Po tem, ko smo v besedilu Biseri zahodne filozofije pogledali, do kakšnih pomembnih spoznanj so se dokopali največji zahodni misleci in ko smo spoznali idejno razlago stvarnosti ter Teorijo o Velikem intelektu, bomo v tem besedilu vse te ideje dali na rešeto in pogledali, kako lahko s tem miselnim materialom oplemenitimo našo predstavo o objektivni resničnosti.

Posebno nas zanimajo tista spoznanja, ki ustvarjajo vez med materialnim in duhovnim svetom, svetom idej. Znanost, kot vemo, druge plati ni niti poizkušala raziskati, lepila med njima pa tudi ni našla. Prav to pa bomo skušali storiti tule. Zdaj je namreč marsikomu že popolnoma jasno, da materija ni izvor, temveč posledica, končna stopnja razvoja vesolja. Prva stopnja je misel, ideja, podpirajo pa jo neke sile in pojavi v duhovnem svetu, ki so nam ta hip še neznanka. Ob koncu teksta nam bo marsikaj že bolj jasno.

Pogosto je v življenju tako, da tisti, ki prvi pije pri neskaljenem izvoru, naredi najmanj napak. Tako je bilo tudi v filozofiji. Prvi veliki zahodni filozof in eden največjih filozofov vseh časov, Platon , je bil, kot se zdi, zelo blizu resnici. Znal je povezati red in čustva, ustvariti je znal ravnovesje materije in duha. To pa je prav tisto kar iščemo.

Trdil je, da je vsa resničnost razdeljena na dve območji: vidni svet, ki ga zaznavamo s čutili; v njem ni nič trajnega, vse se spreminja, se poraja in mineva. Drugo območje pa ni v prostoru in času, naša čutila ga ne morejo dojeti; v njem vladata popolnost in red. To območje je brezčasna in nespremenljiva resničnost, ki jo lahko iz našega vsakdanjega sveta le kratko in bežno uzremo. Menil je, da je ravno to zadnje tisto, čemur bi lahko rekli prava resničnost, saj je trajna in nespremenljiva – in zgolj ta resničnost kratko malo je, ostaja ista, ni v nenehnem procesu prehajanja v nekaj drugega.

O območju brezčasne in nespremenljive resničnosti je za zdaj težko kaj zanesljivejšega reči; jasno nam je, da objektivna stvarnost zajema več kot le tri dimenzije, prostor in čas pa sta značilnost le tega, tridimenzionalnega sveta. Človeku, ki ima izkušnje z meditacijo, se zdi misel o brezčasnosti in nespremenljivosti blizu. Zanimivo bo videti, kaj so o tem vedeli povedati drugi filozofi.

Oblike in ideje so bile za Platona le dvoje odrazov iste resničnosti. Ideje je imel za božanske, torej popolne. Po njegovem je človek sestavljen iz čustev, uma in volje. To so tri prvine, ki jih tudi mi prepoznavamo kot bistvene. Verjel je tudi v reinkarnacijo. O tem bomo poglobljeno razpravljali kasneje.

 

Fenomen duše

Drugi pomemben filozof, ki je tudi postavil platonsko filozofijo v središče intelektualnega razvoja krščanstva, je bil Plotin. Bil je prepričan, da obstajajo tri vzpenjajoče se ravni biti. Najnižja, na kateri so ljudje, je duša. Odtlej je koncept duše temeljna sestavina duhovnega nauka krščanstva. Na naslednji višji ravni so ideje, ki jih je mogoče dojeti z umom. Najvišja raven je raven dobrega. Razumni ljudje si prizadevajo, da bi se dvignili k enosti z dobrim. Krščanstvo je kasneje to prevedlo v nauk, da je bil svet ustvarjen v božjem duhu in da si ljudje prizadevajo za enost z Bogom, ki je popolno dobro.

Plotin je torej vpeljal pojem duše, ki je odslej bistven duhovni element v razlagah duhovnosti. Ta pojem smo v zahodnem svetu sprejeli kot nekaj, kar nas povezuje z duhovnim svetom in nam daje atribute duhovnega bitja. Brez duše bi bil človek le materialno bitje, kar pa seveda ne ustreza resnici. O obstoju duše, njenem prehajanju v »astralni« svet, o stikih z dušami v onostranstvu in podobnem je brez števila pričevanj (glej na primer /11, 12, 64/). Termina duše preprosto ne moremo izbrisati iz registra spoznanj o duhovnosti. Morda naziv »duša« ni povsem ustrezen, a bistveno je, da opredelimo entiteto, s katero ljudje postanemo duhovna bitja. Plotinova misel je, da je bil »svet ustvarjen v božjem duhu in da si ljudje prizadevajo za enost z Bogom, ki je popolno dobro«.

Če bi poskušali dušo umestiti v teorijo o Velikem intelektu (TVI), bi jo še najlaže enačili z individualnim intelektom; ta ima nedvomno kompleksen značaj in pestre lastnosti. »Božjemu duhu« pa bi še najbolj ustrezal izraz »božji um« ali »Veliki intelekt«. Zamenjajmo zdaj izraze v zgornji Plotinovi trditvi. Trditev postane presenetljivo podobna TVI, ali ne? Tam naj bi bil svet ustvarjen v Velikem intelektu, individualni intelekti pa naj bi si prizadevali doseči spoznanje, da so del Velikega intelekta in težili k združitvi z njim.

Takoj, ko privzamemo dušo kot veljavno entiteto, naletimo na vprašanje izvora in življenja duše. Duša naj bi bila ustvarjena in podarjena človeku od Boga. Če dušo obravnavamo kot neko vrsto spoja inteligence in energije, potem je zelo verjetna misel, da je duša večna, kot je večna energija. O omejenem življenju ali umrljivosti duše nikoli ni bilo govora v nobenem filozofskem, verskem ali miselnem sistemu.

Takoj, ko privzamemo tezo o neumrljivi duši, pa se pojavi vprašanje, kaj ta počne vso večnost. Teorija o reinkarnaciji – neprestanem krogu utelešenj duše v različna telesa – se tu zdi popolnoma verjetna, posebno, če pomislimo, da v naravi vse kroži. In če pomislimo, da se v takšnem krožnem sistemu duša v posameznih inkarnacijah uči iz lastnih izkustev, torej se izpopolnjuje ter intelektualno in duhovno razvija, potem je s tem očitno lahko dosežen cilj, ki nam je poznan v TVI, obenem pa je vpeljan v proces evolucije smisel. Teorijo o reinkarnaciji duše bomo kasneje preverjali tudi v luči ostalih pozitivnih spoznanj. Glej tudi besedilo Premagati strah/Zamolčana reinkarnacija.

Naslednji pomemben filozof, sveti Avguštin je novo-platonistično filozofijo tako uskladil s stališčem Cerkve o naravi resničnosti, da večina kristjanov zmotno misli, da te ideje izvirajo iz krščanstva. Soglašal je s Platonom, da se edino pravo spoznanje nanaša na področje brezčasnih in popolnoma nesnovnih bitnosti, s katerimi nimamo nobenega čutnega stika. Tudi del nas samih je nekaj brezčasnega in nesnovnega (duša), kar že pripada temu brezčasnemu področju, medtem ko naša telesa sodijo k minljivim in propadajočim snovnim predmetom čutnega sveta. Tok časa je nekaj, kar zaznamuje zgolj izkustvo, ne pa nekaj, kar obstaja samo po sebi, neodvisno od izkustva. Sedanjost je neizbežen način vsakršnega obstoja. Vsej naši posvetni biti, tudi našemu umu, vlada volja.

Gre torej za potrditve Platonovih idej, pa tudi potrditev TVI. Avguštin je dojel, da tridimenzionalni svet ni edino, kar obstaja. To so mnogo kasneje ugotovili tudi fiziki, ki menda govorijo celo o celoti 11 dimenzij. Tok časa je prisoten le v tridimenzionalnem svetu, v povezavi s prostorom. V svetu duš časa torej ni. Duša se lahko preseli na drug konec sveta v trenutku, čas in razdalje je ne omejujejo. Čas in prostor sta potrebna zato, da z njuno pomočjo veliko lažje dojamemo odnose in relacije med ljudmi.

Žal pa se je Avguštinu pritaknila »zmotna ideja«, s katero je krepko brcnil v temo: postavil je tezo o predestinaciji – o grešni človeški naravi in grešnem svetu, ki je krščanstvo zapeljala v slepo ulico in povzročila gore nedolžnih žrtev.

 

Spinoza – mislec, ki je dojel bistvo

Da bi globlje doumeli vizijo celotne resničnosti, je bilo treba počakati vse do 17. stoletja, do briljantnega filozofa Benedikta Spinoze.

Vse, kar si prizadevamo razumeti, je dejal, moramo vsaj delno razlagati z nečem drugim; naše razlage imajo vedno obliko povezovanja ene stvari z drugo. Edina entiteta, za katero to ne velja in ne more veljati, je celota vsega. Ta kratko malo biva, v sebi in za sebe, ni je mogoče razložiti z ničemer drugim in ni povezana z ničemer drugim; ničesar drugega namreč ni. To pa pomeni, da je edina prava substanca, ena in samozadostna, edini nepovzročeni vzrok. Prav to pa je tisto, kar imenujemo Bog (Stvarnik, Eno, Veliki intelekt…).

To spoznanje je izrednega pomena. Edinemu nepovzročenemu vzroku, imenujmo ga Bog, Stvarnik, Veliki intelekt, narava ali kako drugače, se preprosto ne moremo izogniti. Razumevanje Stvarnika kot Velikega intelekta nam tu ponudi zelo prepričljive odgovore.

Nadaljujmo s tistim, kar je še dognal Spinoza. Če je Bog neskončen, ne more imeti omejitev, zato ne more obstajati nič, kar ni Bog. Bog mora biti koekvivalenten z vsem, kar je. Duhovna in materialna plat sta lahko le dva različna načina opisovanja iste resničnosti. Ne glede na to, kako opisujemo kozmos, bodisi kot naše religiozne predstave ali kot planete in druge snovne predmete, zmerom opisujemo isto. Ena vrsta kategorij je abstraktna ali duhovna, druga materialna, a to sta le dva različna načina opisovanja iste resničnosti. Isto bivajočo entiteto gledamo z dveh različnih vidikov. Potemtakem Bog ni zunaj sveta, a tudi ni v svetu: Bog JE svet; fizični univerzum je njegovo telo, bi lahko rekli, čeprav je to le en način gledanja nanj. Duhovno dojemanje Boga pa je kratko malo le drugačen način spoznavanja istega bivajočega.

To je mogočna vizija ob kateri se moramo globoko zamisliti. Priznati moramo, da je ta razlaga celotne stvarnosti, ki na mah preseka umetno delitev na materialno in duhovno, zelo prepričljiva. Znotraj nje je prostor za vse fenomene, pojave vseh vrst, ki jih najdemo tako v snovnem kot v duhovnem svetu. Zamenjajte besedo Bog z izrazom Stvarnik ali Veliki intelekt in razmišljajte v duhu naše teorije o Velikem intelektu. Abstraktna in duhovna vrsta kategorij sta dejansko le dve vrsti pojavov v intelektu. Zmerom opisujemo isto, namreč intelektove domisleke. Mi vsi in vse kar je, smo le njegovi konstrukti in kopije njegovega uma, ki vsi hkrati obstajamo v njegovi zavesti. Fizični univerzum je njegova stvaritev, tako kot vse drugo. Nič izven njega ne more obstajati, saj nikogar in ničesar drugega preprosto ni. Vse, kar je Spinoza dognal, se s teorijo o Velikem intelektu ujema in jo potrjuje. Njegove »prevedene« trditve se glasijo: »Potemtakem Veliki intelekt ni zunaj sveta, a tudi ni v svetu. Veliki intelekt JE svet. Fizični univerzum je njegovo telo« (miselna konstrukcija v njem).

Spinoza je spregovoril tudi o dvojni naravi človeka: čeprav je človek končno bitje in ne neskončno, ima isto dvojno naravo v enem bivajočem: ima telo, a tudi dušo, to pa nista dva različna človeka, temveč je to ena in ista oseba; telo je duša v svoji zunanji obliki. Če je telo neka oblika duše, potem gre za intelektualno »materijo«, ali ne?

Trdil je tudi, da človekova dejanja določajo dejavniki, ki so zunaj njegovega nadzora, čeprav ne na surov, mehaničen način. Na naše življenje bi morali gledati z vidika večnosti. Temu lahko pritrdimo, ko se zavedamo, da je fizično življenje v posameznem telesu le epizoda v razvoju individualnega intelekta, duše.

Dejavniki, ki so zunaj človekovega nadzora, so zakoni kozmosa, med katerimi velja izpostaviti zakon karme (ali zakon vzroka in posledice), o katerem govorijo vzhodnjaki; o tem več kasneje. Ta trditev je zelo logična, če upoštevamo tezo o reinkarnaciji duše, saj opredeljuje življenje duše kot proces neprestane duhovne (intelektualne) rasti. Ko to dojamemo, so razumljive tudi nadaljnje ugotovitve Spinoze o problemih človeka: Misel o naši svobodi je iluzija, ki temelji na tem, da se večinoma ne zavedamo pravih vzrokov naših dejanj. Očitno tukaj govori o stvareh kot na primer »karmični razlogi«. Nesmiselno je, če človeka obsedajo zasebni problemi, saj so to le neznatne skrbi; uvideti bi morali njihovo mesto v celoti vsega. Tu je Spinoza prišel na isto misel kot vzhodne modrosti in izročila.

Iz Spinozove filozofije izhajajo ravnovesje, upanje, strpnost in globlji smisel obstoja. Nič čudnega, da je globoko ganil celo vrsto kasnejših filozofov – Hegla, Schopenhauerja, Nietzscheja, Einsteina, Freuda in Russla. Slednji ga je označil za »najplemenitejšega in najljubeznivejšega med vsemi filozofi.

V marsičem je Spinozov nauk potrdil tudi kasnejši Immanuel Kant. Tudi on je vso resničnost razdelil na dva svetova: Prvo je svet fenomenov, ki ga dojemamo ob pomoči spoznavnega aparata, namreč petih čutil in možganov. Vse forme so odvisne od subjekta. Prostor in čas sta formi naše čutnosti, brez katerih ne bi bili zmožni zaznavati ali dojemati v tem svetu. Gre za nove potrditve tistega, kar smo že dognali.

A Kant je pristavil še nekaj: Česar pa ta aparat ne more obravnavati, tudi ne more biti predmet našega izkustva, ker tistega ne moremo doumeti. Tu pa je Kant podcenjeval duhovno naravo človeka in vse potenciale, ki se povezujejo z njo.
Vendar pa obstaja še drugi svet, je dejal, imenoval ga je »noumenalni«, transcendentni svet, ki obstaja sam na sebi. V tem svetu, ki ga znanost ne more doseči, se dogajajo tudi dejanja svobodne volje. Tu je nekako zopet našel pot do resnice, a se vanjo ni poglabljal. Omenjeni transcendentni svet je duhovni svet, svet idej, ki ga sedanja znanost dejansko ne more doseči, saj se zavestno omejuje le na materialnost.
Kant je sicer razveljavil tako imenovane »dokaze« za božje bivanje (zavrnil je religiozno doktrino o obstoju Boga) in s tem utišal precejšen del filozofiranj prejšnjih stoletij, obenem pa božjega bivanja ni izključil temveč le spoznanje o njem. Podoba, ki jo je postavil, se ujema z našim razmišljanjem in TVI, ki prav tako nima nič skupnega z religioznim Bogom.

 

Smo del ene celote

Eden največjih filozofov zadnjih stoleti, Arthur Schopenhauer, je Kanta popravil in dopolnil. Ugotovil je, da je predstava, da smo ločeni posamezniki, aktualna le v svetu fenomenov. V zadnjem temelju naše biti smo vsi eno in nediferencirano. Fenomenalna resničnost se ne razlikuje od noumenalne (to sam poimenuje »volja«), temveč je ista resničnost, ki jo spoznavamo drugače. Smo del ene celote, ki je le na videz razdeljena. To pojasnjuje sočutje, zmožnost ljudi, da se poistovetijo z drugimi in čutijo z njimi. Če te prizadenem zato delam škodo lastni biti. Sočutje je pravi temelj tako etike kakor ljubezni.

V svojem spoznanju je torej pritrdil Spinozi in popravil misel, da je treba obravnavati dva ločena svetova. Vse povedano se ujema z našim razmišljanjem v TVI. Tudi materiali svet je namreč ustvarjen kot iluzija v intelektu, a takšne vrste, da omogoči hitrejše in neposrednejše učenje in s tem duhovni napredek. Smo del ene celote, sočutje in druga pozitivna čustva pa so fenomeni, ki ustvarjajo kohezijo in zbližujejo vso kreacijo s Stvarnikom.

Tu se je treba ustaviti pri terminu, ki ga Schopenhauer imenuje »volja«. V teoriji TVI nismo omenili elementa, ki bi imel pomen volje, čeprav je evidentno, da nekaj takšnega pravzaprav mora obstajati. Sam intelekt, ki bi v sebi ne imel nekega vzgiba, poriva k razmišljanju oz. ustvarjanju, bi bil negiben in mrtev. Mora obstajati nekakšna motivacija ali motor, ki intelekt sili k delovanju. Izraz »volja« je tu povsem na mestu. Obenem pa jo lahko obravnavamo kot eno od prvin oz. lastnosti intelekta, ki je seveda nujen sestavni del. Tudi ta ideja je torej s TVI povsem združljiva.

Schopenhauer je bil je prepričan, da je empirični svet brez pomena ali namena; ker nam je lastno prizadevanje, da mislimo o njem kot o nečem, kar obstoja ločeno od nas, je ves njegov smisel iluzija. Smisel empiričnega sveta, kot tudi smisel iluzij, je, kot že vemo, v tem, da pridemo do izkustev in duhovnih spoznanj, ki omogočajo napredek duše in intelekta. Prav to pa naj bi bil smisel celotne kreacije.

Njegova velika zasluga je ugotovitev, da se filozofska spoznanja in nekatere neodvisno nastale zahodne filozofije presenetljivo ujemajo z nauki budizma in hinduizma in z vzhodno filozofijo. Tako je prišlo v filozofiji do povezovanja temeljnih spoznanj zahodne in vzhodne filozofske misli.

 

Permanentni jaz

Schopenhauer je bil tudi prvi odkriti in eksplicitni ateist; podobno kot budisti ni verjel, da imamo »permanentne jaze«. Permanentni jaz bi v okviru TVI morda lahko enačili z nekakšno dograjeno predstavo o sebi.

Pomudimo se nekoliko pri terminu permanentnega jaza. V posameznem utelešenju govorimo v prvi vrsti o egu, to je o začasni (v smislu tega življenja) podobi o sebi, ki jo gradijo predstave in izkušnje trenutne inkarnacije. Ego se povezuje z začasno zavestjo o sebi. A glede na to, da duhovna bit ali duša skozi posamezne inkarnacije nabira izkušnje in spoznanja ter se tako razvija in približuje k popolnosti, je logično, da v tej duhovni biti združuje, akumulira prav vse, kar je bilo v predhodnem razvoju doseženo. V nasprotnem bi vsakokrat pričeli iz nič, znatnejšega napredka ne bi bilo. Skupna, akumulirana vsota duhovnih spoznanj, imenujmo ga »duhovni dosežek« ali »do konca duhovno razviti človek«, torej mora obstajati. Skrivanje minulega znanja in izkušenj prejšnjih inkarnacij je v posameznem življenju potrebno zaradi tega, ker bi bil človek sicer preobremenjen s strahovi in težkimi vtisi, ki bi mu zastrli in oteževali poslanstvo danega utelešenja.

Očitno se »duhovni dosežek« z vsako posamezno inkarnacijo v načelu povečuje in je torej časovno odvisen. A ob tem da se moramo zavedati naslednjega dejstva: čas je aktualen le v tridimenzionalnem svetu, v objektivni resničnosti pa je vse prisotno hkrati, vse se odvija istočasno; vzrok in posledica ter začetek in konec so prisotni istočasno. Torej se nam zastavljata dve vprašanji: ali je v vsakem trenutku za opazovalca, ki ni omejen s časom, dosegljiv tudi končni duhovni dosežek? In drugo vprašanje – kakšen je ta duhovni dosežek? Je to individualni intelekt s pridobljeno pravo zavestjo o Stvarniku?

Odgovor na prvo vprašanje je gotovo pritrdilen. Povezava v duhu gotovo obstaja. Vprašanje je le, kako lahko trenutni človek in njegov duhovni dosežek komunicirata med seboj. Eden od načinov je očitno – meditacija. Kdo sta »duhovni vodnik« in »angel varuh« človeka, fenomena, ki ju v duhovni praksi velikokrat omenjajo? Ponuja se misel, da je vsaj prvi, če ne tudi drugi, povezan z duhovnim dosežkom človeka. Na drugo vprašanje pa nekateri odgovarjajo takole: razvoj zavesti človeka ima sedem stopenj. Na sedmi stopnji se zavest človeka zlije s Stvarnikovo. Morda pa gre pri duhovnem vodniku oz. pri duhovnem dosežku za duhovno bit na predzadnji, šesti stopnji razvoja. To nam je za zdaj še uganka.

 

Idealizem in dialektika

Vrnimo se k filozofom. Nemški filozof Schelling se je proslavil s svojo filozofijo narave. Zanj je bilo življenje stvaritev narave, narava je namreč vsa resničnost, ki se nenehno razvija. Življenje in materija se medsebojno dopolnjujeta, sta različna vidika enotnega procesa. Človek torej ne biva zunaj sveta temveč je del narave, je poduhovljena materija. Materija je potencialni duh, latentni duh. Ves neizmerni fenomen narave je razvoj k samozavedanju.

Vse te Schellingove ideje se ujemajo z našim razmišljanjem v TVI. Zgrešil je le pri eni trditvi: menil je, da je iz sprva mrtve materije nastalo življenje, ki se nenehno razvija – od primitivnejših oblik k popolnejšim, do človeka. Pravilneje je reči, da življenje ni nastalo iz materije temveč je materijo oživil duh, ki se je spustil vanjo. Iz njegove misli izhaja napačna predstava o primarni vlogi materije.

Tako rekoč zadnji veliki mislec, ki je poglobljeno razmišljal tudi o duhovnih dimenzijah, veliki Friderich Hegel, je Shellingovo misel povzel in dodelal ter predstavil idejo »absolutnega idealizma«. Tudi zanj je bil cilj razvoja samospoznanje in samorazumevanje. Vendar pa ta proces zanj ni bil isto kot narava, temveč je dogajanje razumel bolj v moralnem smislu. Po njem duh ni nastal iz nežive materije, temveč je prav tisto, iz česar sestoji vse bivajoče – duh je torej temelj vsega bivajočega. Ves zgodovinski proces, ki sestavlja resničnost, je razvoj duha k samozavedanju in samospoznanju, ko pa je to doseženo, se vse bivajoče harmonično združi s samim seboj.

Ali niso te trditve v popolnem sozvočju s tem, kar pravi TVI? Če v izjavi »duh je torej temelj vsega bivajočega« besedo »duh« zamenjate z izrazom »stvarnikova misel ali intelekt«, postane identična TVI. Tudi trditev, da je zgodovinski proces razvoj duha k samozavedanju in samospoznanju, se ujema s tistim, kar smo povedali o Velikem intelektu. Ujema pa se tudi z trditvami vzhodnih religij, tudi z Budovo idejo, da se z dosego samospoznanja otresemo karme, izvijemo iz kroga neprestanih utelešenj in dosežemo blaženost in zlitje s celotnim vesoljem.

Nadalje je Hegel prišel do nesporno pravilnega spoznanja: Vse kar je, je rezultat procesa. Vsako zapleteno stanje, ki traja omejen čas, vsebuje nasprotujoče si elemente, ki ga destabilizirajo. Nasprotja se morajo sama izoblikovati, dokler se ne razrešijo, to pa vzpostavi novo stanje, ki poraja nova nasprotja. Temu procesu pravi »dialektični proces« ali kar »dialektika«, sestavljajo pa ga tri glavne stopnje. Prva, začetna stopnja je teza. Reakcija, nasprotni proces ali antiteza povzroči nasprotje med njima, ki se razreši v novo stanje – sintezo, z elementi obeh. A to novo stanje zopet vsebuje nova nasprotja in s tem postane začetek nove triade. Zato se vse nenehno spreminja. Tudi človek je vpet v dialektični proces in iz njega ne more izskočiti. Le če bi nastal položaj brez nasprotij, bi tudi sprememba ne nastopila. Stanje brez nasprotij bi dosegli, ko bi se duh samega sebe zavedal kot zadnje resničnosti in spoznal, da je vse, kar je doslej imel za tuje, v resnici del njega samega, ne pa v nasprotju z njim.

Heglova spoznanja o dialektičnem procesu lepo pojasnjuje mehanizem učenja, gibalo napredka intelekta ali duhovne biti. Tezo in antitezo lahko obravnavamo tudi kot rezultat polarnosti, ki je prisotna v tridimenzionalnem svetu kot gonilo spoznanj. Božansko enost je namreč nemogoče spoznati, dokler obstaja samo Eno. Ko pa se to razcepi na množico nasprotij, na jin in jang, svetlobo in temo, toplo in hladno, luč in temo, je možno pridobiti spoznavo o razsežnostih in lastnostih tega enega. Teze »je svetlo« ne moremo dojeti, če ne vemo, da obstaja tudi temno. Antiteza »je temno« je torej nujni del spoznavnega procesa, ki vodi do ekstremov in vse subtilnejših spoznav pojavnosti. Največ se zapletamo v pojma »dobro« in »slabo«, čeprav v očeh Stvarnika med njima ni razlike.

Hegel je govoril o »organski družbi« brez nasprotij, v kateri bi bil vsak posameznik kot skladen del celote svobodno služil njenim interesom.  S tem je Hegel pokazal človeštvu razplet zgodbe – dosego končne faze razvoja človeka in družbe, in priskrbel svetu ključ za razumevanje resničnosti. A ni mu bilo jasno, da človeka do te stopnje ločuje še mnogo, mnogo spoznanj. Levi Heglovci so razumeli, da je do idealne družbe še daleč, a so to »oddaljenost« krepko podcenjevali. Kdaj se bo človek lahko otresel sodb in obsodb, pehanje za bogastvom in užitki pa zamenjal s prizadevanjem za duhovni razvoj? Očitno še ne kmalu.

Marx, ki je filozofsko plat marksizma razvil neposredno iz Heglovih idej, je zagrešil veliko napako, ko je »dejanskost« na mah oropal vsega duhovnega in ves svet omejil zgolj na materialno. Družbe so zapadle v materialno zaslepljenost, ki traja še danes, duhovne vrednote pa so se izgubile. Odtlej smo (ne le po Marxovi zaslugi) sodobni ljudje oropani pravega spoznanja o naravi resničnosti.

 

Novo spoznanje

V prizadevanjih, da bi spoznali pravo naravo resničnosti, smo, oboroženi z idealistično predstavo poskušali teorijo oziroma hipotezo o Velikem intelektu potrditi v luči spoznanj največjih zahodnih filozofov. Pokazalo se je, da jo ideje vseh tistih filozofov, ki so dojeli tudi duhovno dimenzijo stvarnosti (Platon, Spinoza, Hegel,…), potrjujejo in dopolnjujejo. Očitno teorija o Velikem intelektu »pije vodo«.

Zavedajoč se, da nobena ideja ali teorija ni popolna, temveč le slabši ali boljši približek dejanskosti, nikakor ne trdim, da je teorija Velikega intelekta v vseh pogledih pravilna in ustrezna. Trdim pa, da je ustreznejši miselni model objektivne resničnosti kot sedanji materialistični svetovni nazor. Teorijo bomo preverili še v luči verskih in drugih spoznanj različnih ljudstev in skupin.

Če torej drži, da je Stvarnik Veliki intelekt, ki si je izmislil vso kreacijo, potem se zamisel, da je v ta koncept vgrajen smisel –  napredek individualnega intelekta, zdi povsem logična. In potemtakem tudi vsa materija, torej brez števila materialnih svetov, služi prav temu cilju. Težko bi se sprijaznili z zamislijo, da je materialna popolnost pomembnejša od duhovne, intelektualne, saj prva brez druge ne more eksistirati. Prav vse se namreč dogaja – nikjer drugje kot v zavesti po zaslugi razuma, intelekta.

 

Besedilo se opira na vir /53/ Bryan Magee: Poti filozofije;

* * *

Koncept, ki ste ga spoznavali zgoraj, je seveda laž. A veliko manjša od tiste, ki ji zdaj morda dajete veljavo. Noben koncept ne more pojasniti Resnice. Da bi obvarovali um pred prevelikim naporom, se je koristno pred visokim ciljem opreti na nekaj miselnih opor, od katerih se lahko odženemo naprej.