Človek na razpotju – stopiti v svetlobo – III.

Tretji niz štirih oddaj na Radiu Kranj v sklopu oddaj Zdrave življenjske veščine
(oddaje so na sporedu ob sobotah ob 10:05 in ponovitev ob nedeljah ob 17:00 uri)

Gost oddaje: Zoran Železnikar

Napovednik niza oddaj

V prvih dveh sklopih oddaj Človek na razpotju – stopiti v svetlobo smo se poglabljali v probleme današnjega časa in iskali primerne poti iz stisk, v katerih se je znašel sodobni človek. Ugotavljali smo, da stara miselnost ne more več reševati nakopičenih problemov; potrebujemo nov način razmišljanja in nov sistem vrednot in idealov. Ukvarjali smo se s fenomenom strahu, odstrli skrivnosti subtilne narave človeka in duhovno ozadje mehanizmov bolezni. Posvetili smo se t.i miselnim zaporom, v katere se zaklepamo in se dotaknili vprašanja obstoja Nezemljanov, naših kozmičnih bratov in sester.

V tretjem sklopu štirih oddaj bomo skušali predvsem zagotoviti nekaj novih zidakov za razumevanje in prenovo nas samih. Deveta oddaja nosi naslov Nove vrednote za nov svet, deseta V kraljestvu srca, enajsta govori o Srčnosti, ljubezni, veri in upanju, dvanajsta z naslovom O vodnih in prašnih oblakih pa nas bo zopet vrnila na zemeljska tla.

 

Deveta oddaja: Nove vrednote za nov svet

Zvočni zapis oddaje (z dne 23.3.2024):

 

(1) V peti oodaji tega niza z naslovom Prodreti k višjim spoznanjem smo se posvetili odstiranju naše duhovne narave in govorili o reinkarnaciji. V šesti oddaji Neznani fenomen – bolezen smo razgrnili skrivnosti duhovne izgradbe človeka; pojasnili smo obstoj etrskega, astralnega telesa in jaza in predstavili mehanizme bolezni v popolnejši luči. V sedmi oddaji Naši miselni zapori smo ugotavljali, kako nas t.i. matrica pogojuje tako, da se odpovedujemo svoji svobodi, človeškemu dostojanstvu in pristajamo na manipulacije, čeprav globoko v sebi čutimo, da ne ravnamo prav. V osmi oddaji pa smo skušalo dojeti naše kozmično poreklo in razkrivali obstoj prišlekov z neba, ki so bili graditelji prvih civilizacij. Vse obravnavano predstavlja dobrodošlo znanje za razumevanje vsebine naslednjih oddaj.

Sodobni človek  usmerja svoje napore v zagotovitev čim boljših življenjskih pogojev in primernega življenjskega standarda; prizadeva si čim bolj uživati v življenju in najti notranje zadovoljstvo. A družba nikakor ne napreduje v tej smeri; prav nasprotno. Življenjski standard se zmanjšuje, delodajalci zahtevajo vse več, svoboščine so vse bolj omejene, problemi se množijo, človekovo dostojanstvo trpi nove in nove udarce. A ne le to. Doživljamo krize vseh vrst, priča smo razpadanju obstoječih družbenih mehanizmov, soočeni smo z nenavandnimi klimatskimi pojavi in stiskami vseh vrst.

Zakaj se vse to dogaja? Ali gre za naključje? Vprašamo se lahko, kakšno sporočilo se skriva v ozadju tega. Ne potrebujemo veliko modrosti za spoznanje, da nas narava sili k radikalnim spremembam, kaže nam, da tako ne gre več naprej. Doslej smo že ugotovili, da se je od materialističnih vrednot potrebno usmeriti k vrednotam, ki izhajajo iz zavedanja naše duhovne narave. Toda pojavlja se vprašanje ali lahko človek, ki se ima tako rekoč za smet v vesolju, prične razmišljati izven obstoječega svetovnega nazora, ki ga sestavlja mreža pravil, omejitev in predstav, ki jih popularno imenujemo »zemeljska matrica«. Odgovor je seveda negativen. S sedanjo miselnostjo nimamo pogojev za to.

V tej oddaji nadaljujemo z razpletanjem duhovnega mislenega klopčiča in se posvečamo razmišljanju o izgradnji novega sveta in – da bi bil ta lahko boljši – plemenitenju samega sebe.

 

(2) Marsikateri poslušalec morda meni, da duhovnosti dajem prevelik poudarek. To je je razumljivo, saj so nam z matrico duhovnost z zelo tehtnim razlogom oddaljili in marsikomu celo priskutili.

Toda naj vam zastavim tole vprašanje: Ali si predstavljate, da bi skušali pojasniti delovanje jedrskega reaktorja, a bi poznali zgolj mehaniko, fiziko in kemijo, ne pa tudi elektrike, magnetizma, radiologije in jedrske fizike? Tako je tudi z razlaga­njem stvarnosti in vsega, kar je živo. Če ignoriramo duhovno plat, prave slike ne moremo sestaviti. Znanost, ki duhovnega vidika ne pokriva, ne more podpreti našega napredka.

Najboljše pogoje za manipulacijo vzpostavijo, ko nam otežijo spoznanje samega sebe. Zavest o našem duhovnem bistvu je največji zaklad, ki ga imamo. Ko se zavedamo, da smo eno z vsemogoč­nim, nepojmljivim Izvorom, smo tudi mi nepremagljivi, manipulacija z nami ni možna. Zato nam skušajo to preprečiti. Oropani te zavesti izgubimo duhovno moč in postanemo ponižni sledilci avtoritet, samooklicanih bogov, ker smo v sebi zatrli svoje vzvišeno božansko bistvo in zavest, da ni avtoritete nad božanskim. To je eno najpomembnejših sporočil te oddaje.

Matrica nam je duhovnost odtujila z miselnim programiranjem – usmerjanjem v materializem, pa tudi z njenim enačenjem z religioznostjo, ki je nekaj povsem drugega. Religioznost je vera v religiozne dogme, ki jih širijo (onečaščene) cerkve, duhovnost pa je intimno notranje spoznanje o svoji duhovni naravi in zakonih duha. Treba je torej razlikovati med duhovnostjo in religioznostjo, ne glede na to, za katero religijo gre. Med bogom, kakršnega slikajo cerkvene dogme, in resničnim tvorcem, ki je izvor zavedanja in vsega, kar obstaja, je bistvena razlika. Sam namesto omadeževanega izraza Bog raje uporabljam izraz Stvarnik, ki sicer ne ustreza povsem, ker napeljuje na misel, da gre za stvarnika stvari, kar je preozko gledanje. Morda je Izvor nekoliko ustreznejši izraz.

 

(3) Napredek prinaša spoznanje, da nikakor nismo drobno, nepomembno kolesce v velikem civilizacijskem stroju ali pa nekoliko bolj inteligentna opica, temveč smo predvsem duša, ki se je na tem planetu odločila v fizičnem telesu pridobiti dragocena izkustva za svoj duhovni napredek. A kako oplemenititi doživljanje sebe s predstavo, da smoter našega življenja ni služenje telesu, kot so nas učili, temveč duhu, neminljivi duši? To ni preprost, je pa nujen korak, potreben za premik k ustreznejšim vrednotam.

Poučiti se moramo o duši in duhu, o zakonih, ki upravljajo naša življenja, o fenomenih zavesti in podzavesti, o procesih mišljenja, čustvovanja in hotenja in še o tisoč stvareh, ki sodijo v področje onkraj fizike. Doslej smo se pogovarjali o nizu zaporednih utelešanj duše – reinkarnaciji, o zakonu karme, o etiki, ki je vtkana v same temelje vesolja, o Kristusovem sporočilu in smislu človeškega življenja. Te tematike želimo v nadaljevanju poglobiti.

Ko je bil duhovni vidik človeka odrinjen na obrobje in postal eksotika, s katero se ukvarjajo le filozofsko ali religiozno navdahnjeni posamezniki, so naši odnosi izgubili človečnost in se spremenili v hladno računarstvo. Življenje je za nas izgubilo mik skrivnosti, ki se razodeva skozi nas, in je postalo nekaj kar nam preprosto pripada. Domišljamo si, da je takšno, kakršnega določajo zunanje okoliščine, a to je seveda zmota. Določa ga naša notranjost. Usmerjeni smo k vrednotam, ki imajo pomen v zunanjem svetu: bogastvo, moč, uspeh, ter s tem na najpomembnejše orodje, ki jih omogoča: denar.

Abstraktni denar je postal gibalo in kri civilizacije in temeljno orodje manipulacije. Ali se lahko soočimo z dejstvom, da smo s takšnim idealom ujetniki manipulacije? Ustvarja delitve, vodi v vojne in daje nepojmljivo moč elitam; takšen, kot je, vodi v razkroj civilizacije. Vprašajmo se: ali želimo, bolje rečeno – ali smemo denar ohraniti kot os, okrog katere se vrti ta svet?

Kako ustoličiti nove vrednote, ki podpirajo človekovo svobodo in dostojanstvo: spoštovanje, razumevanje, sočutje, modrost, ljubezen? V materialističnem svetu so povsem odrinjene. Toda v stvarstvu obstajajo sile, ki človeka od materialističnih vrednot odvračajo. Odvračajo nas tako, da izkustveno dojamemo, kako relativno vrednost imajo bogastvo, moč in uspeh – s tem, da nam je vse to skozi naravne katastrofe, udarce in trpljenje lahko odvzeto. Ali se zavedamo, da je prav to namen katastrof, ki jih doživljamo?

 

(4) Nove vrednote so predvsem posledica spremenjenega dojamanja sebe. Matrica nas je priklenila na vlogo žrtve: smo žrtve močnejših ali lastnega pohlepa. Človeka, ki se ceni, ni mogoče kupiti z denarjem; ni ga mogoče prestrašiti; njegovega dostojanstva nihče ne more teptati. Nikomur ne dovoli, da bi gospodoval nad njim, ne glede na to, kdo in na kakšen način to poskuša.

Če smo doslej samega sebe cenili po tem, koliko znanja in izkušenj imamo, koliko premoženja smo ustvarili, koliko pomembnih stvari smo napravili, in koliko denarja zaslužili, potem imamo priložnost, da svojo samooceno namesto na teh minljivih stvareh utemeljimo na bistveno trdnejših temeljih: na zavedanju, da smo božansko bitje z neizčrpnimi potenciali, ki se jih žal še ne zavedamo. To je že samo po sebi dovolj. Toda našo predstavo o sebi gradi t.i. lažni jaz ali ego, ki se identificira s telesom in vsem naštetim, s tistim najdragocenejšim – s svojim božanskim poreklom – pa nima stika. Šele z duhovnim napredkom se zbudi t.i. višji jaz, ki je izraz naše božanske narave. Vodi nas k zavedanju povezanosti s Stvarnikovo neizčrpno modrostjo in ljubeznijo, s katerima smo nepremagljivi, kajti to sta najmočnejši orodji stvarstva. Ljubezen lahko vsak človek zbudi v sebi, če se le prepusti občutenju svoje duše, modrost pa mu priteka preko intuicije, ko se zave svoje povezanosti z Izvorom. Ta spoznanja spremenijo vibracijo duše in življenjske pogoje ter našo stvarnost tako, da preprosto ne doživljamo več stisk, pogojevanja in teptanja našega dostojanstva.

Ljubeč odnos do sebe samodejno vodi v spoštovanje drugih, saj drugi izhajajo iz istega vira. Kdor ne deluje v dobro vseh, ne prispeva k temeljni etični naravnanosti vesolja in mora na dolgi rok propasti. To spoznanje ima velik pomen.

Misel, da življenje posameznega živega bitja nima povezave z drugimi življenji, je zmotna. Vsi tvorimo eno in edino življenje; napaja ga kozmična zavest, ki napolnjuje vse vesolje. Stvarnik je koščke samega sebe razpršil po vesolju, da bi doživljali čudesa stvarstva in spoznavali ter naposled spoznali Izvor, iz katerega izhajamo. Druga človeška bitja so le različni odrazi istega Izvora. Resnična ljubezen do sočloveka lahko temelji le na zavedanju, da smo vsi otroci istega kozmičnega očeta-matere – Izvora.

 

(5) Nadaljno poglabljanje v materializem bi vodilo v popolno izgubo stika s našim duhovnim poreklom; kot duhovno bitje bi preprosto usahnili. Če se odrečemo neminljivi duši, s smrtjo telesa izgubimo vse. Naš duhovni potencial je najdragocenejše, kar imamo in nekaj, kar nas povzdiguje nad naše tlačitelje. Je trden temelj, edina resnična opora, a smo nanj skoraj pozabili. Zato je naša prihodnost usodno odvisna od odpiranja duhovni naravi. Brez tega naša prihodnost ne more biti prijaznejša.

Ko opozarjamo na pomen krepitve duhovnosti, bi kdo utegnil pomisliti, da je materialistični razvoj škodljiva faza razvojnega procesa, zaradi katere je človeško bitje zašlo v slepo ulico. Vendar temu ni tako. Materialnost je pomembna lekcija na poti duhovnega razvoja človeka, ker se z njeno pomočjo odlepimo od svoje utopljenosti v kolektivnem in postanemo individualna, samostojna bitja s svobodno voljo, ki lahko prosto ustvarjajo odnose z drugimi ter gradijo lastne predstave o svetu. Nekoč so se namreč ljudje počutili kot marionete, s katerimi upravlja Bog. Materializem nam je omogočil postati samostojna, svobodna bitja, ki lahko upravljajo sama sebe. A po zaslugi matrice smo se v lekciji materialnosti izgubili in pozabili na svoj izvor; izgubila se je zavest, da smo duše in kozmična bitja, v vlogi skrbnikov planeta, delujoči v dobro vseh.

Stvarnik naj bi materialno vesolje ustvaril kot posebno področje v polju duhovnega, da bi duhovnim bitjem kot je človek olajšal učenje in razvoj. Tako naj bi širili svojo zavest, se plemenitili in približevali idealu, iz katerega izhajajo. Religije so to spoznanje izkrivile, a duhovno osveščen človek lahko najde pravo pot.

 

(6) Spoznanje, da smo človeška bitja v svojem bistvu duše, povzroči v občutenju sebe in stvarnosti bistven napredek. Zavemo se, da naš dom ni le planet Zemlja, temveč celotno vesolje! Ko to dojamemo, se področje našega delovanja drastično razširi, spremenijo se tudi naši motivi za delovanje.

Pri iskanju duhovnega znanja smo v zadregi. Znanost se v duhovna vprašanja ne spušča, zato moramo odgovore nanje iskati v duhovnih tradicijah starih ljudstev, v prastarih knjigah modrosti. Vedeti moramo, da je duhovnost v novejšem času – tako imenovana new age duhovnost, odklon od prave duhovnosti; zasnovana je kot predhodnica »totalitarne duhovnosti«, potrebne v totalitarni družbi. Namesto z duhovnimi bitji operira z »energijami« (energija je pojav v fizičnem svetu), kot da ne gre za živa, zavestna astralna bitja, in ustvarja novi – duhovni materializem.

V zahodni duhovni tradiciji imamo nekaj duhovnih zakladov. Rudolf Steiner je skozi antropozofijo razkril številne skrivnosti duhovnega sveta, ki pomagajo razumeti čudovito zgradbo in zapletenost vesolja in bitja po imenu človek. Približal nam je duhovni svet in razložil številne duhovne pojave. Antropozofija je znanost, ki duhovno v človeku povezuje z duhovnim v vesolju. Duhovne pojave obravnava na znastven način. Med pomembnimi razkritji so gotovo nesnovna, subtilna telesa človeka, o katerih smo govorili v peti oddaji. Razumevanje vloge teh duhovnih teles lahko močno oplemeniti naša življenja, saj nam to pomaga razumeti stvari, pri katerih znanost odpove.

Marsikomu je misel, da je človek večdimenzionalno bitje, nerazumljiva. Toda vsako noč, ko sanjamo, pobegnemo omejitvam prostora in časa ter doživljamo astralni svet. Snovno telo ostane v postelji, duša (astralno telo z jazom) pa si privošči izlet v onostranstvo. Spomin na doživeto izkus­tvo se ob vrnitvi astralnega telesa marsikdaj prenese v budno zavest. Tisto, kar imenujemo sanje, je doživljanje duše v astralnem svetu, v katerega se poda, ko zaspimo. Razbremenjeno etrsko telo, ki ostane s snovnim telesom v postelji, se v tem času osveži in regenerira.

Ena od duhovnih modrosti je, da je človek mikrokozmos v makrokozmosu. Vesolje se odslikuje v nas. Brez napredka v doživljanju nas samih, našega duhovnega bistva, brez zavedanja naših kozmičnih korenin in tesne povezanosti z vesoljem si svobodne in svetle prihodnosti ne moremo predstavljati. S transhumanizmom nas skušajo ločiti od naše duhovne narave, nam odvzeti dušo in nas mamijo z navideznim svetom, z virtualno resničnostjo. To bi bil konec človeštva na Zemlji. Človek, ki ima srce, tega nikakor ne sme dopustiti.

 

Deseta oddaja: V kraljestvu srca

Zvočni zapis oddaje (z dne 30.3.2024):

 

V deveti oddaji smo se posvetili novim vrednotam, ki so humus za rast in izgradnjo nove družbe. Te vrednote bodo posledica krepitve naše srčnosti, naše moči srca. Je srce res le črpalka za kri, kot si mnogi predstavljajo, ali se za njo skriva marsikaj, kar običajnemu pogledu ni vidno? O razširjenem, mnogo bogatejšem pogledu na srce in preocese, ki se z njim povezujejo, je govora v naslednjem prispevku.

(1) Predstava, da je človeško srce črpalka za kri, vodi k zaključku, da je človek skupek sestavnih delov, ki sestavljajo nekakšen biološki stroj. S transplantacijo srca, s podvigom, ki je podoben menjavi vitalnega dela pogonskega stroja, je tako zaživela ideja, da smo nekakšni bio roboti. Toda človeško srce še zdaleč ni le črpalka za kri. Tako izkrivljena predstava ima daljnosežne družbene posledice.

Vendar pa se ideja o človeku bio robotu lepo vklaplja v materialistični nazor sodobne družbe. Ko je bil duhovni vidik človeka odrinjen na obrobje in postal eksotika, s katero se ukvarjajo le filozofsko ali religiozno navdahnjeni posamezniki, so naši odnosi izgubili človečnost in se spremenili v hladno računarstvo. Življenje je za nas izgubilo mik skrivnosti, ki se razodeva skozi nas, in je postalo nekaj kar nam preprosto pripada. Domišljamo si, da je takšno, kakršnega določajo zunanje okoliščine, a to je seveda zmota.

Odmik od resničnosti nas potiska v temo. Naša napačna stališča, naše neustrezne izbire in osiromašene predstave o sebi rušijo kakovost naših življenj. Ob takšni naravnanosti srce nima več moči; človečnost, sočutje in toplina so redke ptice v naših logih. V družbenem redu, ki je prevladal, nekaj štejejo le hladni razum, moč in zvijačnost, uporabljeni za lastno dobrobit. Tako smo se iz ljubečih, ustvarjalnih in v prijaznem sožitju živečih bitij  spremenili v brezčutne posameznike, tekmujoče med seboj za mesto v družbi, v poligonu za merjenje sil. Tega se nejasno zavedamo, a se čutimo nemočne in nepripravljene to preseči.

K usihanju srčnosti je obilno pripomogla tehnicistična družba. V avtomobilski kabini, pred računalnikom, TV ekranom ali zaslonom telefona vse bolj izgubljamo stik z bližnjim, ki tako postaja vse bolj abstrakten, neznan, nedostopen in nedoumljiv, takšni pa s tem postajamo tudi sami sebi. Ko nimamo več ogledala, v katerem bi se prepoznavali, je naš razvoj zavrt. Za starejše, ki so odrasli v zdravem naravnem okolju, je to slabo, za mlade, ki odraščajo v takšnem okolju, pa je naravnost katastrofalno, saj sočutja preprosto ne morejo ustrezno razviti.

 

(2) Ker je razum prevladal nad čustvi in občutki, ki so mehanizmi za spoznavanje samega sebe, se spreminjamo v brezčutne mislece, prepuščene na milost in nemilost množici egov v nas, ki nas vodijo v smeri vse večje sebičnosti in pogojenosti. Bolj ko postajamo ujeti v razumarstvo, bolj se zapletamo v strahove in predsodke, ki pot do rešitve vse bolj zapirajo.

Ob poslušanju dialogov, ki se odvijajo med mladimi, pomislimo, da niso oropani le srčnosti temveč tudi spoštovanja in taktnosti, ki sta pri starejših vendarle še opazna. In čeprav vemo, da je človeški vzgojitelj pri vzgoji osebnosti nepogrešljiv, otroke vse bolj prepuščamo »modernim vzgojnim sredstvom« in napravam, ne zavedajoč se, kakšno škodo pri tem utrpijo.

Naša razumska, logična, pretežno h konkretnemu usmerjena naravnanost uporablja predvsem našo levo možgansko polovica, desna pa krni. Zopet je to še posebno tragično pri otrocih, katerih možgani preprosto nimajo pogojev za uravnotežen razvoj. Kasneje tega ni mogoče nadoknaditi. Otroke torej nevede vzgajamo v čustvene invalide. Ob tem bi se morali vsaj šolniki in starši krepko zamisliti.

Očitno je ključ za odrešitev človeštva v krepitvi srčnosti. A temu se ne posveča skoraj nihče. Vprašajmo se: v katerih šolskih in izobraževalnih programih se s tem ukvarjamo? Kaj kot družba za krepitev srčnosti storimo? In kaj za njeno krepitev storimo doma, v družinskem krogu? V kakšne odrasle osebnosti bodo v takšnih razmerah zrasli naši otroci?

Najpomembnejša človeška lastnost ni inteligenca temveč srčnost. Kljub številnim dokazom, kako inteligentni, brezsrčni posamezniki in skupine uničujejo celotno družbo, pa nam to še ni prišlo v zavest. Glavni razlog vseh civilizacijskih kriz je pomanjkanje srčnosti. Naj gre za osebne konflikte ali za vojne, ropanje ali ekonomsko zasužnjevanje in nadvlado, vedno je v ozadju isti mehanizem: brezsrčnost, odsotnost sočutja in spoštovanja sočloveka. Posamezniki brez srca zapeljejo vso družbo v psihozo strahu, ki paralizira srčnost in povzroči krepitev nizkotnih strasti in nagonov, ki odprejo pot v uničenje.

(3) Od razmišljanja k čutenju

Beg od čutenja k razmišljanju ima svoje ozadje. Ker smo bili v preteklosti marsikdaj prizadeti in izpostavljeni čustveni bolečini, se ji poskušamo kar se le da izogibati. A beg k razumskemu načinu življenja neizogibno prinaša razočaranje. Razum je namreč le orodje za obravnavo informacij, ki ni sposobno modrih, dolgoročno smotrnih odločitev. Kadar pa se odločamo po občutkih, nagibih srca, smo v stiku s kozmično modrostjo, z glasom Očeta v sebi, ki se nikoli ne moti. Kdor mu zaupa in se mu prepusti, pridobi neprekosljivega zaveznika in je vedno na pravi poti. Vez z Očetom, Stvarnikom v sebi poteka skozi intuitivne uvide, pri tem pa igra glavno vlogo srce, osrednji organ, ki nas povezuje z vesoljem.

Brez srčnosti vse izgubi smisel. Kaj pomeni posamezniku izsiljen uspeh, ki ga spremljajo nevoščljivost, sovražnost ali prezir? Kaj pomeni ogromno bogastvo, prepojeno s trpljenjem izkoriščanih in trpečih?  In kaj moč, ki je ne spremlja občudovanje in zavest, da je povzročila širše dobro?

Čeprav je to marsikomu nepojmljivo, je več kot 90 odstotkov naših misli v našo škodo; prinašajo nam stisko, trpljenje, staranje in pospešen propad. Vsaka neugodna, negativna misel je zidak prav takšne stvarnosti. Največja usluga samemu sebi je omejitev plitvega razmišljanja. Namesto tega zgolj opazujmo in (ob)čutimo.

Strah pred čutenjem temelji na zmotnih argumentih. Vsakdo zna sicer našteti vrsto razlogov, zakaj se velja čutenju izogibati, vendar pa nam nič ne polepša življenja bolj kot čutenje; da mu večjo globino. Čutenje preveč povezujemo s telesno ali psihično bolečino, ne vedoč, da je celo bolečina naš zaveznik, alarmni signal, ki nam sporoča, da smo nekje zašli v slepo ulico. Psihični bolečini pa se izognemo s srčnim ravnanjem, ki nikogar ne prizadene.

O pomembnosti krepitve srčnosti govori dejstvo, da se je sam najvišji Sončev duh – Kristus – utelesil v človeškem telesu, da bi sporočilo o pomenu delovanja iz srca prenesel človeštvu.

 

(4) Kdo si, srce?

Če bi se naši znanstveniki odprli duhovnim razsežnostim, bi ostrmeli nad čudesi, ki se skrivajo na subtilnih, metafizičnih ravneh. Vedo na primer, da so človeška jetra zapleten organ, ki opravljajo kakih petsto funkcij, a ne vedo, kako. Tudi fizično srce je na zunaj res le črpalka, a prežemata ga dve očem nevidni strukturi, eterično in astralno srce, ki opravljata naloge, o katerih se znanstvenikom niti ne sanja.

Srce je edina votla mišica v telesu, obenem pa je to edini organ, ki se sam vzdržuje. To je tudi edina mišica, ki se utrudi le enkrat – ko umremo. V srcu se nenehno srečuje izrabljena kri s svežo krvjo, polno kisika. To je organ, v katerem se stikata umirajoče in rojevajoče.

Znanost se je od nekdaj usmerjala le k raziskavam EM polja možganov, novejše raziskave pa kažejo, da je srce neprimerno močnejši EM oddajnik. Eden od raziskovalcev, ki poskušajo povezati znanost in duhovnost – Gregg  Braden – omenja, da je električno polje srca stokrat, magnetno polje srca pa pet tisočkrat močnejše od polja možganov. Srce je očitno duhovni organ z mogočno vlogo in velikim vplivom na okolico. Z močjo volje lahko delamo prave čudeže. Znano je, da masovna emocionalna naravnanost spreminja EM polje našega planeta, kar so izmerili ob katastrofi 11. septembra 2001; to dokazuje, da naši čustveni impulzi še kako vplivajo na zunanji svet. Če lahko vplivamo na EM polje atoma, lahko spreminjamo snov – in to lahko počnemo z močjo srca. Za razliko od možganov srce ni omejeno s prostorom in časom kot so na primer možgani oziroma misli.

Vsakomur znani izrek »enako privlači enako« lahko razložimo takole: s svojo emocionalnostjo kreiramo svojo stvarnost. Z močjo emocij, ki delujejo preko srca, spreminjamo kvantno polje okrog nas in ga »preurejamo« tako, da bo odrazilo tisto, na kar smo čustveno naravnani. Ob opisani moči srca  to očitno ni velika težava. Ustrezna skupina (kritična masa) ljudi, ki denimo meditira na določeno temo, lahko doseže fantastične učinke, ki se odrazijo v celotni družbi; gre za t.i. Mahariši efekt.

 

(5) Antropozof Rudolf Steiner je razkril številne skrivnosti duhovnega sveta, ki pomagajo razumeti čudovito zgradbo in zapletenost vesolja in bitja po imenu človek. Približal nam je duhovni svet in razložil številne duhovne pojave. Zavedal se je, da je srce tema s posebno težo in je želel o njej podrobneje spregovoriti. V knjigi z naslovom O krvi in srcu, ki je sam ni uspel dokončati, je želel govoriti o dvojni – fizični in duhovni vlogi srca, o eterizaciji srca in o peti srčni komori. Ustroj človeškega telesa se spreminja in tako naj bi se v srcu razvila peta komora, nov organ, ki bi omogočil nadzirati življenjske sile drugače, kot je to mogoče zdaj.

Steiner je menil, da človeška rasa ne bo našla miru in odrešitve temveč le smrt in razkroj, dokler znanje o srčnem središču ne bo razodeto. Trdil je, da srce ni tlačna črpalka, saj je za kaj takšnega prešibko. Srce je organ, v katerem se ustvarja eterični prostor, tako da je kri bolj vsesana kakor včrpana v srce. V srcu se kri iz tekoče spreminja v eterično snov. Tisto, kar v človeškem telesu poganja srce, je našim očem nevidno. Sila, ki poganja kri, deluje iz eteričnega sveta, tako kot sile, ki spodbujajo rast. To je kozmična sila, kozmično gibanje, ki obstaja v vsakem živem organizmu. To gibanje se najrazločneje izraža v občutkih.

Z duhovno aktivnostjo srce krepimo. Pomanjkanje duhovne aktivnosti vodi v bolezni, ki srce naposled zlomijo. V pravilni meditaciji se aktivirajo procesi razgrajevanja izrabljenih produktov v krvi. Imunski sistem deluje tako, da s pomočjo duhovne aktivnosti izrabljene in škodljive substance preoblikuje v eterične.

Z rojstvom v svojem embrionalnem astralnem telesu človek prinese na svet odslikavo tega, kar je doživel med svojo zadnjo smrtjo in novim utelešenjem. Ta astralna dediščina  se postopoma s sevanjem prenese na notranje organe, ki ležijo nad prepono – na pljuča, arterije, možgane, srce. Ob tem usihajoče astralno telo se nadomesti z novim, v katerega se postopoma vtiskujejo vsi vtisi in izkustva ter celota človekovih dejavnosti od najzgodnejšega trenutka, ki se ga še lahko spomnimo.

 

(6) V eteričnem dvojniku srca imamo zbrano dediščino celotnega vesolja, v astralnem dvojniku pa vse tisto, kar smo v življenju počeli. Ko umremo, vzamemo to informacijsko bogato srčno eterično-astralno tvorbo  s seboj v svoje nadaljnje posmrtno življenje. Vsa ta v srcu zbrana dediščina, oplemenitena z zapisi iz minulega življenja, se tako zopet vrne vesolju. Steiner nam tako razkriva, da se nobeno izkustvo, nobeno dejanje ne izgubi, vse se vrne kozmičnemu prostranstvu. Vse, kar človek je, pride iz vesolja in se naposled vanj tudi vrne, pri tem pa srce odigra osrednjo vlogo.

Sila v srcu je fizično in duhovno enaka sili, ki biva na Soncu;  to je sila, ki hoče živeti v vsakem človeškem bitju.

V človeškem bitju najdemo Stvarnikovo misel, Stvarnikovo harmonično srce in izsevano substanco Stvarnika. V krvnem obtoku sprejemamo vase nekaj njegove harmonije, vse to pa nam je dano, da bi živeli in delovali harmonično. Vendar nam je na osnovi svobodne volje dana tudi možnost, da delujemo v nasprotju s tem.

Steiner še omenja, da so v sedanjem obdobju razvoja namesto srca večjo vlogo dobila ledvica. Preko njih ne moremo opažati realno temveč vidimo le svet naše lastne duhovnosti, svet, ki smo ga sami ustvarili.

Kompleksnosti nalog, ki jih opravlja srce na duhovni ravni, si ne znamo predstavljati. Govorimo lahko le z jezikom materialnosti in ugotovimo: poleg zunanje upravljane fizične črpalke je srce tudi organ upravljanja telesa, organ subtilnega zaznavanja in čutenja, akumulator zemeljskih izkustev, oddajnik EM valov ter sprejemnik in oddajnik duhovnih impulzov iz višjih dimenzij. Ko bi Steiner mogel, bi nam o tem še marsikaj povedal.

V naslednji oddaji si bomo pogledali, kakšno vlogo ima srce pri ljubezni, veri in upanju.

 

Enajsta oddaja: Srčnost, ljubezen, vera in upanje

Zvočni zapis oddaje (z dne 6.4.2024):

 

V deseti oddaji smo govorili o srcu, ki še zdaleč ni le črpalka za kri. Krepitev srčnosti je zagotovo tisto, kar človeka dviguje iz stisk in bede današnjega sveta. Naučiti se ljubiti je življenjaka naloga vsakogar od nas, naj se tega zavedamo ali ne. Duhovni pogled s srcem povezuje najplemenitejše pojave v človeški duši – ljubezen, vero in upanje. O tem bo govora v tej oddaji.

(1) V zadnji oddaji smo predstavili pogled na srce, kakršnega nam je skozi antropozofijo razodel dr. Rudolf Steiner. Steiner nam je pokazal tudi vlogo srca v povezavi s fizičnim, etrskim in astralnim telesom.

Vera, ljubezen in upanje so trije elementi človeškega življenja, neobhodni za naš obstoj. Etrsko ali vitalno telo človeka je tisto, katerega sile se izražajo tako, da človek ljubi, deluje v znamenju ljubezni na vseh ravneh svojega obstoja. Zato etrsko telo imenujemo tudi telo ljubezni. Srce je središče etrskega telesa. Brez sile ljubezni bi človek umrl. K sreči se to ne more zgoditi, saj je tudi pri najsebičnejšem človeku zastopana ljubezen do nečesa, na primer do denarja. Pomanjkanje ljubezni se odraža kot usihanje moči etrskega telesa.

Ker je človek duhovno bitje, mora imeti nekaj, kar ga usmerja proti nadčutnemu svetu, nekaj, kar ga vodi onkraj fizičnega. To imenujemo vera. Zaupanje v duhovno krepi sile, ki nas iz duhovnih dimenzij vzdržujejo in krepijo na vseh ravneh. Vera lahko temelji na izkustvenem znanju ali na slepem prepričanju. Moči vere so najmočnejše moči astralnega telesa, zato astralno telo Steiner imenuje tudi telo vere. Če človek nima vere in je vezan le na fizični, minljivi svet, njegova duša bledi, trpi in  vene, izgublja moč in je vse  bolj samotna. Če bi človeštvo nekaj generacij zapored izgubljalo vero, bi zaradi strahu, skrbi in bojazni težko obstalo; človeška telesa bi postajala vse bolj usahla in rahitična, bolna, preprosto bi se »posušila«.

Tretja moč, nujna za življenje, je moč upanja, zaupanja v prihodnost. Brez upanja, tako kot brez ljubezni, človek ne more živeti. Upanje vzdržuje fizično življenje. Nekaj zatrdno vemo: če smo živi, bo naslednjega dne jutro in poldne in večer, kot danes. Zato se bo naše življenje nadaljevalo. Kar so sile ljubezni za etrsko telo, vera za astralno telo, to je upanje za fizično telo. Pri človeku, ki nima vere v prihodnost, se to jasno odraža na fizičnem telesu – v globokih gubah, v iztrošenem telesu, v utrujenim močeh organizma. Fizično telo je tako tudi telo upanja. Nič našega upanja ne krepi tako kot duhovna znanost, znanost o nadčutnem.

Omenjena telesa so soodvisna drug od drugega in tesno sodelujejo, tako kot tudi fizično, etrsko in astralno srce, ki so središča istoimenskih teles. Področje srca je tako središče zelo močnega in raznolikega delovanja.

Srčnost in duhovni razvoj

(2) Vrnimo se zopet k nekoliko bolj stvarni obravnavi in razmišljajmo o srčnosti v psihološkem okviru. Če je razum sedež racionalnega, je srce simbol iracionalnega. Ravnovesje med njima je pri sodobnem človeku očitno porušeno. Prevlada razuma pomeni izgubo stika s  svojo resnično naravo; izgubimo se v vrtincu strahov, sodb, pričakovanj in slepih prepričanj. To neravnovesje je možno popraviti le na en način: s krepitvijo srčnosti.

Izraz srčnost nam pomeni dejavnost, v kateri ima odločilno vlogo srce, čeprav ne vemo, za kaj vse je srce odgovorno. Ljubiti je očitno ena od njegovih osrednjih lastnosti. Sposobnost ljubiti pomeni odpirati se povezovanju in sprejemanju. Ljubeči v sebi začuti posebno moč, zaradi katere je sposoben preseči vse miselne ovire in strahove, nad katere se preprosto dvigne. Nesposobnost ljubiti pomeni izgubiti srčno moč, utoniti v intelektualnosti in strahovih. Povzroči zapiranje pred bližnjim in vodi človeka v pravi pekel. Če svoje volje in čustvene energije ne moremo usmeriti v ljubezen, se ta obrne proti nam in nas vodi v propad. To je tako pomembna misel, da jo velja ponoviti: če svoje volje in čustvene energije ne moremo usmeriti v ljubezen, se ta obrne proti nam in nas vodi v propad. Zato se duhovni razvoj človeka udejanja s krepitvijo srčnosti.

Biti srčen pomeni čutiti z drugim, vživeti se vanj. V čem je skrivnost sočutja? Ko se poskušamo vživeti v bližnjega, ko skušamo čutiti tako kot on, lahko intuitivno dojamemo, kaj stoji za njegovimi občutki in kaj jih je povzročilo. Razumemo njegovo stisko, čutimo tesnobo, strah ali žalost in se zavemo, katere posebne okoliščine so to povzročile. S tem ko čutimo, doživljamo in razumemo sočloveka, spoznava­mo, doživljamo in razumemo sebe. Drugi so zrcalo, v katerem prepoznavamo sebe. To je tudi poglavitna pot opažanja, prepoznavanja in odpravljanja svojih napak.

Vajeni smo, da običajne čustvene izraze bližnjega – denimo jezo ali agresijo – spremljamo v pretežno obrambni drži, z egom, ki nemudoma sodi in razsodi v svojo škodo ter nas spodbudi k povračilnemu udarcu. Kako drugačen bi bil naš odziv, če bi dogajanje spremljali sočutno! Tako bi lahko opazili, kako je bližnji popolnoma spremenil osebnostno podobo, ker je njegova blaga duša podlegla nekakšnemu negativnemu vplivu. Zavedli bi se, da opažena podoba ni njegova trajna osebnostna lastnost temveč posledica začasne zatemnitve zavesti. Tako ga ne bi obsojali, vedoč, da se nekaj povsem podobnega dogaja tudi nam!

Kdo duši srčnost?

(3) Govoriti o srčnosti ne da bi se vsaj nekoliko poglobili v glavni dejavnik, ki jo zavira, bi bilo sila neodgovorno. Srčnost zares lahko razvijemo šele, ko se zavemo, da v svoji notranjosti nismo enotni temveč v nas biva nekakšna senčna struktura, lažni jaz ali ego, množinska entiteta, ki ugrablja našo zavest. Ta ni izvirni del nas temveč kasneje pridobljena sestavina, ki ima določeno poslanstvo. Z ničemer ne moremo bolj spodbuditi srčnosti in svojega osebnostnega plemenitenja kot s preučevanjem, razgaljanjem in obvladovanjem ega. Trditev: »Odstranite ego in srčnost bo zasijala v vsem svojem sijaju.« je še kako resnična. A obvladati ego je vse prej kot preprosto in lahko.

Ego se je pojavil, ko smo izgubili stik s Stvarnikom in bili prisiljeni ustvariti nadomestni center, h kateremu usmerjamo svojo ljubezen. Ego je bil potreben, da smo ustvarili distanco do Stvarnika, da bi ga lahko razločno prepoznali. Ne moremo namreč prepoznati tistega, s čimer smo neločljivo povezani. A ločeni od izvora ljubezni, modrosti in lepote smo postali samoljubni, sebični in obremenjeni s številnimi značajskimi hibami. Ego je treba prepoznati kot mehanizem, ki je opravil svoje poslanstvo in zdaj deluje v našo škodo. Zato ga je treba opazovati pri njegovih dejanjih in ga izkoreniniti. Ego je glavni krivec za preusmerjanje naše pozornosti v intelektualnost in dejavnik, ki dušno ljubezen preprosto zaduši.

Kadar smo v partnerskem odnosu, so v medsebojnem stiku štirje igralci: naš jaz (esenca duše) in naš ego ter partnerjev jaz in njegov ego. Takšna relacija vedno prinaša težave kajti ega se vedno zapleteta v konflikt. Rešitev je v tem, da se en ego umakne. Tako kot se moramo sprijazniti s svojim egom, moramo sprejeti tudi ego partnerja, z zavedanjem, da je to le nestalna, spreminjajoča se tvorba, ki zastira njegovo plemenito dušo.

Na sedanji ravni zavesti se največkrat odločamo v skladu z interesi ega in le redkokdaj duše. Ker pa egovi cilji duše ne morejo osrečiti, ker duše ne vodijo po poteh ljubezni, je naše običajno stanje – nezadovoljstvo. Dokler sledimo svoji umetni – egovi naravi, za nas ni rešitve.

Naše reakcije so v prvi vrsti čustvene in šele v drugi fazi intelektualne kajti emocionalni center je hitrejši od intelektualnega. A tudi tukaj ima ego svoje prste vmes, saj nadzoruje tudi čustva. Zavist, ljubosumnost, pohlep, ljubosumnost in druge značajske hibe sodijo v čustveno kategorijo.

 

Pot v kraljestvo srca

(4) Srečni smo, ko zadovoljimo dušo. A česa si duša želi? Jo lahko osreči materialno blagostanje? Jo lahko zadovoljijo moč, slava, ugled? Kaj naša duša resnično potrebuje? Tako kot otroka najbolj vleče k njegovi materi, tako dušo resnično lahko osreči le stik z Očetom, Stvarnikom. Vse drugo so slepila, ki jo od njega le oddaljujejo. Vzpostaviti stik z Očetom pa je naloga, pri kateri ima odločilno vlogo čudežna naprava v nas – srce. Zato je odgovor na vprašanje, ali je srčnost tista, ki nas vodi k Očetu in sreči, zagotovo – da.

K Očetu nas vodi srce, od njega pa nas oddaljuje razum, ki ga vodi ego. Goli razum nas prej ali slej privede v močvirje, morda celo v živi pesek. Intelekt nas nikoli ne more pripeljati do sreče, ker ne odpira srca. Intelekt življenja ne more dojeti, ker stvari lahko obravnava le statično. In ker nenehno bega, ne moremo najti miru. Intelekt nam nudi intelektualni užitek, ki pa ga s srečo ne moremo enačiti.

Razmislek je preprost: od intelektualnega odzivanja, ki preobremenjuje naš intelektualni center, se moramo preusmeriti k čutenju. Okrepiti srčnost pomeni okrepiti moč emocionalnega centra. Ne jemljimo življenja intelektualno – resno. Odvaditi se moramo z egom pogojenih reakcij. A kako to doseči?

Najpomembnejša je zavestna, trdna odločitev in vztrajanje v njej. A najprej moramo zares vedati, kaj hočemo. Ali je to tisto, kar hoče ego?

Intelekt biva predvsem v glavi, za očmi. Srčnost bomo krepili s preusmeritvijo pozornosti v srčni center. V mislih premaknimo svoje oči v področje srca. Pričnimo gledati s srcem. Ozavestimo ta center, ozavestimo njegovo moč. Lahko jo še okrepimo, če položimo roko na srce. Dobrodošlo je tudi, da ga rahlo masiramo. Počutimo se, kot bi se naša zavest nahajala v prsih in ne v glavi. Oblačimo se v rdeče, oranžno in rožnato – tudi s tem krepimo srce. Namesto razmišljanja opazujmo, prisluhnimo občutkom, ki se porajajo, ko smo budni opazovalec. Še posebno takrat, ko smo v naravi.

(5) Posebno pozornost velja posvetiti odnosom. Ko srečamo osebo na cesti, običajno najprej opazimo njeno postavo in značilnosti telesa; takoj se pojavi sodba. Je predebel, presuh? Je simpatičen ali nezanimiv? Je znanec ali tujec? V naslednjem trenutku začnemo razmišljati, kako bi ga nagovorili, če bo prišlo do stika. Takšen je intelektualen odziv. Kakšen pa bi bil srčen način?

V prihajajočem prepoznajmo čuteče bitje, ki nam prinaša posebno priložnost. Vživimo, potopimo se vanj in poskušajmo čutiti tako kot čuti on. Njegovo telo in njegove kretnje izdajajo njegov temperament, njegovo vitalnost, mentalno usmerjenost, njegov značaj. Začutimo, kaj ga teži, kaj je oblikovalo počutje, ki smo mu priča. Ne poskušajmo razmišljati o tem temveč občutiti. Poskušajmo ga videti kot čudovito bitje, ki ga – tako kot vsakogar – obremenjujejo določene skrbi, tegobe in strahovi, ego. In bodimo sočutni z njim. Ko vzpostavimo dialog, povejmo tisto, kar čutimo. Poskušajmo ga razvedriti, spodbuditi s prijazno besedo, kot bi hoteli nanj prenesti svoj blagoslov.

Če želimo postati sočutni, se moramo odpovedati stvarem, ki krepijo nadvlado uma in nas spremin­jajo v hladno, prestrašeno, racionalno bitje, delujoče po mentalnih programih. Te predvsem ustvarjajo mediji –  televizija, časopisi, internet in družabna omrežja, telefon … Vsi ti nas vodijo v osamo, v ločitev od sočloveka. Polnijo nas s strahovi – intelektualno navlako. Morda jih ne moremo povsem odstraniti, lahko pa jih močno omejimo. Prihranjeni čas raje preživimo v naravi in v družbi. Tako bomo imeli obilo priložnosti, da razvijamo svoje čute in svojo srčnost in veliko manj možnosti, da krepimo svoje strahove. Rezultati ne morejo izostati. Ko svojo moč usmerjamo neobremenjeni z interesi ega, se bo to prej ali slej odrazilo v stvarnosti.

 

(6) Srčnost je vrojena lastnost človeka. To dokazujejo otroci, ki so v rani mladosti zelo srčna bitja. Potem pa se z razvojem ega, ki dobi moč šele pri kakih sedmih letih in se nato krepi, srčnost otroka zmanjšuje in na starost še hitreje usiha. Razen pri tistih, ki se svoj ego naučijo obvladovati.

Srčnost je nalezljiva, tako kot sovraštvo ali strah. Ko iz sebe napravimo srčnega človeka, srčne ljudi opažamo na vsakem koraku. Vsi se želijo družiti z nami, saj želijo biti deležni pozitivnih vibracij, ki jih razširjamo. S tem, ko osrčimo sebe, osr(e)čimo družbo okrog sebe, ta planet in vse vesolje. Pri marsičem lahko zgrešimo; pri odločitvi za srčnost ne moremo.

Srčnost je pot do notranjega miru in sreče. Kadar ljubimo, nas preplavlja posebna živost; čutimo toploto v srcu, saj naš oddajnik takrat oddaja s polno močjo, njegovih blagodejnih vibracij in njihovih razločnih učinkov pa smo najprej deležni mi sami! Kadar torej želimo pomagati sebi, je to najpreprosteje storiti tako, da poiščemo koga, ki mu lahko pomagamo in poskrbimo zanj. Izkazovanje ljubezni drugemu je veliko preprosteje kot sebi.

Sporočilo sebi: »sem poln ljubezni in jo razdajam« povzroči tisto redko stanje duše, ki ji pravimo sreča.

Pozdravljeno, kraljestvo srca!

 

Dvanajsta oddaja: O vodnih in prašnih oblakih

Zvočni zapis oddaje (z dne 6.4.2024):

 

V deseti in enajsti oddaji iz ciklusa Človek na razpotju – stopiti v svetlobo smo govorili o srčnosti, ljubezni, veri in upanju. Tokrat se zopet spuščamo na trdnejša tla. Spregovorili bomo o kemtrejlih, kemičnih sledeh – pojavu, ki je stalnica na našem nebu, a ga marsikdo ne obravnava ustrezno, ker o tem ni ustreznih informacij. O tem preprosto ni zaželeno govoriti. A je še kako pomembno, saj odločilno vpliva na kakovost naših življenj.

Zanimivo je, kako slabi opazovalci smo ljudje. Pred našim nosom se dogajajo stvari, ob katerih bi se morali zganiti in udariti plat zvona, a ne storimo nič. Naj gre za nasilje nad posameznikom ali vojno v naši soseščini, za odvzem svoboščin ali človeškega dostojanstva, ne opazimo še česa drugega, kar se dogaja prav pred našimi očmi. Tako opažamo, da je nebo nad nami prekrižano z množico belih sledi za letali, ki so prekrižane tako, da ustvarjajo pravcato omrežje za prekrivanje neba, kot bi se nekdo trudil pokriti vsak košček modrine, a se ne vprašamo, zakaj naj bi si potniška letala za to prizadevala. Ali nimajo predpisanih potovalnih koridorjev?

Matrica je poskrbela, da številni še vedno ne vedo, da vseh belih sledi za letali ne moremo obravnavati enako, kajti nekatere sledi niso posledica izpuha letalskih motorjev. Kdor se je že kdaj pozorno zazrl v oblačno nebo, je lahko opazil, da tam največkrat ne opažamo le vodnih, temveč tudi prašne pojave. Čeprav so videti podobno, pa je med obema vrstama velika razlika.

Vodni pojavi na nebu nastanejo kot rezultat krožnega procesa izparevanja vode, prašni pa nastanejo iz prašnega materiala – letalskih izpustov, ki so videti podobno kot izpuh letalskih motorjev (imenovani kontrails – kondenzacijske sledi), le da se slednji že po kakih desetih dolžinah letala razblinejo (izparijo), prvi pa ne. To so kemične sledi za letali, »chemtrails«, ki se pojavljajo na nebu dobri dve desetletji, pred tem pa jih (kljub obstoju reaktivnih motorjev!) ni bilo.

Vodni pojavi (oblaki) tvorijo povsem drugačne tvorbe – oblike in strukture kot prašni. Vodni oblikujejo bolj zaokrožene, polne, skupaj držeče se tvorbe, ki po nebu potujejo in se marsikdaj posušijo. Prašni pojavi pa se razvijejo iz belih sledi za letali, ki se pogosto začno vijačno cefrati in se nato širijo prečno na smer njihovega nastanka. Ne posušijo se in ne oblikujejo se v zaključene potujoče gmote temveč se le širijo v obliki obsežnih lis na nebu, dokler ni belo celotno nebo. Obe vrsti »oblačnosti« z nekaj vaje zlahka ločimo.

 

(2) Potniška letala imajo natančno določene koridorje letenja, kar pomeni, da bi se smele sledi za njimi vrstiti le v nekaj smereh, a temu ni tako. Poskrbljeno je, da so smeri letal takšne, da se pokrije čim večji del neba, tudi s pogostimi pravokotnimi križanji. Zanimivo je tudi, da se nekatere sledi nenadoma končajo, kot bi letalo ugasnilo motorje ali pa je sledi več kot ima letalo motorjev. Prašnate sledi se v nekaj urah razprostrejo preko vsega neba in ga napravijo mlečnega, kar se pri vodnih oblakih nikoli ne zgodi.

Da gre dejansko za zapraševanje, za chemtrails, pred javnostjo skrivajo. O njem je prepovedano govoriti vsem sodelujočim, pilotom, meteorologom in drugim, vsako tovrstno debato pa ožigosajo z ugotovitvijo, da gre za teorijo zarote. A zapraševanje je neizpodbitno dejstvo. Posebno dobro ga kažejo satelitski posnetki. Ko o tem povprašate odgovorne organe, se večinoma sprenevedajo, v najboljšem primeru pa utegnete dobiti naslednje pojasnilo: »Države, članice NATO, so se obvezale sodelovati v projektu zapraševanja, ki se ukvarja s preprečevanjem učinka tople grede. Poteka določeno eksperimentiranje za omilitev globalnega segrevanja.« Toda to je izgovor, ki lahko prepriča le naivneže.

Chemtrails so dejstvo, ki ga je priznal upokojeni general ameriških zračnih sil, Charles Jones, ko je dejal: »Beli sledovi za letali so rezultat znanstveno dokazljivega pršenja aluminijevih delcev in ostalih strupenih težkih kovin, polimerov in kemikalij.«

Na spletu je najti fotografije notranjosti posebnih letal, ki so na zunaj videti povsem običajna, vendar nimajo oznak, notranjost pa imajo v celoti napolnjeno z rezervoarji oz. velikimi posodami za prašnate materiale. Šob za brizganje je marsikdaj več kot motorjev in zato tudi več sledi. Sledi za takšnimi letali so bele ali sive in se širijo prečno na smer nastanka. Nastali beli pasovi so videti kot tanke meglice, povsem drugače kot oblaki. Chemtrails imajo pomembno vlogo v povezavi z EM sevanjem, saj večajo prevodnost zraka (in človeških teles!), kar prispeva k boljšim učinkom EM valov.

(3) Številni neodvisni raziskovalci že dalj časa razkrivajo zapraševanje in poročajo o učinkih prahu, ki pada z neba. Razkrili so NASA Technical Paper 1750 iz leta 1980, v katerem se omenja razprševanje barija, aluminija, litija, cezija, evropija, kalija, kalcija, stroncija, trimetil aluminija (dodatek h gorivu; povzroča ledeno točo!!!), železovega heksafluorida (toplogredni plin), dušikovega oksida, kadmija in niklja. Nadalje so tu še spore plesni, rumeni glivični mikotoksini in na koncu še radioaktiven torij. Kaj ima vse to opraviti pri zaščiti pred soncem? Pri tem pa je znano, da aluminij povzroča motnje spomina, demenco, ki je v zadnjem desetletju eksplodirala, Alzheimerjevo bolezen in neplodnost tal, bolezni dihal in še vrsto težav.

Raziskovalec Harald Kautz Vella razlaga, da kombinacija elementov barij-stroncij-titan ustvari spojino, ki vsrkava svetlobo valovne dolžine 26 nanometrov in s tem zavira rast vegetacije. Svetloba te valovne dolžine je namreč prožilec rasti. Kombinacija z aluminijem, ki povzroča neplodnost prsti, je učinkovito sredstvo za uničenje kmetijstva. Kombinacija barij-stroncij dokazano poškoduje živčni sistem. Kakšne druge učinke še imajo naštete sestavine v kemičnih izpustih je še predmet raziskav.

Na grmovju in med drevesi je zjutraj, posebno ob rosi, opaziti pajčevini podobne niti, tudi večmetrskih dolžin, ki ne morejo biti proizvod pajkov. So posledica mikrovlaken, ki se nahajajo v kemtrejlih.

Ali ste pozimi že opazili sneg ali zrna toče, ki se ponekod zlepa ne stopijo tudi pri izpostavljenosti višjim temperaturam, ognju? Nebo oz. oblačnost pogosto odraža nenaravno geometrijo s pravilnimi oz. ponavljajočimi se vzorci; opažamo zelo čudne, pogosto ponavljajoče se vzorce v oblakih, ki se po naravni poti nikoli niso pojavljali. Včasih so podobni pojavom na vodni gladini. Nadalje so tu neobičajna bliskanja velike pogostnosti, ki trajajo nenavadno dolgo. In še bi lahko naštevali dejstva, ki kažejo na umeten izvor.

(4) Danes se poleg izraza ‘chemtrails’ uporabljajo tudi izrazi, kot so ‘sejanje oblakov’ (cloud seeding), atmosferski geoinženiring (atmospheric geo-engineering), modifikacija vremena, menedžment solarne radiacije, toksično zračno pršenje,… Vendar pa je to le ena izmed tehnik, ki se uporablja za modificiranje vremena, saj je ta praksa zelo razširjena in tudi dobro financirana. Prinašala naj bi 5.3 trilijona dolarjev dobička, zato vlagateljev ne manjka.

»Kemtrejli« so nujni pogoj za uporabo sistemov za geoinženiring, tektonska in vremenska orožja in še kaj. Ustvarjajo namreč atmosferska zrcala za odbijanje usmerjenih snopov ogromne energije. Bistven element teh orožij so naprave, ki v atmosfero usmerjeno bruhajo gigavate energije ustreznih frekvenc. V ta namen se uporabljajo t.i. HAARP sistemi, velika antenska polja, ki jih v zadnjem času zamenjujejo mobilni in radarski sistemi. Atmosferska zrcala odbijejo tako usmerjene snope ogromnih energij na določeno točko, kjer ustvarjajo želene učinke – potrese, poplave, tornade, požare itd. Večina ekstremnih vremenskih pojavov, ki jih  zadnjem času opažamo po vsem svetu, tudi pri nas, niso naravni pojavi temveč gre za uporabo EM orožij nove dobe. Imajo to prednost, da javnost njihove posledice pripisuje naravi, storilec pa ostane neznan.

Kemtrails je projekt, v katerem sodeluje kopica multinacionalk, služi različnim namenom in ustvarja velike dobičke. Med najpomembnejšimi je ameriška NASA, ki pa letalsko razprševanje zanika in pojasnjuje, da gre pri ”kemičnem zapraševanju za raziskovanje vetrnih tokov na velikih višinah”. Tudi če bi to držalo, je mar to res lahko opravičilo za zastrupljanje celotnega planeta?

(5) Švedska političarka Pernilla Hagberg, vodja stranke Zelenih, je dejala: ”Dolge bele sledi in oblačne meglice na nebu iz neoznačenih letal niso običajne sledi” in dodala, da je razprševanje skupen projekt ameriških agencij CIA in NSA. Povedala je tudi, da za to vedo vse svetovne vlade, ki jim je bilo razprševanje predstavljeno kot boj proti globalnemu segrevanju, v resnici pa gre za načrtno zastrupljanje človeka in planeta!

CIA, ki predstavlja vrh organizacije za upravljanje z globalnim vremenom, počne to že od leta 1960. Tovrstni geoinženiring skrivajo pod različnimi imeni, npr. pod imenom ”klimatske intervencije”. S tovrstnim programom je bil seznanjen že j.F. Kennedy, kar je razvidno iz dokumenta ”CIA Memorandum on Climate Control” z dne 22. novembra 1960.

Kemično zapraševanje neba je danes v letalski industriji znano kot projekt ”Cloverleaf” oz. Deteljica ali tudi VTRPE. Njegov cilj je ustvarjanje prevodnosti atmosfere, kar najpogosteje zagotovijo z barijem. Sistem razprševanja je bil najprej vgrajevan v vojaška letala in letala zasebnih podjetij (krinka CIE), nato pa tudi v potniška letala, ne da se bi se tega piloti sploh zavedali. Leta 1994 je letalsko podjetje Hughes objavilo patent imenovan Welsbach za namen ”zmanjšanja globalnega segrevanja” s pomočjo razprševanja mikroskopskih delcev aluminjevega oksida in drugih reflektivnih materialov v zgornjo plast atmosfere. Gre za dodajanje drobnih kovinskih lističev v gorivo potniških letal. Kdo ve, ali piloti verjamejo, da gre za orožje proti klimatskim spremembam.

Zapraševanje neba je ne le odličen način za redukcijo svetovnega prebivalstva temveč tudi odličen posel za različne industrije, predvsem za  farmacevtsko, kemično in prehransko. Je mar naključje, da so pri Monsantu, gigantskem proizvajalcu gensko spremenjenih organizmov, že od začetka skrbeli za odpornost  njihovih rastlin na aluminij? Seveda ni naključje, da sta se združila prav Monsanto in farmacevtski gigant Bayer.

 

(6) Morda se kdo temu le nasmehne, vendar kemični in biološki poizkusi nad lastnim prebivalstvom niso nič novega. Poimenovanje ”eksperimentiranje” ali ”klinična študija”, ne spremeni dejstva, da gre za tiho vojno proti prebivalstvu in naravi tega planeta.

Ko se srečujemo z nenavadno močnimi orkani, zmrzaljo, točo, poplavami in sušo, se zavedajmo, da to že desetletja znajo ustvarjati tudi umetno. Zakaj v Somaliji že deset let ni deževalo? Kako je mogoče, da je sredi Sahare snežilo? To še zdaleč niso naravni pojavi. Kalifornija bo kmalu ostala brez podtalnih vodnih zalog, s katerimi namakajo pridelovalne površine, pitna voda pa bo dostopna samo v plastenkah korporacije Nestlé.

Na področju Mt. Shasta v Kaliforniji je količina aluminija 25.000 krat presegla varno koncentracijo v okolju. Aluminij in barij povečata vnetljivost skoraj do eksplozivnosti. Ko izbruhnejo požari, prah iz aluminija in barija intenzivnost gorenja tako poveča, da je gašenje skoraj onemogočeno.

V nekaterih državah, tudi v naši soseščini, so ljudske iniciative sprožile proteste proti vladam, ki zapraševanje dovoljujejo, a pravih rezultatov doslej ni bilo. Pa vendar se tudi tu stvari premikajo. Vse več ljudi se zaveda, da nas obravnavajo prav tako kot škodljivce; kar doživljamo, je genocid nad svetovnim prebivalstvom.

Proti chemtrails se je mogoče bojevati z izparevanjem kisa v ozračje (primeren je alkoholni kis za vlaganje) npr. s kuhanjem ali (v vročini) s polivanjem kisa po asfaltu. Tako nastanejo opazne luknje v kemični oblačnosti; večje skušajo nemudoma »zakrpati« z novimi sledmi.

Kaj lahko še storimo? Naše zelenjavne vrtove lahko vsaj nekoliko zaščitimo pred strupenimi padavinami. Čiščenje telesa lahko spodbudimo z zdravo prehrano in s prehranskimi dopolnili (predvsem vitamin C in D3) in čiščenjem telesa s postom in drugimi naravnimi sredstvi.

Bistvenega pomena je, da se zavemo, kaj se dogaja nad našimi glavami, opozorimo naše bližnje in se združeni zavzamemo, da se zapraševanje ustavi.

Informacija ni le eno najmočnejših orožij, s katerim se lahko bojujemo proti globalistom temveč tudi sredstvo za naše povezovanje in napredek. Izkoristimo jo!