(Povzetek besedila Shai Tubeli-ja in Rachel Meron ter razmišljanj avtorja besedila)
Čas je za novo znanje o nas. Čas je za učenje – tokrat takšno, ki ni omejeno z materialnostjo in preteklostjo, “učenostmi” in koncepti. Učenje je spoznavanje. Spoznavanje življenja. Življenje današnjega človeka skoraj v celoti teče po miselnih vzorcih. Kaj je vzorec, način mišljenja, čutenja, obnašanja? Kako deluje um? Kako deluje misel? Kako pride do ustvarjanja miselnih vzorcev? Vsa ta vprašanja bomo vzeli pod drobnogled v nadaljevanju. V življenju je poznavanje teh stvari preveč pomembno, da bi jih puščali ob strani.
Učenje je užitek! Vsakič, ko imamo priložnost osvojiti novo znanje, vemo, da smo blizu lastni spremembi. Je kar razburljivejšega? Vse neprijetne stvari, ki se nam in v svetu dogajajo, so vzpodbuda za spremembo.
Svoboda misli ne obstaja. Ni svobodnega mišljenja, ker misel ni svoboda. Ustvariti moramo drugačen človeški um, ki bo svoboden. Danes resnična svobodna volja ne obstaja, ker je um preveč pogojen, da bi lahko govorili o njegovi svobodi. Toda človeška zavest ima potencial svobodne izbire. Bog je »stopil vstran«, takorekoč izginil iz človekovega življenja, da se lahko rodi skozi človekovo zavedanje. To je volja in namen Stvarnika. Božja volja je, da je človek dejaven, ustvarjalni Bog.
Misel in um
Počasna misel kreira probleme. Hitra misel rešuje konflikte.
Življenje je večdimenzionalno, misel je linearna. Misel deluje premočrtno, po delih ali konceptih. Ko se um začne polniti s koncepti, ni več prostora za svetlobo.
Misel je instrument uma, umski fenomen med vtisom in reakcijo nanj. Funkcija misli je obravnava podatkov, pojmov in oblik, omejena ter pogojena s spominom. Misli neprestano izhajajo iz spomina in rojevajo nove misli v skladu z spominskim zapisom. Hotenja, želje, vzorci in reakcije so vrsta inercije – nedejavnosti. Ta avtomatizem ni stvar izbire, ker deluje v zaprtem (začaranem) krogu, iz katerega se ne zna prebiti.
Ko se “miselni stroj” zave svojega avtomatizma, lahko uvidi, da ne more preprosto ustaviti tega samodejnega procesa. Tehnike in vaje za um nam ne morejo prinesti notranjega miru. Ni težko uvideti, da smo ujetniki svojih misli. To razumevanje povzroči sprostitev. Ničesar ne moremo storiti proti mislim, ki se kar naprej porajajo. Vse duhovne vaje, ki temeljijo na volji in naporu za ustavitev misli (hočem doseči mir…) delujejo v zaprtem krogu in ustvarjajo še več vtisov – vzorcev. Zakaj? Ker je funkcija uma proizvajanje misli, to pa ne more pripeljati v tišino ali mir, in tudi ne k Stvarniku. Že stoletja misel poizkuša priti k Bogu, sprostitvi, se posti, kaznuje, mentalno koncentrira ter pozna vse vrste mentalnih vaj. Vse te strukture je oblikoval človekov um in se na koncu ujel vanje.
Prav ironično je, da religije in duhovne tradicije nadaljujejo z ohranjanjem miselnih tehnik, s čimer proizvajajo še več vzorcev. Zato religije ne vodijo k želenemu cilju. Ko to doumete, zavržete vsako religijo in znano ali obstoječo duhovno pot, ker razumete, da “pot” pomeni le še več miselnih vzorcev in konceptov. Sočustvujte z množicami ljudi, ki verjamejo v rituale!
Sprostitev nastopi takoj, ko razumemo, da nobena manipulacija ne more zaustaviti misli. To nas pomiri. Ko smo sproščeni, se vzpostavi stik z našimi subtilnimi telesi – eteričnimi, avričnimi polji; ustvarimo kanal, skozi katerega prihajajo barve, vizije, sporočila. Tako se povežemo s kolektivnim mentalno-duhovnim poljem.
Pravo razumevanje pomeni, da so vse sestavine – izziv, misel in čustvo, zlijejo v eno. Za zdaj to vidimo kot posamezne dele. To pomeni delovati na nov način, neodvisen od starih miselnih »orodij« in uporabe konceptov. Treba je biti »gol v življenju«; tako poslušanje in usmerjena pozornost postaneta nekakšna zunanja inteligenca. Važno je srečati realnost, kajti realnost je vedno nova. Ko celovito poslušamo, ko smo zares prisotni v sedanjem trenutku, ni časa za misel. Um postane aktiven, celostno dinamičen in ne mentalno linearen.
Vzorci
Vzorec je miselni program – oblika mišljenja, ki je fiksirana – zaustavljena v času. Gre za poudarjanje načina – prisilo, da počnemo določene stvari, da razmišljamo na določen način. Vzorec nas sili k ponavljanju. Povezan je z osebnostjo, jazom. Z vzorci se identificiramo in tako otežimo možnost, da bi se ga osvobodili. Mislimo si, da so vsi vzorci iz preteklosti JAZ in si tako odvzamemo možnost vplivati nanje. Izgubimo svojo moč in iščemo pomoč pri drugih (npr. psihologu), da bi nas ozdravili pred samim seboj.
Ko živimo po vzorcih, nismo svobodni. Vzorec nam grozi in vlada. Ko se ga hočemo znebiti, dobi še večjo moč. Rezultat: pojavi se strah, nemoč, krivda, samoobtoževanje, očitki, da nismo dovolj dobri. Veliko naporov vložimo v vzorce, ki zadovoljujejo zunanje potrebe, ker mislimo, da nam bo to pomagalo (partner, denar…). V odnosih se vzorec kaže kot strah pred izgubo nadzora; lažje prepoznamo vzorec fizične narave kot čustvene.
Bolj ko se z vzorci »bojujemo«, bolj jim dajemo moč. Fantaziramo, da se jih bomo »nekoč znebili«, kar pa dejansko okrepi rast vzorca, ker vlagamo energijo vanj. Pretresti je potrebno naša prepričanja, da nam vzorec vlada in nas straši. Strah nas ponovno veže nanj.
Kako spoznamo vzorce? Skozi občutek, da ne nadzorujemo položaja. Na primer v partnerstvu: ko se pojavi ljubosumje, sumničavost; imamo občutek, da ne nadzorujemo dogodkov. Ko ta vzorec prepoznamo, si pogosto želimo pomoč psihologa pri odpravljanju teh strahov. A z njim se lahko spopademo tudi sami.
Vzorec lahko opustimo in prekinemo globoko zakoreninjeno navado šele potem, ko ga ozavestimo in prepoznamo, da je moteč. Nekateri ljudje prekinejo vzorec tako, da spremenijo način življenja. Če želimo vzorec streti – razbiti, ga moramo odviti – se vrniti v preteklost in odvijati plast za plastjo.
Vprašanje “kako”
Misleči um potrebuje odgovore. Zato imamo ljudje veliko problemov. Vedno se sprašujemo, kako je bilo, kako mora biti, kako bi moralo biti… Metodo vprašanja »kako« um uporablja že tisočletja. Kako ljubiti, kako odrasti v ljubezni? Zakaj odgovori ne prinesejo uspeha? Ker ni življenjskega odgovora, ker ni mogoče natanko opredeliti in popisati, kako ljubiti, kljub tisočerim knjigam, napisanih na to temo.
Vprašanje »Kako« je povezano z zgodovinsko pomembnim zagotavljanjem preživetja. A danes je človeštvo na prelomnici – prehodu v novo dobo. Treba je poiskati nove poti. Ko se bosta združila tehnologija in duhovno znanje, problemov s preživetjem ne bo več.
Skozi vprašanje “kako” ustvarjamo nove koncepte. Vprašanje “kako” je življenje zamrznilo v statično formo, kar je vrsta tragedije za človeštvo. Takšne statične slike predstavljajo le po en zorni kot, ki onemogoča videti druge vidike. En zorni kot pomeni zelo omejeno perspektivo in s tem reakcijo.
Z vprašanjem »kako« se um poveže s spominom, kajti začne se proces primerjave z znanim. Videti je, da posluša, vendar to ni poslušanje. To je interpretacija ter hkrati gradnja konceptov in vzorcev.
Toda življenje ne sprašuje, kako. Vprašanja “kako” zanimajo le analitični um, ki se s tem vprašanjem poizkuša zaščititi pred konflikti znotraj sebe. Um deluje na osnovi konflikta in vprašanje “kako” je prav tisto, kar stoji med umom in izzivom.
Sodba in presoja
Primerjanje je osnova sodbe in presoje, obe pa sta možni le, če obstaja spomin na preteklost. Nekaj je neprimerno zato, ker je drugačno od tistega, ustreznega, ki se je (v preteklosti) že zgodilo in izkazalo za dobro. A sodba je zelo omejen proces s kratkim dometom – ne more zajeti neskončnega števila možnosti, sploh pa ne možnosti, ki jih ne znamo uvideti. Človek, ki želi biti ustvarjalen in svoboden, se ne more omejevati na možnosti, ki so skladne s preteklimi dobrimi izbirami. S tem namreč zapre vrata novemu, ki se še ni izkazalo kot dobro. Sodba in presoja krnita sedanjost zaradi spomina na preteklost. Kakšno nasilje! Preprečita normalen tok življenju, ki mora teči – ali pa pride do problemov.
Nenazadnje sta dobro in slabo umetni kategorizaciji, ki nimata nobene podlage v vesolju. V vesolju dobro in slabo ne obstajata – vse je enako dobro-slabo. Vsako vrednotenje, razvrščanje, presojanje in filtriranje v osnovi predstavlja nasilje nad življenjem. Pomeni nečemu dati prednost (pospešiti) drugo pa zavreti. A vsako zaviranje ali pospeševanje energije ustvarja probleme. Naša psihična energija se nahaja na področju naših avričnih teles, ki seveda vplivajo na naše fizične organe. Presežek (bio)energije na mestu organa povzroči njegovo vnetje in obolevanje, manjko pa krnitev njegove funkcije in prav tako obolevanje.
To zavedanje je zelo pomembno. Sodbi in presoji se je treba izogniti, saj nasprotujeta življenju. Ne moreta nam prinesti nič dobrega, ker zavirata ali pospešujeta naraven tok energije.
“To že vem”
Ko slišimo neko trditev in jo v mislih pospremimo z izjavo “to že vem”, napravimo naravi silo.
Čeprav nismo prepričani, da trditev prinaša nekaj novega, jo zavrnemo kot “staro” in nezanimivo, brez nove vsebine. Svetloba ne more vstopiti, saj smo ji zaprli vstop.
Kadar želimo nekaj razumeti, se običajno zgodi dvoje:
1. menimo, da si moramo vzeti čas za temeljit razmislek, da bomo v celoti razumeli;
2. menimo, da bomo čez čas razumeli brez izgube časa.
Vzeti si čas za premislek pomeni neinteligentno razmišljati, razmišljati v okviru preživelih konceptov, ki so bili morda ustrezni nekoč, ne pa danes. Tisto, kar potrebujemo, je nova kvaliteta, nova spoznanja, ki vodijo k ustreznejšemu ravnanju. Vračanje v preteklost po odgovore je znak zastoja v razvoju. Če celovito prisluhnemo, se odgovor na vprašanje pojavi takoj, brez kakršnekoli misli. Ti odgovori pa ne pridejo iz spomina temveč skozi intuicijo, ki pomeni most do kozmične inteligence.
Um
Še danes ne razumemo, da se vse dogaja izključno v umu!
Um potrebuje obrambo in varnost, mora vedeti, kaj in kako v vsakdanjem življenju, sicer se počuti negotovega.
Prihodnost gradimo na osnovi predvidevanja in preteklih izkustev. Ta prihodnost je sicer videti nova, vendar ni, ker izhaja iz preteklosti. Več kot imamo v umu konceptov, manj inteligenten je um in bolj je degeneriran, len in vse bolj trd. Namesto, da bi se razvijal, čedalje bolj nazaduje, ker se je ujel v lastne programe. Ko se cikel zaprtega uma ponavlja, se zgosti. Njegov obrambni sistem postane močnejši in um postane ciničen, aroganten, ponosen… Možgani zaradi takšnega “znanja” trpijo, ker se staro znanje kar naprej ponavlja. Manj in manj je življenja v njih, staro, preživelo znanje pa vse bolj pritiska nanje. Posledično se pričnejo pojavljati problemi, ki se na ravni možganov odrazijo v boleznih kot senilnost, demenca, Alzheimerjeva bolezen. Um vse bolj propada.
Največji problem uma je ponos, ki ga je težko razbiti. Ponos se izraža z mislimi: “sam lahko razmišljam”. S tem se zaprejo možnosti povezave z vesoljem, s svojo pravo bitjo – zaprejo se komunikacije skozi polja. Velik korak v razvoju uma je zato priznanje, da ni inteligenten (v pravem pomenu besede). S tem se odprejo razpoke v ponosu in samozavesti. Ko se zavemo, da “ne vemo”, se pojavijo nove možnosti.
Um, ki posluša, je partner, povezan z višjo inteligenco.
Smo na prehodu od uma, ki se vrti po minulih konceptih, v um, ki zna prisluhniti. Sodeluje z višjim umom in spreminja ter opušča vzorce.
Ne prebujamo spečih možganov, neinteligentne mase, temveč razvijamo nove centre v možganih – nove potenciale. Tako ustvarjamo kreativni um, ki je um prihodnosti.
Znanost se teh stvari še ni dotaknila, ker se še ni spustila v duhovni svet, vendar bo v prihodnosti k temu prisiljena. Raziskave uma bodo pokazale omejitve delovanja možganov in znanstveniki bodo morali spoznati, da je »nekaj« izven fizičnega telesa – možganov. To so polja.
Tehnike uma
Kako biti modrejši, kako delovati s čustvi, kako obvladati strah?… Odgovori na vprašanje “kako” vodijo v izdelavo tehnik. Tehnike so vsepovsod, ker je človek sestavljen iz neskončnega števila vprašanj »kako«. Receptov in napotkov iz preteklosti ter izkušenj drugih je nič koliko, a kaj bi z njimi, ko pa so neuporabne za nas, v tem trenutku, v teh pogojih…
Tudi v duhovnem svetu se kar naprej sprašujemo, kako nekaj storiti, kakšno je ustrezno ravnanje. Tudi najbolj slavni duhovni učitelji učijo razne tehnike in dajejo odgovore ljudem. Tudi duhovni učitelji lahko delujejo iz starih konceptov – omejenega uma.
Naš um je tako preobremenjen s tehnikami prav za vsak življenjski izziv – tudi s tistimi, katere smo se naučili od svojih staršev, ki so nas želeli obvarovati. Osnovni namen tehnik je (za)varovanje. Starši jih uporabljajo zaradi svoje in otrokove varnosti in o njih učijo tudi otroke.
Umu je zelo prikladno sprejemati tehnike, kajti njegov interes je, ograditi se od volje. Želi se vezati na tehnike, kajti za um je svoboda zastrašujoča, saj skriva v sebi nevarnosti in neznane grožnje. Nasprotuje instinktivni impulzivni reakciji. Zato je vsak izziv za človeka kot medvedov napad!
»Želja« po izvajanju tehnik nas ločuje od življenja. Ko to »željo« zaznamo, jo lahko sprejmemo. V umu nastane prostor za svobodno kreativnost – ustvarjanje. Dvomi povzročijo v umu potres! Važno je ozavestiti to svojo željo po odgovorih in ugotoviti, da ne vodi k sreči. Ko to sprejmemo, se lahko zgodi transformacija in z njo nastane prostor za svobodno ustvarjanje – brez tehnik!
Tehnike dajejo umu občutek moči, energijo in nekakšno gotovost. Toda rešitev za nas je le ena: opustiti vse te tehnike! So igra, ki jo mora napredujoči um opustiti zelo kmalu! Razumen čas je teden dni, kajti več kot teden dni zagotovi umu zadosten čas in prostor, da ustvari – navado! To je glavna nevarnost; ko se človek navadi, postane degeneriran, senilen, pojavi se Alzheimerjeva bolezen, demenca, norost in zagrenjenost. Um se ne obnavlja, ker je vajen ustaljenega načina razmišljanja. Okoreli um ne more več sprejemati novega.
Mislimo, da nam umske tehnike pomagajo, dejansko pa na dolgi rok uničujejo življenje. Kratkoročno je um zadovoljen z vsako tehniko, dolgoročno pa vsak občutljiv, inteligenten in oster um zavrže tehnike, ker le-te omejujejo možnosti izbire – možnosti gibanja, dinamike. Na ta način um ni svoboden. A tu so še druge pasti. Takoj namreč izloči tiste ideje, ki se mu zdijo na prvi pogled težko ali ne-uresničljive, nevarne, neprimerne, čeprav bi se morda dolgoročno izkazalo drugače. Um se namreč ne more zavedati pravih človeških potencialov, ker izhaja iz doslej znanega. Vse rešitve tako ukalupi, jim da že znano formo. Vzame nam svobodo. Tehnike zato omejujejo svobodo, gibanje in možnosti v prihodnosti.
Posmrtni pojavi
V trenutku fizične smrti se zavestno polje nadaljuje (še vedno mislimo), vendar brez telesa. Vsi psihološki elementi, ki jih zbiramo v fizičnem življenju, se ohranjajo v duši. Funkcionalni um (znanje) običajno ne prehaja v novo inkarnacijo. Pač pa prehaja psihološki del – čustva!
V smrti se izkušamo kot misel in čustvo. Čutimo in mislimo, vendar brez telesa. Duša se začne spominjati in vidi – prepozna svoje »vzorce« (vtise, čustva, misli) kot register. Kot rezultat tega se duša reflektira v magnetno polje in novo telo. Tako um in novo fizično telo postaneta orodji za vzorce, v novi izkušnji identitete.
Skozi inkarnacije razvijemo vrsto reakcij (miselnih vzorcev). Te misli postanejo »organizem«, ki hoče živeti (zastoj v zavednem, 2. polju). Ta »organizem« živi tudi po smrti fizičnega telesa. Misli se ohranijo v polju in se konzervirajo do ponovne inkarnacije. Z njimi imamo opraviti v naslednjem življenju.
Znanje
Znanje, ki je vidik svetlobe, lahko pridobimo ob pogovorih z učiteljem, z branjem ustreznih spisov, s poglabljanjem vase; gre za vibracije novih energij. To je del evolucije zavedanja, ki se dogaja človeški rasi. Ta evolucija se vrši z apliciranjem določenih ravni svetlobe ali vibracij – energij. Evolucija zavedanja je proces, v katerem je merilo napredka – količina luči.
Napredek zavesti človeka je odvisen od uma, predvsem od tega, koliko “luči” je sposoben sprejeti. Svetloba doseže tretje aurično polje – duhovno-mentalno polje in potuje navzdol v elektromagnetno, prvo polje (več o poljih v posebnem sestavku). Sprememba se lahko zgodi le s posredovanjem uma.
Bistveni element napredovanja je spoznanje, da smo sami odgovorni za vse, kar doživljamo. Takrat se ustvarijo možnosti za dostop do petih auričnih polj. Zavedanje ustvari možnost za prehod svetlobe!
Posamezna duša je dobila »filtre« (zaščito) ki um omejujejo, zaključujejo vase. Za odpiranje tega sistema, njegovo evolucijo, je potrebno več časa. Počasi, s pritiskom na um, prihaja vse več svetlobe – ljudje se počasi spreminjamo. Vidimo, da se ti filtri krčijo, odpirajo, vsak dan, ko se srečujemo z znanjem in naš um reagira. Vse stvari obdeluje um z reakcijo in še več reakcij. Znanje priteka po kapljicah, da ga človek lahko prebavi. Potem se začne strukturna sprememba uma.
Najpomembnejše znanje je tisto, ki ga človeštvo najbolj zametuje: znanje o odstranjevanju vseh »filtrov«, ki utesnjujejo zavest. Tega znanja pa človek ni pripravljen zlahka sprejeti.
Naš um je oblikovan tako, da ni pripravljen absorbirati nekaj novega. Če resnično želiš ustvariti Boga v fizičnem, moraš dvigniti vse krinke. Sneti filtre pomeni uničiti konceptualni um. Popolna razsvetlitev se ne more zgoditi, če krinka ni popolnoma sneta!
Na vsak poskus umikanja »filtra« um reagira agresivno in se začne boriti z »novo« idejo – varnostna mreža deluje. Učitelj, ki uči z vcepljanjem novih konceptov, ne bo pripeljal do resničnega napredka uma, in ne bo dosegel odstranitve »filtrov« in s tem strukturnih sprememb.
Duhovni učitelj, ki uči »stare« ideje, je bolj priljubljen kot pa učitelj, ki nastavi “bombo” v um. Pravi razsvetljeni učitelj biva v petem avričnem polju, in le ta svojega učenca tudi razsvetli. Učenec mora opraviti postopni prehod, ki zaobjema vsa polja, sicer njegov um še vedno tava v konceptih. Poleg učitelja napredek človeku lahko omogoči marsikaj: bolezen, nesreča, žival, izziv …
Meditacija
Marsikdo meni, da meditacija pomeni miselno osredotočenje, vendar meditacija ne pomeni miselne usmeritve na nek mentalni pojav temveč usmerjenje pozornosti na nek notranji ritem, kar pomaga k utišanju uma. Gre za prepuščanje in obenem svobodno širjenje neomejenega zavedanja. Opuščati vse miselne oblike in se istočasno prepoznavati, spoznavati.
Zdaj se stvari v svetu močno spreminjajo, zato vidimo v meditacijah veliko zmede. Pomembno je čisto, z mislimi neskaljeno zavedanje.
Kdor ni zavedno šel skozi procese, se ne pozna, zato potrebuje meditacijo – dostop do svoje notranje biti skozi mir, v katerem je moč slišati šepetanje duše. Meditirati pomeni ljubiti Boga na nek način.
Intuicija je možnost videti prihodnost, globlje kot z očmi, skozi sistem polj.
O naravi stvarstva
Vse je duh – materija ne obstaja. Vse je manifestacija duha. Materija je zgostitev na ravni duha. Obstajajo različne ravni duha, od materije do zelo subtilnih ravni. Najbolj zgoščeno raven – materijo vodi zelo prefinjena energija.
Človeštvo na Zemlji resnično ne ve, kje živi. Zelo hitro se je odrezalo od narave. Zemlja je živo bitje, polno inteligence in modrosti, a se tega ne zavedamo. Zavedamo se le njenega materialnega telesa, ki pa je – enako kot pri človeku – le eno od njenih teles. Ljudje smo izgubili pristen stik z Zemljo. Odrezan od svoje dediščine je človek zbolel. Nenaravni odnosi z naravo in okoljem zmanjšujejo naravno inteligenco telesa in ustvarjajo bolezni.
Kultura telesa je kultura vode, mineralov, rastlin, zemlje, živali, rek in kamnov. Človek zdaj živi v omejeni kulturi telesa – na samotnem otoku – in se ne more z ničemer povezati. Postal je omejen, nerazvit, ne funkcionira na inteligenten način. Med telesom in inteligenco v naravnem okolju mora obstajati sodelovanje.
Rak kot vse pogostejša bolezen je pokazatelj izgube telesne harmonije. Del telesa “pozabi”, da je neločljiv del celote in se odloči za samostojno, nebrzdano rast, ne vedoč, da s tem ugonablja celotno telo. Sistem pade iz harmonije, ke
