Po padcu referendumskega trojčka je bržčas postalo jasno tudi največjim dvomljivcem: stare politične pobude Slovenci zavračamo. Potrebujemo novih, svežih idej in rešitev, ki probleme rešujejo na višji ravni, kozmetični popravki ne rešujejo ničesar.
Najbolj zaskrbljujoče v sedanjem položaju je dejstvo, da novih idej v javnosti tako rekoč ni. Slovenska javnost je v stanju naveličanosti in pasivnosti, to pa je vzdušje, ki ga utegnejo izkoristiti tisti, ki želijo vodo speljati na svoj mlin. Prav zato je danes, bolj kot kdajkoli prej, treba povedati na glas: če se v prihodnosti ne želimo znajti v vlogi žrtev novih povzpetnikov, se moramo spomniti, da je srečna prihodnost odvisna predvsem od naših naprednih idej in vizije, ki jo bomo oblikovali – nihče drug kot mi sami. Če se za svojo usodo ne bomo pobrigali sami, nam jo bo ukrojil nekdo drug.
Položaj ni nič manj dramatičen kot pred dvajsetimi leti, ko smo Slovenci premogli dovolj odločnosti in stopili v bran svoje nacionalnosti. Takrat smo znali prestopiti lokalne zdrahe in strankarsko razdvojenost in se odločno zavzeli za lastno državo. Zdaj smo v podobnem položaju, ko gre za narodni obstoj v času vsestranske krize. Bomo socialne, strukturne, ideološke in druge vozle znali presekati ali pa nam bodo zadrgnili vrat?
Problemov se moramo lotiti drugače kot doslej. Mislili smo, da bodo strokovnjaki in politiki rešili težave, a jih niso. Pričakovali smo, da se bodo nekateri odrekli pohlepu, a zaman. Upali smo, da bodo etika, morala in pravičnost naposled dobili svoje mesto v družbi – kaj pa še! Ali se kje kaže, da pohlep, želja po dobičku in zasledovanje ozkih interesov odstopajo mesto sodelovanju, človečnosti in sočutju?
Moramo si zastaviti nekaj doslej neobičajnih vprašanj, ki zadevajo same temelje našega sobivanja, torej družbenega ustroja. Ugotavljamo, da je družba neetična, postopki nepošteni, mehanizmi nepravični, podkupljivost v nebo vpijoča … kako se bomo vsemu temu zoperstavili, če pa je to vtkano v same temelje obstoječega družbenega sistema? Vprašajmo se torej:
– Ali nam je še sprejemljivo, da so profit, denar in prednostni interes posameznika pred družbo vodilni motivatorji družbenega delovanja? Ali je s temi ideali možno graditi človekoljubno, trajnostno naravnano in etično družbo? Kako zajeziti uničevanje življenja, okolja in ustaviti dejanja, s katerimi dokazujemo svojo nizko raven zavedanja?
– Ali kapitalistična družbena ureditev lahko gradi družbo pravičnosti, človečnosti in sodelovanja? Ali smo že zreli za sistem, v katerem so delavci udeleženi pri dobičku, vodenju in lastnini podjetij? Zakaj bi ne privzeli kake od uspešnih praks iz sveta, npr. kooperativ, in naši družbi zagotovili pravične in človekoljubne temelje? Naš sistem družbenega samoupravljanja je nekoč predstavljal enega najboljših dosežkov demokracije tedanjega časa. Lahko si izmislimo še kaj boljšega.
– Ali je strankarski sistem, ki udejanja boj za oblast, še sprejemljiva osnova demokracije? Obstajajo boljše oblike samoorganiziranja, s katerim se rešuje posamezne družbene probleme na konsenzualni ravni. V svetu je nekaj poznanih dobrih modelov neposrednega upravljanja, ki bi jih bilo treba presejati in prilagoditi našim razmeram.
Če se s temi vprašanji še nismo soočili, je zdaj skrajni čas, da to storimo, kajti kdo naj namesto nas odloča o tem, kakšna naj bo naša prihodnost? To so vprašanja, ki ne odločajo le o tem, kakšno pokojnino bomo nekoč prejemali, temveč, ali bomo živeli svobodni ali kot (ekonomski) sužnji, oropani človeških svoboščin.
Še bolj kot celostno analizo sedanjega položaja potrebujemo novo vizijo družbe, kajti takšna kot je, ni zrela za obstoj v okviru novega kozmičnega obdobja, v katerega vstopamo. V nasprotnem bomo ponavljali stare lekcije in le podaljševali lastno agonijo.
Na področju gospodarstva potrebujemo resnično ambiciozen, pogumen in v prihodnost naravnan program, nekaj podobnega kot znani »New Deal« ameriškega predsednika Roosevelta po drugi svetovni vojni. Velik sveženj javnih del bi omogočil tehnološko modernizacijo in ekološko, trajnostno naravnano prenovo gospodarstva, nova delovna mesta in odpravo brezposelnosti. Če ne bomo čim prej zagotovili prehranske samozadostnosti Slovenije, nas čaka lakota.
Naša pasivnost odpira prostor različnim manipulacijam, ki se za nas ne morejo dobro končati. Marsikdo je utrujen od nenehnih napadov dnevne politike, ki imajo namen napolniti nas s strahom in odvrniti od razuma. A to nas ne odvezuje odgovornosti. Vzemimo stvari resno, preden te postanejo – preveč resne!
Vir slike: http://vizita.si/clanek/bolezni/kako-se-spopasti-z-migreno.html
