V iskanju prave identitete človeka smo se nekoliko poglobili v lažno podobo človeka, a ji še zdaleč nismo prišli do dna. Kako bi ji le, ko pa se naša življenja vrtijo skoraj izključno okrog nje. Temeljiteje jo bomo razumeli šele, ko bomo spoznali fenomen duše. Glede na to, da o pojmu duše kot našem duhovnem bistvu govorijo v skoraj vseh duhovnih sistemih in religijah, si v naši obravnavi zasluži posebno mesto. Povezali ga bomo z našimi dosedanjimi spoznanji in ga predstavili na način, ki utegne marsikoga presenetiti.

Vemo, da je vse, kar obstaja, zavestna energija, izhajajoča iz istega Izvora, ki se diferencira na široki skali od mikro do makrokozmosa, torej tudi duša ne more biti kaj drugega. Zavestne entitete se razlikujejo po hitrosti vibriranja, ki je optimalno prilagojena njihovi nalogi. Bolj ko se naloga povezuje z materialnim stvarstvom, nižja je hitrost vibriranja entitete in bolj je omejena njena »moč zavedanja«.

Most med materijo in duhom

Med vsemi zavestnimi entitetami ima duša posebno mesto. Pravijo, da je naloga duše graditi most med materijo in Duhom oziroma »Stvarnikom«, kakor tukaj poenostavljeno imenujemo Inteligenco izvornega polja. Duša je torej vmesnik, po katerem v eni smeri božanska volja deluje in »živi« skozi živa bitja – zato je duša »dih življenja« -, v drugi smeri pa se izkustva vračajo k Stvarniku.

Ezoteriki poznajo dva tipa duš: skupinske in individualne, osebne. Skupinske duše so iz mineralnih, rastlinskih, živalskihsvet-v-ocesu ter angelskih svetov, individualne pa predstavljajo osebna duhovna bitja kot je denimo človek. Seveda ne more biti dvoma, da tudi planete, sonca in še bolj zapletena kozmična telesa oživljajo »duše« z višjo ravnjo zavesti kot jo ima človeška duša. Razvitejša duša gosti manj razvite: človeško telo gosti pršice, planet pa človeka.

V skladu s konceptom evolucije manj dovršene duše napredujejo k bolj dovršenim; tako naj bi človeška duša prešla v planetarno dušo, planetarna duša v dušo sonca itd. Proces kozmičnega razvoja je v teku in nima konca, rojevajo se planeti, sonca, nova vesolja… Številni menijo, da človeške duše pravkar prestopamo v višji zavestni razred četrte gostote, kjer bomo deležne spektra izkustev, ki je bolj prepojen z božansko ljubeznijo.


 

Osebna duša

Človeška duša naj bi bila med tistimi stvaritvami, ki (prebujena) lahko uporablja največji del Stvarnikovih potencialov. V nasprotju z dušami živali se zaveda same sebe in je namenjena doseganju najvišjega Stvarnikovega cilja. Zaveda se, da je le pomanjšana inačica njenega tvorca, ki ga imenuje »Oče« in sledi njegovemu načrtu. Njeno poslanstvo je, da se ob koncu cikliranja v reinkarnacijskem kolesu, v katerem se odpira vse višjim spoznanjem, naposled prepozna kot Kreator, tvorec in Izvor vsega, kar je. Ob uresničitvi se duša osvobojena zlije v svoj kozmični Izvor.

Razvoj osebne duše je pogojen z organsko materijo, živim bitjem tretje gostote zavesti na poljubnem objektu (planetu) v vesolju, kjer obstajajo primerni življenjski pogoji. Snovno telo takšnega bitja je zelo zmogljiv, samovzdržen zavestni sistem, ki pa sam ni sposoben inteligentnega delovanja. Duši služi kot instrument za raziskovanje snovnega sveta, pa tudi duhovnih prostranstev. Fizični svet je polariziran, zato ima tudi telo polariteto – spol, v nasprotju z dušo, ki je brezspolna. Takšnemu bitju, kot smo že omenili, poleg fizičnega pripadajo še eterično, astralno in mentalno telo, pripomočki za zapleteno delovanje in doživljanje organskih, psiholoških in mentalnih procesov, skozi katere poteka razvoj duše. Tem telesom pa duša pridruži še kavzalno telo, ki je nekakšno njeno zatočišče in skladišče zbranih kvalitet. Z visoko vibracijo sobivati s tri ali štiri stopnje nižje vibrirajočim fizičnim telesom je za dušo naporen podvig, podobno kot je astronavtu težko bivati v skafandru.

Stvarnik novo gradi na povezovanju, motiviranem z ljubeznijo, in na nadgradnji obstoječega. Utelešenje duše – njen vstop v telo – je vezano na dogodek trojnega zlitja, ki odraža visoko stopnjo povezanosti (ljubezni); poleg zlitja duš se zgodi tudi zlitje teles moškega in ženske – spolni odnos ter zlitje genetskega materiala obeh – oploditev. Novo nastalo bitje torej nastane ob preseganju polarnosti, utelešena duša pa ima lastnosti obeh staršev.


 

Svobodna volja

Razvoj kozmične zavesti – božanska igra – je skozi eone postajal vse bolj zapleten. Stvarnik se je domislil, da bi poleg harmonične stvarnosti izkusil tudi neharmonično. Kako to uresničiti? Osebne duše je oplemenitil z genialno domislico – svobodno voljo – da bi skozi vsako od njih lahko raziskoval vesolje na izviren, svoboden način, kar vključuje tudi nasprotovanje njegovi temeljni usmeritvi. Koncept svobodne volje je zahteval samopozabo – zatemnitev spomina o povezanosti s Stvarnikom – in še vrsto »tehničnih rešitev«, ki so se skozi eone izpopolnjevale in dograjevale. Med najpomembnej­šimi sta ego in karma.

Slišati je čudno, a odločati se svobodno je mnogo bolj zanimivo, če obstaja določena stopnja nevednosti. Človek se ne bi podajal v neprijetna izkustva, če bi poznal njihov izid, in negativni spekter izkustev bi ostal neraziskan. Zato je bila ustvarjena zavestna struktura, nekakšna kopija Stvarnikove inteligence na visoki ravni, a brez zavedanja, da je kot Stvarnikovo delo neločljivi del Enosti. Ta struktura ni nastala ob začetku stvarjenja pač pa mnogo kasneje, zato jo lahko obravnavamo kot umetno energijsko tvorbo. Imenujemo jo lažni jaz ali ego. Lahko bi jo primerjali s kompleksnim mentalnim programom z množico podprogramov, ki preusmerjajo energijo duše k nepravim ciljem. Duše, ki so se prostovoljno odločile sodelovati v eksperimentu izkušanja svobodne volje, so z egom pridobile vir (pomanjkljivega) znanja, »svobodnega odločanja« in navdiha za ubiranje »nezakonitih« poti v svetu zemeljske stvarnosti.


 

Duša v krempljih ega

Trenutek povezave duše z egom je v Svetem pismu opisan v zgodbi o izvirnem grehu, ki govori o »izgonu iz Raja«. Zapeljana od kače sta Eva in Adam utrgala jabolko z drevesa spoznanja, ob čemer sta pridobila »znanje«, ob katerem sta se na lepem zavedla svoje golote. Odprla sta vrata v svet dualnosti. Kača in jabolko sta simbola življenjske sile, ki se v svetu dualnosti izkazuje primarno skozi spolno energijo. Duše so kot ujetnice ega začele ubirati najrazličnejša pota, na katerih so se pogrezale v strah in doživljanje širokega spektra negativnih izkustev.

Izvorno svetla, z ljubeznijo in modrostjo prežeta duša se je, z egom zapeljana, vse bolj utapljala v strahovih in sebičnosti ter pričela temneti. Zaradi zastrtega zavedanja svoje božanske narave se je vse bolj usmerjala v misli in občutke, povezane z zemeljskim življenjem. Negativna čustva so se z vpeljavo umetne vrednote – denarja – še stopnjevala. Energije duše se je v vse večji meri polaščal ego in jo postopoma skoraj v celoti zasužnjil. »Notranja mati«, eno od dveh načel, ki usmerjata razvoj duše, je zaslužna, da se v vsakem človeku ohrani vsaj minimalni delček (kot že omenjeno tri odstotke) čiste duše – »esenca duše«. Prebujena je ta esenca dovolj močna, da dušo osvobodi in vrne v naročje Stvarnika.

Buditev duše je predvidena enkrat samkrat v zemeljskem življenju človeka, ko za to dozorijo pogoji; skozi precejšen del reinkarnacijskega procesa pa esenca duše pretežno dremlje. Prebujen se človek zave, da je večji od svojega ega in da obstaja zanj višji, duhovni cilj, h kateremu prične usmerjati svoje moči. Doseže ga lahko le tako, da vse večji delež svoje duše osvobaja iz krempljev ega. Ker je ta močan in zvit ter za vsako ceno brani svoje pozicije, je proces osvobajanja počasen in naporen.



Egove zvijače

Ob razumevanju njegovega vpliva na dušo lažni jaz uzremo v novi luči. On je ovira na poti do harmoničnega, z zakoni vesolja usklajenega, z lučjo ljubezni obsijanega življenja. Ko se lotimo osvobajanja iz zasužnjenosti z njim nam je v pomoč poznavanje njegovih trikov in mehanizmov delovanja, ki smo jih deloma že osvetlili. A njegova premetenost nam povzroča veliko težav. Ta se med drugim kaže v tem, da skuša sebe prikazati kot nujno, pozitivno sestavino zavesti. Ustvaril je mit, usklajen z zakonom polarnosti, da obstajata dva dela ega – višji in nižji jaz. Višji naj bi bil dober, vodeč nas k Izvoru, nižjega pa naj bi transformirali s »kultiviranjem«. A to seveda ne drži. Ego, tako višji kot nižji, temelji na lažnih temeljih. Treba se je izviti iz njegovih klešč.

Duša je tudi brez ega sposobna živeti v fizičnem svetu, kar dokazujejo realizirani duhovni mojstri kot je bil denimo Jezus Kristus.

Tudi kadar so dejanja, izvirajoča iz ega, usmerjena k dobremu (bonizem), je v ozadju sebični interes – poskrbeti predvsem zase. Dobro, storjeno iz duše, ne pričakuje nobenega povračila ali nagrade. Kadar delujemo iz ega, je duša, »esenca« v nas, uspavana, ne zavedajoča se sebe.

Ega ne moremo obvladati zgolj z mentalnimi postopki; vsakdo ve, da potopljeni v vrtinec močnih čustev (za katerimi stoji ego), z razumom nismo sposobni obvladati položaja. V nasprotju z mnenjem nekaterih jeze ne moremo transformirati v ljubezen, lahko jo le izpraznimo ali preoblikujemo v kak drug negativen izraz. Ego je zares možno obvladati le s pozitivno, življenjsko energijo, ki jo najlaže črpamo iz spolnosti.