Dragi prijatelji, ob vsakem novem letu si voščimo, da bi bilo srečno, zdravo in uspešno. A te fraze – čeprav izrečene z vso iskrenostjo – so že tako obrabljene, da se je njihov lesk in pomen v očeh marsikoga že skoraj povsem izgubil. Čas je že, da se domislimo nečesa novega, čas je, da si izmislimo sporočilo, ki ima večjo globino in pomen.
Na pragu tretjega tisočletja moramo ugotoviti nekaj, kar je žal značilnost celotne današnje civilizacije: presenetljivo nevedni smo. Želimo drug drugemu srečo, pa ne vemo, kaj to pravzaprav je. Večina si ob tem predstavlja užitke in ugodje, ki naj bi napravili življenje lepo in prijetno. Sreča naj bi bila odvisna od zadostne količine denarja, dobre oskrbljenosti, pozornosti drugih in občutka, da smo ljubljeni. Pa je to res? To bi namreč pomenilo, da posameznik iz množice ubogih v Afriki ali Indiji, ki imajo presenetljivo malo od naštetega, ne more biti srečen. Prepričal sem se, da temu ni tako. Zadošča mu pest riža na dan in občutek, da je nekomu napravil nekaj dobrega. Sreča je stanje, ki je odvisno od občutenja ljubezni v nas samih. Najbolj se izrazi takrat, ko se svoje ljubezni zavemo, to pa je v trenutkih, ko jo poklanjamo drugim. Razdajanje drugim je dokaz nam samim, da imamo dovolj in takrat samim sebi posredujemo pomembno sporočilo, v skladu s katerim se izoblikuje tisto, kar zaznavamo zunaj. S tem spoznanjem lahko novoletno voščilo oblikujemo popolneje: da bi se v polni meri zavedel bogastva ljubezni v sebi in užival v njenih številnih sadovih. Ali pa: da bi moč ljubezni v tebi obrodila brezštevilne učinke.
Domišljamo si, da vemo, kaj je dobro za nas, a smo v veliki zmoti. Usmerjamo se le h kratkoročnim pojavom in učinkom, ne pride pa nam na misel, da tisto, kar je na prvi pogled videti slabo, prinaša na dolgi rok sadove, ki iz nas naredijo mnogo boljšega, plemenitejšega, zrelejšega človeka. Težke preizkušnje so najboljša priložnost za osebnostno in duhovno rast. Želeti nekomu le srečo pomeni oropati ga priložnosti za duhovno rast! Ali je to res tisto, kar mu želimo? Noben velik podvig ni dosegljiv brez naporov. Odstranite napor in izginili bodo tudi veliki sadovi. Življenje v zemeljskem svetu, svetu dvojnosti, je povezano z izkušanjem skrajnosti. Polno življenje ne vključuje doživljanja le pozitivnih skrajnosti.
Nenehno se pritožujemo čez usodo, ki nam ni naklonjena, bentimo nad okoliščinami, ki nas postavljajo v položaj žrtve, čutimo se manipulirane, prevarane in izdane. A to je le vtis, ki je posledica zelo površnega poznavanja življenja. Modri ve, da v zunanjosti lahko doživljamo le odslikave notranjosti. Vsaka neprijetna izkušnja nam razkriva del naše notranjosti. Vsako zunanje nasilje nam kaže (nezavedno) nasilje v nas, neljubeč odnos drugih je odraz našega pomanjkanja (nezavedanja) ljubezni v sebi. Kako se življenje spremeni, ko se zavemo, da so vsi dogodki, ki jih doživljamo, priložnosti, da spoznamo samega sebe, korigiramo neustrezne lastnosti in stopimo stopnico više. Kako čudna se nam še danes zdi logika, ki se skriva v Jezusovem reku: “Če te kdo udari po levem licu, mu nastavi še desnega … ” Ne razumemo je, saj tudi po dvatisoč letih še nismo spoznali, da je med nami in drugimi razlika le navidezna. Navzven smo ločeni posamezniki, v resnici pa smo del ene življenjske biti, ki skozi medsebojne odnose spoznava sebe, svojo božansko naravo in poreklo. Nasilje nad drugim je nasilje nad samim seboj.
O sebi kot človeškem bitju vemo presenetljivo malo. Kako bi le vedeli, ko pa vse napore usmerjamo v zunanji svet, kjer nas je premamil blišč materialnosti in potrošništva, ki nam krade vse več življenjske moči in nas obenem vse bolj odtujuje nam samim. Ne zavedamo se, da smo zapostavili nekaj silno pomembnega – naš notranji svet, ki je pomembnejši od zunanjega, saj najpomembnejših stvari – čustev in občutenja, razumevanja procesov v nas in tistega, kar potrebujemo za srečo – ne moremo razvozlati z raziskovanjem zunanjega sveta. Z današnjim znanjem pravzaprav razumemo presenetljivo malo, kajti kaj lahko resnično vemo, ko pa nam ni jasno niti najosnovnejše – kdo smo in zakaj smo tukaj? A ko se zavemo, da je širitev zavesti z novim znanjem podvig, ki nepopisno oplemeniti naše življenje, se zgodi premik, kakršnega si zdaj ne znamo predstavljati. Prav usmerjanje v našo notranjost je edina pot – ne le do resničnega napredka v novem tisočletju, temveč je pogoj za preživetje civilizacije.
Razlog za vso nesrečo in trpljenje v svetu je neznanje. Z znanjem je mogoče premagati sleherno težavo, se dvigniti nad malodušje, ozkosrčnost in majhnost današnjega človeka in zaživeti tako kot pritiče človeku, ki je vreden imena Človek. Pravo znanje je zato največje bogastvo, ki vas lahko doleti. Razumeti sebe pomeni razumeti družbo, z razumevanjem družbe pa lahko rešimo probleme, ki so se nakopičili do zaskrbljujočih razsežnosti, kajti znanost zanima le zunanji svet, kjer prave rešitve iščemo zaman. O vseh teh vprašanjih sem obširno spregovoril v knjigi Človek je več.
In tako vam v tem slavnostnem vzdušju ne želim, da bi vas zasuli z množico daril, ki vašo pozornost odvračajo od tistega, kar je najbolj pomembno – vas samih, ne želim vam le sreče, kajti tako bi vas oropal za pomemben napredek v vašem življenju. Prav tako vam ne želim predvsem zdravja, kajti s tem bi vam sporočal, da ste ujetnik telesa, čeprav ste bistveno več od tega. Želim vam, da bi prepoznali bogastvo v vas samih, kajti s tem bogastvom vam je že od nekdaj dano popolnoma vse, kar potrebujete. To bogastvo boste še povečevali, če boste vest o njem širili med svoje prijatelje in znance, kajti to je najplemenitejše, kar lahko storite. Želim vam torej trdno zavedanje nepopisne ljubezni v vas, ki vas vodi tudi k znanju, drugemu izrazu ljubezni in svetlobe. S tem zavedanjem imate vse, kar vam je potrebno za resnično srečo.
Torej – z zavedanjem bogastva ljubezni v vas stopite v novo leto – to je tisto, kar vam želim,
vaš Zoran
