Pojem zavestne energije se kot rdeča nit vleče skozi besedila tega podlistka. Vse, kar obstaja, vključno s čvrsto materijo, je zgrajeno iz vrtincev zavestne energije. Kaj drugega kot zavestna energija pravzaprav sploh ne obstaja. Razumevanje zavesti in z njo povezanih procesov je pogoj za preseganje sedanjih ozkih materialističnih okvirov in razumevanje vseh bistvenih pojavov v življenju. V to tematiko se velja nekoliko bolj poglobiti.
S človekom, ki razširi obzorje preko materialnega plotu, ni mogoče manipulirati, z nevednim pa zlahka. Zato nobena oblast tovrstnemu izobraževanju ni naklonjena.
Zavest kot osredotočeno zavedanje je proces, ki vključuje zaznavanje, prepoznavanje, občutenje, in čustvovanje, porajanje idej, identificiranje z njimi in pomnjenje. S sedanjimi znanstvenimi metodami obravnavati in meriti misli, čustva in občutke ni preprosto, zato se znanost ukvarja le z elektrokemičnimi pojavi v možganih, ki so le skopi odrazi zavestnih pojavov na snovni ravni. Prvo, kar ugotovimo je, da preprosto nimamo besed, s katerimi bi natančneje opisali te pojave. Zavesti razumsko ni mogoče razložiti, lahko jo le živimo. Pri raziskovanju zavesti sem se veliko naučil od dveh raziskovalcev tega področja: Petra Russlla in Ervina Laszla. Laszlo je madžarski filozof in humanist, ki si prizadeva za razvoj človeških vrednot in krepitev zavedanja. Laszlo pravi: »Menim, da je zelo očitno, da zavest ni samo nekakšen spremni pojav možganskih dejavnosti; je nekaj, kar prežema vse vesolje. Zavest ni preprost proizvod nekega dovolj zapletenega živčnega sistema. Prisotna je v celotnem telesu in v vsem stvarstvu.«
Peter Russell je v svojem delu Zavest je vse zapisal ugotovitve, podobne našemu dosedanjemu razmišljanju: »Kadar koli želimo opredeliti kak vidik fizičnega sveta, ostanemo praznih rok. Vsaka razlaga se izkaže za zmotno in pojem materialnosti izpuhti pred našimi očmi. Začel sem se spraševati, ali sploh obstaja fizični vidik. Morda obstaja en sam vidik celotne stvarnosti: mentalni vidik.«
Teorijo o tem, da zavest izhaja iz mrtve snovi, je postavil na glavo. »Snov ne obstaja – razen te, ki se pojavi v zavesti. Kar koli že je trdna snov, v njej zagotovo ni ničesar trdnega. Nobenega snovnega sveta nikoli ni bilo in ga nikoli ne bo. Vse so le pojavi in oblike v zavesti. Kako bi lahko bila podoba v zavesti zgrajena iz trdne snovi? Zaznana podoba je iz »take snovi«, kot so sanje, misli, občutki, za vse to pa ne moremo trditi, da je iz fizičnih atomov ali molekul.Kaj je torej bistvo te nesnovne podlage (osnove), iz katere se porajajo (oblikujejo) vsa naša izkustva?
V sanskrtu beseda čitta pomeni miselno (duhovno) substanco, podstat. V angleškem jeziku v tej zvezi pogosto srečamo izraz mindstuff. To je tisto, kar privzame miselno obliko slik, zvokov, vtisov, misli in občutkov. Vsi ti fenomeni zavesti pa so veliko bolj snovani (sanjani – slovenščina tu z istim korenom obeh besed ponuja enkraten vpogled) kot snovni.
Polje zavestne energije ima sposobnost zavedanja in skladiščenja informacij; v njem je zabeležena vsaka izkušnja in vsak dogodek, ki ga je doživelo katerokoli čuteče bitje v vesolju. V tem pogledu ima neskončen potencial. Z besedami jogija Maharišija Maheša: »Zavest (polje zavesti) je polje vseh možnosti.«
Duhovni učitelj Muktananda pa pravi, da je vsako izkustvo, vse, kar je mogoče spoznati, je vtis, miselna podoba, ki se porodi v polju zavesti zavestnega bitja, torej v nas.
Kar se nam kaže kot zunanji predmeti, so le miselne oblike, podobe, simboli zanje. Temeljne veličine in lastnosti fizičnega sveta – prostor, čas, materija in energija – niso nič drugega kot temeljne veličine in lastnosti oblik, ki vznikajo v naši zavesti.
Absolut in izraženi svet
Materialistični svetovni nazor je odrinil idealističnega in tako prekinil filozofsko tradicijo, ki je nudila mnogo globlji uvid v ustroj stvarnosti in življenja. Žal tu nimamo prostora za navedbo vseh spoznanj, ki jih je na polju idealističnega pojmovanja sveta porodila filozofska misel od Platona, Plotina, Kanta, Hegla do Schopenhauerja. Ti modri možje so ponudili človeštvu prave iztočnice za razvoj; žal smo jih prezrli.
Poskušajmo preprosto strniti nekaj njihovih spoznanj. Po idealističnem nazoru obstajata dva svetova. V nemanifestiranem, potencialnem svetu, svetu idej (v nadaljevanju ga bomo imenovali absolut), ki je najvišja resničnost, ni spreminjanja. Gre za neizraženo nesubstanco, osnovo, na kateri je zgrajeno vse vesolje oziroma popolnoma vse, kar je izraženo, kar se izraža v obliki. V absolutu, ki je vse, kar je, in vse, kar ni, ni prostora in časa, v njem je vse prisotno in resnično, a na noben način ni izraženo, izoblikovano. V njem vladata red in popolnost. Absolut je nekaj tako abstraktnega, da lahko o njem le slutimo. Če se sprijaznimo z dejstvom, da vsega pač ni mogoče razumeti, je ta neoprijemljiva podoba kljub temu nekakšna miselna opora.
Iz absoluta izhaja drugi, po svojem bistvu povsem nasprotni, izraženi, stvarni, aktualni svet, svet pojavnosti, oblik in neprestanih sprememb, v katerem je vse izraženo, a ni resnično. To je polje zavestne energije (etra, o katerem smo obširneje govorili), v katerem nastopajo – se porajajo in izginjajo – vse možne pojavnosti. Vsaka sprememba se prej ali slej izniči in vrne v osnovno stanje. Kot valovi na morski gladini. Zato manifestirani svet, svet sprememb, v primerjavi z absolutom ni resničen.
Izraženi svet je svet polarnosti: vse pojavnosti nastopajo v parih, ki izražajo nasprotja: svetloba in tema, vroče in mrzlo, visoko in nizko, zgoraj in spodaj itd. To ne velja za dobro in slabo, umetno polarnost, ki je odvisna od presojevalčevih meril. Vsakršno lastnost je mogoče zares prepoznati le tako, da spoznaš njeno nasprotje. Kako bi vedel, kaj je svetlo, če bi obstajala le svetloba in nikoli ne bi doživel teme?
Duhovni učitelj Nisargadatta, ki je eden izvrstnih razlagalcev tematike zavesti in človekove Biti, poudarja, da je absolut zavedanje, ki se ne zaveda sebe. Absolut ni od ničesar ločen, je prisoten v vsem in se ne zaveda samega sebe; tu gre za absolutno enost, brez dvojnosti. Nima niti konca niti začetka, je neskončen, kar je najbolje razumeti v pomenu, da čas zanj preprosto ne velja. Absolut je izvor življenja, je dom, iz katerega izhaja zavedanje in v katerem biva življenjska bit. Obenem je tisti brezoblični svet, v katerem se rodi opažanje. V njem se rodi zavest, ki se zaveda »jaz sem«.
Seveda se lahko vprašamo, ali obstaja kak merilo za ločevanje resničnega od neresničnega. Nisargadatta pravi takole: Tistemu, kar se ne spreminja in je brezčasno, ne moremo odrekati obstoja. To poimenujmo »resnično«. Nespremenljivo niti ne živi niti ne umre; je večna priča življenja in smrti. Ni mrtvo, ker se zaveda, niti živo, ker se ne spreminja. Neresnično pa je potemtakem vse trenutno, minljivo, začasno, za čemer ne ostane nobena sled – takšni so pojavi v izraženem svetu. Resničen je po teh merilih absolut, svet idej.
Resnica naj bi bila torej tisto stalno, nespremenljivo. Kar je spremenljivo, ni resnično. A kako zaznati tisto stalno, nespremenljivo v sebi?
Neskončnost se v našem svetu odrazi tako, da se (končni, časovno omejeni) dogodki ponavljajo, na videz brez konca. Tako je smrt le začetek novega življenja, enemu pojavu sledi drugi, en zaključen cikel sproži novega itd. Opažanje predmetov je v resnici slikanje podob o predmetih na platnu zavesti. Življenje pa je doživljanje toka sprememb ter istovetenje z njimi.
Za prenos idej iz absoluta v izraženi svet je zadolžen um. Ta mora neskončno preslikovati v končno, kar ni preprosta naloga. V izraženem svetu se zaradi skrčitve neskončnosti na končnost pojavita dva nujna dogodka: začetek in konec, kar za živa bitja pomeni rojstvo in smrt. Vse v izraženem svetu je obsojeno na ta dva dogodka. Kar je rojeno, mora umreti. Kar je ustvarjeno, mora razpasti.
Zgornje ugotovitve potrjujejo naša dosedanja spoznanja: pojavni svet je privid, iluzija, zgrajena iz »miselne snovi«. Ta svet je odslikava nemanifestiranega sveta, absoluta, ki je dom zavesti. Vse skupaj pa je – kot smo že ugotavljali – igra, potekajoča na številnih ravneh, namenjena temu, da se njen tvorec prepozna kot kreator.
Ugotovitev, da objektivni svet zunaj zavesti ne more obstajati, je za marsikoga precej šokantna in celo absurdna. Dokler smo ujetniki zemeljske stvarnosti, nam tega ni lahko sprejeti. A človek ni omejen le na zemeljsko raven. Ko prestopi materialne plotove, so mu odprta tudi druga prostranstva duha.
Eckhart Tole pravi, da je vse, kar lahko zaznaš ali izkusiš, vse, o čemer lahko razmišljaš, le površina stvarnosti, manj kot vrh ledene gore. Tvoja pozornost je namenjena izraženemu svetu, svetu utvare, a tvoja bit prihaja iz neizraženega sveta, absoluta. Ker pozabiš drugo, se povsem izgubiš v prvem.
A zdaj se nam spomin že vrača …
