Niz štirih oddaj na Radiu Kranj v sklopu oddaj Zdrave življenjske veščine
(oddaje so na sporedu ob sobotah ob 10:05 in ponovitev ob nedeljah ob 17:00 uri)

Gost oddaje: Zoran Železnikar

Zoran Železnikar, mag. elektrotehnike je na področju humanistike aktiven že dvajset le Je avtor knjig Planet strahu (1999), Človek je več (2009), Slovenska pot v prihodnost (2013) in še nekaterih. Pred leti je precej nastopal v medijih, na radiu in TV, v zadnjem času pa se precej posveča problematiki samooskrbnosti in organiziranju izobraževalnih dogodkov. Deluje v Društvu za širjenje obzorij in duha Prisluhni si in na spletni strani www.prisluhni.si.

Napovednik niza oddaj

Prišli smo do točke, ko stara miselnost ne more več reševati nakopičenih problemov; potrebne so nove ideje, nov način razmišljanja, predvsem pa sprememba vrednot in idealov. Takšni kot smo, lahko gradimo le svet, podoben današnjemu. Kako doseči napredek? Soočiti se moramo z nakopičenimi problemi družbe, ki pa imajo izvor v nas samih – v našem neznanju, ki se kaže v majhnosti, neaktivnosti, sebičnosti, pohlepu in predvsem – v pomanjkanju srčnosti, ki je temelj vsakega napredka. Zbuditi je treba družbeno odgovornost posameznika – vsakogar od nas! Zavzeti se je treba za svobodo posameznika in zaščito človekovih pravic, ki vse bolj bledijo.

Potreben je samokritičen pogled nase in na družbo, kakršno smo soustvarjali s svojimi vrednotami, interesi in cilji.

 

Prva oddaja: Človek na razpotju

Zvočni zapis oddaje (z dne 23.9.2023)

 

Vaša oddaja je po mojem mnenju ena tistih, ki pripomorejo k širjenju obzorij in duha poslušalcev; to je namreč natanko tisto, kar si v Društvu prisluhni si prizadevamo že dolga leta. Današnji čas je – to menda čutimo in občutimo že vsi – prelomen, saj nas narava in okoliščine opominjajo, da tako ne gre več naprej; stari svet se ruši, treba je družbo na vseh področjih povsem prenoviti. Ampak z obstoječim znanjem bi ustvarjali samo kozmetične popravke obstoječega, kar ne rešujejo ničesar. Za boljši svet pa si moramo pridobiti znanje, ki se najprej dotika nas samih, znanje, ki nas sooča z vprašanjem ustreznosti sedanjih vrednot. Želja po dobičku, uspehu, večjem blagostanju in užitkih sicer niso nič slabega, vendar pa zagotovo niso tisto najpomembnejše, kar nas lahko vodi v srečnejšo prihodnost.

Vredno je omeniti projekt Zgradimo svet miru in ljubezni, s katerim sva s prijateljem leta 2009 in 2010, v času hude finančne krize, želela prebuditi slovensko javnost in ji pomagati z idejami, ki bi ji lahko zagotovile resničen razvojni pospešek za dvig k večjemu blagostanju. Takrat je nastala tudi moja knjiga Slovenska pot v prihodnost. V Prvinah nad Trojanami se je zbralo kakih 60 ljudi dobre volje iz vse Slovenije; mnogi so imeli tudi plemenite namene, ampak čas še ni bil zrel in projekt je po letu dni zamrl. Toda danes je ta projekt še bolj aktualen, mi pa smo zanj – hvala bogu po težkih izkustvih kovida, lockdownov in okoljskih katastrof – veliko bolj zreli kot pred 14 leti. Vabim torej vse, ki si želijo pomagati k izgradnji srečne družbe blagostanja, sodelovanja in miru, da bi naši zanamci imeli človeka vredno, svobodno življenje, da se tokrat zopet zberemo in skupaj gradimo temelje takšnega sveta. Vedeti moramo, da tega ne bo storil nihče namesto nas; ponujene nam bodo sicer vabljive rešitve, a bodo prikrito vodile družbo v še večjo stisko. Kmalu bomo spoznali, zakaj.

Verjetno med poslušalci te oddaje ni nikogar, ki bi menil, da so katastrofe in preizkušnje, ki jih doživljamo, naključne. Nekateri menijo, da so odziv narave na brezobziren odnos do nje, odziv na uničevanja in brezvestnosti, ki so jo privošči sedanja civilizacija. Osebno menim, da obstaja še globlje, duhovno ozadje: vse to so potrebne lekcije, ki naj pripomorejo k temu, da človeštvo in vsak posameznik ob njih postopoma duhovno dozori in dojame, da je potrebna radikalna sprememba nas samih, sprememba odnosa do narave in stvarnosti, saj človek takšen kot je, nima več perspektive na Zemlji. To pa pomeni, da pasivno spremljanje sedanjega dogajanje v družbi vodi v razkroj in propad družbe. To je še kako pomembno spoznanje in spodbuda, da se stvari lotimo odgovorno in brez odlašanja.

Razmisliti moramo torej, kako bomo družbo, ki poka po šivih, gradili na ustreznejših temeljih. Seveda se bodo takoj oglasili eni, ki bodo rekli: najprej se je treba lotiti finančnega sistema, saj je denar oz. dobiček kot motiv za delovanje grobar civilizacije. In oglasili se bodo drugi, ki bodo trdili, da je treba najprej zagotoviti napredno tehnologijo, ki bo omogočila pridobivanje proste energije iz etra, da se človek razbremeni suženjstva delu oz. delodajalcu. In nadalje se bodo oglasili tretji in apelirali na to, da se spremeni vzgoja in šolstvo, saj brez mladih, ki imajo ustrezno znanje in potencial, prihodnost družbe ni mogoča. Četrti bodo ugotovili spet nekaj drugega in tako naprej. In tako bi vsak želel vleči voz na svoj konec. Razdeljeni, kot smo, nimamo možnosti za uspeh. Zato menim, da se je projekta prenove potrebno lotiti na povsem drugačen način. Raziskujmo skupaj in videli bomo, do kakšnih zaključkov nas bo to pripeljalo.

Edina možnost za naš uspeh je torej, da presežemo razdeljenost in uskladimo svoje kompase. A kako to narediti? Treba se je vprašati nekaj povsem osnovnega: kdo smo in za koga gradimo nov svet? Namreč, če smo nepomembna smet v vesolju, drobno kolesce v civilizacijskem stroju – kot nas učijo od vrtca naprej – bomo lahko gradili le takšen svet kot ga poznamo oz. živimo zdaj. Če pa si zagotovimo novo znanje o sebi in dojamemo, da smo duhovno bitje s potenciali, o katerih se nam še sanja ne, bomo stremeli za tem, da te potenciale razvijemo in uporabimo. Ali gradimo nov svet za polrobotsko bitje, ki ga upravlja umetna inteligenca – kot nam razlagajo transhumanisti?

In tukaj trčimo na vprašanje, kaj človeško bitje sploh je. To je zamotano vprašanje, kajti o tem nas ne poučijo v nobeni institucionalni šoli, na nobeni stopnji izobraževanja. Tu se bomo hočeš-nočeš morali opreti na duhovno tradicijo starih ljudstev, na prastare modrosti, ki nam med drugim tudi povedo, od kod človek izvira in kako se je razvijal. Zavedati se moramo, da je zgolj materialistično znanje povsem neustrezna popotnica za sodobnega človeka. Bomo hitro videli, zakaj.Danes je človek popolnoma zazrt v zunanji svet, ki ga obravnava kot edino resničnega, objektivnega, vse kar se dogaja v notranjosti pa je nekaj neoprijemljivega, subjektivnega, izmuzljivega, neznanstvenega. V takšno miselnost smo se pustili zapeljati, ker je bil – in je še – mik tehnologije, ki prinaša privlačne prednosti in užitke, zelo močan. Toda mi smo se s tem oddaljili od svojega duhovnega bistva, se prepustili posvetnim užitkom in pozabili na svoje dušno poslanstvo na tem planetu. S tem se je zgodilo nekaj zelo tragičnih stvari, med katerimi je najhuje to, da smo se iz brezčasnega, kozmičnega bitja neverjetnih potencialov – iz duše torej – prelevili v minljivo, nemočno, od tisočih stvari odvisno fizikalno bitje, v bistvu predmet, ki s smrtjo svojega telesa ugasne in izgine. A to je tragična zmota in groteskna omejitev. O tem bomo še govorili v naslednji oddaji.

To, o čemer smo prejle modrovali, se očitno dotika človeških vrednot: danes smo zunanje, materialistično usmerjeni, torej orientirani na materialistične vrednote, na tisto, kar je pomembno v materialnem svetu: bogastvo, moč, uspeh, in s tem na najpomembnejše orodje, ki vodi k temu in to omogoča: denar. Denar, abstraktna stvar, je tako postal gibalo in kri civilizacije, motiv, brez katerega se vse ustavi in nič nima smisla. Da ne bo pomote: denarja je sporen le kot sredstvo za manipulacijo, ki ustvarja delitve, vodi v vojne in daje nepojmljivo moč ozkim elitam; je tisto, kar vodi v razkroj

Materialistične vrednote – bogastvo, moč in uspeh – ne morejo pripeljati drugam kot v nasilje, vojne in izgubo svobode. Toda v stvarstvu obstajajo sile Izvora, ki človeka od tega odvračajo. Odvračajo nas tako, da izkustveno dojamemo, kako relativno vrednost imajo bogastvo, moč in uspeh – s tem, da nam je vse to skozi naravne katastrofe, udarce in trpljenje to odvzeto. To je torej smisel teh katastrof, ki jih sedaj doživljamo

Postali smo potrošniški avtomati, ki pohlepno hlastajo za nekimi stvarmi, ampak to duše in njene duhovne lakote nikakor ne more potešiti. Če se lahko poistovetimo z dušo – ali se kdaj vprašamo, kaj smo kot duša prišli iskat na ta planet? Smo samo fizično telo ali kaj več? Ali se sploh lahko – ali se znamo obravnavati kot duhovno bitje, ki se zaveda svojih kozmičnih korenin, svoje tesne povezanosti z vesoljem. Si lahko predstavljamo, da vsako noč, ko sanjamo, uidemo omejitvam prostora in časa in doživljamo druge dimenzije, kajti mi smo večdimenzionalno bitje? Ali lahko to dojamemo? Na žalost nas o tem nihče ne pouči, ampak zdaj je prišel čas, ko bo takšno znanje moralo postati neločljiv del nas samih, sicer bomo s tem, ko zavračamo duhovno naravo, kot duhovno bitje preprosto usahnili.

Če se vprašamo, kaj bi utegnile biti prave vrednote, ki vodijo proč od omenjene tragične usode, nam postane jasno, da se te nahajajo na polju, ki se povezuje z našo notranjostjo; na polju duhovnosti torej. To so spoštovanje, razumevanje, sočutje, modrost, ljubezen. Te vrednote, ki podpirajo človekovo dostojanstvo, so lastnost prebujenega duhovnega bitja, ki se zaveda, da smo vsi delčki Stvarnika, ki je koščke samega sebe razpršil po vesolju, da bi doživljali čudesa stvarstva in postopoma spoznavali same sebe, svoj izvor.

Vsi tvorimo eno in edino življenje; napaja ga kozmična zavest, ki napolnjuje vse vesolje. Drugi, druga človeška bitja niso nič drugega kot različni odrazi istega Izvora, iz katerega izhajamo mi sami. Resnična ljubezen do sočloveka lahko temelji le na zavedanju, da smo vsi otroci istega kozmičnega očeta.  Vem, to so zahtevne, težko razumljive izjave za človeka, ki je omejen le na materialnost. A vsak človek, ki se odpre duhovnim spoznanje, se skozi mistična izkustva, skozi meditacijo, lahko dokoplje do njih.

Poglejte – vesolje, ki ga ne bi nihče opazil, ne bi imelo nobenega smisla. Prepričan sem, da je Stvarnik materialno vesolje ustvaril kot peskovnik v polju duhovnega, in služi za to, da se duhovna bitja – kot je človek – razvijajo, krepijo svojo zavest in se tako plemenitijo in približujejo idealu, iz katerega izhajajo. Religije so to spoznanje izkrivile, a duhovno osveščen človek lahko najde pravo pot.

Premisleki, ki smo jih nanizali doslej, nas vodijo v precej nepričakovani smeri. Vodijo nas k spoznanju, da ima prihodnost samo civilizacija, ki se zna odpreti svojemu kozmičnemu, duhovnemu bistvu. Materialnost je zgolj ena od pomembnih lekcij na poti duhovnega razvoja. Pomembna je zato, ker se z njo odlepimo od svoje utopljenosti v kolektivnem in postanemo individualna, samostojna bitja s svobodno voljo, ki lahko prosto ustvarja odnose z drugimi in ustvarja lastne predstave o svetu. Nekoč so se namreč ljudje čutili kot lutke na vrvicah, ki jih upravlja Bog. Po zaslugi materializma smo se od tega odlepili in postali samostojna bitja, ki lahko upravljajo sami sebe. A v lekciji materialnosti smo se izgubili in pozabili, da smo delci enega Stvarnika; pozabili smo, da smo kozmična bitja, ki naj bi na tem planetu živeli kot skrbniki planeta, in delovali v dobro vseh in ne le sebe.

Vsakdo, ki ne deluje v dobro vseh, deluje kot parazit, ne prispeva k izpolnitvi kozmičnega načrta in mora na dolgi rok propasti. To je kapitalno spoznanje, ki spremeni vse.

Za napredek torej nujno potrebujemo novo znanje, ki utrjuje omenjene vrednote in širi zavest o našem duhovnem bistvu. To nam omogoča preseči zgolj materialni okvir. V nas je prisoten strah pred novim in nekakšen odpor do teh tem, saj smo se od tega precej oddaljili. Strah je silno pomemben moteč dejavnik; je kot kuga, ki pesti človeštvo. Z njim se bomo spoprijeli v naslednji oddaji.

 

Druga oddaja: Strah je grobar človeka in družbe

Zvočni zapis oddaje (z dne 30.9.2023)

 

V prvi oddaji ciklusa Človek na razpotju – stopiti v svetlobo smo govorili o tem, kakšne so primerne poti za izgradnjo čvrstih temeljev nove družbe, ki vodi človeštvo na pot blagostanja, sožitja in miru. Naš gost Zoran Železnikar bo tokrat spregovoril o pomembnem motečem dejavniku, ki kot kuga pesti človeštvo – strahu.

Morda ste si zastavili vprašanje: »Kaj pa nam lahko novega povedo o strahu, saj ga vsakdo pozna.« Vendar pa bi se ustreznejše vprašanje glasilo: ali so nas v času šolanja o tem fenomenu kje temeljito poučili? Dejstvo namreč je, da nas o tem ne učijo praktično nikjer, čeprav nam strah menda pobere več kot polovico naše življenjske energije. Ali ste se kdaj vprašali, koliko vaših dejanj je posledica strahu? Če bi iskreno odgovorili na to vprašanje, bi bili presenečeni.

Strah nas spreminja v nemočna, manipulaciji prepuščena bitja, ki izgubijo svojo razsodnost. Postal je kot naša senca, ki nas spremlja povsod in pozabili smo, da je to nekakšen rabelj v nas, ki nam vedno znova potiska glavo na tnalo.

Pred mnogimi leti sem dobil preblisk, da bo strah v prihodnosti postal tako obremenjujoč dejavnik, da bo grozil uničiti civilizacijo. Rekel sem si, da je to treba na vsak način preprečiti in sem začel ta fenomen poglobljeno raziskovati. In tako se je rodil moj knjižni prvenec – knjiga Planet strahu. Po več kot 20 letih se je izkazalo, da so bile moje slutnje pravilne. Tematiko sem kasneje obravnaval na spletni strani prisluhni.si, na kateri sem objavljal tudi članke na različne druge teme in povzetke nekaterih pomembnih knjig. Do današnjega dne se jih je nabralo nekaj sto.

Dobili smo sporočila, da na planetu Zemlja živimo bitja, ki se nenehno izgubljajo v lastnih fantazijah, spominih, teoretiziranju, zmotnih zaključkih in špekulacijah. To naj bi bila ena izmed pomembnih posebnosti človeških bitij na planetu Zemlja, ki nam preprečuje, da bi bili sposobni živeti v sedanjem trenutku – v edini stvarnosti, ki obstaja. Mi se večinoma nahajamo v razmišljanjih o preteklosti ali prihodnosti – in to so labirinti, v katerih na nas prežijo strahovi.

 

Kdo ustvarja strah?

Generator strahu je hiperaktivni um, ki nenehno analizira, tehta, vrednoti, primerja s preteklimi dogodki, kalkulira, kako bi se izognil temu ali onemu, si pridobili prednost, bolje izkoristili položaj … Ko v tem najde nekaj, kar bi ga lahko ogrozilo, se temu z vso pozornostjo posveti in se skuša zavarovati pred tem. Preprosta rešitev je tako – prenehati z vsem tem razmišljanjem, pozornost usmeriti v doživljanje danega trenutka. Treba je preprosto verjeti v dobro, v dober izid. Vse se bo izšlo tako, kot je prav.

Strah je kreacija uma in ne nas samih. To so pravzaprav negativni, travmatični zaključki naših fantazij, ki nas tako okupirajo, da se v njih navadno vrtimo v začaranem krogu. Ustvarjajo zmedo v nas in naš miselni aparat tako obremenijo, da nismo sposobni treznega razmišljanja. Prisilijo nas, da se nenehno soočamo z istim problemom, z isto domislico, to pa nas vodi v samopomilovanje in samopohabljanje. Bistveno je to, da so v tem prisotna čustva, ki jih v tem primeru uporabljamo v lastno škodo.

Običajno se zgodi, da je predstava o tem, kaj se bo ob uresničenju strahu zgodilo, mnogo bolj travmatična kot tisto, kar se ob morebitni uresničitvi dejansko zgodi. Že to dejstvo nam govori, da se s strahom nima smisla obremenjevati.Strah ima korenine v našem pomanjkljivem zavedanju sebe, v nepoznavanju naše božanske narave, v naši duhovni neosveščenosti. Človek, ki se zaveda svoje povezanosti z Izvorom, ima povezavo z neizčrpnim bogastvom modrosti in ljubezni, česar je seveda deležen, če se zaveda svojega duhovnega bistva. Zato strahu ne podlega. Kako bi le: ljubezen, povezana z modrostjo, je najmočnejša sila, ki obstaja. V zgodovini se je vedno znova pokazalo, da so bojevniki, ki imajo trdno vero, neustrašni in nepremagljivi borci. Tako se je izkazalo, da je vera lahko zelo močan potencial in branik pred strahom. Vero še veliko bolje seveda lahko nadomesti znanje.

 

Zgodovinsko ozadje

Poglejmo si nekoliko zgodovinsko ozadje: strah se je pojavil takrat, ko je človek stopil v svet dualnosti, ko se je začel zavedati samega sebe in mu je bila dana svobodna volja. Ko sta Adam in Eva jedla sadove prepovedanega drevesa, sta bila s tem pregnana iz Raja. Utrgano jabolko simbolizira dogodek preusmeritve njune absolutne pozornosti z Boga nase. Kača (ki simbolizira Satana), jima je namignila, da Bog ni najpomembnejši. Tako se je rodil dvom v Božjo veličino in ustvarjen je bil temelj nespoštovanju, pohlepu in drugim fenomenom ob domnevi, da lahko človek sam postane center stvarstva in se enakopravno kosa z Bogom. To pa je uničilo koncept enega centra in stvarnost razdelilo na dva svetova: na človekov notranji svet in na božji svet zunaj njega. In takrat se je pojavil ego – zavest o sebi.

Človek je nenadoma postal odvisen od lastnih sposobnosti. Rodil se je – strah kot čustveni nasledek dvoma in nezaupanja v lastne sposobnosti. Izid dogodkov ni več odvisen od Vsemogočnega, in kar je še posebno pomembno – energijo je potrebno zagotoviti z lastnimi napori. Uspešen razplet dogodkov je vprašljiv, riziko in možnost neuspeha pa prinašata strah.

Potrebno je bilo nekakšno varovalo ali orodje, ki bi ob dejanju, neskladnem z božjo voljo, odvračalo od nezakonitega obnašanja. To je bilo dano človeku skozi mehanizme dvoma, nezaupanja in strahu, ki so med seboj povezani. To pa je pozitivna plat tega neljubega fenomena.

Strah je po drugi strani mehanizem, ki določena spoznanja zavre ali odloži, s tem pa pot do spoznanja postane mnogo bolj ovinkasta in morda bolj zanimiva.

Pomembno je ozavestiti, da je strah dandanes prevladujoče orodje manipulacije s celotnim človeštvom. Tisti, ki so nekoč ustvarjali vojne, ki so vir ogromnih dobičkov, so z leti spoznali, da za to, da človeka okupiraš in zasužnjiš, ne potrebuješ nikakršnega fizičnega orožja. To mnogo elegantneje in ceneje storiš z načrtnim vcepljanjem strahu. To je med prvimi preizkusil Hitlerjev propagand-minister Goebels, ki je v propagandne namene začel uporabljati takrat še nove radijske in filmske medije in tako v celoti sfanatiziral nemški narod. Dandanes pa so šle stvari tako daleč, da se upravičeno sprašujemo, ali so se strašljivi dogodki, o katerih poročajo mediji, zares zgodili. Ali niso morda samo – medijska propaganda za strašenje ljudi. Prikazujejo nam namrež že lažne tridimenzionalne, holografske tvorbe v zraku (na primer kite, ki plavajo v zraku), ki so tako prepričljive, da jih ne znamo ločiti od naravnih. Tehnologija za to se imenuje Blue beam.

V zadnjih desetletjih, posebno od 11/9/2001, je strah tako rekoč eksplodiral. Pri vseh travmatičnih dogodkih gre za vcepljanje močnega, celo smrtnega strahu, ki človeka povsem paralizira in onesposobi: spomnimo se – najprej je svet preplavil svetovni terorizem, pripisan »islamskim ekstremistom«, nato se je zrušil finančni sistem, ki je spravil na boben številna uspešna podjetja. Plandemija »silno nevarnega virusa« je povzročila smrtni strah in nerazumna množična zapiranja ter nezaslišano teptanje človeških svoboščin. Ukrajinska vojna je zapretila z jedrskim spopadom in energetsko krizo, v zadnjem času pa se je sprožil cel niz vremenskih katastrof, ki jih pripisujejo »globalnemu segrevanju«. Dodajmo še ogromno množico požarov (ali požigov) neverjetnih razsežnosti in intenzivnosti, ki pa jih nihče ne obravnava kot generatorje segrevanja. Ali ste pomislili, da je vse to del načrta, imenovanega »globalni reset«, s katerim nas želijo zmehčati, da bomo pristali na čisto vse, kar si bodo izmislili globalisti?

Ob vsem tem se moramo vprašati: Ali smo zaradi strahu, ki nam ga načrtno vcepljajo masovni mediji in politika, resnično pripravljeni žrtvovati svojo svobodo in človeško dostojanstvo?

Najmočnejši strah je seveda strah pred smrtjo, ki marsikomu pomeni popoln konec, dokončno izginotje sebe kot zavestnega bitja. To pa je trditev, ki velja le, dokler zanikamo dušo in se istovetimo s fizičnim telesom. A mi v resnici nismo fizično telo, temveč zavestna duša, nekaj nematerialnega torej, kar ni obremenjeno z zakoni fizičnega sveta.Da bi se odlepili od smrtnega strahu, zadostuje preprost premik k spoznanju, da je smrt le dogodek v brezčasnem življenju duše. Vsa stara ljudstva so vedela, da se duša po smrti napoti v duhovni svet, od koder se po določenem času zopet vrne v fizično stvarnost in se utelesi v novo bitje, v novo telo, ki potrebuje »kočijaža«, če se smem tako izraziti, in tako nadaljuje svojo pot duhovne rasti. Nauk, ki govori o tem, se imenuje nauk o reinkarnaciji, o krožnem utelešanju duše, in je bil do drugega cerkvenega koncila v Konstantinoplu, leta 553, vključen v krščanske evangelije. Z izbrisom teh navedkov iz Svetega pisma človek ne ve več, da še malo ni vseeno, kako etično živiš svoje življenje, saj bo tvoja duša v naslednjem življenju zaradi zakona karme morala poplačati svoje grehe in napake. Tako pa je Cerkev s prodajanjem odpustkov za grehe lahko dobro zaslužila. Prizadevanje za čisto življenje je izgubilo svoj pomen. Brez zavesti o neprestanem dušnem izpopolnjevanju skozi krog rojstev in smrti ni pravega motiva za to.

 

Kako se spopasti s strahom?

Izkaže se, da je strah vedno nekaj pretiranega, nerealnega; je laž, ki ji nasedamo, ker imamo premalo znanja in preveč fantazije. Rešitev je torej v manj fantaziranja in v dodatnem znanju.

Ljudje z močnim egom se morajo spopadati z več strahovi, ker so ves čas na preži za obrambo svojega prav in svoje dominantne vloge.

Takoj, ko se strah pojavi, se lahko potolažimo tako, da si povemo, da smo pravkar zabredli v neko lažno predstavo, ki se ji je najbolje izogniti.

Strah pred smrtjo se umakne, ko si dopovemo, da nesmrtna duša ne more umreti; smrt je le prehod v drugo stanje bivanja, v katerem fizično telo ni potrebno. Da bi brezčasna duša živela le eno samo življenje, bi bila neznanska potrata.

Strah pred bolečino zbledi, ko vemo, da sta bolečina in trpljenje dva povsem ločena pojma. Lahko imamo bolečino, a ne trpimo, ker jo sprejmemo kot nekaj neproblematičnega.

Strah pa lahko tudi transformiramo, v ustvarjalnost. Najbolje z meditacijo. Vse metode transformacije strahu temeljijo na pozornem opazovanju strahu, brez običajnih reakcij, bežanja, popuščanja ali umikanja; gre zgolj za opazovanje in sprejemanje. Sledi usmerjanje pozornosti na center, od koder prihaja občutek. V tretji fazi pridemo do spoznanja, da gre pri vsem za konstrukt uma in ne za objektivno danost, v četrti fazi pa izvedemo transformacijo energije.

Obstaja tudi čisto preprosta metoda za spopad s strahom, lahko bi ji rekli metoda »pa kaj«: takoj ko se pojavi misel na neugodno konsekvenco, na grožnjo oz. nevarnost, si lahko rečemo: »Pa kaj potem? Če se bo zgodilo, to zagotovo potrebujem – za svoj napredek!« In se s tem ne ukvarjamo več. Preprosto verjamemo v dobro, v dober izid.

Pomemben napredek dosežemo, ko se pri spremljanju medijev izogibamo vsem oddajam, ki v nas netijo strah.

Ko se naučimo strah obvladati, manipulacije z nami niso več mogoče. To pa je cilj, za katerega se je vredno potruditi.

 

Tretja oddaja: Znanje je pogoj napredka

Zvočni zapis oddaje (z dne 7.10.2023)

 

V drugi oddaji ciklusa Človek na razpotju – stopiti v svetlobo smo govorili o strahu, ki je ena največjih nadlog človeka in človeške družbe. V tretji oddaji se bomo posvetili enemu poglavitnih razlogov za strah – pomanjkljivemu znanju. Napredek v znanju in kakovosti življenja ter znanosti je možen le ob nenehnem preverjanju obstoječega znanja in usmeritev, v popravljanju napak v znanstvenih konceptih in družbenih mehanizmih, ki nikoli niso popolni. Še misel z Ljudske univerze Kranj: Če se nisi pripravljen učiti, ti ne more nihče pomagati. Če si se odločil, da se boš učil, pa te nihče ne more ustaviti.

Verjetno ni nikogar, ki bi podcenjeval pomen znanja za napredek človeka in družbe. Ko se družba znajde v začaranem krogu zastarelega znanja, mora napraviti preboj na višji nivo ali pa propade. Vzporedno z višjo ravnjo znanja se zvišujejo tudi vrednote. Da smo dosegli točko, v kateri z obstoječim znanjem ni rešitve, priča dejstvo, da opažamo rušenje naravnih sistemov, nedelovanje družbenih mehanizmov, rast bolezni, spolne deviacije, vse večje stiske prebivalstva … Očitno marsikaj, kar mislimo in delamo danes, ni ustrezno; številni koncepti, ki  jih imamo za pravilne, so napačni. Naj so nam bili vsiljeni ali ne, važno je, da se opremo na zdravo logiko in jih izpostavimo kritičnemu dvomu in skrbnemu preiskovanju.

Če se iskreno, brez olepševanja, z vso skrbnostjo in resnicoljubnostjo lotimo preiskovanja različnih področij življenja in znanosti, smo lahko presenečeni, koliko neustreznih stališč gradi temelje naše civilizacije. In koliko napačnih usmeritev zasledujemo. Napačnih je cela vrsta pomembnih izhodišč, na katerih temeljimo tako osebno kot kolektivno življenje. Potrebna je temeljita prevetritev znanja in vrednot. Napačen je celo odnos do pojma »kriza«, ki jo pojmujemo kot nekaj negativnega, slabega, rušilnega; toda to je le ob površnem pogledu. V resnici so prav krize generator napredka, ker rušijo nedelujoče in omogočijo očiščenje, katarzo.

Predstavljamo si, da naša družba temelji na znanosti in demokraciji, a to je le videz, s katerim so zadovoljni tisti, ki so površni pri doživljanju in obravnavanju stvarnosti. Za lepo kuliso se skriva marsikaj, kar si še kako zasluži pozornost in skrb.

V tem besedilu se bomo posvetili stvarem, ki so povezane z znanostjo in našim načinom življenja. Pogledali bomo tudi v ozadje družbenega dogajanja in se dotaknili nekaterih t.i. »resnic«, ki se po natančnejšem vpogledu izkažejo za vse kaj drugega.

Na zahodu smo danes predvsem verniki znanosti, ki naj bi bila nezmotljiva in neodvisna. Na sedanji ravni razvoja je dobiček – in ne resnicoljubnost – nesporno gonilo skoraj vsega delovanja; brez dobička ni motiva in vse prej ali slej ugasne. Tudi znanost je žal postala služabnica kapitala. Že desetletja se napredno znanje zadržuje v rokah plačnikov raziskav, to pa so predvsem velike korporacije, ki obračajo celo več kapitala kot manjše države. S tem pa se pri njih kopiči tudi moč. Industrijski lobiji imajo tako velik vpliv na politiko, da se ne zgodi nič, kar ni v njihovem interesu.

Spomnimo se, že John F. Kennedy je pred 60 leti svaril pred naraščajočim vplivom »vojno-industrijskega kompleksa« (VIK), ki se je že takrat polaščal vzvodov oblasti. Po njegovem atentatu o nevarnosti tega VIK , ki ga danes imenujemo »globoka država«, »globalna oligarhija«, globalisti ali še kako drugače, ni bilo več govora. Zakaj ne? Ker se je hitro polastil vseh medijev. V nekaj desetletjih je prerasel vse okvire, v njihovih rokah je vse svetovno bogastvo in gospodarstvo ter vse finance, preko katerih imajo v rokah tudi vse vzvode oblasti.

Vprašamo se lahko, ali je v interesu globalistov, da bi široka človeška populacija razpolagala z naprednim znanjem. Odgovor je: NE. Dobički lahko rastejo samo, če je človek neuk, neinformiran, nemočen in šibkega zdravja, če se izdelki kvarijo, če se ljudi vzgaja v dobre potrošnike, ki kupujejo tudi tisto, česar ne potrebujejo. V trezorjih je kopica revolucionarnih izumov – med njimi tudi številni Nikole Tesle, ki bi človeštvo na mah odrešili energetske stiske. Ali ste vedeli, da je že Tesla preizkušal avto na prosto energijo, se pravi, da je energijo črpal iz etra? Ob tem se sedanja prizadevanja za zeleno energijo, ki ustvarjajo ogromne količine odpadkov, zdijo naravnost smešna. Človeštvo je seveda mnogo laže nadzirati, če je človek skoraj povsem okupiran s skrbjo za svoje preživetje, v bornem preostanku časa pa skrbi za svoje razvedrilo. Čas je, da se prenehamo slepiti: Že davno bi se lahko odlepili od uporabe fosilnih goriv, če to ne bi  bilo v navzkrižju z interesi globalistov.

V čigavih rokah je svet?

Morda ta informacija še ni prodrla do vas: že pred nekaj leti so neodvisni raziskovalci  obelodanili informacijo, da je vse svetovno gospodarstvo v rokah treh gigantskih družb, med katerimi prednjačita BlackRock in Vanguard. Lahko nam je jasno, da se vsa globalna politika odvija v skladu z njihovimi interesi. V rokah imajo tehnologijo, mnogo napred­nejšo od tiste, ki je poznana javnosti. Za primer: zgolj v zadnjih 20 letih je bilo izdanih kakih 150 patentov s področja obvladovanja in ustvarjanja vremena ter geoinženiringa. Skrito javnosti seveda.

Že desetletja so v uporabi t.i. HAARP sistemi, ogromna antenska polja, danes jih je po vsem svetu že okrog 50, ki bruhajo v atmosfero gigavate energije. Javnosti ni pojasnjeno, zakaj to počno. Če bi šlo za koristno delovanje, tega zagotovo ne bi prikrivali. Toda takšna količina energije, usmerjena na primerne točke, lahko povzroča katastrofalne vremenske in geotektonske učinke. Prikrivajo nam, da so na satelitih instalirana laserska orožja velikih moči, ki lahko z velike razdalje uničujejo cilje na Zemlji. Govorijo o DEW, Direct Energy Weapons. Z njimi zlahka netijo požare na zemlji. Kot vemo, se je obseg požarov v zadnjem letu grozljivo povečal. Na družbenih omrežjih najdete posnetke, kako z droni, laserskim ter plazemskim orožjem netijo požare.

Kdor se pozorno zazre v nebo, lahko opazi, da sta na nebu dve vrsti oblakov – vodni in prašni, ki se jasno razlikujeta. Prašni so posledica t.i. chemtrails, kemičnih sledi za posebnimi letali, ki v atmosfero sipajo ogromne količine prašnatih snovi. Skušajo nas slepiti z izjavami, da so to običajne sledi za letali, a to nikakor ne drži, kajti ti prašni delci končajo na tleh, kjer jih je mogoče meriti. Med njimi je med najpomembnejšimi aluminij v nanodelcih, sledita mu barij in stroncij in še vrsta drugih nevarnih snovi, pa tudi bakterije in drugi biološki materiali.  Količina aluminija v zraku 10.000-krat presega dovoljeno mejo. Znano je, da je aluminij krivec za luknje v spominu, demenco, Alzheimerjevo bolezen in še marsikaj; to so bolezenske tegobe, ki so po vsem svetu v neverjetnem vzponu. Aluminij zmanjšuje tudi plodnost prsti.

Ob teh informacijah, ki so javnosti seveda prikrite, se resnično lahko vprašamo, ali so množične vremenske in geološke katastrofe, ki jih zadnje čase doživljamo, normalni vremenski pojavi. V nekaterih državah, ki so dojele, za kaj gre, oklevajo z uporom, saj se zavedajo, da je uporno državo danes preprosto kaznovati. Potreben je upor širših razsežnosti.

 

Mit o globalnem segrevanju

Druga pomembna problematična teza je globalno segrevanje, ki naj bi ga s svojimi CO2 izpusti povzročal človek. Že vrsto let se vrstijo protesti resnicoljubnih znanstvenikov, ki to tezo odločno zavračajo. Ta teza stoji na zelo trhlih temeljih. Poglejmo si le preprosto dejstvo: delež CO2 v atmosferi predstavlja le nekaj promilov, torej tisočink. Tudi če se ta količina drastično poveča, to še vedno ne predstavlja velike težave, glede na to, da je bila v daljni preteklosti količina delcev CO2 neprimerljivo večja, kar je povzročilo bujno rast vegetacije. Danes je celo že zelo blizu spodnje meje, ki še omogoča fotosintezo. Če se še nekoliko zniža, bo fotosinteza onemogočena, kar pomeni, da bo naš planet postal neprimeren za življenje. Znanstveniki, ki si upajo to javno povedati, so zasmehovani in izgubijo delo.

V zvezi z globalnim segrevanjem so uvedene t.i. okoljske kvote, finančni instrument, s katerim je mogoče v hudo finančno stisko spraviti tudi največje države. A to še ni vse: pod pretvezo pretiranih CO2 izpustov napovedujejo vpeljavo absurdnih restrikcij za prebivalstvo, kar bi korenito spremenilo naše življenjske navade: prepoved uporabe vozil z motorji na notranje izgorevanje, prepoved potniškega letalskega prometa, prepoved kurjenja s trdimi gorivi in še marsikaj, brez ustreznih alternativ. Vse to sestavlja Agendo 2030. Pod to krinko je možno vpeljati tudi številne druge restrikcije za prebivalstvo, denimo zapiranje ljudi v »15-minutna mesta«, ukinjanje klavne živine in pobijanje domačih živali, ki naj bi bili prav tako škodljivi onesnaževalci okolja.

Namere, ki nam utegnejo v prihodnosti močno otežiti življenje, so vpeljava digitalne identitete, digitalnega denarja in ukinitve gotovine v plačilnem prometu. Večina se ne zaveda, kaj bi to pomenilo: digitalna identiteta bi omogočila, da nas oblast sledi pri vsakem dejanju in gibanju – vstopu v trgovski center, kino, gledališče, avtobus… in nam bi to, če ne bomo dovolj »lojalni«, npr. necepljeni, preprečila. Z uvedbo digitalnega denarja bi našo lojalnost oblastem lahko nenehno preverjali in pogojevali vsak naš nakup. Oblast bi lahko tudi samovoljno omejevala uporabo našega računa ali nam ga preprosto zamrznila, če ne bi izpolnjevali njenih kriterijev. To predstavlja nezaslišan udarec svobodi življenja, kakršnega poznamo sedaj, in tudi uničenje človeškega dostojanstva seveda.

Spodbujanje in navduševanje prebivalstva za nakup električnih avtomobilov, ki še zdaleč niso »zeleni«, ima tudi svojo skrito plat. Imajo mnogo bolj omejen doseg kot klasična vozila, obenem pa jih je zelo preprosto nadzorovati in po potrebi tudi na daljavo onemogočiti.

 

Globalna ponastavitev

Če smo menili, da družbo vodijo in upravljajo v skladu z načeli znanosti in demokracije, smo se nedavno morali soočiti s svojo zmoto. V času koronske krize je prišlo do takšnega omejevanja osebne svobode in teptanja človekovih pravic, kakršnih si še leto prej nismo mogli predstavljati. Človek se vpraša, kako jim je to uspelo? Odgovor smo izvedeli že v prejšnji oddaji: z načrtnim, sistematičnim in zelo intenzivnim vcepljanjem strahu.

Klaus Schwab, predsednik Svetovnega gospodarskega foruma, že nekaj časa odkrito govori o »globalnem resetu« in vpeljavi »novega svetovnega reda«, ki bo bržkone čisto nekaj drugega kot si predstavljamo. Pomenljiva je njegova izjava: »Imeli boste nič in boste srečni«. Za tem se skriva namera po razlastitvi prebivalstva in vpeljavi UTD, miloščine za »nekoristne jedce«, kakršni bomo postali, ko nas umetna inteligenca in robotizacija oropata delovnih mest. Da bomo na to pristali, nas je potrebno ustrezno zmehčati; tu igra vlogo zgoraj omenjeno vcepljanje krivde za drastično spremembo klime zaradi izpuščanja CO2.

Pomembno se je zavedati, da bodo za uvedbo družbenih sprememb, na kakršne sicer nikoli ne bi pristali, nanizali vrsto privlačnih, na prvi pogled smiselnih argumentov. Velik del javnosti žal naseda leporečenju politikov in medijev, ki jih podpirajo, saj smo naučeni, da namesto nas odločajo strokovnjaki, češ da mi za to nimamo ustreznega znanja.

Številne kamere, ki se po mestih hitro množijo, pričajo o tem, da je prebivalstvo izpostavljeno vse večjem nadzoru. Čedalje več je tudi 5G anten in sistemov, ki nas zasipavajo z mikrovalovnim sevanjem. Zdaj se mu že praktično ni mogoče izogniti, saj so montirani že v obcestne svetilke. Na tem mestu raje ne bom govoril o tem, kako je z EM sevanjem možno vplivati na mišljenje, občutje in zdravje ljudi. Dobro poučeni trdijo, da je EM orožje – orožje nove dobe, ki je toliko učinkovitejše, ker o njem ne vemo skoraj nič. Marsikdo se v zadnjem času sprašuje, od kod vrtoglavica, piskanje v ušesih, nenehna utrujenost, bolečine po vsem telesu in podobno. Če živi v bližini antenskega stolpa, se o tem velja zamisliti.

Svoboda ni zastonj

Predstavljene informacije so, verjamem, marsikoga presenetile, a predstavljajo le bežen vpogled v aktualno dogajanje in razmere v svetu. Seveda je to skrito očem javnosti, ki zaupa javnim medijem in se ne poglablja v skrito ozadje stvari in dogodkov; poskrbljeno je, da naša pozornost preusmerjena drugam, k nepomembnim stvarem. Vse predstavljeno temelji na številnih objektivnih in verodostojnih virih, ki jih je vse več. Nekritično javnost se od njih odvrača tako, da se jih ožigosa kot vire teoretikov zarote. Ali je že kdo kdaj skušal prikriti laži? Vedno je na udaru samo resnica.

Kar se resnično dogaja v svetu, je vse kaj drugega kot izvemo iz medijev. Nekateri pravijo, da poteka globalna informacijska vojna, ki je pravzaprav vojna, v kateri skušajo okupirati našo zavest.

Kdor si predstavlja, da v prihodnosti lahko računamo s podobnim nivojem življenja, kakršnega smo vajeni, dela račun brez krčmarja. Stari svet se ruši, za kakršenkoli napredek pa si bomo najprej morali naliti čistega vina in razjasniti, kakšne so dejanske razmere, kam nas vodi globalna politika in kakšni so njeni skriti nameni.

Zelo pomembno je, da se v javnosti za obravnavane teme zbudi zanimanje. Gre za teme, ki zadevajo prihodnost vsakogar od nas. Prihaja čas, ko se bomo za ohranitve človeškega dostojanstva in svobode posameznika morali resno angažirati.

 

 

Četrta oddaja: V znamenju napredka

Zvočni zapis oddaje (z dne 14.10.2023)

 

V prvih treh oddajah smo se soočili z nekaterimi nakopičenimi problemi družbe in vprašanji, ki se dotikajo vrednot človeka. Posvetili smo se fenomenu strahu, ki je eden izmed najbolj perečih dejavnikov sodobnega človeka. V pričujoči oddaji bomo skušali podati nekaj razmišljanj in smernic za prenovo družbe.

Ne delajmo si nikakršnih utvar: prenova družbe je zahteven in dolgotrajen proces. Prenoviti miselnost ljudi je bistveno teže kot zamenjati tehnologijo. Proces prenove bo trajal leta in desetletja, lahko pa ga pospeši kaka kataklizma, ki bi omogočila hitrejše duhovno dozorevanje človeka. Ko človek ostane brez vsega, hitro dojame, da je medsebojna solidarnost lahko pogoj za preživetje. Prenova je tako kompleksen proces, da je na hitro možno le bežno nakazati smeri, v katere je treba usmeriti napore. Ne bom se trudil z nasveti, raje bom pokazal na probleme, ki nas pestijo. Poskusil bom z vprašanji pokazati, kje bi veljalo vpeljati spremembe in dati pri tem nekaj namigov. Seveda prenova poteka na več področjih hkrati in se prepleta.

Najprej se vprašajmo, ali je potreben odmik od sedanjega možno izpeljati brez družbene katarze – očiščenja družbe? To pomeni pri posamezniku povzročiti odmik od sebičnosti, pohlepa in agresivnosti; to pomeni kot najvišje vrednote ustoličiti človeško dostojanstvo, svobodno življenje, sočutje, poštenost, pomeni dati prednost skupnim ciljem pred osebnimi cilji.

Ali lahko nadaljujemo brez poštenih ljudi na odgovornih položajih, brez neodvisne znanosti, poštenega zgodovinopisja, ničelne tolerance do korupcije?

Ali lahko še naprej pristajamo na sedanji tip t.i. demokracije, kjer poteka nenehen strankarski boj za oblast? Je v redu, da so vzvodi upravljanja v rokah političnih karieristov, ki jim je malo mar za dobrobit družbe? Smo pozabili, da so naši pra-pradedje ustoličevali svoje kneze tako, da so jih lahko kadarkoli odpoklicali, uresničevati pa je moral sklepe sveta modrecev?

Ali je smiselno vztrajati v vojaški zvezi, ki doslej ni rešila niti enega mednarodnega konflikta, pač pa se usmerja k ciljem, ki niso usmerjeni v zagotovitev miru?Drugi sklop vprašanj zadeva naš odnos do okolja.

 

Odnos do okolja

Ali lahko še naprej toleriramo vse vrste zastrupljanja človeka in narave – kemično zapraševanje (chemtrails), ali lahko še naprej trpimo vremenske in geofizične katastrofe, ki so umetno ustvarjene? Ali se lahko sprijaznimo z EM grožnjo, kakršno prinaša 5G tehnologija, HAARP sistemi, laserska, plazemska in neposredna energijska orožja (Direct Energy Weapons), ki sploh niso bila predstavjena javnosti?

Ali smo sposobni napraviti odmik od potrošništva, ki naravno okolje spreminja v umazano smetišče, prekomerno troši naravne vire in človeka peha v ekonomsko suženjstvo? Je nenehna gospodarska rast kaj drugega kot rakasto tkivo, ki slednjič ubije človeka?

Ali lahko pod vodstvom multinacionalk še naprej podpiramo klasične metode kmetovanja, ki zastrupljajo zemljo, vodo in človeka, čeprav je znano, da z biodinamičnim kmetovanjem dosegamo bistveno boljše rezultate brez vseh strupov in gensko spremenjenih organizmov?

Ali lahko še naprej verjamemo zgodbicam, da je človek z izpusti CO2-ja glavni krivec za globalno segrevanje, čeprav ta teza ne zdrži najosnovnejšega preizkusa. Se lahko soočimo z dejstvom, da so segrevanje in vremenske kataklizme večinoma umetno povzročene, s HAARP sistemi, netenjem požarov, z vremenskimi orožji?

Smo uspeli dojeti, da je električna energija iz t.i. obnovljivih virov še ena zvijača, ki nas vodi v slepo ulico? Zakaj ne bi uporabili tehnologije črpanja elektrike iz atmosfere, iz proste energije etra (zero point energy), kar je propagiral že Nikola Tesla? Ukinjanje fosilnih goriv brez napredne tehnologije za pridobivanje energije je le še ena od zvijač, ki nas potiskajo v vse večje stiske.

 

Suverenost

Kdor si domišlja, da je možno govoriti o suverenosti naroda brez suverenosti na področju financ, in davkov, brez samooskrbnosti na različnih področjih – predvsem na področju proizvodnje hrane in energije, dela račun brez krčmarja.

Očitno je, da smo bili – govorim o celotnem planetu – potisnjeni v ekonomsko suženjstvo zaradi absurdnega zadolževanja, ki je naprtilo nacionalnim gospodarstvom nevzdržno težko breme. Iz zgodovine poznamo primere, ko so manjše družbe z izdajo paralelnega denarja v kratkem času napravile fantastičen napredek – ker je denar resnično služil ljudem in ne bankirjem. Obdržati kontrolo nad denarjem in bankami v svojih rokah je ključnega pomena za nacionalno ekonomijo.

Obstajajo družbe, kjer je obrestovanje denarja – in s tem veliki dobički posameznikov, prepovedano. Dobro vemo: kdor kontrolira tok denarja, kontrolira politiko in vse gospodarstvo.Področje financiranja posameznih delov družbe je problem, ki ga v novejši zgodovini še ni uspelo zadovoljivo rešiti nobeni državni tvorbi. Politika si pridržuje svobodo, da samovoljno odloča, koliko denarja bo šlo za kulturo, znanost, izobraževanje in podobno. Antropozof Rudolf Steiner je že pred stoletjem predstavil koncept socialnega tričlenstva, ki ta problem ustrezno rešuje. Gre za koncept, pri katerem v gospodarstvu sledijo načelu bratstva (sodelovanja), v politiki in pravu načelu enakosti vseh ljudi, v kulturi, znanosti, izobraževanju in religiji pa svobodi. Svobodo, ki bi morala vladati na področju duha, zdaj izkoriščajo v svoj prid politiki. Pri iskanju boljših družbenih rešitev bi se resnično lahko naslonili na modrost naših prapradedov iz časa ustoličevanja slovenskih knezov. Služenje interesom ljudstva in ne posameznikov, ter odpoklic tistih, ki temu ne sledijo, je temeljno načelo, ki bi moralo biti v celoti spoštovano.

 

Medicina

Poglejmo na področje medicine. Ni težko opaziti, da je dandanes človek veliko bolj podvržen številnim boleznim kot nekoč. Medicina je podrejena diktatu farmacevtskih velikanov. Ali smo se morda vprašali, kakšne gigantske dobičke so kovali farmacevtski koncerni v času zadnje plandemije? Ali smo seznanjeni z dejstvom (o tem mediji, ki so v rokah globalistov seveda ne poročajo), da je po cepljenju presežna smrtnost v večini držav sveta skokovito narastla? Ali lahko verjamemo cepivom, za katera nam ne razkrijejo, kaj se v njih nahaja?

Bomo dovolili, da nam SZO ne samo preprečuje odločati o lastnem telesu, temveč nam vsiljuje pravila življenja, ki krepko zajedajo v človekovo dostojanstvo in svobodo? Je to, da se podvržemo nenehnemu cepljenju, res najboljši način za utrjevanje našega zdravja? Kje je skrb za preventivo, za krepitev naravne odpornosti človeškega telesa? Ali lahko zaupamo medicini, ki skrbi predvsem za to, da bi bil človek – pacient in njena neprestana stranka? Bomo še naprej dovolili, da medicina preprečuje prodajo cele vrste zelo učinkovitih naravnih zdravil in preparatov, ki so bili temelj zdravja naših babic in dedkov.

Nadalje se lahko vprašamo, zakaj medicina ne sproži neodvisnih raziskav o vplivih EM sevanja na človeško telo? Ali dejstvo, da bodo mikrovalovne pečice prežale na nas na vsakem koraku, mirno prezremo?

In nenazadnje, bomo mirno gledali, kako medicina sploh ne reagira ob tem, da nam skušajo prodajati sintetično meso iz žužkov, čeprav je znano, da hitin škoduje človeškemu telesu?In bistveno vprašanje: ali še velja vztrajati v Svetovni zdravstveni organizaciji, ki skuša odkrito vzpostaviti svetovno medicinsko diktaturo in izbrisati suverenost držav?

 

Vzgoja in izobraževanje

Otroci naj bi bili naše največje bogastvo. Pa so res? Poglejmo, kaj se z njimi dogaja, oziroma dovolimo, da se z njimi dogaja. Od malega jih posiljujemo z informacijami in jih dobesedno spreminjamo v pomnilne avtomate, namesto da bi prepoznali njihove darove in talente in poskrbeli, da jih razvijejo. Kako bomo poskrbeli, da se otroci razvijejo v samozavestna, ustvarjalna bitja. Zdaj jim preprečujemo razmišljati s svojo glavo in zaviramo njihov naravni razvoj s popolnoma neustreznimi metodami.

O tem, kako uničujoče deluje digitalna tehnologija na razvoj otroka, je bilo na tem radiu že veliko povedanega. Pa smo že kaj storili tudi v praksi?

V šolah – za zdaj še v tujini – pritiskajo na učitelje, da podajajo nesmiseln, celo absurdne teme – npr. o možnem odločanju otroka o spremembi svojega spola, o masturbaciji, prezgodnjem spolnem življenju in podobno. Bomo res dovolili, da se zrušijo naravni principi in načela, ki so veljali tisočletja in so temelj človeške identitete?

Lahko se vprašamo, kje v šolskih programih otroka poučijo, da je človek v prvi vrsti zavestno, duhovno bitje, ki ima poslanstvo, da se razvije v čutečo, sočutno, plemenito in ustvarjalno osebnost? Kje jim povedo, da je osnovna življenjska naloga v prvi vrsti skrb za svoj duhovni razvoj, za skupno dobro in blagostanje? Kako si predstavljamo, da bo nova družba napredovala v smeri duhovnih vrednot, če pa otroke vzgajamo v popolni materializem? Ne govorim o vzgoji za religijo, govorim o tem, da mora človek v sebi prepoznati plemenito božansko bistvo. Ali ne govori tudi Sveto pismo o tem, da smo ustvarjeni po božji podobi?

Torej se vprašajmo, kako se bomo spopadli s tem perečim problemom sedanje civilizacije – to je z zaslepljenostjo z materialističnim svetovnim nazorom. Na Z je popolnoma prevladal. Človek se s tem iz živega bitja spreminja v snovni predmet, v nepopolno fizično telo. Telo je izpostavljeno celi vrsti omejitev, v nasprotju z dušo, ki je nesnovna in brezčasna. Sploh si ne predstavljamo, kakšna krnitev človeka je to. Ne zavedamo se, da v sanjah nenehno vstopamo v duhovni svet, ki je naš dom, dom duše. Kako drugačen bi bil svet, če bi se človek otresel smrtnega strahu s spoznanjem, da smrt ni dokončen konec temveč le dogodek v življenju nesmrtne duše; prehod v drugo razsežnost bivanja.

 

… in še nekaj malenkosti…

Po temle napornem naštevanju neprijetnih vprašanj, pred katerimi bi najraje zbežali, s vprašajmo še zadnje: kdo bo ta vprašanja reševal namesto nas? Predstavljamo si, da o zahtevnih vprašanjih lahko odločajo samo strokovnjaki. Globalisti, ki so nas pripeljali v sedanji položaj, imajo že pripravljene rešitve. Te bodo na prvi pogled videti pravšnje, kasneje pa bi se izkazale za nove, še usodnejše pasti, s katerimi želijo peljati človeka v popolno razčlovečenje, v transhumanizem, spreminjanje človeka v stroj.

Tako opevana digitalizacija, ki naj bi izvlekla človeštvo iz številnih zagat, je ena takšnih prikritih pasti. Z digitalnim denarjem, ki bi ne imel alternative v gotovini, bi bil uveden popoln nadzor in tudi omogočena blokada slehernega plačila, ki ne bi bil po godu nadzornikom. Poznamo razmere na kitajskem – socialne kredite, ki pomenijo ukinitev osebne svobode; bomo šli mi po podobni poti?

Nadalje je tu umetna inteligenca. Bomo dovolili, da nas pahnejo v še hujšo nemoč in odvisnost od brezčutnih strojev? Ko nam bo odvzeta možnost dela, bomo zadovoljni s pogojevano miloščino v obliki UTD?

V tej oddaji smo se le dotaknili številnih vprašanj, ki zahtevajo resen razmislek in iskanje rešitev, ki nikakor ne bodo všeč vsem. Številni, ki se imajo za elito, si bodo prizadevali ohranjati staro, ki jim omogoča ohraniti priviligiran položaj. Zloraba položaja in koruptivnost nimata mesta v nobeni napredni družbi.

Mislim, da je od vsega najvažneje ohraniti vero v dobro in se zavedati, da je ljubezen najmočnejša sila v vesolju. Doslej smo menili, da vsa zahtevna vprašanja lahko rešujejo le strokovnjaki. In poglejte, kam so nas pripeljali. Poskrbeli so predvsem zase. Čas je, da se zavemo odgovornosti za prihodnje rodove in vzamemo stvari v svoje roke.

Ko smo bili člani plemen, smo vedeli KDO SMO, vedeli smo KJE SMO, in tudi, KAKŠNO JE NAŠE POSLANSTVO. Ali danes še poznamo te odgovore? Družba pa je sestavljena iz prav takšnih kot smo mi.

Naj tale oddaja služi kot izziv vsem, ki imajo v sebi življenjsko moč in željo, narediti nekaj dobrega zase in prihodnje rodove.