Prirejeno po besedilu Rachel Meron

O delu imamo ljudje različne nazore. Klasična predstava je, da je treba delati zaradi svojega preživetja. Po drugi strani nas občutek, da smo s svojimi sposobnostmi nekomu potrebni, izpolnjuje. Stališče nekaterih (bolj duhovno usmerjenih) je, da nam ni treba delati, ker nas družba »mora«  sprejeti, takšne kot smo. Svobodna odločitev je, da delamo ali ne ter koliko delamo. Marsikdo ne mara oz. noče delati. Tako razmišljajo nezrele osebnosti. Toda kaj je resnični smisel in pomen dela?

engineer.jpgSkrb za preživetje je razumljiva, obenem pa moramo spoštovati tudi zakone družbe. Delo je zato nuja in potreba, vendar gre tudi tu za ustrezno mero. Ljudje največkrat delajo preveč ali pa sploh ne delajo. Imamo torej dve skrajnosti.

O resničnem smislu dela se le malokdo vpraša. Smisel dela  je razdajanje za druge – služenje. Delo ima podobno vlogo kot ljubezen – služenje drugim. Resnično zadovoljstvo človeka je, ko se razdaja za potrebe drugih. Status osebe, ki se z delom razdaja, ni važen. V vsakem primeru je odziv, reakcija okolja ugodna. Razdajanje samega sebe je možno le, če obstaja izobilje v sebi, občutek, da lahko drugemu kaj ponudimo. Marsikdo dvomi v svoje sposobnosti in darove, toda morda se nikoli ni zares potrudil, da bi te v sebi odkril in jih razvijal.

Kakšen pa je pomen dela? S služenjem drugim samega sebe prepričujemo o lastnem izobilju, utrjujemo predstavo, da imamo marsikaj (in dovolj – to velja tudi za naše sposobnosti), kar lahko dajemo drugim, obenem pa za dobro delo (ne vedno) požanjemo hvaležnost in pohvalo. Služenje oz. delo za druge prispeva k naši duhovni rasti.

Zavedanje svojega obilja je pomembno iz več razlogov. Predstava o obilju izključuje predstavo, da si je treba neprestano prizadevati za kopičenje, ki naj bi vodilo k obilju. Slednja je močno prisotna v današnjem potrošniško usmerjenem svetu. Vendar postopoma že prodira spoznanje, da je človek bolj prazen, več kot ima materialnih dobrin. Te ne morejo prinesti potešitve in notranje sreče, saj so le navidezen nadomestek za srečo, ki ne prinese drugega, kot kratkotrajno ugodje, ki pa tako ali drugače pripelje do “neugodja” (če drugače ne – z razočaranjem, ko tega ni več).

Pravo zadovoljstvo in potešitev pa prinese nesebično (največkrat neplačano) delo – za druge. Občutek, da smo nekoga osrečili, mu nekaj omogočili, ga rešili nadloge ali tegobe, ostane za vedno. Je kot zlata nit, ki nas s tem človekom poveže. Bolj ko je bilo dejanje nesebično, storjeno iz ljubezni, bolj topla vez se stke s tem človekom in močnejši je občutek toplote in ljubezni, ki nas medsebojno poveže. Ljubeznivo dejanje je nam samim najboljši dokaz, da v sebi nosimo izobilje ljubezni. Sreča pa ni nič drugega kot občutek, da smo polni ljubezni.

Delo prinese rezultate, otipljive (stvarne) ali neotipljive. Rezultati, posebno stvarni, podlegajo zakonom minljivosti, zato s časom propadajo ali izgubljajo vrednost. Če opravljamo delo zase, smo priča propadanju oz. degradaciji rezultatov (in drugim grožnjam, npr. nevarnosti kraje), če pa opravljamo delo za druge, nam je to običajno prihranjeno. Delo za druge tako nima neljubih učinkov kot jih ima delo zase.

Če za delo prejmemo plačilo, pride do tehtanja njegove vrednosti, s tem pa stopi v veljavo trgovski odnos. Je opravljeno delo vredno cene, ki smo jo postavili? Za vloženo energijo smo prejeli protivrednost, najpogosteje v denarju. Pride do kompenzacije, občutek, da smo dali iz svojega obilja, se zabriše, saj smo prejeli približno toliko, kolikor smo vložili. Dolgotrajnega učinka, kakršnega smo deležni pri nesebičnem dejanju, in tkanja vezi s prejemnikom dejanja, skorajda ni.

Svojega obilja se je torej  treba zavedati, da lahko delujemo iz srca.  Kavelj je v tem, da vsakdo lahko najde v sebi potenciale, ki so vredni odobravanja in priznanja, vsak v sebi nosi obilje, le da se tega marsikdo ne zaveda, ali pa tega še ne želi odkriti.

Zato marsikdo ne želi služiti drugim. Delamo zase, a tako, da opravljamo usluge za druge (zaslužim zase, ko delam za druge). Za uravnoteženost je potrebno nekaj storiti. Iz odpora pred razdajanjem za druge se je razvila misel o lenobi, grenkoba, samopomilovanje ter jeza na svet. Iz tega izhajajo številne bolezni.

Ko se naučimo razdajati se za druge, nesoglasja z delom izginejo, ne glede na vrsto dela. Vsako delo je služenje. Ni služenja – oz. dela, ki je slabo. Če ljudje sovražijo službo, postanejo roboti – zdolgočaseni in zagrenjeni, in nestrpno čakajo, da bodo lahko odložili svojo masko služabnika.

Delo je del življenja, ni življenje samo. Če si pretirano prizadevamo oz. postavimo kot nujo  postati nekaj, doseči nekaj, biti nekaj ali nekdo, potem smo si naprtili življenjskega sovražnika. Življenjsko vprašanje ni, ali smo uspeli v življenju, temveč v kolikšni meri se lahko razdajamo! Uspeh v življenju je posledica našega razdajanja, se pravi izkušanja lastnega izobilja.

 

 

Produktivnost in ustvarjalnost

Obstaja razlika med delom – produkcijo in ustvarjalnostjo: produkcija pomeni gibati in poustvarjati nekaj že znanega (ponavljati), kreativnost pa pomeni ustvarjati nekaj novega, še neodkritega, izvirnega. Če smo produktivni še ne pomeni, da smo ustvarjalni.

Včasih smo mislili, da nam vesolje namenja stvari v življenju. Vse bolj pa se zavedamo,  da je samo od naših misli in dejanj odvisno doseganje tistega, kar želimo. Moramo biti v gibanju, ko smo kreativni – tako smo produktivni.

Ljudje, ki si ne želijo gibanja (premikanja v življenju – čakajo), se izločijo iz kreacije.  Slaba vest je pogost motiv za produktivnost (“moram delati, da vzdržujem sebe, družino…”)

Ko je človek bogat, ni ustvarjalen. Kadar imamo ugodne življenjske pogoje – ko doživljamo ugodje – spimo. Ko starši želijo ugoditi svojim otrokom, jih razvajajo – in s tem pokvarijo. Marsikdo čuti odpor do dela, ker so njegovi starši pogasili željo po delu v njem (starši raje sami opravijo delo namesto otrok). Drugi pa imajo motivacijo za delo le v slabih življenjskih pogojih. Kadar ima človek vse na razpolago, nima svojega notranjega goriva za delo. Večina ljudi je izgubila notranjo željo za delo; s tem pa je izgubljeno tudi notranje ravnovesje in priložnost doživljati izobilje.

Notranja človekova pot ni pomembnejša od zunanje poti. »Duhovni« ljudje mislijo, da je zunanja realnost manj pomembna in potrebna – kar vodi v neuravnovešenost.

Zakaj ljudje vedno znova izvajajo iste rituale, iste stvari v življenju? Ker nimajo notranjega goriva; odtod tudi toliko depresij.

Šport je za človeka važen. Telo mora gibati. To je produktivni impulz. Gibanje izpričuje sposobnost telesa, da prenaša napore in dosega rezultate, ki niso umevni sami po sebi. Tudi gibanje nas utrjuje v prepričanju o lastnem obilju – obilju telesnih sposobnosti.

Otrok naj v življenju v družini ne bi bil »zadovoljen s svojim položajem«. To je popolnoma v redu, ker si je sam to izbral. Starši ne izpolnjujejo oziroma zadovoljujejo njegovih potreb. Tudi to je v redu. Na ta način otrok postane produktiven v življenju. Otroci pogosto  izgubljajo  svoj pozitivni odnos in navdušenje za delo. Razlog, ki jih lahko »premakne«, je denar. Že od malega nas namreč učijo, da je v življenju pomemben denar.

Ustvarjalnost ali kreativnost pomeni ustvarjati nekaj novega in ne biti zgolj proizvajalec.  Veliko ljudi ne zaupa v svoj kreativni impulz. Ko ustvarjamo, smo odgovorni za svojo stvaritev in s tem rastemo.  Kreativno idejo lahko uresničimo, ko smo  odrasli in kreativni. Kreativni impulz se začne razvijati v človeku, ki je vzel življenje in sebe resno. Sebe jemljemo resno, ko začnemo prepoznavati, da odraščamo, da smo odrasli. Večina ljudi ne prepoznava, da so odrasli in se bojijo svojega kreativnega impulza. Potlačijo svojo kreativnost in postanejo cinični.

Večina ljudi se pusti voditi. Največ, kar si upajo, je – navreči idejo, realizirajo pa naj jo drugi.  Speljite svojo kreativno idejo do konca! Zgolj ideja ni dovolj! Speljite jo v realnost!  Vzemite samo eno – ne veliko idej! Vsakdo je lahko kreativen!

Mojster kreativnosti je tisti, ki realizira nove ideje.  Kreativni impulz prihaja iz gibanja – produkcije. Kreativen človek je svoboden v svojem razmišljanju – ne veže se na stare predstave, metode in tehnologije, temveč poišče originalne poti.

Ni pomembno, da se vseh idej ne da uresničiti; važen je namen – kreacija. Na ta način kreativna energija teče!

 

 

Izobilje in denar

V življenju si želimo izobilja – v denarju, v stvareh, tudi notranje izobilje. Za veliko večino svojih želja človek nima volje za izpolnitev. Če je v življenju kaj resničnega, je to AKCIJA. Življenje je nenehna akcija, sicer ga ne živimo. Življenje ni neprekinjeno razmišljanje in sedenje (mirovanje).

Starši so tisti, ki vzpodbujajo otroka k učenju, da bi NEKAJ postal, “da bo imel denar’, po drugi strani pa v otroku ugašajo impulz po delu. Razumeti moramo, kaj denar je in kaj pomeni imeti denar.

Imeti denar, ne pomeni, da si bogat. Bogastvo in denar sta dva različna pojma. Revščina ne pomeni, da nimaš dovolj denarja, temveč, da živiš v percepciji pomanjkanja. Svoboda, povezana z denarjem, ne pomeni razmetavanja ali lahkomiselnega trošenja. Denar je izraz dinamike – gibanja, ki ga vzpodbudimo s svojim delom, in obenem ekvivalent energije. Denar je materializirana oblika energije, ki spreminja svoje gibanje. Težava je s pretočnostjo. Misel: ‘Kako bom zaslužil denar?’ ovira pretočnost, zato nima ugodnih učinkov.

Ko v življenju delamo tisto, česar si ne želimo, pomeni, da ne plovemo s tokom življenja. Toku življenja moramo prepustiti, da nas oblikuje, vendar pri tem ne smemo biti pasivni.

Bill Gates ni bil mojster denarja, temveč mojster številk. V delu svojega življenjskega toka je bil zelo reven (ni razumel pomena življenja, ni šel skozi proces duhovne rasti, zato se bo verjetno ponovno rodil kot reven človek).

Mojster je tisti, ki ve, kako uporabljati energijo in je pri tem ne izgublja. Je kot bojevnik, ki ne kreira napada, samo opazuje; ko je napaden, izrablja sovražnikovo energijo.

Svojo energijo moramo hraniti. Znati moramo reagirati na drame in se ne naprezati, da bi jih preprečili.  Spremembe so potrebne. Krize so ojačevalniki sprememb, ker ojačajo tok energije, če se pravilno odzovemo. Energija mora svobodno teči, vsako ustavljanje pomeni težavo.

Kdor ima konflikte z denarjem, ima konflikte z življenjem. Ko se vprašamo: “Kaj moram spremeniti, da bo prihajajo več denarja?” se ujamemo v past. Usmeriti se moramo v PRETOK in ne v vprašanje, kako bomo zaslužili več denarja.

Zastoji v življenju so posledica več razlogov:

1. Na življenje gledamo kot na možnost preživetja (kako bomo preživeli?);
2. Zastoje povzročajo strahovi in želje;
3. Zastoje povzroča preveč duhovnosti (pozabimo, da smo mojstri lahko samo na VSEH področjih življenja, od katerih je duhovnost le en del.
4. Doživljanje sebe kot žrtve, polne samopomilovanja (posledično pomanjkanje energije), pride do zastoja.

Ko smo v toku življenja, se ne ustavljajmo in bodimo vedno v akciji – kot vodni valovi – enkrat zgoraj, drugič spodaj. Mojster je tisti, ki zavestno potuje s to reko življenja.

Transformacija je tisto, kar nam življenje prinaša, in ne tisto, kar osebnost želi ali hoče. Lotiti se  transformacije pomeni prilagajati se položaju in okoliščinam, te pa povzročijo spremembo. To je komunikacija s svetom.

 

 

Izzivi današnjega časa

Živimo v zelo zanimivem času. Pred nami so številni izzivi:

  1. Oditi s sveta častno in ne izžeti z delom kot cunja.
  2. Sodelovati s svetom in ne dopustiti, da svet manipulira z nami.
  3. Osvoboditi se konceptov in si ne izmišljati novih.
  4. Izogibati se skrajnosti – biti uravnovešen.
  5. Biti svoboden v življenju. Delovati spontano in premišljeno.
  6. Izogibati se togim ciljem; ti nas ropajo radosti in zmanjšujejo prostor za igro. (Ko se vprašamo, kaj je naše življenjsko poslanstvo, za življenje ni več prostora!)
  7. Prizadevati si za uravnoteženost misli in dejanj. Kadar misli prevladujejo pred dejanji, delujemo iz mentalnega izziva. Delovati moramo, izkušati in se spreminjati – v pravilnem razmerju oz. uravnovešeno.
  8. Delovati iz izobilja. To pomeni dajati brez strahov – naravno in spontano – pozorno in sproščeno hkrati. Ko smo sproščeni, imamo prostor. Skozi zavedanje imamo malo možnosti zgrešiti življenje.
  9. Izvesti miselno čiščenje in zaživeti aktivno – pomembna je akcija! Opustiti vlogo mentalnega opazovalca!
  10. Oborožiti se s pogumom – to pomeni ŽIVETI  življenje v polnem pomenu besede. Krize in katastrofe so priložnost za odločno spremembo – transformacijo.
  11. Biti preudaren pri dejanjih:  preveč aktivnosti vodi v nevrotičnost.

Kar slišimo, spoznavamo, se učimo, predstavlja zgolj ENO MOŽNOST.  Ko to spoznamo, smo odprti tudi za druge možnosti.