Navkljub dejstvu, da je nedeljski referendum nesmiselno dejanje, s katerim je v razvozlavanje strokovnega in političnega vozla prisiljeno ljudstvo, pa gre tudi za nadvse dobrodošlo priložnost nastavljanja zrcala, v katerem bomo Slovenci lahko ugledali svoj narodni značaj. Pokazali bomo, ali znamo stopiti pogumno naprej in se soočiti z odgovornostjo za napake, ki so jih drugo za drugo nizali naši politični predstavniki, ali pa bomo prestrašeni odstopili od soočenja z resnim problemom, ki je v resnici problem soočenja s samim seboj.
Značaj človeka ali naroda sta povsem primerljivi stvari. Slovenci smo doslej pogosto izkazovali svojo neodločnost, razdvojenost, majhnost, šibko samozavest, pomanjkanje političnega poguma. To niso lastnosti, ki bi jih bilo treba obsojati, pač pa logični pokazatelji notranje neurejenosti, neznanja, nezavedanja sebe in svoje narave. Na poti svoje duhovne rasti je treba skozi te faze, ki dragoceno pripomorejo k oblikovanju zrelejše podobe. Prav tako kot od otroka ni mogoče pričakovati modrosti in poguma odraslega moža, tako tudi od naroda, ki je stopil na pot utrjevanja svoje narodne identitete, ni mogoče pričakovati nenehnih modrih političnih odločitev. A v obdobju devetnajstih let, ko se pri človeku izoblikujejo vse plasti njegovega značaja, je tudi pri narodu pričakovati izraze zrelosti.
Pahorjeva drža, značaj in sporočila so v nasprotju s tistimi, ki smo jih bili v splošnem deležni pri naših voditeljih doslej. Zakaj nas motijo samozavesten nastop, neustrašnost, odločnost, značajska trdnost in celo zmerna samovšečnost, demokratičnost, povezovalnost in odgovorno ravnanje? Ker takšni (še) nismo, pa bi takšni želeli biti? Resda bi tu morali pribeležiti še krajši spisek napak, a splošna podoba voditelja Pahorjevega kova je vendarle mnogo samozavestnejša in pozitivnejša kot pri njegovih predhodnikih. Predvsem mu ni mogoče očitati, da nenehno seje strah.
Čeprav v ravnanju Pahorjeve vlade ni bilo vselej zaznati zadostne politične modrosti in odločnosti, je v vprašanju referenduma videti, da gre za držo, ki kaže na samozavestno, odločno in tudi na pomembnih argumentih temelječe dejanje. Držo, ki za Slovence ni preveč značilna. Številni, z opozicijo na čelu, ki moč kažejo predvsem navzven, notranje pa so šibki in nemočni, ga obsojajo, rekoč, da je predlog arbitraže premalo premišljen in utemeljen, obenem pa ne znajo ponuditi nobenega načrta, ki bi vseboval več modrosti. Takšno nasprotovanje prebivalstvu vceplja le negativna čustva in strahove. Ali ni že čas, da se izvijemo iz žrtvene miselnosti, s katero ne moremo računati na prijazno prihodnost?
Pahorjeva podpora arbitražnemu sporazumu temelji na argumentih, ki jim ni mogoče oporekati: arbitražno sodišče je ugodnejša rešitev od haškega sodišča – tudi, če bi to upoštevalo načelo pravičnosti – saj tu imamo vpliv na njegovo sestavo, načela delovanja in njegove naloge. Haški dogovor, ki ga je podprla Janševa vlada, ni vseboval zagotovil glede stika z odprtim morjem, zato arbitraža tu prinaša napredek. Pričakovati, da bi Hrvaško pred pristopno pogodbo z EU prepričali v kak boljši sporazum s Slovenijo, je nerealno; veliko verjetneje je nasprotno. Zato je sedanja priložnost arbitraže najverjetneje boljša kot karkoli, kar bi lahko kasneje dosegli, saj bi z odlašanjem in neodločnostjo izgubili omenjene dejavnike, ki so pomemben rezultat dosedanjih ugodnih okoliščin in pogajalskih naporov sedanje vlade. V nadaljnjem zapletanju bi se kaj lahko zgodilo, da bi svoj lonček pristavila tudi Italija in iztržila kaj na račun pomanjkanja politične modrosti svojih sosed. Obenem je jasno, da sedanja mora, ki bi v primeru zavrnjene arbitraže utegnila trajati še desetletja, nikakor ni ugodna za Slovenijo, njeno nadaljevanje pa bi imelo številne negativne posledice za obe gospodarstvi in ugled ter sobivanje obeh narodov.
Čeprav je med nasprotniki arbitražnega sporazuma nekaj pomembnih slovenskih moralnih avtoritet, pa te ne dajejo pravih sporočil javnosti. Naj reševanje tega bistvenega problema vrnemo v roke starim ekipam, ki nimajo niti idej, niti odločnosti ali modrosti, obenem pa so v preteklosti dokazale, da ne premorejo pogajalske moči? Na čem graditi pričakovanje, da bo njihova misija uspešnejša, če pa bodo vanjo že apriori vstopili s slabšimi izhodišči? Kako bomo v prihodnje živeli z očitkom, da v dveh desetletjih obstoja slovenske države nismo bili sposobni rešiti vitalnega ozemeljskega problema in smo ga strahopetno prevalili na pleča mladih generacij, že tako obremenjenih s kopico drugih podedovanih problemov sedanje nedelujoče družbe? Kako bomo odgovarjali na očitek, da smo kljub doseženim dobrim pogajalskim pozicijam od njih odstopili in se umaknili s pogajanj. Da nas je bilo strah?
Madež, ki bi ga z zavrnitvijo arbitražnega sporazuma sprejeli na svojo narodno podobo, bi imel daljnosežne negativne posledice. V nas bi utrdil podobo lastne nemoči, neodgovornosti in majhnosti, to pa bi se odražalo na širokem spektru rezultatov našega dela. Konec koncev imamo tudi mi v rokah ukrepe, s katerimi lahko južnim sosedom krepko zagrenimo življenje. Čas je za utrditev spoznanja, da sodelovanje vedno prinese boljše rezultate kot konflikt.
Zrelost naroda je zgrajena iz zrelosti njegovih pripadnikov. Ti pa zrelost izkazujejo v odnosu do pomembnih življenjskih vprašanj. V konkretnem primeru gre za spor o lastnini. Lastnina je le sredstvo za udejanjanje nečesa mnogo pomembnejšega: odnosov. Kaj ti pomaga sodna odločba o lastnini dvorišča, če se zapleteš s sosedom v spor vsakokrat, ko stopiš nanj? Moder pogajalec se zaveda, da je nasilje preživel način urejanja odnosov. Že davno jo je zamenjala (doslej pogosto umazana) diplomacija, ki pa se ji obetajo nove in nove čistilne akcije. Brez dvoma se tega zavedajo tudi naši južni sosedje. Ustavitev procesa dogovarjanja zaradi naših strahov bi tudi v Hrvatih sprožilo nove strahove in le še poslabšalo pogajalsko klimo. Žrtvena miselnost je odličen porok za slab izid. Vsa dejanja, ki temeljijo na strahu (ta pa je posledica nevednosti), vedno znova rodijo le nov strah. Zaupanje v dobro, zavedanje, da svetloba naposled vedno prežene temo, je edina prava pot iz kriznega položaja.
Po nedeljskem referendumu, ki bo zgovoren pokazatelj zrelosti slovenskega naroda, bomo Slovenci vedeli, iz kakšnega testa smo. Ali bomo pred Hrvati hodili sklonjenih glav in s strahom, kaj bo prinesla prihodnost, ali pa z zavestjo, da smo se z njimi dogovorili za človeški dogovor o sporazumni rešitvi mučnega problema in tako tudi njim pomagali, da se otresejo lastnega strahu.
V odločilnih trenutkih smo Slovenci vedno znali ravnati prav. Prepričan sem, da bomo tudi tokrat.
Tehtni argumenti, ki jih nasprotniki arbitraže ne navajajo
Profesorica mednarodnega prava in nekdanja ustavna sodnica dr. Mirjam Škrk glede stika z odprtim morjem pojasnjuje, da arbitražni sporazum poleg mednarodnega prava predvideva tudi sojenje po drugih načelih, “kar daje dovolj manevrskega prostora za uporabo pravičnosti zunaj prava”.
Dr. Škrkova je tudi opozorila, da se v primeru zavrnitve arbitražnega sporazuma v prihodnje, ko bi bila Slovenija pripravljena na nov tovrstni sporazum, utegne zgoditi, da odprtega morja v Jadranu ne bo več. Hrvaška bi namreč lahko uveljavila zaščitno ekološko-ribolovno cono.
dr. Peter Štih, zgodovinar, član SAZU: Kot zgodovinar moram opozoriti, da zgodovina ni samopostrežna trgovina, iz katere vzamemo samo tisto, kar nam ustreza. Ob sklicevanju, da je bila Savudrija od srednjega veka v Piranski občini, je potrebno hkrati povedati, da v takšnem obsegu ta občina nikoli ni bila pod slovensko suverenostjo, ampak suverenostjo drugih držav. Kdor trdi, da so Slovenci od vekomaj živeli ob Tržaškem zalivu, ne sme pozabiti, da to velja tudi za druge in da se vsaj ena jezikovna oz. narodna skupnost lahko sklicuje še na daljšo kontinuiteto. Kdor opozarja, da Hrvaška do druge svetovne vojne ni imela suverenosti nad Istro, mora povedati, da je tudi Slovenija do takrat nikoli ni imela. kdor trdi, da se je Hrvaška ob koncu taiste vojne teritorialno zaokrožila, račun pa smo plačali Slovenci z izgubo Trsta in Gorice, zavaja in pozablja, da se je takrat s priključitvijo Primorske zaokrožila tudi Slovenija, ki je sploh prvič dobila morsko obalo in izhod na morje. Za razsojanje o meji v Piranskem zalivu in na morju je zgodovinsko relevantno samo stanje po drugi svetovni vojni in tu ima Slovenija dobre argumente, da lahko upravičeno računa na zanjo ugodno rešitev. Tudi zato je čas za arbitražni sporazum in arbitražno sodišče. Čas je, da gremo naprej.
