Ena izmed pretresljivih zgodb, ki so ljudem večinoma skrite…

 

Delo v domu starejših zahteva pravo mero empatije, ljubezni, znanja in v današnjih časih tudi pravo mero, ko moraš vse občutke izključiti, da te videno ne potolče.

Srca zaposlenih dobesedno bijejo skupaj s srci stanovalcev, saj z njimi preživimo velik del naših življenj. Z nekaterimi se povežeš bolj, z drugimi manj, zagotovo pa ti vsak ostane v srcu. Težko postane v trenutkih, ko gledam nekoga, ki počasi ugaša…  Vajena sem umiranja pred mojimi očmi. A čisto drugače je, ko vidiš počasno mučenje.

Zaposlena sem na oddelku demence, kjer je za ljudi stiska mogoče še toliko večja, ker velikokrat niti ne morejo povedati, kar bi radi povedali. Največkrat se to stisko lahko opazi preko govorice telesa, ki izraža njihovo bolečino in hkrati hvaležnost, da imajo človeka za skrb.

V vsem tem času, odkar so ti ukrepi, doživljamo res marsikaj.  In o tem se ne govori… To je skrito…

Vem, da me njihovo trpljenje ne sme zaznamovati,  pa se me vseeno dotakne…  Ostane v duši… Ostane njihov pogled, besede, ki prihajajo iz njihovih oči… Seveda to ni pri vseh, tam pa, kjer so vidne posledice cepljenja, ti vzame kanček upanja in vere v soljudi…

Tudi za naše stanovalce je prišel tisti trenutek, ki sem se ga potiho bala. Bil je dan cepljenja…

Moje srce je za sekundo obstalo, ko so mi rekli, da bom pomagala. Na noben način nisem hotela biti zraven in še danes sem hvaležna, da so me pustili pri miru ob besedah, da temu ne morem prisostvovati.

Prvo cepljenje je bilo za nekatere brez posledic, nekateri so imeli otečeno ali modrikasto roko na mestu vboda, spet drugi vročino ali slabo počutje.

Pri drugem odmerku je bilo precej podobno, le da so tisti, ki so imeli težave že pri prvem odmerku, na cepivo še slabše odreagirali.  Marsikdo je obležal v postelji za par dni, povsem nemočen.

Po tretjem odmerku, ki naj bi veljal za poživitvenega, pa je bil dogodek, ki me je kar pretresel. Razdvojil je mojo presojo, kaj je prav in kaj ne, kje je meja, do kje se lahko spusti ravnanje nekoga, ki gleda svet z drugimi očmi kot mi…

 

Stanovalec, pri 85 letih, je ležal v svoji postelji. Dan prej je prejel tretji odmerek cepiva. To cepivo, ki naj bi ga ščitilo, ga je že tretjič položilo v posteljo. Njegovo telo je bilo slabotno, skoraj neodzivno, komaj je dihal, dobil je vročino, za povrh pa mu je še telo začelo trzati. Oči so mu zrle v prazno, kot bi bil v čisto drugem svetu. Niti name se ni kaj dosti odzival, pa tako sva se vedno rada pogovarjala.

Ker čez dan ni bil sposoben jesti, ustnice pa je imel povsem izsušene, sem mu po žlički dajala malo soka. Ko sem končala in ga spustila v ležeč položaj, mu je začelo zmanjkovati sape. Iz njegovih pljuč se je slišalo težko dihanje in hropenje, pa prej sploh ni bil prehlajen.

Dvignila sem ga v sedeč položaj, da bi se poskušal izkašljati, vendar mu zaradi preslabotnega telesa to ni uspelo. Pričel se je dušiti. V obraz je postajal vse bolj bled, ustnice so mu pomodrele.

Tudi jaz sem postajala bleda ob pogledu nanj. Moje telo se je začelo odzivati na način, ki ga do zdaj nisem bila vajena. Bila sem v šoku. Moje telo je obstalo in za par sekund se nisem mogla niti premakniti.

Medtem, ko je bilo videti njegovo telo vedno bolj kričeče, je moje vse bolj zajemal krč. Pa ne zaradi tega, ker se je on začel dušiti, ampak, ker nisem več vedela, kaj je bolj prav…

Če bi imela moč, bi ga lahko pustila in rešila… Rešila na drugačen način, stran od trpljenja. Pa nisem mogla…  Zdrznila sem se. Kdo sem jaz, da bi igrala Boga? Lažja mi je bila odločitev, da mu podaljšam muke na našem svetu…

In me še danes boli ob spominu nanj in na mnoge druge, ki niso imeli možnosti, da bi rekli ne…

In bolečina je, ko vidim sodelavce in sodelavke, ki se cepijo, da ne bi zboleli in dobijo nekateri tako hude stranske učinke, da tudi oni obležijo za par dni… Tisti, ki imajo močan imunski sistem, jih cepivo najbolj udari, saj se telo bori na vse možne načine, da izloči strupe.

To je samo ena od mnogih zgodb, a obstajajo še hujše in bolj boleče.

Resnične zgodbe, ki zaključijo življenjsko obdobje ljudi, ki so v naših srcih. Pa ne samo starejših… Koliko je še mladih, ki so se borili in izgubili bitko…

Znanec me je vprašal, ali je bila v očeh tistih, ki so prišli ljudi cepit, prisotna tema. In sem odgovorila, da ne. V njihovih očeh sta bila prisotna nevednost in obilica strahu…

Ne pustite, da vas strah ohromi. Vsi smo borci. Borci za resnico in za svoje dostojno življenje…

 

Kresnica