Če bi se s pomočjo kakega čudežnega časovnega stroja lahko preselili v telo človeka iz predgrških časov, bi osupnili ob veliki spoznavni moči svojega prednika. Notranje, božansko bistvo stvari mu je bilo tako blizu kot naše današnje vizualno gledanje ali logično sklepanje, imel pa je tudi živo občutenje, ki ga dandanes lahko le še slutimo.

Nedvomno je naša sedanja predstava o naših intelektualnih sposobnostih, znanju, veščinah, poznavanju zakonov narave, kakovosti življenja in podobnem zelo dobra; zavest 1mislimo si, da v vsem tem daleč prekašamo naše oddaljene prednike. Toda – ali je temu res tako? Izkaže se, da smo resda intelektualno napredovali in postali strokovnjaki za zunanje, površinsko opazovanje stvari, a ob tem smo izgubili sposobnost kakovostnega dojemanja, videnja v notranjost, pomenskost, celovitost stvari; izgubili smo vsebino in globino opazovanega. Pojmovanje sveta skozi oči današnjega človeka je bistveno drugačno od tistega pri človeku srednjega veka ali pri predatlantskem človeku.

Raziskava razvoja zavesti in zavedanja skozi posamezna obdobja človeške zgodovine pokaže presenetljive stvari. Antropozof Rudolf Steiner, katerega uvid v akaša zapise je segal do običajnemu človeku nedoumljivih spoznanj, je bil mnenja, je človek v zadnjih dveh tisočletjih marsikaj izgubil. To je utemeljil s poglobljeno razlago posameznih razvojnih faz, ob čemer je pokazal njihove podrobnosti in pomen za nadaljnji razvoj človeka. Na dlani je, da so se človeško duševno življenje, občutenje sveta, dojemanje stvarnosti in sebe skozi čas dramatično spremenili. V tem besedilu povzemam nekaj njegovih spoznanj, objavljenih v knjigi Vpogledi v prihodnji razvoj človeštva, ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu.

Kako bi najbolje ponazorili razliko med (ob)čutenjem in dojemanjem sodobnega človeka in človeka atlantskega časa? Vzemimo primer preprostega sprehoda od točke A do točke B. Kako ta proces doživimo danes? Ne da bi se zavedali notranjih občutkov ob hoji, kot stroj, štejemo korake. Petnajst korakov. Kako je to občutil atlantski človek? Ko je med hojo premikal noge, je vsak trenutek drugače doživljal ravnovesni položaj; neprestano je doživljal težnost, pa tudi padanje in dvigovanje telesa, napenjanje mišic, premik sklepov, ritem dihanja … Zavedal se je, kako je njegovo telo oblikovano, kako je razmerje in število vgrajeno v njegovo telo … Pomislite, kako drugače je to od našega današnjega občutenja, ki je veliko bolj površinsko.

Dandanes pred občutki pogosto bežimo, pomena in simbolike stvari se ne zavedamo, zato pa se bistveno več ukvarjamo z merjenjem časa, ocenjevanjem stvari in dogodkov, s površinskim, plitvim, analitičnim zaznavanjem dogajanja. Zgodil se je premik od notranjega k zunanjemu, od konkretnega k abstraktnemu, od čutenja h gledanju. Takšnega dojemanja seveda ne moremo opredeliti kot celovito, popolno zavedanje.

Štetje, merjenje in tehtanje niso med najbolj pomembnimi stvarmi v naših življenjih, pa vendar jim namenjamo osrednjo pozornost. Tudi znanost pravzaprav ne počne nič drugega kot da šteje, meri, tehta, vrednoti, primerja in ocenjuje, s tem pa tisto naravno vse bolj odriva v abstraktno.

Merjenje in tehtanje sta procesa, ko nekaj primerjamo z vnaprej določeno dolžinsko oziroma težnostno normalo, ki pa sta nam nevidni, zato je naše zaznavanje mere in teže potisnjeno v abstraktno. Kaj si znate predstavljati ob podatku, da ima kmet petdeset juter zemlje? Tako živimo življenja, ki minevajo v suhoparni, neživljenjski obravnavi podatkov, pri čemer nas najbolj zaposluje merjenje časa; kdo dandanes ni njegov ujetnik?

Tudi štetje je izgubilo notranji pomen in prešlo na raven abstrakcije, saj stvari običajno štejemo, ne da bi se zavedali raznolikosti in simbolnega pomena elementov. Pitagorejci so še dobro poznali globok simbolni pomen števil. Vsako od njih je vsebovalo neko skrivnost; število dva jim je simbolno označevalo dva ločena posameznika (razdvojenost), tri je predstavljalo nekaj zaključenega, celoto in stabilnost (oče-mati-otrok), sedem ali dvanajst uravnotežen sistem itd.

Steiner je menil, da v toku razvoja človeštva mora priti do dogodkov, ki človeštvo potisnejo navzdol, pod določen nivo, da bi se zatem z lastnimi napori lahko dvignilo. Takšen spust navzdol, faza v zgodovini človeštva, je tudi padec v materializem. Materialist meni, da je človek tisto, kar tvorijo materialni procesi njegovega telesa. Duhovno prepoznava le kot proizvod fizičnega dogajanja. A to je popolnoma izkrivljen, omejen pogled. Materializmu lahko štejemo v dobro, da je pripeljal do preiskovanja človeške fizične narave in popolnejšega razvoja fizičnih organov. Po Steinerju je proces izpopolnjevanja fizične oblike dosegel vrhunec sredi 19. stoletja.



Čuteča, razumska in zavestna duša

Ne sanja se nam, kako je Steiner lahko preverjal stanja zavesti človeka v različnih zgodovinskih obdobjih, a njegov prikaz kaže, da sta zavest in kakovost človeške duše doživela velike spremembe. V najzgodnejši dobi je človek v vseh stvareh živo občutil duha, potem pa je takšna spoznava vse bolj bledela; duh se je abstraktno dvignil v višave.

Pred osmim stoletjem pr.n.š. je bil razum objektiven, nekaj, kar je napolnjevalo ves svet in urejalo vse svetne pojave. Vsa stara, tudi egipčanska in kaldejska spoznanja so bila pridobljena z duhovnimi uvidi, z duhovnim zrenjem. Človek ni spoznaval sveta z razumom temveč s čutenjem, z gledanjem, z uvidi, z notranjim izkustvom. To obdobje, ko je človek, tesno povezan z naravo, to še močno čutil, Steiner imenuje obdobje čuteče duše. Razum je bil prisoten globalno, v naravi, vloga človeške glave je bila le v tem, da sodeluje v naravnem delovanju. Razmišljanje kot možganski proces se je razvilo kasneje in je bilo občuteno drugače kot danes.

Pri spoznavanju in dojemanju niso bili aktivni možgani, pač pa eterično telo, prefinjena tvorba, ki prežema fizično telo. Eterično telo Ima sposobnost živega predstavljanja v slikah, ne more pa misliti. Globina dojemanja je bila večja in kakovost spoznanj je presegala današnjo. Mišljenje, čutenje in hotenje so danes prav meglene tvorbe v primerjavi s tistimi, ki so bile še prisotne denimo pri Grkih; ljudje so se zavedali, da snov ni ločena od duševnega in da kozmične sile preko telesnih sokov in krvi upravljajo in vodijo delovanje telesa. Tako so opazili, kako se spomladi zaradi spodbujene krvi koža obarva rdečkasto in pozimi zaradi spodbujenih jeter in rumenega žolča rumenkasto.

Obdobje razvoja razuma ali razumske duše se je pričelo v 8. st. pr.n.š. V to obdobje, ki traja nekako do 15. stoletja, sodita tudi grška in latinska kultura, ki sta dosegli svoj vrh, najvišjo točko človeškega razumskega razvoja, v četrtem stoletju. Kar so dognali nesmrtni filozofi grških šol Platon, Aristotel, Pitagora, Sokrat in drugi, še danes zbuja spoštovanje.

Tisto, kar so nekoč lahko zaznavali in občutili neposredno in živo, kot notranja duhovna izkustva, se je z razvojem razuma postopoma umikalo in bledelo ter brez povezave z notranjostjo postajalo abstraktno, notranje prazno, zunanja forma brez življenja in notranje vsebine. Stare modrosti ne le, da so izgubile svojo moč temveč so presejane skozi sita dogmatske cerkve postale trditve, ki se človeka ne dotaknejo več.

Kar je ostalo od življenja razumske duše, se je izrazilo kasneje – v francoski revoluciji v 18. stoletju. Na dan so izplavali abstraktni pojmi – svoboda, enakost, bratstvo, toda ti ideali so se po dolgotrajnem eksperimentiranju obrnili v svoje nasprotje.

Po 15. stoletju je miselni razvoj prešel v naslednjo fazo, ki še traja. To obdobje Steiner imenuje obdobje zavestne duše. Funkcija razmišljanja se je pričela z eteričnega seliti na fizično telo, na možgane. Ko je človek začel na takšen način razmišljati, se je sprva čutil osveženega in poživljenega, v njem se je budil proces, ki je prinašal nekaj novega. Toda takšno razmišljanje, ki ni bilo več povezano z eteričnim, je izgubljalo moč in globino, s tem pa se je duševno življenje človeka močno spremenilo. Hkrati s pešanjem zlitosti z vesoljem in naravo je naraščalo zavedanje samega sebe, svojega jaza, ki se je vse bolj krepil, s tem pa je subjektivno postopoma nadomeščalo tisto, kar je bilo prej sad objektivnega občutenja. Fokus je s kozmosa vse bolj prehajal na mikrokozmos – človeka.

Staro modrostno blago je moralo izginiti, da bi se lahko razvil razum v svoji vse bolj čutni naravnanosti, ki se je naposled izkazala v materialistični omejenosti, ozkosti. Takšen zasenčen razum je doživel vrhunec v devetnajstem stoletju. Pri izobraženosti zavestne duše so prednjačili anglo-saksonci; njihov izum je tudi patriarhalnost. Romanski narodi so dlje časa ohranjali nekaj stika z notranjim čutenjem. Vrhunec materialistične omejenosti so prinesle različne filozofske usmeritve, med drugim Lockov nadmaterializem in dialektični materializem Karla Marxa. Vmes so bili poskusi, da bi se človeštvo duhovno prebudilo (Goethe) ali da bi duhovnost vtisnili v pravno obliko države (De Maistre).

S pojavom tiska in razmahom pisanja v tej dobi so ljudje sprejeli veliko količino duhovne vsebine, ki pa so jo bili sposobni sprejeti le zunanje, površinsko. Razmah je doživela tudi logika. Logika je razčlenitev, raztelešenje, anatomija mišljenja; logiko študirajo na truplu mišljenja, zato je ta mrtva.

Razum kot duhovna lastnost človeka nas je s tem, ko se je omejil na zunanje, materialno, prikrajšal za najpomembnejše: za vsebino. S fizičnim razmišljanjem je povezana mentalna dejavnost, ki ni zmožna ustvarjati notranjih slik in zahaja v abstraktnost, kolikor je mogoče. Takšen razum je sposoben prodreti le do ravni mineralnega; razume le mehanični, mineralni svet, o rastlini, kaj šele o živali in človeku pa ne more dojeti bistva, smisla in vsebine, saj se omejuje le na zunanjost. Nič ne ve več o življenju, o tem, kaj presvetljuje in poduhavlja celotni svet.

Nekoč so misteriji oznanjali skrivnost človekove tesne povezanosti s kozmično entiteto – Soncem. Tako se je človek jasno zavedal, da ne pripada zgolj Zemlji temveč zunajzemeljskemu vesolju. Krščanstvo te skrivnosti ni več sporočalo, niti ni dalo pomembnega prispevka k poduhovljenju razuma. Stik s starodavnimi modrostmi so imeli le nekateri prvi krščanski misleci. Kar je bila nekoč živa modrost iz nadčutnega sveta, je postopoma okostenelo, se dogmatiziralo in postalo razumska, verska dogma. Krščanstvo, ki je kmalu postalo državna religija, jeprineslo verski imperializem, modrost pa je v religiji postala politično in pravno regulirana norma, zbirka predpisanih teoloških vsebin.

Spodrsljajev katoliškega dogmatizma ni manjkalo. Tako so denimo na cerkvenem zboru leta 553 »ukinili« reinkarnacijo, leta 869 pa določili, da človek ni več sestavljen iz telesa, duše in duha, temveč zgolj iz telesa in duše, pri čemer ima duša nekaj duhovnih lastnosti. Križarski pohodi niso prinesli krščanskemu svetu ničesar; na Jutrovem so v materialnem iskali tisto, kar bi morali iskati v duhovnem. Z razglasom o papeževi nezmotljivosti (l. 1870) pa je cerkev postala zunanja, laična država.

Krščanska verska dogma vernikom ne prinaša ustreznega nadčutno-duhovnega znanja, niti znanja, potrebnega za razumevanje globoke vsebine posameznih elementov krščanstva. Kako drugače dojema krščanstvo človek, ki razume, da sta Jezus in Kristus Jezus različni osebnosti, ter ve, da je pri dogodku na Golgoti prišlo do združitve kozmičnega bitja – Kristusa z Zemljo, kar je prineslo preporod Zemlje in človeštva na njej. Delovanje Kristusa danes upodabljajo kot preproste zgodbe brez odnosa do globoke nadčutne vsebine in tako krščanskemu nauku jemljejo globino in pomen.

Nič čudnega, da so se kot odklon od rimskega katolicizma razvile različne verske ločine, pa tudi različna skrivna združenja, bratovščine in sekte, ki so skušale ohraniti staro znanje in modrost, ki jih v krščanstvu ni bilo več možno najti.

Ko človek do svojih spoznanj ne prihaja več skozi živo notranje občutenje, ko nima več opore v objektivnem, kozmičnem, njegova spoznanja postanejo osebna, varljiva. Vez z izvorom večne resnice je pretrgana. Gotovost, jasnost in zaupanje vase kopnijo in rodita se dvom in negotovost, ki sprožita prepir, napetosti in vprašanje, kdo ima prav. To je obdobje cvetenja ega, sebične komponente naše identitete, ki se odraža v puhlosti, nemoralnosti, brezbožnosti in malopridnosti grozljivih razsežnosti.



Zavest skozi zgodovinska obdobja

Zdaj v grobem že razumemo, kako se je postopoma oblikovala današnja zavest. Očitno med nami in ljudmi starega sveta v zavesti zija pravi prepad. Stari modreci, ki so svet še notranje doživljali, o teologiji niso govorili pač pa so jo živeli. Predstavljajmo si človeka tretje poatlantske dobe, ki je trajala od četrtega do prvega tisočletja pr. n.š. Bogove in duhovna bitja je čutil in v telesnih procesih njihov vpliv jasno zaznaval. Skozi dihanje je bil v stiku z duhovnim bitjem zraka. Skozi sadež, ki ga je zaužil, je občutil, kaj je ta v dobi zorenja zbral v svojem eteričnem telesu …

Stari Egipčani so se s Soncem, Zemljo in nebesnimi telesi še počutili neločljivo povezani. Človek izhaja iz duhovnih svetov in v Zemljinem ciklu (o tem razvoju smo govorili v Zgodbi vseh zgodb) še vedno čuti primarne ustvarjalne vplive. Astrologi in ezoteriki vedo, da je eterično telo povezano s planeti Saturn, Jupiter in Mars, astralno telo z Venero, Merkurjem in Mesecem, naša bit pa s Soncem. Vpliv Sončevih sil, ki delujejo pri rasti našega plemenitega jedra, je nasproten Mesečevemu vplivu.

Dandanes smo očarani z zunanjostjo in se ne zavedamo globljega pomena predmetov. Ko pa je denimo Egipčan gledal trikotnik, je v njem občutil kozmične sile. V Zemlji ni videl ogromne mineralne gmote temveč mogočno organsko bitje, v katerem se odvijajo procesi, ki se zrcalijo tudi v človeku. O sebi pa je bil prepričan, da je nekaj podobnega kot angelska bitja; ta je še vedno lahko videl v sanjam podobnih jasnovidnih stanjih.

Svoje telo so Egipčani videli kot nekaj, kar raste iz Zemlje po nadzemeljskih vplivih, po zakonih geometrije, nanj so vplivale zvezde po zakonih astrologije, od znotraj bilo zgrajeno po zakonih glasbe (glasba ni zgolj tonska muzikalnost). Ker naj bi se duhovno-duševna človeška bit najbolj popolno izrazila prav skozi oblikovanje telesa, so hoteli z balzamiranjem to obliko čim dlje ohraniti.

Pri Grkih so bile stvari že nekoliko drugačne. Stik z vesoljem je že pešal in duševnega niso več tako povezovali z Zemljo in Zemljo s telesom, pač pa so si predstavljali, da duša izgrajuje vodno telo, premika sokove v njem in skrbi za njegovo delovanje. Telo zanje ni bilo kot razodetje narave, temveč kot živo umetniško delo, ki je samo po sebi znanost. Prišlo je do pešanja aritmetike in astrologije, notranja harmoničnost, ki je temelj živečemu, pa se je najbolj ohranila v grškem dojemanju glasbe. Platon je živi angelski svet že preimenoval v svet idej.

Živo doživljanje teologije, ki je bilo prisotno še med Egipčani in Grki, je bilo najti le še med redkimi ranokrščanskimi misleci. Eden takih je bil Origen. Njegovo neposredno duhovno znanje ni našlo poti k njegovim naslednikom. Zapisal je, da ima človek svoj praizvor v božanstvu, vendar na poti svojega razvoja vse bolj usiha. Po zaslugi dogodka na Golgoti pa se lahko ponovno dvignemo do božanstva in se zopet združimo z Očetom. Svojo lastno pot je videl kot pot od Boga v svet in nazaj k Bogu.

Latinski čas je prinesel nov premik k večji individualnosti: Rimljan je poskušal izraziti in predstaviti sebe kot duha z besedo; zacveteli so gramatika, retorika in dialektika – samoprikazovanje duše z oblikami mišljenja. Kdor hoče biti izobražen – so rekli – mora zgraditi svojo izobrazbo – poleg gramatike, retorike in dialektike mora študirati še znanstvene predmete: geometrijo, astrologijo, aritmetiko in glasbo; a ti so postajali vse bolj abstraktno izročilo, oropano občutenja. Navedenih sedem umetnosti je ostalo temelj izobrazbe tudi kasneje, vse do srednjega veka in še dlje.

V času razvoja krščanstva se je premik od naravnega, kozmičnega v abstraktno še okrepil. Od spoznavnega principa se je prešlo k pravnemu principu, ko so verski voditelji njim všečne nauke preprosto predpisali oziroma uzakonili. Filozof atenske šole je z žalostjo lahko opazoval, kako stari živi pojmi ob Konstantinovih dejanjih okostenevajo. Justinjan pa je odpravil še zadnje ostanke te šole in učenjake pregnal v Azijo, kjer so našli zatočišče pri kralju Perzijcev. Tisto kar se je kasneje razširjalo po Evropi kot grška kultura, je bilo le še njena senca. Arabizirana znanost pa je kasneje preko Španije zopet prišla v Evropo in vplivala na miselnost časa.

Posamezni fragmenti duhovne modrosti so se sem in tja kljub vsemu prebili na površje. Eden od velikih mislecev iz devetega (!) stoletja, Janez Skot Eurigena, učenec Pavlovega učenca Dionizija Areopagite, med drugim opisuje, kako se je človek spustil iz božanskega, našteva bitja nad čutnim svetom in razlaga, kako duh potuje skozi čutni svet. Omenja, da so bit, modrost in življenje tri dejstva, ki jih povsod opažamo; v biti se predstavi Oče, v modrosti Sin, v življenju pa Sveti Duh. Človek ni v položaju, da bi se lahko povzpel nad te pojmovne predstave. Eurigena nadalje govori o ustvarjenem in ustvarjajočem svetu. To je svet duhovnih bitij, svet angelov, nadangelov, arhajev in drugih; ti ustvarjalci, ki so bili ustvarjeni od najvišjega bitja, so ustvarjalci posameznih plasti sveta. Njihov rezultat je ustvarjeni svet, ki ne ustvarja; to je svet živali, rastlim in mineralov, zvezd itd. Elementi ogenj, voda, zrak in zemlja so prepojeni z nižjimi duhovnimi bitji, višja duhovna bitja pa vodijo zvezde in na zvezdah tudi živijo. O človeku Eurigena pravi: človek je mineralno bitje, ki živi in raste kot rastlina, čuti kot žival, presoja in sklepa kot človek in spoznava kot angel. Tako je doživljal svet modri Janez iz devetega stoletja.

Skladno s spremembo odnosa do kozmičnih danosti se je skozi zgodovino spreminjal tudi pogled na bolezen. Egipčani so si jo razlagali kot znamenje porušenega odnosa med telesom in zemeljskimi elementi. Duševno dogajanje, ki so ga doživljali med rojstvom in smrtjo, so zanemarjali in v vsem videli igro sil med višje človeškim in zemeljskim. Tudi Hipokrat je še podobno razmišljal: če telo ne ustreza zahtevam duše, ki si prizadeva za harmonijo, nastopi bolezen. Zato je naloga zdravnika študirati delovanje duševno-duhovnih sil na delovanje telesnih sokov. Ko hoče telo izliti slabo mešanico telesnih sokov, ki ne trpijo vpliva duševno-duhovnega, je treba z odvajalom ali puščanjem krvi to pospešiti. V latinsko-rimskem obdobju, denimo pri Galenu, se je ta pogled spremenil; čut za vpliv nadnaravnega na telesne sokove je usihal. Rimljanu je postajalo bolj bistveno, kako je občutil sebe, lastno duševnost. Postopoma se je pozornost vse bolj odmikala od notranjih, duševnih in psihičnih dejavnikov in pristala pri tem, da se današnja medicina ukvarja le še s fizičnimi organi, ki jih obravnava posamično, necelovito.



Razumeti stare pojme

Abstraktni razum je kriv, da v starodavnih izrazih, običajih in ritualih ne prepoznamo več vsebine. Tako si jih marsikdo razlaga kot odraz primitivnega uma, slepe vere in burne fantazije. A so daleč od tega.

V duhovnih besedilih se kot eden pomembnih elementov pojavlja pojem logosa. Kaj naj bi ta pravzaprav označeval? Trojno naravo Boga. Prvi logos je Bog Oče. Drugi logos je Sin, ustvarjalna kozmična sila, ki jo opažamo kot fizično Sonce in jo povezujemo z duhom Kristusa. Tretji logos je Sveti Duh. Ti pojmi, ki so bil jasno občuteni še do nekako 4. st. pr.n.š., so postopoma postajali vse bolj abstraktni. Za Platona je bil ustvarjalni princip sveta – ideja. Ko je krščanstvo postalo državna religija, so Logos zreducirali preprosto v »besedo« in kot takšen je tudi zapisan v Sveto pismo. Med pomembnimi besedili pravi pomen Logosa lahko razberemo v Janezovem evangeliju.

Čaščenje Mitre je bilo staro bogočastje, pred nastopom krščanstva zelo razširjeno predvsem v Aziji in kasneje prinešeno v Evropo. V tem kultu je simbolično prikazan smisel človeškega življenja: obvladati svojo nižjo naravo. Bojevnik Mitra namreč jezdi na biku, ki je simbol neukročenih naravnih sil, ki delujejo v človeku, ta pa jih mora obvladati z uporabo višjega v sebi. Mitra je pravzaprav Kristusov predhodnik; tudi Jezusov nauk usmerja v preseganje nekultivirane človeške narave. Častilce Mitre so brez težav spreobračali v krščanstvo vse do četrtega stoletja.

Danes se nam krvne obredne daritve, krvno žrtvovanje, zdijo nekaj absurdnega. Kako so na to gledali nekoč? Videli so božansko, kako nanje deluje skozi kri. Kri je bistvena tekočina, ki napaja in oživlja sleherno celico telesa človeka ali živali; prav skozi kri se razteza z duhovnih svetov božanski vpliv. Kri so dojemali kot zakonito last bogov; bogovom so se zato želeli s krvno daritvijo približati.

Jezus je razložil pomen obhajila. Kruh in vino sta darova Boga, utelešenje Logosa in hrana človeku. V telesu se spremenita v kri, ko prestopita stene črevesja. Z uživanjem kruha in vina človek zaužije silo Sonca, silo Logosa, ki je Kristus.

Sveti gral je uganka, privlačna za tiste, ki jih zanimajo duhovne modrosti in duhovno blagostanje. Sveti gral naj bi bila skodelica, v katero je Jožef iz Arimateje prestregel kri iz ran Jezusa, krvavečega na križu. Mnogi so poskušali najti ta predmet čarobnih moči toda prava simbolika je seveda v domeni duhovnosti. Ne gre za fizični predmet kot tak. Nekateri pravijo, da gre za kristusovo krvno nasledstvo, njegove potomce. Predvsem pa je skozi sveti gral posredovan klic človeštvu, naj se loti notranjega iskanja, notranje preobrazbe k duhovnemu v človeku, da bomo našli pot h Kristusu.

Človeštvo je že večkrat govorilo o koncu sveta, ki pa ga – fizičnega – še ni na vidiku. A zopet: predstava, da gre za fizični konec, ni prava; gre za simbolični konec. Človek bi se moral zavedati, da mora iz materialistične stvarnosti prestopiti v duhovno stvarnost. Odpreti se mora notranjim svetovom, sicer se bo v materialnem izgubil in propadel. Epoha materialnosti se končuje, Zemlja zaključuje svoje poslanstvo, rešitev za človeštvo je edinole v duhovnem. Če se tega ne bomo zavedli, se na Zemlji se ne bomo več mogli izgrajevati. Materialnost je treba preseči. Že sedaj živimo v duhovnem svetu, le da tega ne vemo niti nočemo vedeti.



Vrnitev k duhovnim koreninam

Človeško bitje je v toku svojega razvoja doživelo dramatično preobrazbo. Stari Indijec ali orientalec se je počutil kot državljan celotnega vesolja; zavedajoč se, da se je spustil iz božansko-duhovnih svetov, je skušal fizično okolje razumeti na osnovi nadfizičnega. Danes je prav nasprotno. S pojmi, ki si jih gradimo in s pogledi, ki jih pridobimo, lahko pogledujemo le v fizični svet. Z razumom lahko sklepamo o dejstvih in bistvu tega fizično čutnega. Razvijamo se k razumski vsebini, ki potem ni več občutna in zaznavna temveč živi v predstavah, pojmih, slikah – v abstrakciji. Predstave, ki jih dobimo iz čutnih stvari, so neprimerne, da bi izrazile duhovno bistvo, božansko naravo stvari. Ker se nas razmišljanje v glavi notranje ne dotakne, o stvareh zgolj razmišljam in pustimo, da gredo stvari svojo pot.

Vse, kar ustvari intelekt, ne prodre v področja, ki vsebujejo dejanske skrivnosti sveta. Zato s krepitvijo intelekta človek izgublja stik z resničnostjo in s svojim resničnim bistvom.

Kakor nam je žal za jasnovidnostjo in celovitim, duhovnim pogledom naših prednikov iz predgrškega časa, pa je bilo zastrtje duhovnega uvida na poti našega razvoja potrebno. Šele osvobojenost od duhovnega namreč omogoči, da do tega oblikujemo realen odnos. Celotno oblikovanje predstav, ki je izhajalo predvsem iz navdiha, se je pričelo umikati zavestnemu upravljanju z mislimi, ko so ljudje vse bolj delovali sami iz sebe. Človek se je vse jasneje začel zavedati svoje osebnosti, svojega ega. Danes moramo spoznati, kako nas je ta odpeljal proč od naših duhovnih korenin in do skrajnosti razvil naše nagone in egocentrično naravo, ki ne uničujta le našega zdravja temveč ogrožata obstoj sveta.

Misterijska modrost o človekovi biti, ki so jo najdlje negovali v Aziji, pravi, da človekova bitnost ni nekaj samostojnega, temveč je v bistvu združena z božanskim Enim. A to Eno je možno spoznati šele, ko smo iz njega izdvojeni, ločeni. V naslednji fazi razvoja naj bi se človek opremil s silami, s katerimi naravne omejitve in svojo zemeljsko omejenost preseže.

Od sredine 15. stoletja že poteka razvoj, ko naj bi presegli zasenčen razum in razvili zavestno dušo. To nam bo uspelo, če ne bomo tekali za sencami temveč se odprli domišljiji, navdihu in intuiciji, ki so kažipoti duhovnosti.

Preseči moramo senčni razum, zgolj intelektualno naravnanost do sveta, ki duhovnemu v nas ne pusti, da bi zaživelo. Če se to ne bo zgodilo, človeštvo čaka zelo nezavidljiva usoda. Znova moramo vzpostaviti občutenje povezanosti z naravo, vesoljem in samim seboj. Inteligenca si lahko opomore le tako, da se notranje napolni z razumevanjem, ki gre preko sedanjih ozkih okvirov. Ponovno moramo vzpostaviti vez z nadzemeljskim, s Soncem in s kozmičnim bitjem, ki stoji za njim. To je pot k razsvetljenemu človeku in hkrati pot odrešitve človeka in človeštva. Ko nam je jasno, od kod smo prišli, kaj vse smo že prehodili in kaj je pred nami, je veliko lažje.