Kdor je
spregledal, da ob aktualnem političnem dogajanju informacije v medijih služijo
le ustvarjanju potrebnega videza (resnica pa je povsem drugačna), ta se morda
sprašuje, kaj se dogaja v zakulisju
zadnjega političnega zapleta v zvezi z Gruzijo – Južno Osetijo in Abhazijo.
Kot smo nedavno iz medijev izvedeli, je zgornji dom ruskega parlamenta izglasoval priznanje
gruzijskih separatističnih regij Južne Osetije in Abhazije.
Ruski predsednik Medvedjev je v pogovoru za britansko mrežo
BBC današnjo odločitev o priznanju neodvisnosti gruzijskih separatističnih
pokrajin Abhazije in Južne Osetije opravičeval
s priznanjem neodvisnosti Kosova s strani Zahoda. V Gruziji so se na
odločitev pričakovano ostro odzvali. Gruzijski predsednik Sakašvili je
odločitev Rusije označil za "popolnoma
nezakonito". Obenem je zahodne voditelje Sakašvili pozval, naj
pospešijo pristopanje Gruzije k zvezi Nato in Evropski uniji. Evropska unija je
rusko priznanje separatističnih gruzijskih regij Južne Osetije in Abhazije
ostro obsodila. "To je v nasprotju
z načeli neodvisnosti, suverenosti in ozemeljske celovitosti Gruzije,"
je zapisalo francosko predsedstvo EU, ameriška državna sekretarka Condoleezza
Rice je odločitev označila za obžalovanja vredno, britanska vlada pa je "odločno zavrnila" rusko priznanje
gruzijskih pokrajin. Na slovenskem zunanjem ministrstvu se zaenkrat na
odločitev ruskega predsednika niso odzvali.
Odkod nenadoma vojni konflikt na področju, ki
je do nedavnega veljalo za napol pozabljeno? Tisti, ki so se jim že odprle oči,
vedo, da v ozadju te igre zopet – kot
vedno – stoji interes
globalne oligarhije, ki z majhnimi, a premišljenimi koraki uveljavlja
svoj interes. Kakšen interes?
Kot običajno, je v ozadju interes
obvladovanja naftnih virov in poti, po katerih se pretaka nafta do
uporabnikov. To sicer ne pomeni, da je najpomembnejša pri vsem tem nafta in
naftni dobički, temveč le, da je naftni
interes izkoriščen kot potencialen vir konfliktov, ki lahko pripeljejo do
spopadov velikih ali celo največjih razmer.
Marsikdo se sprašuje, ali je razplamtevanje vojaškega konflikta v
Gruziji samo manever, s katerim se
preusmerja pozornost svetovne javnosti z dogodkov, ki se prikrito odvijajo v
Iranu. Po tem, ko je zaradi potresa propadel plan usmerjanja naftovoda od
Bakuja do Izmira, je ruska naftna
oligarhija presedlala na načrt, po katerem bi naftovod potekal preko Gruzije do turške luke Ceyhan ob Črnem
morju. A tu nastopa problem neljubega nadzora naftovoda s strani Gruzije. To pa
je prenevarno. Poskrbeti je treba za ustreznejše
varstvo s strani velike ruske vojske, zato je pač treba v državo spraviti
ruske sile. Kako? Nič lažjega. S preizkušeno metodo deli in vladaj.
Sredi projektirane poti naftovoda se je – kot po naključju – znašla majhna odcepljena etična skupina v Južni
Osetiji, ki ji ne ustreza oblast v Gruziji in ki bi se "želela
pripojiti bratom v severni Osetiji" v Rusiji. Pot do luke vodi tudi preko
Abhazije. In tu se je pojavil Vladimir Putin, ter jim priskočil "na pomoč". In tako je postalo mogoče, da se je
majhen narod nenadoma samoorganiziral in zahteval avtonomijo – ter (skoraj že)
uspel.
V Gruziji je prišel na oblast Mihail
Sakašvili, naiven in neuk, poln mržnje do vsega, kar je rusko, in začel z
velikimi reformami, s katerim želi usmeriti Gruzijo "proti demokraciji" in naprednemu Zahodu. Pri reorganizaciji
gruzijske vojske so mu na pomoč takoj prihiteli izraelski in ameriški plačani
trenerji in svetovalci. Po prestanem komunističnem terorju so jih Gruzijci
sprejeli z odprtimi rokami.
Posledica igre z naftovodom je znana ruska operacija v Gruziji in 2000 mrtvih na strani civilov v
bratski južno Osetiji. Poskrbljeno je bilo za medijski pritisk in politični
zaplet, ki ga je mogoče uporabiti kot alibi za uresničitev širokopoteznejših
načrtov. Gruzija in Južna Osetija sta tukaj dobili vlogo trojanskega konja. Opisani manever bo
omogočil prisotnost ruske vojske na tujem terenu in neposredno zaščito
"ruskih interesov".
Nastali mednarodni spor skriva v sebi številne nevarnosti, saj je
ustvaril polarizacijo sil in s tem
mednarodne napetosti. Ob angažiranju zaveznikov na obeh straneh se odpira
možnost, da takšen spor preraste v
oborožen spopad velikih razsežnosti ali v svetovno vojno. Ne nazadnje so
ZDA ob tem dobile spodbudo, da se na podoben način, kot so se Rusi vmešali v
Gruziji, vmešajo drugod, na primer v Iranu.
Pomembno je vedeti, da tako
ruska kot ameriška oligarhija predstavljata le dve navidez nasprotujočih si
veji sicer enotne svetovne oligarhije, katere cilj je manipulacija s celotno globalno skupnostjo. Dve
veji sta potrebni zato, da je ves čas moč vzdrževati
krizna območja po svetu in jih izkoriščati pri uresničevanju višjih
političnih ciljev. V tem načrtu ni pomemben propad posameznih velikih sistemov
kot so npr. ZDA (nekoč britanski imperij, pred tem rimski…) ali pa velika
stiska narodov (Židje, Slovani, nekristjani…), pomembno je uresničevanje načrta ustvarjanja enotne
svetovne države. Do tega cilja pa vodi samo ena pot: skozi vojne.
Vir:
http://www.ivonazivkovic.net/MALE-TAJNE-NAFTNE-OLIGARHIJE.html
