov le posebno agregatno stanje duhovne »substance«. Obstaja le nesnovna entiteta, ki je brez konca in kraja, brezčasna in neomejena v vseh pogledih: zavedanje. Zavedanje ni nekaj lokalno omejenega, temveč je bistvo tiste neskončne praznine, ki jo pojmujemo kot vesolje. Zavedanje je »snov«, ki napolnjuje eter. Zavest je pojav zavedanja sebe – opazovalca in obenem zavedanja svojega obstoja.

Intelekt ali razum je dogajanje v zavesti. Označujeta ga dve pomembni lastnosti, za materialistično usmerjeni um pravzaprav nepojmljivi. Prvič, ne potrebuje nič snovnega, saj gradi iz take snovi, iz katere so zgrajene misli (mindstuff). Vse, kar zgradi, se pojavlja na platnu zavesti. To so nesnovne podobe, med temi so tudi specifične, ki dajejo vtis trdnosti. To so podobe materialnih objektov. Drugič, za intelekt ni nikakršne omejitve, razvija se lahko v neskončnost. Oblike, ki jih gradi, so poljubno velike in zapletene strukture, začenši z najpreprostejšo, izhodiščno mislijo ali predstavo: da sam obstaja. Celotno snovno vesolje in vse, kar si pod tem predstavljamo, je zapletena filmska predstava, ki se kaže v polju zavesti. Vesolje torej nastane v zavesti in ne obratno. Poglabljanje v podrobnosti predstave ali slike (zumiranje) lahko poteka v dve smeri: v smeri makrokozmosa ali mikrokozmosa.

Ezoteriki pravijo: »Na začetku je bil Logos.« Logos, pogosto prevajan kot Beseda, pomeni tudi misel ali bistvo. Na začetku je bilo duhovno bistvo, vzhodnjaki uporabljajo izraz čitta. Aštavakra Gita, cenjeno indijsko besedilo, pa pojasnjuje: »Vesolje je bilo ustvarjeno v meni kot podoba, je prežeto z mano. Vesolje je porojeno iz mene, v meni obstaja in v meni premine.« Težko dojemljivo, dokler na zadevo ne pogledaš s stališča zavesti.

Vesolje, neizmeren prostor, napolnjen z nebesnimi telesi, ni kot svet iz trdne snovi potemtakem nikoli nastalo in nikoli ne bo. Je le veličasten privid v zavesti. Izgine, ko zaspiš, in se ponovno pojavi, ko se prebudiš. To je le prepričljiva prostorska slika, ki jo lahko zumiraš. Govoriti o začetku vesolja ni smiselno, saj je čas aktualen le v domeni uma. Zavedanje ne pozna časa, časovna razsežnost se po zaslugi uma prelevi v večni zdaj. Ko sem popolnoma dojel to trditev, se je moja pozornost, ki je bila dotlej usmerjena v zunanji, domnevno prvobitni svet, postopoma preselila k tistemu, kar je zares prvobitno: k opazovalcu – k meni samemu.

Ali se ob zgornji razlagi sedanja fizika sesuje? Čeprav ne obstaja materialna osnova zunanjega sveta, zakoni fizike ostajajo še naprej veljavni. Vse, kar je treba spremeniti, je odnos do opazovanega. Ni več ni snovnih delcev kot takih, temveč so dejavnosti v polju zavesti. Zakoni »fizičnega sveta« postanejo tako zakoni dogajanj v polju zavesti, razmišljanja o medsebojnem učinkovanju dogodkov v tem polju.

Peter Russell pravi, da je svet, ki ga opazujemo, prepričljivo materialen; vsak namig, da bi lahko imel kaj skupnega z zavestjo, je hitro zavrnjen, češ da nima stvarne osnove. Toda ko pobližje spoznamo ta alternativni svetovni nazor, se izkaže, da ni v nasprotju z nobenim odkritjem sodobne znanosti – temveč le z njenimi izhodiščnimi predpostavkami. In kar je še pomembneje, ponuja precej bolj privlačno sliko vesolja.

Kot rečeno, teoretiki sodobne napredne znanosti zadnja desetletja vse bolj spoznavajo, da je odgovore na temeljna vprašanja treba iskati na področju filozofije. Načelo soustvarjanja lastne stvarnosti potrjuje tudi kvantna fizika, ki pravi, da opazovalec neizogibno vpliva na izid eksperimenta.


 

Materialni in duhovni svet

Trditev da je vesolje privid, katerega tvorec sem sam, je bilo – priznam – tudi meni težko sprejeti. Še vedno se mi dogaja, da se ujamem v stare programe, kajti to stališče je tuje razumu, ki je ujet v zanke materialnosti. Takrat se ustavim in si povem, da sem se spet izgubil v igri uma, ki jemlje stvari preveč »zares«. Ob spremenjenem pogledu na dogajanje se zgodi nekaj presenetljivega: tvorec – um, ki razlaga in sestavlja stvarnost, začne opazovati in razstavljati samega sebe.

Ob ugotovitvi, da svet zunaj mene (moje zavesti) ne more obstajati, sem se začel zavedati, da je proces opažanja »zunanjega« sveta povsem nekaj drugega, kot sem dotlej mislil. Kot rečeno, je opažanje predmetov v resnici slikanje podob o predmetih na platnu zavesti. Ko v naravi gledaš drevo, ne vidiš zares drevesa. V tvoji zavesti se pojavi le ideja o drevesu, ki jo vidiš kot prepričljivo prostorsko sliko, tvoji čuti pa posredujejo povratno informacijo o »pristnosti« drevesa. Drevo ne posreduje nikakršne snovi v tvoje oči kot dokaz, da gre za materialno stvar. Sanje so dokaz, da fizični čuti za »videnje« niso neizogibno potrebni. Torej ne moreš izključiti možnosti, da je vse, kar doživljaš, le dogajanje na platnu zavesti, slikanje prividov. Tudi slika na filmskem platnu je zelo prepričljiva (kaj šele v 3D-kinu!), a ni odraz resnice.

Ezoterični nauk, ki se ujema s številnimi drugimi duhovnimi koncepti, podaja naslednjo razlago: snovne ravni ni, so le različno »goste« duhovne ravni. Vse se dogaja na duhovnih ravneh, te pa imajo povraten vpliv na snovno raven, ki je le ena »najgostejših« duhovnih. Snovno telo je le eno od duhovnih teles, tisto, ki ga občutimo zelo neposredno in prepričljivo. Materialni svet ni edina razsežnost, dostopna spoznavi. Poleg snovnega telesa človek poseduje še druga telesa na vseh ravneh obstoja v izraženem svetu. Poseduje sedem subtilnih, duhovnih teles, nekatera so po videzu zelo podobna fizičnemu druga pa so jajčaste oblike. Ta telesa prežemajo drug drugega, zapolnjujejo isto prostornino kot telo in se širijo navzven. Tako obstaja eterični dvojnik fizičnega telesa, ki skrbi za delovanje kompleksnega celičnega sestava telesa (ta določa na primer, da se iz ene izvorne celice razvije tkivo srca, iz druge pa jetra), nadalje čustveno (astralno) telo, kjer potekajo čustveni procesi, miselno telo, ki je odgovorno za potek vseh miselnih procesov itd. Tako imamo tudi duhovne oči, duhovna ušesa in še druge eterične čute in organe.

Vse dejavnosti na omenjenih etrskih ali duhovnih ravneh se prepletajo in odrazijo na snovni ravni, v človeškem telesu. Vzrok bolezni je dlje časa prisotna motnja, na primer na čustvenem telesu, ki se postopoma prebije do snovne ravni. Razumevanje mehanizma bolezni je šele s tem zavedanjem ustrezno, saj se v ozadju večine bolezni skrivajo nesnovni (psihični) bolezenski dejavniki – misli in čustva, s katerimi se vse začne in konča.

Kar me je nadalje begalo, je bilo vprašanje, zakaj glede na to, da se vse dogaja v moji zavesti, drugi ljudje, ki jih opažam, govorijo o istih materialnih danostih, dogodkih, dejstvih… Ali ti ne vidijo in ne doživljajo povsem svojega sveta? Odgovor je preprost: tudi drugi, ki nastopajo v tem svetu, so prav tako podobe v moji zavesti. Predstave in opažanja drugih so v resnici moje predstave in opažanja, položeni v druga telesa. Tako se lahko učim na zunanjih primerih, ti pa odražajo nekaj, kar se nahaja v moji notranjosti.

Pri raziskovanju zavesti sem naletel na prepričljiv odgovor o fenomenu, ki mu pravimo svetloba. Znanost pravi, da je svetloba tok fotonov, ki se širi od vira svetlobe, odbija od predmetov in ustvarja slike na očesni mrežnici. A stvar se da razložiti tudi drugače: svetloba je dotik zavesti, usmeritev zavestne pozornosti na neki idejni objekt. Kot pravijo, je svet statična holografska struktura, v kateri se zavest dotika posameznih točk. Kadar želi neko izkustvo poglobiti, se potopi v podrobnosti holograma – zumira v globino; kadar pa želi opazovati vesolje, zumira v nasprotni smeri.

Naj poenostavljeno povzamem svoje spoznanja o stvarnosti. Obstaja le en svet, svet zavesti, duhovni svet, ki se prikazuje na filmskem platnu zavesti. Snovni svet ne obstaja sam zase, temveč gre za posebno obliko tolmačenja podob iz duhovnega sveta. Pri tem tolmačenju obstajajo povratne informacije (iz naših čutov), ki pa so prav tako domislek zavesti. Stvarnost, ki jo opažam, je svet prividov, v katerem je mogoče vse. V njem nastopajo »fizična bitja«, duše, angeli in vsi drugi »domisleki narave«, ki se zdijo zelo realni, pa so na koncu koncev le prividne podobe v filmu, ki mu rečemo življenje.

Da bi se dokopal do globljih spoznanj, moram raziskovati prvobiten svet, svet zavesti, in ne varljivega zunanjega (snovnega), ki je le odraz dogajanj na drugih ravneh. Bistvo življenja, bivanja, svojo življenjsko bit, moram iskati prav tam.