Ta zgodba je resnična.
Bilo je mrzlo januarsko jutro v Washingtonu. Na postaji metroja je mlad moški iz škatle potegnil violino. Kmalu zatem so v tišino, ki jo je občasno presekal trušč vlakov, zarezali čudoviti zvoki šeste Bachove sinfonije. Nikoli prej in nikoli kasneje ta prostor ni bil priča tako čudovite zvočne predstave. V času prometne konice je šlo mimo violinista kakih 1000 ljudi, večina od njih je bila na poti na delo. A zdelo se je, kot da so ljudje gluhi.
Po nekaj minutah ga je opazil moški srednjih let. Upočasnil je korak, se za trenutek ustavil, nato pa nadaljeval pot.
Kako minuto zatem je v glasbenikovem klobuku pristal prvi dolar. Ženska, ki ga je darovala, je brez ustavljanja nadaljevala pot.
Nekaj minut kasneje se je nek mimoidoči naslonil na zid in nekaj trenutkov poslušal, zatem pa pogledal na uro in s hitrimi koraki odšel.
Največjo pozornost mu je namenil majhen otrok kakih treh let. Čeprav ga je mama vlekla za seboj, se je uspel ustaviti in si ogledati violinista. Ko sta nadaljevala pot, se je še nekajkrat ozrl nazaj.
Podobno usodo je doživelo še nekaj otrok, ki so morali popustiti priganjanju staršev.
V 45 minutah, v času izvajanja sinfonije, se je ustavilo in violinistu namenilo nekaj pozornosti le 6 ljudi. Kakih 20 ljudi mu je spustilo nekaj denarja v klobuk in nadaljevalo pot.
Ko je glasba utihnila, tega nihče ni opazil ali pospremil s ploskanjem. V klobuku se je nabralo 32 dolarjev.
Nihče ni vedel, da jim je igral eden najboljših glasbenikov na svetu, violinist Joshua Bell. Igral je eno od najlepših skladb, kar jih je bilo napisanih, na violini, vredni tri in pol milijona dolarjev.
Le dva dni pred tem je igral v razprodani dvorani v Bostonu – povprečna cena vstopnice je bila 100 $.
Joshua Bell je na postaji metroja igral nenajavljeno. Dogodek je organiziral Washington Post, kot del raziskave o pozornosti, okusu in prioritetah običajnih ljudi.
Dogodek odpira nekaj zanimivih vprašanj:
Ali znamo sprejemati lepoto, če nam je s prstom ne pokažejo?
Ali si vzamemo čas, da bi jo občudovali ?
Ali prepoznamo talent v neobičajnih okoliščinah ?
Ponuja se misel: Če nimamo časa, da bi prisluhnili eni najlepših melodij, ki so bile kdaj napisane, in igranju enega najboljših glasbenikov sveta – koliko drugih lepih stvari v življenju smo in bomo še zamudili ?
V svojem obnašanju smo podobni bio-robotom, ki slepo sledijo svojemu utečenemu programu.
Doklej še?