Dragi moji prijatelji, znanci, neznanci in vsi, ki vam je mar usoda soljudi.
V zadnjih dneh decembra, ko sem se vrnil iz Darfurja, kamor sva s Tomom Križnarjem dostavila kamere, prenosne računalnike in drugo opremo za zaščito žensk in otrok pred nasiljem, in sem zopet “doma”, sem tudi sam začutil, kakšno težko breme na svojih plečih nosijo Tomo Križnar, ostali redki aktivisti in vsi drugi dobri ljudje, ki so zbrali pogum in preko raznih organizacij pomagajo darfurcem in drugim ljudem »tretjega sveta«. Videti in srečati vse te nedolžne ljudi, ki se borijo za vsak dan življenja, ženske, ki v nemogočih razmerah pričarajo podaljšek življenja za kopico svojih in tujih otrok, za vse otroke, ki sami, brez najbližjih živijo pod milim nebom, ter vse vojake upornike, ki se shujšani in psihično shirani borijo in umirajo za svoje najbližje, je v meni pustilo velik pečat. Videl sem, kako jim je težko preživeti dan, ob tem pa poskušam doumeti, kako je v njihovih srcih, ko dan za dnem v mislih vidijo slike tistih, ki jih žal ni več… Ne upam pa si niti ugibati, kako težko je onim, ki v svoji domovini še vedno trepetajo za življenje, ali čakajo, kdaj bo njihove otroke zgrabila roka rabljev, ki jih v Darfurju imenujejo Džanžavidi – hudiči na konjskih hrbtih?
Na trenutke bi najraje kričal. Ponoči se zbudim in jih vidim tam pod drevesi v mrazu in bedi. Tako imenovani drugorazredni begunci, ki jim ni dovoljeno vstopiti v begunske kampe in niso deležni skoraj nobene pomoči, pa so postali moji notranji prijatelji in sotrpini. Ne vem, zakaj je tako?! Vendar žal nimajo zagotovljenega niti minimuma za preživetje. Za vsakega posebej vem, kdaj in pod katerim drevesom sem ga srečal. Imam občutek, da so ob meni in si delimo kruto usodo življenja… Tako oni kot jaz vemo, da niso sami krivi, da so bili pregnani iz svojih domov. Ne zanima jih nafta niti politika ali vojna in tudi ne naš visoki nadstandard življenja. Ne želijo si postati »civilizirani zahodni ljudje«. Ne, nikakor ne, želijo si le nazaj na svoj košček zemlje, kjer bi zopet v miru živeli in bili srečni, tako kot so bili srečni pred vojno. Srečni, kot mi z vsem svojim materialnim bogastvom verjetno nikoli ne bomo. Zadošča jim kakšna koza ali kamela, njivica sorge in voda. Pa ne ustekleničena, niti ne nujno iz vodovoda, dovolj je že to, da ni potrebno po vodo hoditi ves dan in pri tem tvegati življenje. Njihov nadstandard pa bi bila že osnovna šola in morda bolnišnica. Imajo pa vendarle nekaj, kar smo mi žal že pozabili: sočutje, humanost in brezmejno ljubezen. Še vedno znajo odpuščati, nesebično pomagati soljudem in biti veseli vsakega dne posebej. Veliko bolj so LJUDJE, kot pa mi o sebi lahko le mislimo, da smo. Obtožujemo jih, ker imajo veliko otrok, ker ne poznajo kontracepcije in predvidevamo, da so zato lačni… Ampak zakaj? Brez vojne bi mogli preživeti. Bili bi siti, srečni in zadovoljni. Za vojno in genocid pa smo posredni krivi prav mi, ki si želimo nafte, mobilnih telefonov in neizmernih materialnih bogastev. Zgodovina nam pravi, da prav vsi izviramo iz Afrike. Prav vsi ti ljudje so naše pra-mame, pra-očetje, pra- bratje in sestre. Kot vse kaže, izviramo prav iz tega dela Afrike, ki danes najbolj trpi, trpi zaradi nas. Naj bo to odgovor vsem tistim, ki se zapirate za meje svojih domov in držav ter se sprašujete, zakaj naj jim pomagamo? Še bolj pa se vprašajte, kako se bo godilo vašim otrokom, ki bodo morda prav v Afriki prosili za vodo in hrano. V življenju ni pametno zapirati vrat, ker nikdar ne veš, kdaj se boš moral vrniti. Mi pa s prekomernim izkoriščanjem zemeljskih virov povzročamo širjenje puščave v Sahelu in drugje po svetu. Naše udobje in prekomernost povzročata lakoto in trpljenje drugje, tam nekje v podsaharski Afriki pa še posebej…
Pri nas v “civilizaciji” pa žal večino zanima le, kdaj bo ta nori Križnar zopet zaglavil, ali pa bo celo zopet zaprt in bo tako lahko predmet rumenega tiska. Kaj za vraga sploh rine tja dol! Tudi mene so nekateri znanci proglasili za norca, čeprav vedo, da sem kot oče dveh otrok in kot oni pravijo poslovnež z obema nogama trdno na tleh in znam razsodno razmišljati… Ne vem zakaj, ampak vsi mislijo, da so zaradi naju obremenjeni davkoplačevalci, da je v Sloveniji in drugje v razvitem svetu dovolj revežev, ki potrebujejo najino pomoč, da bodo darfurci kamere prodali ali pa zamenjali za mleko, da so preneumni, da bi uporabljali to tehnologijo… Mislijo, da so le preproste opice, ki naj se potolčejo med seboj…
Kaj je narobe z našo družbo, ki ne more razumeti, da sva ravnala samo nekoliko drugače kot večina? Namesto da bi si kupila nekaj razkošnega, kakšen drag avtomobil ali drugo “pomembno” reč za naš stil življenja, sva skupaj s prijatelji namenila denar darfurcem.
Prav v istem času smo v našem podjetju, kot že mnogo let zapored, obdarili sirote in rejence, ki živijo na robu socialnih razmer. Ko bi videli to obojestransko radost. Skoraj nihče ne ve, od kod so prišla darila. Nobenih oglasov, nobenih hvalisanj, le zadovoljni otroci in mi. Otroci verjamejo, da jim je darila prinesel Božiček in to je tisto pravo. Tako smo želeli pomagati tudi darfurcem, ne potrebujemo javnega opravičevanja in razlaganja, zakaj in kako. A kaj, ko potem dobiš pod nos povsem drugačno sliko. Zakaj Afrika, zakaj ne pomagate našim, se sprašujejo nevedni ljudje? Pa saj pomagamo, verjetno več kot vsi tisti, ki naju obsojajo. Veliko humanitarnih akcij smo izvedli v preteklih letih in še več jih bomo. Ampak, ali bi človek moral javno pojasniti vsako svoje dobro dejanje, da bi ga pustili pri miru in bi lahko pomagal? Pa vseeno vedite vsi, ki obsojate, kdor naredi nekaj malega dobrega za druge, je storil več, kot ste storili vi, ki le kritizirate. Seveda nismo rešili vsega sveta, toda vsaj ena ženska z našo pomočjo ni bila posiljena, vsaj en otrok je preživel, najmanj eden pa ima še vedno upanje… Kaj če bi bila to vaša mati, vaš žena, vaš otrok? Zamislite se, obujte naše ali pa njihove čevlje in hodite v njih vsaj mesec dni. Potem pa se odločite, kaj je prav… Še bolje pa bi bilo, da kupite letalsko karto, prosite prijatelje za pomoč in se odpravite v kakšno svetovno žarišče ali pa morda le do sosedovih vrat… Boste videli, kako je težko, in kar je najpomembneje, spoznali boste ČLOVEKA v sebi in ČLOVEKA v tistih, ki jih imate za opice, človeka, za katerega niste vedeli da obstaja.
Resnica? Zdaj vem, da je resnica to, da sva se s Tomom sama po svoji vesti odločila pomagati tistim, ki so pomoči najbolj potrebni. Spomnim se časa, ko sem Toma prosil, da bi mu smel pomagati pri pomoči Darfurju. Čutil sem, da je tako prav, da dela nekaj plemenitega. Moral pa sem sam videti, komu in kako je potrebno pomagati. Nisem mogel le preprosto iz udobnega naslonjača stresti nekaj evrov in verjeti vsemu povedanemu in napisanemu. Tomo, ne misli, da sem dvomil vate, ampak želel sem biti del zgodbe in hvaležen sem za vse, kar sva storila. Vesel sem vsakega trenutka, ki sem ga preživel s teboj in tistimi ljudmi. Privilegij je, da lahko spoznaš tako plemenite, inteligentne in dobre ljudi. Spiš, ješ in živiš tako kot oni. Čutiš strah in radost, ki jo čutijo oni. Ni šala, ko te preletava in bombardira Antonov. Darfurci so toliko boljši ljudje od nas, da se ne da opisati. To lahko le čutiš. O, saj ne vem, kdo je komu bolj pomagal. Toliko so mi dali in me naučili. Verjamem, da sem zaradi njih boljši človek. In ti Tomo, norec, ki laziš po svetu in »rineš z glavo skozi zid«, si mi dal največ. To, kar si se ti učil in črpal dobrih 30 let, sem jaz v skoncentrirani dozi prejel v borih treh tednih. Občudujem tvojo intuicijo, tvojo modrost, svetlobna leta pred nami in napredno razmišljanje. Vesel sem, da tvoj domet ne seže le do sosednje hiše, vasi, države. Pri nas bi radi videli, da pomagaš Slovencem. Kot da ne vedo, da gora plemenitih Slovencev že pomaga svojim bližnjim in malo manj bližnjim. Da so razmere pri nas popolnoma drugačne, da se ne soočamo z genocidom. Ah, ti veš, jaz vem in darfurci vedo. To pa je tisto, kar šteje. Ostani to, kar si, in takšen, kot si. Morda le malo posekaj čustvene osti v svojih izjavah, da bodo tudi ostali sposobni sprejeti to, kar si dal meni. Veliko nam še lahko daš.
In zdaj je čas da naš »razviti« svet vrne Afriki vsaj nekaj tistega, kar je ona dala nam. In ne mislim le na suženjstvo in kolonizacijo, »krajo« njihovih naravnih bogastev, mislim predvsem na njihovo človečnost, njihovo čistost in notranje bogastvo, ki bi ga mi brez njih v svojem materialnem svetu verjetno pozabili.
Ko sem se srečal z navadnimi ljudmi, intelektualci in voditelji uporniških skupin so vsi po vrsti prosili le za:
– premično vrtalno napravo, s katero bi iskali podzemne vodne vire,
– table in krede za bodoče šole v Darfurju,
– mobilno radijsko postajo, s katero bi obveščali in pred nevarnostjo svarili prebivalce Drafurja,
– še več mini kamer, da bi lahko svetu poročali o dogajanjih v medijsko zaprtem področju Darfurja,
– možnost povezave in komuniciranja s svetom, s katero bi darfurski novinarji sami obveščali svet. V Darfur namreč le redko zaide kakšen »nor« novinar, ki poroča o trenutnih razmerah. Upajo, da bodo novinarji v razvitem svetu prispevali za vsaj en reportažni avto, s katerim bi lahko obveščali vse svetovne medije…
V prvi vrsti ne računajo na politiko in velesile, ki so jim že mnogokrat obrnile hrbet, ne računajo na poslovne priložnosti in dobiček… Računajo in upajo nate, mali človek, ki še premoreš nekaj sočutja. Ne misli, da le veliki lahko spreminjajo svet, da imajo le oni moč. Največjo moč imamo trenutno prav mi, navadni ljudje, in le upamo lahko, da nam bodo sledili veliki. Lahko podpreš katero izmed organizacij. Lahko se preprosto le ozreš okoli sebe in pomagaš bližnjim, veliko je pomoči potrebnih. S prijatelji lahko zbereš pomoč in jo sam pošlješ ali dostaviš pomoči najbolj potrebnim. Lahko pa se pridružiš nam, ki želimo popolnoma transparentno, brez izgub in zaslužkov pomagati darfurskim ljudem. V februarju 2010 bo potekala dražba okoli 100 umetniških slik in kipov, ki so jih za pomoč Darfurju podarili slovenski umetniki. Izkupiček bi že lahko zadoščal za nakup mobilne vrtalne naprave, katero bomo na svoje stroške ob pomoči darfurskih upornikov in Toma Križnarja dostavili direktno na ogroženo območje.
Še posebej pa upam, da bo moje pismo doseglo kakšno organizacijo ali posameznika, ki ima moč in sredstva, da pomaga vsaj Second Class beguncem in otrokom, ki pomoč zares potrebujejo. Veliko ste že storili, toda zdaj vas potrebujejo bolj kot kdajkoli.
Hvala vsem prijateljem, ki ste že podprli Tomovo in mojo misijo v Darfur. Učinki so vidni že od Tomove zadnje dostave kamer in satelitskih telefonov spomladi letos. V taboriščih skoraj ne poročajo več o nasilju in posilstvih. Tudi drugje se napadalci bojijo, da bodo posneti in javno izpostavljeni. S pomočjo tokratne akcije pa upamo na še veliko večji uspeh. Kamere bodo zdaj dosegle tudi odročne vasi in kampe znotraj Darfurja. Tudi če ne bi posneli niti enega napada, je posredni učinek prisotnosti zelo velik. Še bolj kot pri nas se v muslimanskem svetu bojijo javne objave napadalcev in posiljevalcev. Podobno, kot pravi Tomo, za naše kamere in stacionarne radarje na avtocestah: nikoli ne veš, kdaj te ujamejo. Tako je zdaj tudi tam. Vsem tistim, ki se sprašujete o smiselnosti tovrstnega video nadzora, pa sporočam: naj se hudodelci bojijo svojih dejanj in prenehajo z nasiljem! Brez orožja in neposrednega boja smo dosegli varnost velikega števila žensk in otrok. In to opraviči zelo veliko.
Hvala, hvala in še enkrat hvala so besede darfurskih prijateljev, namenjenih vam, dobrim in sočutnim ljudem. Mnogi med njimi niso bili deležni nobene neposredne pomoči, pa so vseeno nadvse hvaležni za pomoč njihovemu ljudstvu. Ne znajo opisati svoje hvaležnosti. Videl sem pogumne generale, osirotele otroke, obupane mame in samske očete, ki so jokaje opisali trpljenje svojih ljudi in se s solzami radosti in iz srca zahvalili Vam, zahodnjakom, ki ste jim poslali pomoč. Prosim, opravičimo njihove solze in jim pomagajmo.
Salam Alejkum,
Klemen Mihelič
P.S. Ne išči izgovora, da ne veš, kako in kje pomagati, ravnaj po svoji vesti ali pa piši Tomu oziroma meni in skupaj bomo našli pot. Ni važno kdo ima prav, važno je kaj je prav. Ni prav, da umirajo nedolžni otroci in ženske in ni prav, da ljudje tako zelo trpijo.
