Približuje se pestra politična jesen. Še nikoli nismo bili v tako zagatnem položaju kot sedaj. Zaupanje, ne le v politične veljake in strukture temveč tudi v družbene 
institucije, sisteme in mehanizme, je na rekordno nizki ravni. Sedanja kriza je v prvi vrsti kriza vrednot, natančneje – kriza zaupanja.
Najhuje je to, da nihče ne razmišlja o rešitvah, ki bi dajale jamstvo za izboljšanje položaja; povsod le kritika, nezadovoljstvo, pesimizem. Strankarski veljaki pa ponujajo le kozmetične popravke tistega, česar ne želimo več. Kaj nam je storiti?
Nekaj je jasno. Vsak akcija, ki ne bo v prvi vrsti utrdila zaupanja, bo le še poslabšala položaj. Ponovno voliti stare politične voditelje vodi le v še globlje pogrezanje v staro blato.
Najti moramo rešitev, ki bo povrnila zaupanje. A nezaupanje je vgrajeno v vse naše družbene strukture in sisteme. Zdaj nam to naposled postaja jasno. Postalo je že tako pereče, da ne moremo zaupati nikomur. Nezaupanje je posledica niza razočaranj, kar nakazuje, da ima problem globlje korenine.
Mediji nas polnijo z alarmantnimi informacijami, ki v marsikom vzbudi misel, da je največji krivec za sedanji položaj zadnja vlada. Močno razočarani smo, a le malokdo se zaveda, kaj je tisto, kar nas je resnično prizadelo. Temeljni problem je dejstvo, da je nekaj naših zadnjih vlad omogočilo, da se je s trudom in znojem pridobljeno družbeno premoženje s tajkunskimi operacijami prelilo v privatne žepe. Ponos slovenskega gospodarstva, cvet slovenskih podjetij je propadel in ustvaril rekordno vojsko nezaposlenih. Socialna varnost je le še oddaljen spomin, vse več družin životari, loteva se nas obup. In vse to se je zgodilo zakonito, nobenega od »tajkunskih mačkov« ni doletela pravična kazen.
Težko je priznati, a kar se je zgodilo, se je zgodilo zaradi naše pasivnosti, otopelosti, nezainteresiranosti, tudi naivnosti. Pustili smo si natresti peska v oči in mirno gledali, kako nas pehajo vse bolj na rob. Odveč je s prstom kazati na posameznike in valiti krivdo nanje. Vse skupaj moramo vzeti kot dragoceno lekcijo, iz katere se moramo nekaj naučiti.
Ko smo ob osamosvojitvi gradili novo državo, smo jo gradili na kapitalističnih temeljih. Kako bi jo le drugače, ko pa se je socializem izkazal za propadlo zgodbo? A zdaj na svoji koži zelo boleče občutimo ost kapitalizma. Dovolili smo mu, da nam je ukradel vse in naložil na pleča dolgove, ki bodo krivili hrbte še našim zanamcem. Naslednji korak bo, da bomo prisiljeni tujcem prodajati svoje premoženje in postali hlapci na svoji zemlji. Podobno se že dogaja Grčiji.
Ali se nam bo slednjič posvetilo, da družbeni sistem, ki temelji na dobičku, brezobzirnem izkoriščanju in brezsrčnosti, ne more biti osnova srečne družbe? Ali že razumemo, da nenehna gospodarska rast, ki je v kapitalizmu pogoj za preživetje, ustvarja rakavo rast in samomor civilizacije? S tem, ko dopuščamo, da vse sledi dobičku, pristajamo na vse večje stiske, ekonomsko suženjstvo ter uničeno naravo in zdravje.
Ali res verjamemo, da je treba garati za plačilo položnic in preživetje? Resnica je, da je na tem planetu vsega dovolj za vse in da je pomanjkanje umetno ustvarjeno z namenom diktiranja cen. Kaj, ko bi, namesto da nasedamo lažnim informacijam, se tresemo pred terorizmom, se zastrupljamo z nezdravo hrano in se, pasivni, tresemo za preživetje, poiskali načine za harmonično sožitje z naravo, v kateri se skrivajo preproste rešitev za vse probleme?
Čakajo nas (zelo verjetno predčasne) volitve. Ali si predstavljate, da bi prišli na volišče in ravnali takole: volilni listič bi pustili prazen, zraven pa bi volilni komisiji izročili podpisan dokument z zahtevami, ki jih naslavljate na aktualno vlado. Na dokumentu bi pisalo nekaj takšnega:
Zahtevamo, da sedanja vlada v šestih mesecih, z angažiranjem vseh aktivnih potencialov naroda, pripravi predlog nove družbene ureditve v skladu s spodnjimi zahtevami, ter ga predloži v javno obravnavo in kasnejši referendumski sprejem. Nova ureditev mora omogočati uresničenje naslednjih ciljev:
1. V naši družbi želimo vzpostaviti nove družbene odnose, ki na prvo mesto postavljajo pravičnost, enakost, enakopravnost in svobodo človeka tar omogočajo njegov osebnostni in duhovni razvoj. Korist družbe mora pretehtati pred koristjo posameznika.
2. Namesto strankarskega sistema želimo vzpostaviti obliko neposredne demokracije, ki omogoča uresničevanje resničnih interesov naroda. Visoka etičnost kandidatov mora biti pogoj za zasedbo mest v vseh predstavniških organih.
3. Bogatenje posameznikov, ustvarjanje priviligiranih elit in bogatenje na račun množic in narave nimajo mesta v novi družbi. Vprašati se moramo, ali nam je denar, ki je temelj izkoriščanja, tekmovalnosti, razkolov in sovražnosti, še potreben. Če ga še potrebujemo, ga tiskajmo sami.
4. Nova ekonomija naj temelji na naravnih virih. Družba naj ustvarja toliko, kot potrebuje. Zanimajo nas revitalizacija narave in človeka ter novi, trajnostno naravnani programi, ki rastejo na temelju sodelovanja in novega znanja. Prehranska in energetska samooskrba naj bodo prednostne naloge.
5. Izvedena naj bo narodna poravnava in medsebojna oprostitev zgodovinskih grehov in opustitev vseh delitev, ki razdvajajo slovenski narod. Medsebojno spoštovanje, vzajemna pomoč in sodelovanje morajo postati temeljne smernice nove družbe.
6. Kakovostno šolstvo in izobraževanje, temelječa na poštenih informacijah in zavedanju poslanstva človeka naj vsakomur zagotavljata intelektualni in duhovni razvoj ob polnem upoštevanju njegovih darov in talentov.
7. Vsakemu državljanu naj bo od rojstva do smrti zagotovljeno, da je oskrbljen za minimalno dostojno življenje.
Še bolje bi bilo, če bi takšno pobudo ustrezno velik del slovenske javnosti pripravil in naslovil na vlado že pred volitvami. Takšno ali podobno dejanje bi preusmerilo voz našega naroda na srečnejša, pravična pota. Dovolj majhna in nepomembna država smo, da bi lahko izpeljali ta eksperiment.
Slovenci smo v zgodovini že zgradili in preizkusili primer družbenega samoupravljanja, ki je bil prvi poskus ustvarjanja pravične družbe. Žal takrat raven zavesti in poznavanja sveta še nista bila na ustrezni ravni. Na minulih izkušnjah bi lahko zgradili mnogo boljši, uspešnejši sistem.
Le v temeljih pravičen in človekoljuben sistem lahko služi kot nova osnova družbe in temelj medsebojnega zaupanja ter srečnega sožitja. Nobena druga rešitev dolgoročno ne more biti ustrezna.
Še zdaleč nismo nemočni. To smo svetu enkrat že dokazali. Ali zmoremo dovolj poguma, da se lotimo novega podviga, ki morda odloča o preživetju naroda? Ali zmoremo toliko srčnosti in modrosti?
Nihče ne bo storil odločilnega koraka namesto nas. Zgornja ideja je le ena, ki vodi v boljšo prihodnost. Podprite jo ali podajte boljšo, če jo imate.
Pravzaprav se sedaj pomikamo v smeri, da bomo parolo »Slovenci smo narod hlapcev«, izkusili zares. Vprašanje je le, ali smo pripravljeni kaj storiti, da se to ne zgodi!
