Zakaj je nauk o reinkarnaciji pomemben? Ker bistveno vpliva na odnos človeka do sebe in do družbe ter na civilizacijske ideale, saj z mnogo popolnejšo razlago stvarstva razjasni kopico dogajanj in pojavov, ki jih sodobni človek sicer ne more dojeti. Zaradi nepoznavanja zakonov stvarstva tako za svojo nesrečo dolži druge moči, druge ljudi ali celo Boga.
Z zavestjo o obstoju reinkarnacije je človek manj podvržen strahu, je manj agresiven ter tolerantnejši in ima ob poznavanju lastnega poslanstva več interesa slediti vzvišenim ciljem.
Pri obravnavi strahu in raziskovanju njegovih zgodovinskih korenin se ne moremo izogniti vprašanju, kakšno vlogo ima pri tem verska tradicija. Glede na to, da je prav ta oblikovala temeljne predstave o življenju in duhovnih fenomenih, s katerimi se neogibno sreča živ človek, je smiselno pregledati, ali so dovolj verodostojni temelji naše obsežne miselne nadgradnje. V tem besedilu bomo preverili nekatera zgodovinska dejstva v zvezi s tistimi verskimi izročili, ki so pomembneje oblikovala miselnost zahodne civilizacije. Posebej se bomo pomudili pri nauku o reinkarnaciji, ki je bil v zgodnjem krščanstvu bistvena sestavina verske doktrine, kasneje pa ga je Cerkev zanikala.
Slika desno: vir: www.reincarnationist.org/wordpress/
Izključeni nauk
Krivdo za to, da razmeroma malo kristjanov pozna ali verjame v reinkarnacijo, nosi krščanska cerkev. Kljub temu danes menda preko polovice Američanov veruje v reinkarnacijo. Da je zgodnje krščanstvo ta nauk vključevalo v svojo doktrino, dokazujejo zapisi predvsem v zgodnjih krščanskih virih, v t.i. apokrifih (»skritih evangelijih«), na primer Tomaževem evangeliju, pa tudi v številnih drugih tekstih, ki so bili namenoma izločeni iz zbirke biblijskih tekstov.
Prakristjani so reinkarnacijo poznali do podrobnosti, razlagali pa so jo tudi nekateri zgodnji cerkveni očetje, med najpomembnejšimi Origen, največji priznani učitelj svojega časa. Ta je imel na voljo še vse prvobitne vire in je nauk v »apokatastazi« izčrpno razlagal. Reinkarnacija je bila osrednje načelo zgodnje-krščanskih skupnosti, dokler ni bila razglašena za krivoverstvo. Cesar Justinjan je namreč Origena in njegove nauke preklel ter na drugem cerkvenem koncilu v Konstantinoplu leta 553 dosegel izključitev osovraženih navedkov iz biblije. S tem je krščanstvo utrpelo neprecenljivo škodo.
Današnja biblija je nastala v 4. stoletju, ko so bili določeni evangeliji, ki jo sestavljajo, druga besedila, med njimi tudi apokrifi, pa so bila izločena in v veliki meri uničena. Eno takih dejanj je bil požig velike knjižnice starega veka v Aleksandriji. Kljub izločitvi nauka iz biblije pa v evengelijih številna mesta na reinkarnacijo namigujejo. Stara zaveza se na primer končuje s prerokovanjem o reinkarnaciji preroka Elije v Janeza Krstnika, kar je razvidno iz Jezusovih besed svojemu učencu (Matej 11,11-15). Kristusove izjave v smislu: »Reinkarnacija obstaja«, sicer nikjer ne zasledimo, vendar v Novi zavezi obstaja kopica posrednih potrditev. Poleg tega nikjer v tekstih ta nauk ni zanikan ali celo prepovedan.
Krog življenj
Nauk o reinkarnaciji v takšni ali drugačni obliki podpirajo številne druge vzhodne religije, na čelu z budizmom. Govori o tem, da je človeška duša nesmrtna in podvržena naravnemu zakonu o vzroku in posledici: vsak žanje tisto, kar je sejal, neizravnane posledice pa se v obliki karme (dušne krivde) prenašajo naprej. Da bi dosegla svoje očiščenje, mora duša skozi ciklični proces neprestanih rojstev in smrti v fizičnih telesih, dokler ne doseže prvobitne popolnosti, izstopi iz kroga rojstev in se vrne v večno domovino. Vsaka duša, torej tudi še tako obremenjeni demon ali zločinec, se bo nekega dne vrnila k Bogu.
Premor med dvema utelešenjima, ki lahko traja od nekaj tednov do več sto let, duša preživi v kontemplacijskem področju (astralni svet), v katerem analizira in podoživlja dogodke in vtise iz obdobja preteklega utelešenja (»preteklega življenja«) ter snuje načrte za »novo življenje«, v katerem bo lahko storjne napake popravila. Izraz »novo življenje« je seveda neustrezen, saj je življenje (duše) nedeljivo, večno in ni omejeno na obstoj fizičnega telesa.
Ob vsakem spuščanju v telo (»inkarnaciji«) so duši prikriti spomini na prejšnje inkarnacije, saj bi bilo sicer življenje preveč težavno. Duša svoj karmični dolg veliko hitreje poravna na Zemlji v fizičnem telesu kot v onostranstvu brez njega. Z znanjem, opazovanjem, predano meditacijo, disciplino in odrekanjem je mogoče preseči ozke meje fizičnega obstoja in se zavesti svoje božanske narave že v času življenja na Zemlji.
Z reinkarnacijo so Jezusovi nauki veliko bolje razumljivi, pa tudi ozadje njegovih izjav v Govoru na gori: »Ljubite svoje sovražnike« in »Delajte dobro tistim, ki vas sovražijo«. Reinkarnacija daje spoznanje, da »sovražnik« morda ni sovražnik iz tega življenja, kajti vzroki za njegovo sovraštvo so lahko globlji, nanašajo se na »prejšnja življenja«; morda je šele v tej inkarnaciji dobil priložnost, da bi se očistil in razbremenil. Dobro naj storimo tistemu, ki nas sovraži, kajti novo sovraštvo in nov greh pomeni le našo dodatno karmično obremenitev, ki bi zopet zahtevala poravnavo.
Friderich Nietzche je imel Jezusovo izjavo: »Ne upirajte se zlu (težavam)« za najglobljo v evengeliju. Zakaj naj bi se ne upirali zlu in ga s tem preprečevali, v skladu s pravico do samoobrambe? Jezus je učil in nam bil vzgled: napadalcu naj stvar pojasnimo in ga opozorimo, da greši. Če pa kljub temu svoje namere ne opusti – potem naj bi pustili, da se zgodi. Če preprečimo, kar nam morda pritiče, bi si morda naložili nadaljnjo karmo. Naključij ni in zgodi se le tisto, kar je nam ustrezno in koristno ter v skladu s kozmičnimi zakoni.
V pogovoru z dr. Reschem, profesorjem na luteranski univerzi v Rimu, je papež Janez Pavel II zastopal mnenje, da imajo kristjani glede verovanja v reinkarnacijo prosto izbiro. To je v nasprotju z dejstvom, da je bil Origenov nauk v 5. stoletju izobčen iz Cerkve. Vatikan tega izobčenja še ni preklical; gre za eno od dvoličnosti katoliške Cerkve.
Posledice izključitve…
Prikritje nauka o reinkarnaciji je imelo daljnosežne posledice v krščanskem svetu. Vzvišen cilj – prizadevanje za čisto življenje – je izgubil pomen, kajti brez zavesti o neprestanem duhovnem izpopolnjevanju duše skozi krog rojstev in smrti ni pravega motiva za to. Ponavljanje Jezusove parole o ljubezni do sovražnikov je nesmiselno, saj je nerazumljivo in neuporabno. Človek, prikrajšan za spoznanje o reinkarnaciji, si prizadeva izkoristiti življenje za doseganje užitkov in uresničevanje kratkotrajnih sebičnih ciljev, saj krščanska Cerkev ne zmanjšuje pomena posvetne lastnine; nasprotno – tudi sama si vse bolj prizadeva zanjo. Agresivnost in nespametna kratkovidnost zato nista tuji v politiki krščanskih dežel. To seveda vpliva na odnos človeka do narave in materialnih vrednot. Tolerantnost, ljubeznivost in naklonjenost do vseh živih bitij ostanejo le parole v ustih cerkvenih svečenikov.
Razmišljanje o enem samem, kratkem življenju nujno vodi posameznika in cele narode v držo, ki zasleduje le kratkoročne cilje, brez zavedanja dolgoročnih (skozi mnoge rodove) posledic svojih akcij za ves planet. Vse zavedanje o življenju in smrti se omejuje samo na sedanje bivanje med rojstvom in smrtjo, ki se zdi edino pomembno, zato ga je treba za vsako ceno čim bolje izkoristiti. Zato se še posebno močno izraža želja po iskanju užitkov vseh vrst, da bi vsaj nekoliko popestrili tegobe življenja.
In tu nastopa nova zmota, ki je vtkana v miselnost zahodnega človeka: predstava, da je za dušo dobro le tisto, kar jo razveseljuje in radosti. To pa je nesmiselna trditev, saj zanika veljavnost karmične zakonitosti – zakona vzroka in posledice. Če je duša v prejšnjem življenju z zlimi dejanji ustvarila »dušno krivdo« (negativno karmo), jo bo morala v naslednjem življenju poravnati, saj kozmični zakon v vseh procesih teži k izravnavi, uravnoteženju. Duša pride v novo inkarnacijo, v novo telo pogosto prav z namero, da izkusi slabo – tisto, kar je prizadejala drugemu v minulem življenju; morda bosta vlogi obeh duš tokrat prav zamenjani. Duše v resnici ne zanima uživanje, zabava in prijetna izkustva, temveč lasten napredek, ki jo približuje Stvarniku. Ta pa je zelo pogosto najhitreje dosežen prav skozi trpljenje in bolečino. Prav zato je brez števila ljudi, ki v življenju zelo trpijo, kajti negativne karme, ki jo je treba izravnati, se je v pretekli zgodovini nagrmadilo še in še.
Ob poznavanju nauka o reinkarnaciji je tudi jasno, da narava sama poskrbi za »kaznovanje« slabih del in nagrajevanje dobrih. Le da to ni tako očitno, saj se pogosto ne zgodi v času enega utelešenja duše, prav gotovo pa v večih. Tako prizadevanja civilnih represivnih institucij ter pravosodja marsikdaj izpadejo celo nekoliko smešno, saj se trudijo na pogosto neustrezen način poplačati tisto, kar narava sama uredi brezhibno. V razvitih družbah (v drugih svetovih) zato represije in kaznovanja ne poznajo, saj vedo, kako je za to po naravni poti poskrbljeno.
… so številne
Izbris nauka o reinkarnaciji iz biblije je bilo eno najbolj usodnih dejanj poneumljanja krščanstva, saj je vernike oropalo pomembnega spoznanja o večnosti in smislu življenja. Če so bili cerkveni možje zmožni tako usodnega dejanja, se veren človek upravičeno lahko vpraša, kako naj verjame, da je preostanek verskih doktrin in različnih ključnih navedb v njej (o vnebohodu, vstajenju od mrtvih, raznih čudežih itd.) verodostojen? Posebno še, ker se v zadnjem času vse bolj množijo in resno trkajo na vrata nova dognanja raziskovalcev o Jezusovem življenju. Na primer o tem, da je Jezus križanje preživel, učil v Indiji in pri osemdesetih umrl v Kašmirju, kjer je njegov grob. Odkrivajo zgodbe o delovanju duhovnega učitelja Issa (Jezus) z vzhoda, ki jih navajajo številni stari zapisi ljudstev, s katerimi se je ta srečeval. Tako ni nič čudnega, da se v razmišljujočem človeku v zvezi z tradicionalno krščansko dogmo pojavi dvom.
Prikritje nauka o reinkarnaciji je močno prispevalo h krepitvi že sicer vsiljenega občutka ločenosti človeka od Boga. A ne le to. Posredno je povzročilo ustoličenje še dveh zelo pomembnih predstav, ki sta povsem napačni. Prve, da življenje ni večno in s smrtjo telesa ugasne, in druge, da je človek predvsem fizično telo, ki s smrtjo propade.
Znanost doslej ni dala nikakršnega prepričljivega odgovora o fenomenu življenja (to naj bi nastalo kot naključen proces pri interakciji ustreznih kemikalij v primernem okolju), obenem pa zanika obstoj duše. Nevernim ni ostalo drugega, kot da so praznino napolnili z modificiranim verskim naukom, ki so ga prilagodili le v toliko, da so črtali dušo in Boga. Kaj je ostalo? Predstava, da je življenje fenomen, omejen na čas med rojstvom in smrtjo, ko je materialno dokazljivo in skladno tudi z materialističnim svetovnim nazorom, ki priznava verodostojnost le otipljivemu. Človek je tako postal fizično telo, ki s smrtjo propade, njegovo življenje pa ugasne. Usodnosti posledic takšnih temeljnih predstav se niti ne zavedamo. Ob tem pa znanost še danes ne zna razložiti, kaj se zgodi z energijo življenja ob smrti človeka, kljub temu da se zaveda, da je energija neuničljiva.
Tudi verniki niso kaj prida na boljšem. Po verski dogmi naj bi bila večna duša ob smrti prisiljena k počitku in naj bi se znova dvignila šele ob poslednji sodbi, da bi prejela »plačilo«. Zakaj naj bi človek za prekrške ali dobra dela, storjene v kratkem času, po smrti večno prejemal plačila? Kje je spoznanje, da se duša skozi zaporedna življenja v svojem nesmrtnem bivanju uči, očiščuje in plemeniti ter približuje Bogu? Kljub veri v nesmrtno dušo so kristjani tako dodobra zapeljani, saj nimajo pojma o tem, kakšen je božji načrt in smisel življenja. Če ne morejo v svojem kratkem življenju ničesar napraviti, da bi se očistili izvirnega in ostalih grehov – te bo sodil Bog na sodni dan – potem jim je odvzet resničen, pozitiven motiv, da bi delali dobro. Edini preostali motiv za to je strah, najmočnejše orožje vere.
Ločenost od Boga
Pomudimo se še nekoliko pri predstavi o ločenosti človeka od Boga. Krščanska doktrina o tem ne pušča nobenega dvoma. Od Evinega spodrsljaja v raju dalje je človek ožigosan z izvirnim grehom; zaradi nekriminalnega dejanja enega človeka naj bi Bog na veke vekov obsodil vse človeštvo. Za grehe človeštva se ne more odkupiti človek sam, temveč naj bi to storil Jezus s svojo žrtvijo. Čeprav bo Bog dobre duše sprejel v nebesa, to nikakor ne pomeni, da se duše lahko primerjajo z Bogom. Med dušo in Bogom v krščanstvu zija nepremostljiv prepad, primerjanje človeka z Bogom pa je – kljub trditvi, da je Bog človeka ustvaril po svoji podobi – bogokletno. O ločenosti človeka od Boga ni nikakršnega dvoma. To ločenost pa vse življenje boleče občutimo kot bistveno nižjo kakovost življenja. Prav ta predstava o ločenosti od vira, katerega del smo, je eno najtežjih bremen, ki jih mora nositi neosveščeni človek.
Kaj pa ateisti? Pri teh Boga največkrat zamenjuje narava, a povezanost človeka z naravo ob vse hujšem odtujevanju od nje in izgubljanju stika z njo ni niti senca tiste povezanosti, ki so jo užila prastara ljudstva pred nastopom krščanstva, denimo Praslovani. Človek si naravo vse bolj podreja, ta pa se mu za to vse bolj maščuje. Maščevalni Bog ali maščevalna narava – ali je v čem razlika?
Kako je krščanska religija botrovala iluzijam o ločenosti od Boga, omejenosti življenja in telesnem bistvu človeka torej ni težko videti. Tudi pri drugih religijah ni bistveno drugače. A te iluzije niso edine, ki jih religije običajno vcepljajo. Pravzaprav v večji ali manjši meri botrujejo tudi vsem ostalim iluzijam – iluziji pomanjkanja, zahteve, sodbe in obsodbe, neuspeha, pogojnosti, manjvrednosti/večvrednosti in neznanja. Vse te iluzije vernega kristjana usmerjajo v ponižnost, zanikanje lastnih potencialov, občutek grešnosti in nevrednosti. Žalostna popotnica za življenje!
Razmišljujočemu verniku se ob tem postavlja vprašanje, zakaj bi še naprej verjel nedokazljivim tradicionalnim predstavam in dogmam, ko pa slonijo na kopici nelogičnosti (v bibliji jih mrgoli), neetičnosti in nepoznavanju kozmičnih zakonov, obenem pa nas navdajajo s strahom. Zakaj bi še naprej verjel človeku, imenovanemu papež, ki se razglaša za vsevednega in nezmotljivega, ob tem pa lahko preberemo goro knjig o tem, kako neetično in zločinsko so ravnali papeži v preteklosti. Glej /38, 39/
V zadnjem času se je pojavila kopica avtorjev, ki zgodovino in stvarnost razlagajo s povsem drugačnega zornega kota. Ti avtorji, predstavniki t.i. “teorije zarot”, ki jih znanost ne priznava, odkrivajo presenetljivo logičen koncept zgodovine in svetovne politike, ki daje prepričljive razlage na številna vprašanja, o katerih znanost le molči. Ti avtorji menijo, da so religije dobro premišljeno in zanesljivo orodje za miselno ukalupljanje in duhovno pohabljanje človeštva. Kaj ni bilo v imenu vere ugasnjenih največ nedolžnih življenj in prizadejanega največ trpljenja? Če vse vere govorijo o istem Bogu, bi ta kaj takega zares želel in dopustil? O tem več tule .
Poiskati nove poti
Logičen sklep je, da je treba verske doktrine nadomestiti s pravimi spoznanji o duhovnih pojavih. Seveda se takoj pojavi vprašanje, kako se prepričati, da so ti pravi? Dokazi v nematerialnem svetu so lahko le – notranje izkustvo, spoznanje skladnosti s kozmičnim redom, notranji občutek, da smo stopili v stik z resnico. Vse to pa je mogoče doseči le – ko si prisluhnemo. Da smo na pravi poti, nam lahko potrdi zanimiv preizkus: prava spoznanja objektivne resničnosti v nas ne sprožijo strahu. Zakaj namreč naj bi Stvarnik želel človeka, odslikavo samega sebe, s čemerkoli prestrašiti?
Strah pred smrtjo skopni ob spoznanju, da gre ob tem dogodku le za zapuščanje fizičnega telesa, potem pa si duša poišče novo lupino in novo priložnost za svoj nadaljnji spiritualni razvoj.
Spoznati, kaj je prava vrednota, je mnogo laže, ko se zavemo, da smisel življenja ni v iskanju užitkov in kratkoročnih koristi, temveč gre za proces duhovnega zorenja in spoznavanja samega sebe ter s tem – Stvarnika.
Naraščajoče tesnobe in strahu današnjega časa se je mnogo laže ubraniti, ko se zavedamo, da smo nesmrtni in vpeti v veličasten cikličen proces duhovne evolucije, v kateri je obdobje na planetu Zemlja le kratek izlet na turneji po vesolju, morda za nekaj tisoč let. Toda že zdaj se lahko veselimo končne postaje tega ciklusa – ko se bomo po dokončnem spoznanju zlili s Stvarnikom, katerega del smo.
* * *
Koncept, ki ste ga spoznavali zgoraj, je seveda laž. A veliko manjša od tiste, ki ji zdaj morda dajete veljavo. Noben koncept ne more pojasniti Resnice. Da bi obvarovali um pred prevelikim naporom, se je koristno pred visokim ciljem opreti na nekaj (zgornjih) miselnih opor, od katerih se lahko odženemo naprej. Ostro podnebje, ki obkroža najvišje vrhove, odvrne vsakogar, ki si ni prej nabral potrebnih alpinističnih veščin.
Glej tudi:
http://www.themystica.com/mystica/articles/r/reincarnation.html
http://skepdic.com/reincarn.html