Človeštvo se vse intenzivneje sooča s številnimi preizkušnjami, ki ga vodijo v spremembo odnosa do sebe in stvarstva v celoti. Ob podrobnejšem vpogledu se zdi, da se je človeška civilizacija ujela na svoj trnek: ujeta je v programe kopičenja, ki prinašajo moč manjšini in nemoč večini, vse večjo polarizacijo in stisko ter rušenje ravnovesij na planetu.

V tem sestavku bo tekla beseda o poštenejšem odnosu do svetovne naravne dediščine in naravnih bogastev in o ustreznejšem ekonomskem ravnanju v svetovnem merilu. Človeške potrebe in želje lahko izpolnjujemo le v obsegu, ki ga dopuščajo materialni viri planeta. Doslej so bile upoštevane predvsem želje bogatih, ki se pri izkoriščanju virov vedejo popolnoma neodgovorno in brezobzirno, saj menijo, da si lahko ustvarjajo dobičke z brezvestnim ropanjem narave. Takšna praksa vodi v krizo. Danes se skoraj nihče ne ukvarja z vprašanjem, kako urediti svet, da bodo zadovoljene osnovne življenjske potrebe vseh prebivalcev planeta, ob hkratnem upoštevanju ekološkega ravnovesja planeta. Kljub nasprotnim trditvam je virov za preživetje človeštva, ob ohranitvi planetarnega ekološkega ravnotežja, dovolj, če v bodoče računamo tudi s prerazporeditvijo ter smotrno poraba virov, ki jih sedaj zametujemo. Treba bo reagirati, kajti pomanjkanje vode, hrane in energetskih virov se že nakazuje – kaže, da bo z njim resno obremenjena že naslednja generacija.

Rešitev je v spremembi ekonomskega razmišljanja in delovanja. Kot smo ugotavljali že v predhodnem sestavku, mora ekonomija kot materialni temelj delovanja in obstoja človeštva, služiti zadovoljevanju potreb vseh ljudi, ob hkratnem zagotavljanju etičnega odnosa in ekološkega ravnotežja na planetu.
Sprejeti moramo dve preprosti načeli: so-delovanja in delitve dobrin, vse ostalo je stvar izvedbe. Nenazadnje moramo končno sprejeti dejstvo, da vsi živimo na enem planetu in smo zanj so-odgovorni. Lotiti se moramo globalizacije v pravem pomenu besede.


 

Ekonomija delitve

Človek naj bi se od živali ločil predvsem po človečnosti: vsakdo naj ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini preživetje, zdravje in osnovno blaginjo, vključno s hrano, obleko, prebivališčem, zdravniško oskrbo in osnovnimi socialnimi storitvami. Pustimo ob strani socialno nadgradnjo, ki je dobrobit razvitejših družb.

Načelo pravične delitve pomeni, da ima vsak človek na tem planetu, ne glede na narodno, rasno ali versko pripadnost, prepričanje ali kakršnokoli drugo posebnost, zagotovljene (vsaj minimalne) dobrine za preživetje ter prost dostop do materialnih in intelektualnih bogastev, tehnologije, kulture in drugih človeških pridobitev.

Ali v 21. stoletju tega res ne moremo zagotoviti vsakomur? Odgovor je: lahko, a z drugačnim razporejanjem virov in dobrin. Možno je najti načine, ki to omogočajo, in to brez resnejšega degradiranja oskrbe in standarda povprečnega človeka v razvitem svetu. Gre za uporabo tistega, česar je preveč (15% vse hrane se v razvitem svetu zavrže), gre za modrejše gospodarjenje, reciklažo in predelavo odpadkov, za učinkovitejšo izrabo virov, vse v duhu sonaravnega gospodarjenja in trajnostnega razvoja.

Nam je načelo delitve v resnici nekaj zelo tujega? Družine, te osnovne celice človeške družbe, ga običajno upoštevajo pri svojem odnosu z vsemi njenimi člani. Skrb za šibke, za »nove« in »razvijajoče« člane je v dobro urejenih družinah samoumevna, ne le za njihovo preživetje, poskrbljeno je tudi za njihov zdrav razvoj. Načelo delitve in navade, ki veljajo v družinah, širših družinskih skupnostih in do neke mere tudi v narodih, je treba razširiti na vso človeško raso. Razumevanje in doživljanje, da smo zares velika svetovna družina, je potrebno zato, da sprejmemo načelo delitve za ves svet.

Načelo delitve bi moralo zamenjati obstoječe načelo nujnosti rasti dobička. Tako bi omogočili pravičnejšo porazdelitev svetovnih dobrin, resnično ekonomsko sodelovanje ter nacionalno in globalno regulacijo trgov. To ne pomeni, da bi morali vsi ljudje na svetu delati enako, zaslužiti enako ter živeti v enaki politični in ekonomski ureditvi; to preprosto ni mogoče. Različna kultura, različna politična ureditev ter ekonomska tradicija ne prenesejo popolnoma enake – standardizirane – družbeno-ekonomske ureditve, kakršno skušajo danes celemu svetu vsiliti tržne sile, kar pa hkrati ne pomeni, da ne bi mogli vsi sprejeti (univerzalnega) načela delitve. Gre za sodelovanje na globalni ravni, kjer naj se rešujejo ekonomski problemi, kjer naj se srečujejo presežki in primanjkljaji in kjer naj se usmerja tok trgovine z (naravnimi) viri in ključnimi dobrinami. Za to ni potrebna niti prisila niti ideologija, gre le za razumevanje in upoštevanje načela človečnosti.

V konceptu delitve moramo upoštevati veliko število pogosto popolnoma nasprotujočih si interesov: globalne skupnosti držav, interese državnih/nacionalnih skupnosti, lokalnih skupnosti in zasebnikov. Zato je v začetni fazi zelo pomembna vloga držav. Te danes vse bolj prepuščajo vpliv v podjetjih ali drugih organizacijah skupnega pomena zasebnim lastnikom kapitala. V podjetjih je pomembno zagotoviti vpliv različnih interesnih skupin, ki se jih delovanje podjetij še kako tiče. Različni lastniki, ki zastopajo različne interese – od sebičnih (lastniki zasebnega kapitala) do družbeno koristnih (npr. ekološka gibanja) – morajo delovati demokratično, a ne v smislu »demokratičnosti« današnje politike, kjer vsakdo zagovarja predvsem lastne interese in šteje glasove premoči, temveč v nenehnem iskanju in usklajevanju najboljše politike podjetja, ki vsaj minimalno zadovoljuje interese vseh vpletenih lastnikov. Pri tem je najpomembnejše, da zasebni lastniki ne presežejo meje 49% lastnine podjetja, kajti le tako lahko dosežemo, da zasebni interesi ne prevladajo nad družbenimi.


 

Demokratična država

Za izvajanje načel pravične delitve se mora torej spremeniti marsikaj, tudi država. Kakšno državo torej danes potrebujemo in kakšne državnike? Današnji politiki le stežka dojemajo globalizacijo: medtem ko poudarjajo mednarodno sodelovanje, razmišljajo o nakupih najnovejšega orožja, medtem ko govorijo o svobodni trgovini, razmišljajo o še večji zaščiti svojih trgov itd. V resnici današnji politiki niso sposobni voditi svetovne globalizacije, kajti razmišljati bi morali povsem drugače: na prvem mestu morajo biti potrebe in interesi celega sveta, šele za njimi pa potrebe in interesi »moje« države ali celo korporacije. Zato politiki globalizacijo prepuščajo velikim mednarodnim korporacijam in finančnim špekulantom.

Država ne more sama odigrati vloge, ko gre za vprašanja globalnega pomena – nadzor nad globalnimi korporacijami, trgi, denarnimi tokovi, obremenitvami okolja itd. Vloga države v bodočih globalnih mrežah je vloga enakega med enakimi. Globalna skupnost je lahko samo neskončna koordinacija mnoštva interesov, ki segajo od globalnih, regionalnih, državnih in lokalnih do interesov posameznika. Samo takšna je lahko globalna demokratična skupnost.

Človeštvo si mora, da bo lahko normalno preživelo v »globalnem« svetu, izboriti predvsem tri temeljne – globalne pravice:
– globalno državljanstvo – kar pa ne pomeni tudi ukinitve klasičnih držav. S tem bi vsak pridobil globalne pravice, (zdaj zgolj na papirju zanje jamčijo mednarodne konvencije in deklaracije) za katere bi jamčila mednarodna skupnost. Tako bi vpeljali učinkovit sistem ščitenja človekovih pravic v vsaki državi ter tako rešili tudi problem beguncev;
– pravica do družbeno zagotovljenega dohodka za celotno svetovno populacijo: prepoznati je treba vse aktivnosti, ki prispevajo svoj delež k dobrobiti družbe in jih ustrezno nagraditi. Treba je razumeti, da je delo, ki se izvaja izven neposrednega proizvodnega procesa (v gospodinjstvih, v različnih prostovoljnih organizacijah itd.), nujno potrebno za razvoj celotne družbe in predstavlja osnovni pogoj, da lahko proizvodni proces nemoteno poteka. Izvajalci takšnih del morajo biti soudeleženi pri razdelitvi ustvarjenega družbenega bogastva in upravičeni do plačila, ki ni t. i. socialna podpora.
– pravica do prostega dostopa in uporabe znanja, informacij in komunikacij ter njihovih učinkov. Ta pravica omogoča enakopravne možnosti za izobraževanje, sodelovanje in napredek vsakega posameznika družbe, brez omejitev.


 

Globalna skupnost

Planet Zemlja je kot ladja brez kapitana, z nekaj agresivnimi častniki in mornarji na krovu, ki jih kaj malo briga v katero smer ladja plove; njihova edina skrb je, da si čim bolj napolnijo žepe, medtem ko v ladjo že vdira voda in se počasi potaplja. Potniki v prvem razredu se medtem zabavajo, hazardirajo in se sončijo v žarkih lastnega samozadovoljstva, ne meneč se za dogajanje v podpalubju. V nižjih palubah se drenjajo množice, ki za drobtine, ki padajo z gornje palube, garajo kot sužnji na galejah. V najnižje palubah pa niti drobtine ne padejo več, tam je vse polno komaj živih senc in strohnelih trupel. Kar danes resnično potrebujemo, je sposoben kapitan in posadka, ki ve, kam pluje (skupna) ladja, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja s potniki, ki jo skrbi bodočnost, ohranjanje in vzdrževanje ladje. To pa lahko stori samo sodelujoča mednarodna skupnost, ki sicer že obstaja (Organizacija združenih narodov), a ji najmočnejši igralci na ekonomsko-političnem parketu vseskozi vztrajno mečejo polena pod noge.

Pridobiti moramo pravi občutek »globalnosti«: da smo vsi pripadniki enega človeštva na enem planetu in da torej hrana, surovine, energija in drugi viri, znanstveni dosežki in vsi doseženi potenciali sedanjega sveta pripadajo vsakomur. Ko sebe poimenuješ Indijec, musliman, kristjan, Evropejec ali kakorkoli drugače, postaneš nasilen, saj si se ločil od ostalega človeštva.

Delitev virov in osnovnih naravnih dobrin po načelih nepristranskosti in socialne pravičnosti bi ob sodelovanju vseh držav morala izvajati ugledna globalna agencija, ki bi skrbela za zbiranje in usmerjanje presežkov dobrin tja, kjer jih potrebujejo ter, po načelih trajnostnega ali uravnoteženega razvoja, skrbela za ekonomsko in ekološko ravnotežje na planetu.

Nobena država na svetu nima vseh dobrin in virov, torej ne more živeti samozadostno in popolnoma neodvisno – če drugega ne, vsi dihamo skupni zrak, prenašamo isto vreme ter »sedimo na isti vesoljski ladji«. Tudi najrevnejše dežele premorejo bogastva, ki jih najbogatejši nimajo, vendar si jih le-ti v imenu »svobodnega trga« prisvajajo – na sicer legalen način, ki ga opravičuje današnja ekonomija. Tem državam je treba zagotoviti možnost, da bi se same preživljale ob poštenih cenah ter ob poštenih pravilih mednarodne menjave. Sedaj so žrtve poblaznelih trgov, kjer vse poganja en sam motiv: polnenje žepov bogatih.

Edini način, da si zagotovimo varnejšo in uspešnejšo prihodnost je, da se vprašanj sobivanja, okolja in razvoja lotimo skupaj, uravnoteženo in v duhu nove etike človečnosti, ki mora nadomestiti sedanjo etiko po meri manjšine. Nobena država si ne more zagotoviti prihodnosti sama; lahko pa to storimo skupaj – v svetovnem partnerstvu za trajnostni razvoj.

Pozabite, da bodo svet rešili politiki, ekonomisti, duhovniki, vojaki, preroki ali kdorkoli drug. Rešili ga bodo preprosti ljudje, ki se bodo skupaj zavzeli za to, da svet naposled dobi tisto, kar je bistvo človeka: človečnost.

Z.Ž.
Vir podatkov: Rok Kralj: Svet za vse, samozaložba, Kamnik 2005