Zdravljenje
Ko človek odstre tančico z duhovnih nivojev in spozna eterično ozadje dogajanja, ki se na fizični ravni naposled izrazi kot bolezen, takrat v razumevanju narave bolezni naredi velik korak naprej.
V tem besedilu si bomo zastavili vprašanja: kakšni so resnični vzroki bolezni? Kaj ima pri tem karma? Kakšne so sedanje metode zdravljenja in kaj so hibe posameznih pristopov? Je naš odnos do bolečine pravilen? Na bolezen bomo pogledali s povsem drugačne perspektive.
Dokler se istimo z obliko, je bolezen nezaželen pojav, ki ga je treba uničiti. Ko se zavemo, da je človek predvsem duša, ki se izraža skozi fizično telo, bolezen zagledamo v povsem drugačni luči: gre za čistilni proces in proces osvobajanja zavesti. Je neravnovesje med življenjem in obliko, ki jo življenje napolnjuje. Trenje in pomanjkanje ravnovesja med njima povzroča bolezen, z njo neugodje, bolečino, preobremenitev oblike, njen razkroj in dokončno smrt. Vsa našteta stanja so po naravi očiščujoča. Bolezen namreč pomeni odstranjevanje nezaželenih subjektivnih stanj v fizično manifestacijo. Te manifestacije lahko prepoznamo in jih odpravimo.
Včasih se bolezenski proces konča s smrtjo. Toda duša gre naprej. V primerjavi z dolgim reinkarnacijskim ciklusom je eno življenje le kratka, a pomembna epizoda. Preko bolezni se lahko očistijo napačna emocionalna in mentalna stanja, da bo duša v bodoče laže izražala notranje življenje, svojo voljo in namen.
Vzroki bolezni
Dokler se isti z obliko, človek vzroke za vsako dogajanje, tudi bolezen, išče le v zunanjosti. Ne pride mu na misel, da je zunanje dogajanje odslikava notranjosti. Najpreprosteje je krivdo zvaliti na koga drugega, zunaj njega, ki postane krivec njegove nesreče in povzročitelj trpljenja. Če ne gre za okužbo oz. virus, potem je rok bolezni verjetno zunanji pritisk – trmoglavost ali prevelika zahtevnost partnerja, šefov in drugih, ki odločilno vplivajo na tok njegovega življenja; oni so »krivi« za to, da se njegov imunski sistem prične rušiti. Dokler se ne odloči, da je sam odgovoren za vse, kar se mu dogaja, dogodkov ne more obvladati in usmeriti tako, kot mu ustreza.
Kakšni so resnični vzroki bolezni? Tukaj bomo zunanje vzroke – nesreče in poškodbe, ki se sicer lahko razvijejo v bolezni in telesno prizadetost, pustili ob strani, saj predstavljajo razmeroma majhen del celotnega spektra bolezenskih primerov. Ni odveč omeniti, da so tudi ti, na videz res zunanji dejavniki, ravno tako pogojeni z našo (pod)zavestjo, saj jih sami (nezavedno) pritegnemo v svojo realnost. Človek je v prvi vrsti duhovno bitje, ki ustvarja in privlači takšne izkušnje, da lahko izpolni začrtano poslanstvo. Naključij ni, vse se podreja zakonu vzroka in posledice (karma) na individualni, skupinski, nacionalni ali vsečloveški ravni.
Notranji vzroki bolezni koreninijo v človekovi čustveno-željni naravi, prevladujočo vlogo imajo notranji vzgibi. Kot smo razlagali v besedilih Človek na eterični ravni in Človek na astralni ravni, se energijski vplivi z etrske in astralne ravni manifestirajo na fizični ravni, torej v fizičnem telesu. Pojasnili smo, s kakšnimi mehanizmi se na njem manifestirajo psihični dejavniki – čustva, želje, strahovi in prepričanja.
Večina današnjega človeštva ima danes zavest osredotočeno na astralni (čustveni) nivo, ki je usmerjen k fizični ravni bivanja. Astral je pri sodobnem človeku silno viharen in kaotičen, zato sta etrsko in astralno telo večinoma v neravnovesnem stanju. Najpogostejša pot k očiščenju duhovnih teles in zagotovitvi harmonije z naravo je – skozi čiščenje fizičnega telesa, torej skozi bolezen. Ugodnejša je zavestna pot, pot modrosti, a te se poslužujejo bolj razvite duše.
O psihičnem ozadju bolezni je že pred skoraj dvema desetletjema govorila Louise Hay (Telo je tvoje, /14/). V drobni knjižici je svoje ugotovitve strnila v tabeli, ki podaja relacije bolezen – psihični vzorec/obnašanje – afirmacija za zdravljenje. Za marsikoga je bilo to pomembno odkritje, s katerim si je lahko pomagal pri diagnosticiranju tistega, kar navadno ni lahko: kje oz. v kakšnih odnosih in prepričanjih tiči vzrok njegove bolezni.
Velika večina bolezni naj bi bila posledica motenj v astralnem principu. Spisek anomalij je dolg, naštejmo jih le nekaj:
– potlačene, nekontrolirane ali napačno usmerjene emocije,
– strahovi vseh vrst, občutek nemoči, občutek grešnosti, samopomilovanje
– bohotne in divje ali pa zatrte želje;
– kriticizem, sovraštvo, neupravičeno obsojanje sebe in drugih,
– občutek superiornosti, nadmoči, egocentrizem
– skrb, razdražljivost…
Vse to so astralna semena, ki obrodijo najprej etrsko/astralno neravnovesje in nato fizično bolezen.
Tako je razumljivo, da vse velike duhovne tradicije dajejo velik poudarek delovanju človeka, ki vodi k čiščenju, kultiviranju in plemenitenju duševnosti – k stabilizaciji misli, čustev in želja.
Bolezenska stanja lahko nastopijo tudi v primeru, kadar se etrsko telo ne prilega fizičnemu. Seveda so tudi tu v ozadju psihični dejavniki. Kadar je etrsko preveč odmaknjeno od fizičnega, je slednje deležno premajhne energijske spodbude in bolj podvrženo boleznim. V primeru, da je etrsko telo preveč prižeto k fizičnemu, pa je slednje preveč stimulirano (zlasti živčni sistem), kar lahko pripelje do živčnih in čustvenih težav ter migren. Težave se porodijo zmeraj, kadar ni zadovoljive pretočnosti med posameznimi sloji etrskega telesa.
Na bolezen lahko pogledamo tudi z vidika energije. S te perspektive je bolezen posledica napačne uporabe življenjske energije. Vsako premočno (ekstremno) čustvo ali pa prevelik idejni naboj (kakršen je tudi strah) povzroči energijske tvorbe na astralni ravni in njihov povratni vpliv na fizično telo. Človek, ki se tega zaveda, teži k zmernosti – v čustvih, željah, mislih in dejanjih. Ti napotki so tudi med osnovnimi izhodišči budizma in drugih duhovnih sistemov, ki se zavedajo več kot le fizičnega obstoja.
Bolezen in karma
Smo duše, ki v fizičnem telesu (v inkarnaciji) izpolnjujejo svoje poslanstvo. Duša deluje na fizično telo skozi že pojasnjeni sistem eteričnih teles, polj in čaker, ki napajajo telo z energijo. Vsaka duša živi v skladu s karmo, ki določa trenutno utelešenje, ta pa se odraža v astralnem telesu, ki je odgovorno za naš čustveni svet. Na njem se odraža pisana zgodovinska paleta čustev, ki jih duša zbira skozi niz inkarnacij. (glej tudi /49/)
Karma je gonilna sila, ki se skriva za prerajanji (reinkarnacijo). Karmo na zahodu često povsem narobe razumejo kot usodo ali predestinacijo; bolj prav je, če jo imamo za nezmotljiv zakon vzroka in posledice, ki upravlja vesolje. Karma ni podvržena razkroju in nikoli ne preneha delovati; njena moč ne preide, dokler ne dozori. Vse kar se nam zdaj dogaja, zrcali našo preteklo karmo. Posledice naših dejanj često pridejo z zamudo, ki se lahko raztegne tudi v naslednja življenja; zanje ne moremo določiti enega samega vzroka, saj je lahko sleherni dogodek zapletena mešanica mnogih karm, ki so zorele skupaj. »Nesreča«, posledica negativne karme, nam da imenitno priložnost, da duhovno napredujemo in odplačamo slabo karmo.
Karma uteleša zakon pravičnosti: “slabo karmo” iz minulega življenja lahko poravnamo – kompenziramo z izkušnjami, ki omogočajo pridobitev pravilnega odnosa do določene stvari. Če smo v minulem življenju ubijali, bo morda v tem življenju, v okviru novega življenjskega poslanstva, naša duša prišla do neposrednega spoznanja, da je takšno dejanje zločin proti naravi.
Otroci marsikdaj nosijo in poravnavajo tudi dušno krivdo svojih staršev. Ne gre za krivico; to je povsem njihova izbira. Vsaka duša si sama izbere starše, ki so eksperti za pripravo okolja, v katerem lahko uresniči svoje poslanstvo. Nekdo, ki se želi naučiti ponižnosti, si je denimo izbral za starše alkoholike; ob njih dobi vse možnosti za želeno izkustvo.
Tisto, kar nas tu seveda posebej zanima, so bolezni, ki imajo karmično ozadje. Določeno poslanstvo duše (pridobitev določenih spoznanj in izkustev) je najlaže uresničiti v prisotnosti bolezni, ki utiša ego in omogoči napredovanje v želeni smeri. Karmično ozadje bolezni se lahko na fizični ravni pokaže v obliki podedovanih genetskih zapisov, ki prinašajo nagnjenost h kaki bolezni.
Marsikatera težka bolezen je pogojena z določenimi razlogi iz minulih življenj. Pogosto se tako prizadetemu tako ali drugače odkrije karmični razlog njegovega trpljenja. Kakorkoli, bolezen ima namen omogočiti duhovno rast in jo je kot takšno potrebno sprejeti. Upiranja in zavračanje bolezni dokazuje, da ne razumemo, za kaj gre. To pomeni, da bomo potrebovali (vsaj) še eno lekcijo.
Izraz, ki ga duhovno prebujeni ljudje pogosto uporabljajo, je “duhovno čiščenje“. Gre za preživljanje bolezni, travm, kriz in bolečin, kar pomaga iz naših auričnih polj čistiti “neprijetno navlako”. Če razumemo, za kaj gre, gre proces hitreje kot sicer, z manj bolečinami in zapleti. Proces olajšuje zavest, da smo za vso to navlako odgovorni sami, nekoč je pač treba plačati zapitek.
Načini zdravljenja
K zdravljenju bolezni lahko pristopimo z različnih ravni.
Z zdravljenjem lahko odpravljamo posledice (manifestacije) bolezni na fizični ravni – tako zdravi uradna medicina (alopatsko zdravljenje). S tem se vpliva na izboljšanje zdravstvenega stanja telesa ter pripomore, da se, vsaj začasno, poveča vitalnost. Bolnik pri tem psihoaktivno ne sodeluje, je pasiven.
Psihični pristop (subjektivna raven) poskuša zdraviti človeka, ne bolezni. Ker so vzroki notranjega, psihičnega izvora, je treba pri tem aktivno vključiti bolnika. Odkriti je treba subjektivni vzrok bolezni, ki je skrit v enem od slojev etrskega ali astralnega telesa. Bolnik skuša razumeti sebe in pomagati pri odpravljanju notranjih ovir (travme, šoki, zamere, obsodbe…). Tega pristopa se poslužujejo nekatere metode alternative medicine, ki delujejo celostno. Zdravljenje pogosto vključuje ponovno preživljanje starih travm in odpuščanje »grehov« sebi in drugim, prepoznavanje čustvenih travm, napačnih (pogosto privzetih) miselnih vzorcev in podobno.
Večina alternativnih metod (zdravljenje z bioenergijo, reiki, …) pa se od metod klasične medicine ne razlikuje po drugem kot po pristopu: delujejo na energijskem nivoju in odstranijo energijsko motnjo, a ne odpravljajo vzrokov bolezni. Kadar ti ostanejo še nadalje aktivni, se bolezen ponovi. Tudi v tem primeru bolnik ne sodeluje (ne prepozna lekcije) in ne prispeva k spremembi stališč, ki so bolezen priklicala. Spričo tega je vprašljivo, ali je – gledano na daljši rok – takšna terapija kaj boljša od metod klasične medicine. Vendar pa je zelo dobrodošlo, da se (predvsem pri hudih boleznih) simptomi bolezni omilijo, pritisk bolezni popusti, saj s tem bolnik dobi več upanja v svojo ozdravitev ter več zaupanja v svoje zdravje. Vendar pa v splošnem velja: kadar k ozdravitvi ne prispevamo sami (s spremembo zavesti oz. stališč), običajno nismo naredili veliko in kličemo novo, težjo lekcijo, ki bo nova priložnost za popravek napake. Izjema so karmično pogojene bolezni oziroma tiste, ki nimajo psihičnega ozadja.
Homeopatsko zdravljenje deluje na celoten žlezni sistem organizma, tako da pospešuje njegovo delovanje in krepi imunski sistem. Najbolj učinkovito je pri zdravljenju otrok in v času nosečnosti. Pri starejših osebah s porušeno patologijo in ob uporabi alopatskih zdravil so homeopatski učinki samozdravljenja običajno zmanjšani. Homeopatija lahko pomaga pri razstrupljanju telesa. Remedije se v telo vnese kot katalizator in s tem pospeši proces razstrupljanja. Informacija homeopatske remedije vpliva preko žleznega sistema na razstrupljanje, kar potem vpliva na auro (biopolje) človeka kot celote.
Nekatere metode harmonizirajoče vplivajo na duševnost: taj či, či gong, dihalne vaje, terapije z glasbo oz. zvokom, barvami, kristali, aromami…
Najučinkovitejša pa je metoda duhovnega zdravljenja: gre za zdravljenje, ki prikliče v aktivnost človeško dušo. Deluje na eteričnem in astralnem nivoju in omogoča očiščenje in vitalizacijo teles ter brisanje blokad na njih. Terapevt mora biti duhovno visoko razvit, čistega življenja in duha ter eteričnih teles in mora obvladati tudi metode magnetizma in radiacije. (Glej /81/) Tako lahko prevaja in posreduje pransko energijo pacientu, pa tudi
Alopatsko zdravljenje
Kot smo razmišljali v tekstu Medicina prihodnosti, medicina stoji na stališču, da je človeško telo po naravi nepopolno, nesposobno upreti se vsem boleznim, zato mora zdravnik s svojim znanjem nastale hibe odstraniti. Poenostavljeno rečeno: narava ni popolna in ji je treba pomagati, da zopet vzpostavi ravnovesje v telesu. Zdravniki menijo, da medicinski prijemi povzročijo pozitivno motnjo v delovanju telesnih zdravilnih sistemov in le-tem dajo potrebno vzpodbudo, da lahko vrnejo organizem v normalen okvir delovanja. Ne zavedajo pa se, da s “popravilom telesa” niso odpravili dejanskega vzroka bolezni, ki je psihološke oz. duhovne narave, zato bodo isti vzroki rodili nove, morda še težje zdravstvene zaplete.
Klasična medicina, ki se poslužuje alopatskih (simptomatskih) in biokemijskih metod, se (na konceptualnem nivoju) ne zaveda mehanizmov, ki so pripeljali do bolezni. Ne pozna dogajanja na subtilnih ravneh auričnih teles in duhovnega ozadja, ker je, tako kot znanost, omejena le na snovnost. Čeprav življenje, ki ga medicina obravnava kot nekakšen naključen pojav v snovi, ni snovnost, medicina vztraja pri zgolj materialni obravnavi navkljub očitnemu dejstvu, da je snovno telo brez življenja le komatozen kup mesa.
Medicina je zavzela pri reševanju zdravstvenih problemov zelo ozek zorni kot in preprosto sprejme simptome bolezni kot pojave, ki jih je treba preganjati; loti se jih s postopki, predvideni v medicinski doktrini, ki so pripravljeni v obliki protokolov posameznih bolezni. Če vemo, da so bili prvi zdravniki brivci, ki so pomagali odstraniti to in ono nevšečnost, torej se je medicina razvila iz relativno omejenih predpostavk, potem to ne preseneča preveč.
Vzemimo primer rakavega obolenja. Sodobna medicina še ne ve, kaj je pravi vzrok raka, a kljub temu uporablja zelo drage in zelo toksične metode zdravljenja. Kaj pravzaprav zdravijo, če ne poznajo vzroka malignosti? Zdravijo seveda posledice, to je izrastlino, tumor. Uporabljajo metode, ki naj bi zmanjšale to izrastlino. Često odstranijo obsežna tkiva. A tisto, kar je izrastlino povzročilo, še naprej ostaja v telesu, ker medicina še naprej raziskuje, kaj to je! Ali je takšno zdravljenje pravilno? Očitno ni pravilno, je pa ustrezno, ker je drago! Ali bi s sedanjo uspešnostjo klasičnega zdravljenja soglašali, če bi razpolagali s podatkom, da je pri alternativnem zdravljenju odstotek preživelih višji? Zdravniške napake so dovoljene, škodljivosti medicinskih metod nihče ne preverja ali raziskuje, čeprav so nekatere zelo sporne (npr. mamografija).
Medicina je v splošnem deležna zaupanja, ker gre za stroko, ki naj bi imela o bolezni in zdravju celovito znanje. Toda o ustreznosti medicinskih metod bi lahko na široko razpravljali. Ali je primerno, da sovražnika tolčeš tako, da zraven pobiješ tudi velik del lastne vojske? Prav to se dogaja v primeru antibiotikov, kemoterapije, obsevanj… Pretežni del naših “zdravil” so strupi, nekateri zelo močni, ki telesu naredijo veliko škodo, včasih celo večjo kot bolezen sama. Zdravju škodujejo tako, da se kopičijo v telesu in jih telo ne more ustrezno izločiti iz telesa, bodisi prek ledvic, danke, kože ali dihal. Raziskati, kakšen je medsebojen vpliv različnih zdravil, in kakšni so stranski pojavi kombinacij, je praktično nemogoče. Medicina se ne loteva raziskav, kako posamezna zdravila vplivajo na subtilno etrsko in astralno telo, ki nedvomno (z daljšim reakcijskim časom) povratno vplivajo na fizično telo.
Resnici na ljubo je treba reči, da huda bolezen marsikdaj, posebno v primeru bolj “odprtih” ljudi, povzroči takšen šok in streznitev, da postane ravnanje dotičnega bolj umirjeno, previdno, manj v nasprotju z naravnimi zakoni, zato se kompleksnost vzrokov morda zmanjša. Posebno je temu tako po prestanih kirurških posegih, ker jih spremlja delna izguba funkcionalnosti telesa. Pri lažjih boleznih pa marsikdo meni, da je s tem, ko je bolezen prebolel, razrešil težave in lahko gre s polno paro naprej – po stari poti. To je seveda napaka, ki se zelo rada maščuje.
Problem, ki ga medicina s svojim pristopom dodatno odpira, je rušenje človekove harmonije z naravo. To stori s tem, ko v paciente vceplja smrtni strah pred nekaterimi “neozdravljivimi” boleznimi, sebe pa povzdiguje v vlogo reševalca življenj. S tem povzroči dve neljubi posledici: v bolniku slabi zaupanje v lastne zdravilne sposobnosti telesa (imunski sistem) in človeka dodatno ločuje od narave in od sile, ki je edina resnična zdraviteljica. Pacient se tako počuti še bolj nemočnega in še bolj prepuščenega vsemogočnosti medicine. Z občutkom ločenosti sami sebe oddaljujemo od edinih resničnih zdravilnih sil v nas, ki delujejo venomer.
Bolnišnice, ki jih spričo vse bolj nenaravnega načina življenja oblega vse večje število pacientov, se spreminjajo v sodobna koncentracijska taborišča, v katera ljudje derejo prostovoljno. Čeprav obstaja nevarnost, da njihovega praga ne bodo več prestopili živi. Zgovoren je podatek, da v času zdravniških stavk (predvsem v tujini) umre manj bolnikov kot sicer. Če imate smolo, boste v bolnišnici morda nenadejano staknili kako dodatno nadlego (MRSA, Legionarska bolezen…)
Revolucionaren korak za medicino bo preskok iz alopatske v vzročno, holistično in energijsko vedo. Človek zanjo ne bo več fizičen, mesen stroj temveč občutljiva psihofizična celota, vzroke bolezni pa bo iskala globlje, na etrski in višjih ravneh. Osredotočala se bo na zdravljenje etrskega telesa, še preden bo prišlo do pojava bolezni na fizičnem telesu. Možna bo tudi popolna regeneracija izgubljenih udov ali drugih organov.
Nebodigatreba – bolečina
Da bi razumeli koristno vlogo bolečine, pomislite, da bi te preprosto ne bilo, vi pa bi zboleli. Ker bi ne bilo nikakršnih znakov, na katere bi reagirali, bi bolezen vse bolj bremenila nek organ, ki bi pričel (nevidno) propadati, a v vašem telesu še vedno ne bi bilo nobenega alarma, ki bi vas prisilil k mirovanju in miselni pripravi na zdravljenje. Morda bi se čudili motnjam v funkcionalnosti ali pa tudi ne, a bi, zaradi neodzivanja, nazadnje podlegli sprva nedolžni bolezni, ki pa bi prerasla v nekaj povsem drugega. Vloga bolečine je torej še kako pomembna.
Pa vendar v zahodni civilizaciji bolečina uživa kaj slab sloves. Je pojav, ki se mu je treba, če se le da, izogniti. Strah pred bolečino je celo hujši kot strah pred smrtjo. Najstrašnejša možna predstava je predstava o umiranju v strašnih bolečinah in mukah. Ti strahovi izvirajo še iz časov inkvizicije in so se ohranili v kolektivnem spominu ljudstev.
Primarni strah, ki je močna sestavina krščanske doktrine, ima osnovno korenino v Bibliji; po izgonu iz Raja je Adama in Evo doletela kazen; Eva mora v bolečini rojevati svoje otroke. Tako je človeška mati v mnogo slabšem položaju kot samice živali, ki jim tega bremena ni treba nositi. Porodni strah človeške matere se seveda prenaša na vse njene potomce, zato je krščanski človek že od rojstva obremenjen s travmo. A ne le to; krščansko vzgojeni ljudje nosimo tudi breme krivde, ker je mati, ko nas je rojevala, morala trpeti.
Čeprav velja splošno prepričanje, da porod običajno spremljajo hude bolečine, pa ni nujno da je temu v praksi vedno tako. Prvi korak je opuščanje ukoreninjenega prepričanja (programa), da “porod boli”. Prag bolečine je možno z vajo močno zvišati, pa tudi zavestno odločati, ali nam bo bolečina povzročila trpljenje ali ne. Treba je vedeti, da sta bolečina in trpljenje dva ločena pojma. Bolečina je lahko celo vir užitka. In to pri vsakem človeku. Primer tega je orgazem. Gre za krč, pri katerem bolečina preide v drugo področje dojemanja impulzov, kjer jo doživljamo kot najvišje ugodje. Matere, ki to vedo, lahko porodno bolečino transcendirajo in tako ob rojevanju doživijo posebne vrste orgazem.
Tako smo v razvitem svetu že od rojstva obremenjeni z dvema strahovoma: pred boleznijo in pred bolečino. Temu se pridruži še tretji veliki strah: pred smrtjo. Toda krščanska doktrina je poskrbela, da se ta spisek primerno podaljša; a to je druga zgodba.
Pogled z drugačne perspektive
Nekateri alternativni pogledi na zdravje bolezen razlagajo povsem drugače kot medicina. Za zagovornike sistema naravnega zdravljenja je narava popolna, človek kot (po našem prepričanju) najbolj razvito bitje, pa prav tako. Le narava s svojim čarobnim ustrojem in nepojmljivo modrostjo lahko zdravi svoje stvaritve. O tem več v nadaljevanju. Človeški um današnjega človeka je daleč prešibak, da bi se lahko kosal z modrostjo narave oz. Stvarnika.
Bolezen je zunanji odraz notranjega korektivnega procesa, ki se odvija na več ravneh in pomeni, da se proces zdravljenja odvija, ob čemer prihaja do različnih vrst čiščenja in učinkov, ki za telo niso prijetni, a nujni spremni pojavi zdravilnega procesa.
Bolezen, kot jo pojmuje medicina, je le vrh ledene gore, vidna faza bolezenskega procesa, ki se na subtilnih ravneh začne že davno prej, preden se pojavijo prvi somptomi bolezni. Ker se tega v splošnem ne zavedamo in pojem bolezni zožujemo, se tudi zdravljenja ne znamo lotiti pravilno. Zdravnikova, pa tudi pacientova običajna namera pri zdravljenju je ustaviti fiziološke simptome (po našem mnenju “končati bolezen”), kar lahko deluje na naše telo kot ukaz, da proces naravnega toka zdravljenja ustavi. Telo se ne more kosati z umom, ki je osnovni akter v zavesti. Pri manjših težavah sistem to prenese, se sprijazni z umikom zdravljenja in tako bolezen “pomete pod preprogo”. A psihični problem, ki je dejanski vzrok bolezni, ostaja ter deluje naprej in ker vsak vzrok naposled pripelje do posledice, se bo bolezen verjetno v nekoliko drugačni obliki kasneje – ko bodo okoliščine ugodnejše – zopet pojavila. Še hujše pa so marsikdaj posledice medikamentov, ki so pomagali bolezen “pozdraviti”. Tudi njihove učinke bo moralo telo nekoč sanirati.
Sistem naravnega zdravljenja obravnava bolezen kot pojav, opažen na fizičnem telesu, kot posledico določene nezmernosti (tudi pri hrani) ali napake v naših odnosih (jeza, žalost, krivda…) ali stališčih (npr. “ljudje so pokvarjeni”). Napako plačamo z okvaro ali celo žrtvovanjem fizičnega organa, na katerem se pokaže vidna manifestacija neustreznosti. Bolezen je s tega vidika naravni korektiv, ki nas usmerja k ustreznejšemu ravnanju. Je instrument narave, s katerim nas ta sili v smeri doseganja večje harmonije. Obolevanje (ali celo žrtvovanje) organa ali počutja je duši manj pomembno, vrednejša so spoznanja in izkušnje, ki jih odnese s seboj v onostranstvo.
Bolezen torej ni sovražnik telesa temveč – prav nasprotno – dobrodejen pojav, ki oznanja, da je telo aktiviralo mehanizme, ki težijo k temu, da se zopet vrnemo v stabilno stanje harmonije.
Vabljeni tudi k prebiranju članka Pravi obraz bolezni (5) in ostalih besedil te sekcije.