Poplavo referendumov v zadnjem času številni ocenjujejo kot metanje denarja skozi okno in prelaganje odgovornosti s politikov na pleča ljudstva, toda stvar ima tudi svojo dobro plat. Ljudje – vsaj tisti, ki smo željni premikov na bolje – smo prisiljeni spoznavati kolesje in ustroj družbenih mehanizmov in obenem ugotavljamo, da rešitve, ki nam jih ponuja vlada, nikakor ne ustrezajo. Strokovnjaki se vrtijo v okviru obstoječih konceptov in ne znajo preskočiti sedanjih miselnih plotov. Boljše rešitve lahko najdejo tisti misleci, ki imajo širše spoznavno obzorje in se problemov lotevajo na višji ravni.

Sedanjim zakonskim predlogom vlade je moč očitati necelovitost. Posameznih zakonov se lotevajo brez zavedanja njihove tesne medsebojne povezanosti, rešitve pa so temu ustrezno pomanjkljive in predstavljajo le kozmetične popravke obstoječega. Nič čudnega, da se širša javnost v njih ne more najti, saj je vse skupaj neprepričljivo, idejno neprivlačno in s premalo življenjskega soka. Bolj kot rešitve za gašenje požarov javnost pričakuje obetaven sveženj reform in programov, ki bi gospodarski in družbeni sistem poživil tako, da bi naša družba resnično lahko ponovno zaživela.

Necelovit, ne dovolj premišljen vladni pristop se odraža v vseh predlaganih zakonih. Vlada rešuje probleme podobno kot medicina: zdravi le simptome, vzrokov pa ne odpravlja. Kaj nam pomaga še tako dodelan pokojninski zakon, ko pa ni bilo ob tem poskrbljeno za zares učinkovito polnjenje pokojninske blagajne. Podaljševanje delovne dobe je prejkone zasilna rešitev, ki ne prinaša resničnih zagotovil. Tudi na referendumu zavrnjeni Zakon o malem delu bi prinesel le kozmetične popravke, vse prej kot učinkovito vzpodbudo za oživitev trga dela. Bolje kot preganjati delo na črno bi bilo poskrbeti, da bi to zaradi novih privlačnih možnosti zaposlitve – usahnilo samo.

Potrebujemo torej celostno analizo položaja in pripravo skupka rešitev, ki se medsebojno dopolnjujejo. Največjo pozornost je treba usmeriti k rešitvam za oživitev trga dela, gospodarstva in ekonomije v celoti. Potreben je resnično ambiciozen, pogumen in v prihodnost naravnan program, nekaj podobnega kot znani »New Deal« ameriškega predsednika Roosevelta po drugi svetovni vojni. Vlada bi lahko razpisala velik sveženj javnih del ter omogočila tehnološko modernizacijo in ekološko, trajnostno naravnano prenovo gospodarstva, s tem pa zagotovila nova delovna mesta in v celoti odpravila brezposelnost. Ob polni državni in pokojninski blagajni bi se kar sama razrešila vrsta sedanjih problemov.

Na osnovi prepoznave narodnih prioritet bi lahko vlada velika sredstva usmerila na tista področja, kjer ima Slovenija konkurenčno prednost: v turizem, lesno industrijo in tiste tehnološke niše, kjer slovenska podjetja visoko kotirajo. Kot enega najpomembnejših ciljev bi postavili prehransko samozadostnost Slovenije in se lotili trajnostnega kmetijskega razvoja in ekološke pridelave hrane, brez gensko spremenjenih organizmov in kemije. Slovenija lahko postane cvetoči vrt Evrope ter vrhunska pridelovalka visokokakovostnega sadja in zelenjave. Veliko vzpodbudo bi namenili izgradnji ekovasi, ekološki razbremenitvi okolja in zagotovitvi obnovljive energije. Posebno pozornost bi namenili razvoju tehnologij za izkoriščanje proste energije, saj tu en sam izum lahko prinese človeku odločen napredek in celo ukinitev suženjstva delu. Že pred stoletjem je takšen izum uspelo napraviti Nikoli Tesli, a takšne iznajdbe so nemudoma poskrili v trezorje. Zagotovitev energetske neodvisnosti od naftnih derivatov je ena najboljših potez, ki si jih je mogoče izmisliti.

Vzpodbude gospodarstvu pa seveda ne bodo prinesle pričakovanih rezultatov, če bo družbena ureditev in zakonodaja še omogočala prelivanje družbenega bogastva v žepe takšnih ali drugačnih elit, tudi tajkunov. Danes države klecajo pod bremenom ogromnih finančnih bremen, ki ogrožajo eksistenco in vodijo v kolaps celotnega sistema. Osrednji instrument kapitalističnih sistemov je finančno-fiskalni sistem, ki deluje po načelu pretakanja denarja od revnih k bogatim in naposled pripelje do popolnega obubožanja držav. Potrebno je zgraditi nov družbeni sistem, temelječ na pravičnosti, enakosti in enakopravnosti ljudi. Zakaj bi ne uporabili dobrih izkušenj iz Baskije (kooperativa Mondragon) ali zgleda mesteca Marinaleda, ki so dokazale, da je mogoče z ustreznejšim upravljanjem družbenega premoženja delovati mnogo učinkoviteje. Konec koncev smo Slovenci (s Kardeljem) svetu predstavili enega (v tistem času) najboljših samoupravnih družbenih sistemov na svetu. Zakaj bi  s starimi in novimi izkušnjami iz sveta ne zgradili družbe, ki bo temeljila na resničnih vrednotah in ne na dobičku, neenakosti in izkoriščanju? Naši otroci in zanamci si zaslužijo svet, v katerem bo vredno živeti; sedanji zagotovo ni takšen.

S kozmetičnimi popravki sedanjega sistema le podaljšujemo agonijo. Potrebujemo odločnejše, smelejše, dalekosežnejše in do samih temeljev segajoče rešitve, ki bodo pripravile novo osnovo za družbo, ki ima zagotovila za uspešno prihodnost. Slovenija je majhna, prožna država iznajdljivih ljudi, ki so že mnogokrat dokazali, da so sposobni hitrih prilagoditev novim razmeram. Zdaj imamo zopet odlično priložnost, da stopimo skupaj in dokažemo, kaj zmoremo.