Pohlep je skriti vzrok sovraštva in nasilja v svetu. V sodobnem času je ta osebnostna lastnost, ki je eden najbolj uničujočih dejavnikov ega, obravnavana zelo prizanesljivo, kot da gre za nekaj legalnega, običajnega, neškodljivega in celo sprejemljivega. A tako je le na prvi pogled.

Pohlep se kaže kot želja po kopičenju, ki prerašča razumne okvire ali objektivne potrebe. Želje ne moremo obrzdati, čeprav je našim realnim potrebam že zadoščeno. Preprosto se ne znamo ustaviti in se zadovoljiti s tem, kar imamo; egov apetit je nenasiten. Obstajajo naravne stvarne potrebe in nenaravne, pretirane, patološke potrebe. money management thumbKdaj gre za normalne želje in kdaj za pohlep je odvisno od več dejavnikov, tudi od gmotnega stanja posameznika. Seveda ne moremo označiti za pohlepneža nekoga, ki si želi zagotoviti več kot mu dovoljuje uborna plača, s katero ne more pokriti niti osnovnih človeških potreb. A če že imamo petdeset parov čevljev in še vedno ne moremo mimo trgovine z obutvijo, ne da bi vstopili, je očitno z nami nekaj narobe.

Pohlep je vzrok številnim tragičnim dogajanjem v svetu, vključno z vojnami. Zaradi te značajske hibe so vladajoči posamezniki nekoč v tragične konflikte popeljali narode in države; tudi danes ni bistveno drugače. V fevdalizmu je bil pohlep omejen predvsem na plemstvo, vladarje in vojskovodje, ki so imeli bogastvo in moč; šele v času meščanstva so se povečali tudi apetiti navadnih ljudi. Danes čislamo vojskovodje in osvajalce kot so bili denimo Aleksander Veliki, Džingiskan, Julij Cezar, Napoleon Bonaparte in drugi, a brez dvoma so bili to veliki pohlepneži, ki so svetu prinesli veliko gorja. Zgodovina sveta je zgodba o pohlepnih možeh, ki so z ognjem in mečem pridobivali ozemlja, iztrebljali cela ljudstva, si prilaščali ozemlja v Ameriki, Afriki in drugod. Po padcu rimskega cesarstva so kolonialni despoti gospostvo novega imperija Velike Britanije razširili na ves svet. Resda so takšna osvajanja okupirancem marsikdaj prinesla tudi pozitivne kulturne, tehnološke in druge pridobitve, a obenem zatrla marsikaj dobrega. Je pač tako, da se morajo stare rase in stara ljudstva umakniti novim, da gre razvoj naprej.

Pohlep je, podobno kot še nekatere druge značajske hibe, posledica egovega zavedanja, da je notranje prazen. Svojo votlost želi ego napolniti s čimerkoli, kar bi lahko prispevalo k njegovi moči, sposobnostim, ugledu in veličini. Zato se pohlep ne omejuje le na materialnost; še hujši je duhovni materializem pri posameznikih, ki se kitijo z »duhovnimi zakladi« in okultnimi znanji, na katerih skušajo graditi svojo veljavo in duhovno moč.

Pri pohlepu gre za odraz notranjega stanja, ki se odslikuje v zunanjosti. Gre tudi za veliko izgubo energije navzven, ki je ni mogoče nadomestiti. Če je zunanja potrošnja prevelika, je osiromašena notranjost, kar se kaže v izgubljanju duhovne moči. Najbolj tragično pri pohlepu je to, da se s pohlepnimi dejanji notranje praznine ne da zapolniti. Nasprotno, praznina in občutek nemoči se ob vsakem pohlepnem dejanju, ki ne prinese zadovoljitve, še povečata. Več ko pohlepnež ima, večja je njegova lakota.

Logika za legaliziranje pohlepa, ki jo razglaša ego, je preprosta: zakaj si ne bi nečesa privoščili, če si lahko? Zakaj bi se odpovedali bogastvu, udobju in užitku, ko pa je življenje brez njih tako prazno in naporno? Na prvi pogled se ta logika zdi povsem na mestu, a ko pogledamo v ozadje, najdemo vse kaj drugega. Bogastvo človeka zasužnjuje, udobje človeka poleni, užitku pa neizogibno sledi nezadovolj­stvo. Postajamo vse bolj nemočni in odvisni od vseh mogočih dobrin, pripomočkov in aparatov, vse več energije porabljamo za njihovo vzdrževanje, vse bolj postajamo njihovi služabniki. Kako krhka je ta hišica iz kart se utegne pokazati ob prvem daljšem masovnem izpadu električne energije, ko ob polnih policah trgovskih centrov ne bo mogoče kupiti ničesar.

Nezadovoljni jaz, poln želja, je ustvarjalec vedno novih idej o tem, kaj vse potrebujemo. A naše resnične potrebe so v povezavi z našo karmo. Naše poslanstvo v življenju določa, kaj potrebujemo. Če se moramo nečesa naučiti, nam ne bo omogočeno posegati po stvareh, ki bi nas od potrebne lekcije oddaljile. Kozmični Oče, ki poskrbi, da vsakdo dobi tisto, kar potrebuje za svoj razvoj, nam določene možnosti preprosto zapre. Zavedajoč se tega se lahko pomirimo z mislijo, da nam bo pravi čas prišlo v roke tisto, kar potrebujemo za svoj razvoj. Saj vendar vemo: tisto, kar v življenju šteje, so izkušnje in ne pridobljeni predmeti materialnega sveta.



Izrazi pohlepa

Pohlep se izraža na različne načine: kot grabežljivost, skopost, intrigantstvo, špekulacije, prevare, kraje in podobno, njegov najbolj dramatičen izraz pa so vojne. Da bi si pohlepnež prisvojil želeno, marsikdaj uporabi vsa sredstva. Luknje v zakonodaji omogočajo številna neetična dejanja, ki so tako rekoč legalna. Praksa kaže, da se kaznuje le male pohlepneže in tatove, veliki jo odnesejo brez kazni, posebno če gre za koga iz visokih krogov. Kdo je že slišal, da bi šel sedet kdo od bankirjev?

Vojne so najboljši način za pridobivanje profita, zato jih nikoli ne zmanjka. Vojni dobičkarji marsikdaj podpirajo obe strani in podžigajo spor med njima. Strategija vojne je znana: najprej se zasluži s prodajo orožja, nato z odstranjevanjem posledic vojne in nazadnje še z ogromnimi krediti za obnovo, ki kreditojemalca, ki mora sprejeti vsakršne pogoje, običajno dokončno oropa suverenosti. S takšno politiko so ZDA v nekaj desetletjih uničile desetine držav.

Ker je denar pač sveta vladar, prizadevanje zanj pa nekaj običajnega, pohlep v družbi ni ustrezno obravnavan. Imeti željo biti bogat in uspešen je v kapitalizmu, ki vrednoti ljudi prav po premoženju, moči ali vplivu, nekaj normalnega. A Jezus je dejal: »Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« Cerkev pa je z uvedbo odpustkov bogataše rehabilitirala, če so prispevali k njenemu bogastvu.

Najpogostejša oblika pohlepa – pohlep po materialnih dobrinah – se pojavi pri ljudeh, ki so izgubili zavest o svoji duhovni naravi. Zanje ničesar drugega kot materialni, čutni svet ne obstaja, zato se nemirni nenehno zaganjajo, begajo od ene do druge materialne dobrine, a v nobeni od njih ne najdejo miru in potešitve.

Ne le želja po kopičenju bogastva, tudi hlastanje za duhovnimi dosežki in ezoteričnim znanjem je oblika pohlepa, prisotna predvsem pri tistih, ki so že prerasli materialistično ozkost, a sta jim ponižnost in potrpežljivost tuji. Znanje je odlično sredstvo, s katerim se ego postavlja. Akumuliranje znanja, naj gre za znanje s področja znanosti ali duhovnosti, je pot v slepo ulico, če tega znanja ne uravnotežimo s prakso. Vsako neravnovesje je škodljivo. Nesmiselno je kopičiti znanje, če nam v dnem položaju ni potrebno in ne služi realnemu cilju. Znanje si je smiselno pridobiti, ko imamo za to realen motiv; ko ga potrebujemo za življenje. Vsako drugo kopičenje znanja je odraz pohlepa, egove ambicije po intelektualni moči.

Tudi stremljenje za vrlinami je lahko oblika pohlepa, če je v ozadju načrt ega, da bi se s tem krepil. Pravi motiv pri stremljenju za vrlinami je klic duše, dušna potreba torej.

Kaj pa deloholizem, želja po čim več delovnih rezultatih v danem času? Tudi to je nekaj, s čimer si ego želi krepiti ugled.

Ena najhujših oblik pohlepa je hazardiranje. V igrah na srečo številni posamezniki čez noč zaigrajo vse svoje premoženje in pristanejo na beraški palici. Neustavljiva želja, da bi se na lahek način dokopali do kupa denarja, tako otopi njihov razum, da niso sposobni spregledati možnih posledic. V zmoti je, kdor meni, da obilica denarja ob dobitku na loteriji prinese srečo. Vsako porušeno ravnovesje – in to velik kup denarja nedvomno je – povzroči trpljenje.

Ena od oblik pohlepa je ambicioznost. Ta ima dandanes še manj slabšalnega prizvoka kot pohlep. Tako velja za »zdravo ambicioznost« smelo prizadevanje za razvoj svojih talentov in sposobnosti in za pošteno izkoriščanje naravnih možnosti. Nezdrava ambicioznost ali stremuštvo pa naj bi bila zagnanost, vnetost za poseganje po moči, bogastvu ali položaju, s katero se želimo brezobzirno dvigniti nad druge, se okoriščati z njimi. Gonilo ambicije je ego, zdravih prizadevanj pa duša.

Ambicija vodi k tekmovalnosti – problemu sedanje dobe. Tekmovalnost pomeni odrivanje, ločevanje, zapiranje pred drugimi in vodi v agresivnost, prevaro, prikrivanje, laganje in podobno. Napredna bitja v naravi ne tekmujejo temveč sodelujejo. To naj bi nam v vodnarjevi dobi postalo povsem jasno.

Pohlep kot rezultat notranje revščine nam vzbuja lažno predstavo, da nekaj nujno potrebujemo, misel, da tega ne bomo mogli uresničiti pa povzroča strah. A zgodbe še ni konec. Ko si nekaj pridobimo, je to potrebno vzdrževati, obnavljati, ohranjati in varovati pred krajo ali uničenjem, vse to pa zahteva našo vitalno energijo in obenem rojeva kopico novih strahov. Posedovanje nečesa terja del naše zavestne energije; več ko imamo, bolj smo zasužnjeni s stvarmi, bolj se počutimo ujeti in manj lastne svobode imamo. Biti močno vezan na materialno je oblika prekletstva. Modra poteza je, da se občasno, denimo enkrat na leto, lotimo čiščenja stanovanja in svoje lastnine ter se znebimo vsega, kar ne potrebujemo.

Revež ni tisti, ki ima malo, temveč tisti, ki si želi več kot potrebuje.

Ko se osebnostno razvijamo, se fokus pohlepa spreminja. Pri ljudeh, ki so presegli potrebo po materialnem, se fokus pohlepa pomakne k bolj subtilnim stvarem – k ljubezni, miru, sreči … Vprašati se velja, ali naša želja po sreči ali užitkih ni ravno tako oblika pohlepa. Kajti kdor se v izogibanju vsem stiskam in tegobam želi dokopati le do trajne sreče, ta dela silo svoji duši. Duša potrebuje za svoj napredek in za poravnavo svojih karmičnih dolgov tako pozitivne kot negativne izkušnje. Brez udarcev, trpljenja in stisk ni priložnosti za plemenitenje našega značaja. Poskus izogniti se vsemu neprijetnemu v naših življenjih je znak nevednosti in razlog za razočaranja. Potrebujemo oboje, svetlobo in temo, sicer napredka ne more biti. Če bi ukinili noč, bi sončna svetloba v zelo kratkem času svet popolnoma uničila.

Skopost in razsipnost sta dve izmed manj usodnih lastnosti, ki črpajo iz pohlepnega ega. V obeh primerih gre za nezmernost, neuravnoteženost. Skopuh prekine ali zaustavlja naravni tok energije in stvari, kar preprečuje naravno kroženje, razsipnež pa razvrednoti dajanje in izgublja stik z realnostjo. Oba prej ali slej končata v revščini.

Med skopostjo ali stiskaštvom in zdravo varčnostjo je potrebno razlikovati. Prva je slepa in ne poskuša tehtati, druga pa nenehno vrednoti, kaj je smiselno, upravičeno, gospodarno in kaj ne. V sedanjem kriznem času je vse več takšnih, ki so zaradi pesimizma in strahu pred pomanjkanjem v prihodnosti pretirano varčni. S tem ustavljajo celotno gospodarstvo in dolgoročno škodijo tudi sebi.

Kapitalizem je omogočil odpiranje vse globljega prepada med bogatimi in revnimi. Bogate ubija pohlep, revne pa psihoza pomanjkanja, ki je prav tako domislica ega. Psihologija bogatih in revnih je podobna: suženjstvo v glavi.

Med posameznimi lezijami ega so očitne povezave. Pohlep je pogosto povezan s požrešnostjo, nenasitnostjo, nezmernostjo, po drugi strani pa z lenobo.



Pohlep in denar

Psihološko je naše blagostanje odvisno od tega, koliko denarja imamo. Razmerje med revnimi in bogatimi se vse bolj povečuje in še nikoli ni bilo tako ekstremno kot v zadnjem času.

Denar, ki sicer sam po sebi ni ne dober ne slab, je sredstvo, ki je omogočilo, da je pohlep preprosto eksplodiral. Posebno močno se je razmahnil s kapitalizmom, ki je denar in profit postavil na vrh lestvice vrednot. Denar ustvarja apetite in vodi posameznike, da vse svoje sile usmerjajo zgolj v zadovoljitev pohlepnih želja. Posebno nevaren je zato, ker prinaša možnost ogromne akumulacije. Danes ena sama oseba, denimo Viktor Rothschild, v svojih rokah drži več bogastva kolikor ga premore kopica držav. Naivno bi bilo misliti, da takšne moči ne izkorišča v svoj prid. Svet vodijo pohlepneži, ki so si na nečedne načine pridobili ogromno finančno moč. Denar je postal v domišljenem finančnem sistemu, ki gradi na mehanizmu posojanja denarja, najboljše sredstvo za izkoriščanje človeka in bogatenje priviligiranih.

Pohlep vodi v zadolževanje. Ta mehanizem, temelječ na obrestovanju denarja, je zelo domišljen način prikritega in brezobzirnega izkoriščanja, ki je v svetu legalizirano. Kredit je pri nizkih dohodkih edina pot, da si privoščimo kako nujno življenjsko dobrino ali stanovanje. Nekaj drugega pa je, če se nekdo za nakup kake luksuzne dobrine – denimo avtomobila – zadolži preko svojih zmožnosti. Dolgovi nas spreminjajo v ujetnike materialno­sti; spreminjamo se v ekonomske sužnje, biološke robote, lahkomiselne potrošnike, ki so topovska hrana liberalnega kapitalizma.

Še bolj pohlepni kot državljani so njihovi politični predstavniki. Čeprav si sami nismo naprtili posojil, smo obremenjeni z ogromnimi krediti, ki jih je v našem imenu najela država. Tako smo zapravili svojo suverenost in se moramo udinjati tujim bankirjem, ki se vse bolj polaščajo našega premoženja, ukinjajo bonitete socialne države in desetkajo naše svoboščine. Primer Grčije je zgovoren dokaz, kako je mogoče spraviti državo na kolena brez orožja, z ekonomskimi sredstvi. Projekt Evropske unije je bil v prvi vrsti želja bankirjev, ki so hlepeli po širokem finančnem trgu, in so ga v minulem desetletju s finančnimi instrumenti izvrstno izkoristili za svoje nepredstavljivo bogatenje. Z izjemo peščice držav EU so vse druge skoraj obubožale. Naj bi šlo tu za naključje?

Kapitalizem, družbeni sistem, ki je utemeljen na pohlepu, služi največjim pohlepnežem in povzpet­nežem, a tudi v vseh ostalih budi pohlep. Pohlepne ljudi preprosto potrebuje, saj so ti najboljši potrošniki in največji zapravljivci, ki omogočajo rast kapitalističnega sistema. Tako kot rak se tudi kapitalizem ne zna ustaviti, dokler ne uniči lastnega tkiva. Oblegani z ogromno količino propagandnih informacij, ki mamijo k nakupu vsega mogočega in nemogočega, nenehno ugotavlja­mo, kaj vse še potrebujemo in brez česa vsega si več ne znamo predstavljati življenja. Znane blagovne znamke se zdijo nepogrešljive, če si želimo kakovostnih izdelkov; spomnimo se, kako so pred leti z vrhunskimi tržnimi prijemi in zvijačami v hišnih obiskih prepričevali številne, da so se odločali za nakup dragih sesalnikov za prah. Kdo – še posebej to velja za mlade – se dandanes lahko upre miku nadvse zmogljivega telefona, ki prinaša kopico novih, silno mikavnih funkcij in dodatkov? Ali se zavedamo, da je to posledica pohlepa?

Brez pretiravanja lahko rečemo, da družba mlade generacije vzgaja v pohlepu, čeprav so njihove finančne perspektive vse prej kot optimistične.

Treba je vzpostaviti pravi odnos do denarja. V tem odnosu ne sme biti pohlepa, odvisnosti ali odklonilnosti. Naučiti se moramo ločevati psihološko potrebo od fizične potrebe. Vprašati se moramo, kakšne so naše realne potrebe? Trenutna potreba je nekaj, na kar ego ne more vplivati. Takoj ko začnemo razmišljati o prihodnosti pa se pritaknejo egovi apetiti in nam povsem izkrivijo pogled.

Novodobna gibanja (new age) razglašajo denar za energijo. To je nesmisel kajti denar nima realne podlage; predstavlja virtualno, fiktivno, spremenljivo vrednost in je predmet dogovora. Novodobna gibanja s tem opravičujejo tržni pristop v duhovnosti, kar je napaka. Branijo tudi veličino ega (t.i. višji jaz), kar je v nasprotju z vsemi resničnimi duhovnimi sistemi.



Prevara in laž

Da bi si pohlepni ego pridobil, kar želi, se pogosto posluži prevare. Najpogosteje prevara temelji na laži, s katero se zaslepi žrtev, da sledi podani pobudi v svojo škodo. Ker se je laž izkazala veliko učinkovitejša kot nasilje, je že davno postala najbolj razprostranjeno sredstvo za manipulacijo. Pohlep in laž zato delujeta z roko v roki. Laž ima veliko sester – prikrivanje, zavajanje, olepševanje, pretvarjanje, sprenevedanje, izkrivljanje, potvarjanje, ponarejanje … vse pa so orodja, ki jih številni med nami brez resnih očitkov vesti uporabljajo, da bi dosegli nečedne egove cilje.

V svetu, ki ga obvladuje pohlep, je vse v znamenju laži. Postala je tako običajen pojav, da nas ne preseneča več. Resnica je postala tako redka ptica v naših logih, da je prava sreča, če jo lahko kje uzremo. Narava ega je za povrhu takšna, da se potem, ko smo nasedli tisočkrat ponovljeni laži, neradi sprijaznimo z resnico, saj to razbija njegovo trdnost. Nikogar ne preseneča, da je s prevaro in lažjo možno zaslužiti neprimerno več kot s poštenim delom. Zato veliki pohlepneži nimajo najmanjšega interesa za pošteno delo, javnost pa se je s tem sprijaznila in nepoštenost s pasivnim odnosom do nje tolerira. Priča smo ostudnim malopridnostim, ki krepko rušijo naš standard in kakovost življenja, a otopeli od vseh teh malopridnih pojavov ne reagiramo. Tako smo sokrivi za to, kar doživljamo. Živimo v laži in zidamo temačen svet iluzije, v katerega svetloba resnice komaj kdaj posije. Svet še nikoli ni bil tako lačen resnice kot dandanes. To je svet, daleč proč od sveta, v katerem si želimo živeti. Dokler bomo laž in pohlep tolerirali, za nas ni rešitve.

Dante je v svoji slavni Božanski komediji popisal področja pekla, ki se raztezajo na devetih ravneh. Duše prevarantov in lažnivcev se v njem nahajajo še niže kot duše pohlepnežev. Prevara in izdaja sta dve izmed najbolj zavrženih človeških dejanj.



Nasprotje pohlepa

Sebičnost in pohlep nas odvračata od dobrodelnosti, služenja in žrtvovanja za druge ter nas usmerjata k tekmovalnosti in trgovanju. Pohlepnež za vse pričakuje plačilo. Prepričan, da nima dovolj, ni pripravljen ničesar storiti ali dati, ne da bi kaj pričakoval v zameno. A naša bit, naša duša ne želi trgovati; tuja ji je vsaka preračunljivost. Preko nesebičnih dejanj duše bomo notranje poplačani, sebična ali preračunljiva dejanja pa imajo karmične posledice. Ko daješ, bodi hvaležen, da ti je to omogočeno, saj je vsako takšno dejanje priložnost za lasten napredek.

Hvaležnost je lastnost, ki pohlep zavira. Ko se nekomu zahvalimo, obenem damo jasno sporočilo sebi, da smo nekaj prejeli, to pa poveča zavest o našem obilju. Kdor se zaveda svojega obilja, ne podlega pohlepu. Prepoznava darila ni lastnost ega temveč duše. Ponos je kriv, da pohlepnež ne pozna hvaležnosti. Brez nje otrdimo, okamenimo, se spreminjamo v brezčutno bitje. Pomanjkanje hvaležnosti, ki je v sodobnem svetu običajno, ima svoje posledice. Komur je hvaležnost tuja, ta ni hvaležen niti za svoje življenje; v njem ne prepoznava čudeža, jemlje ga kot nekaj samo po sebi umevnega in se ne zaveda, da je vsak trenutek skrivnost, ko se nam lahko razodene nekaj čudovitega. Ker se ne zavedamo čudežnosti življenja, je to izgubilo lepoto, globino, kakovost in magično moč.

Altruizem kot nasprotje pohlepu je pozorno in prijazno delovanje ter pomoč sočloveku, filantropija pa pomeni prijaznost do drugih v obliki nudenja materialne, pogosto denarne pomoči.

Pravo nasprotje pohlepa je skromnost. Ob obilju mamljivih dobrin, ki nas oblegajo s polic in kričijo iz propagandnih sporočil, je težko ostati skromen. Kdor je očaran z materialnim svetom, kdor je izgubil povezavo s svojo notranjostjo, temu je skromnost skoraj nedosegljiv cilj. Skromen človek bolj od materialnih ceni duhovne vrednote. Zaveda se svojih potreb in jih zadovoljuje na kar se da preprost način, moderne civilizacijske pripomočke pa uporablja v toliko kolikor je potrebno, da lahko ohranja dober stik s skupnostjo. Številni so dandanes v skromnost in revščino prisiljeni, ker jim plača ne omogoča normalnega življenja, a to ne pomeni, da so skromni po značaju.

Dokler je v nas notranja praznina, lahko pozabimo na to, da bomo obrzdali pohlep. Notranje se moramo napolniti z duhovno vsebino; s posedovanjem predmetov ali nepravega znanja te praznine ne moremo napolniti. Potrebujemo duhovno vsebino, spoznanja, ki razkrivajo našo pravo naravo, naš duhovni značaj, in nas odmikajo od lažnega istovetenja z egom.

V zavestnem, meditativnem poglabljanju v trenutke, ko nas je navdajal pohlep, lahko prepoznamo nesmiselnost pohlepnega prizadevanja in se usmerimo k pravim vrednotam.

Tako kot z umom ne moremo razumeti ega, tako tudi pohlepa ne moremo zatreti zgolj razumsko. Potrebno je sodelovanje duše, ki je nosilec vrednote. Le v soočenju hibe in vrednote lahko najdemo uravnoteženo, pravo pot. Pohlep je potrebno zagledati kot nasprotje vrline in občutiti njen »psihološki okus«, ki se odraža v nekakšnem notranjem nelagodju ali tesnobi. Odrešitev ni v tem, da se brzdamo pohlepnih dejanj in si prizadevamo živeti z vrlino. Treba ga je odstraniti iz svojega značaja z zavedanjem, da gre za škodljivo, nesprejemljivo sestavino naše osebnosti.

Da bi našli »pravo mero«, moramo izkusiti tako pomanjkanje kot obilje. Sicer nimamo občutka, kje znotraj obeh ekstremov se nahajamo. Umetnost življenja je najti pravo mero. V vseh stvareh.