Davni sen vseh znanstvenikov velikega kalibra je svetu ponuditi enotno znanstveno teorijo, ki bi vse pojave, ki so predmet naše zaznave – fizične in metafizične, obravnavala popolno in celovito. Ali smo na pragu tretjega tisočletja vendarle blizu temu cilju? Uradne doktrine seveda ni pričakovati, saj ni v interesu vladajočih elit, da bi človek veliko vedel o svetu in sebi. Pač pa se sem in tja najde kak pogumen znanstvenik, ki s svojo revolucionarno teorijo dregne v znanstveni osir. Po njihovi zaslugi bo treba marsikatero sedanjo predstavo pomesti na smetišče zgodovine.
Brez enotne znanstvene teorije (v nadaljevanju EZT) celotne fizične in duhovne stvarnosti ni mogoče razumeti zares. Drznem si trditi, da je stiska, v kateri se nahaja svet danes, prav posledica pomanjkanja celovitega znanja. Ker takšne teorije še nekaj časa ne bo, si moramo pomagati sami. V nadaljevanju bomo 
skupaj razmišljali o konceptu, ki bi celotno področje spoznavnega razložil mnogo bolj konsistentno in celovito kot sedanje znanstvene teorije in religije.
Nekaj je povsem jasno: da bi bila EZT sposobna razlagati celoten pojavni svet, torej fiziko in metafiziko, mora vključevati miselna orodja in metode, ki se obnesejo tudi v nesnovnem svetu duhovnih pojavov. To pomeni, da se mora znanost odpreti za področje metafizike in se spopasti s pojavi in pojmi, ki jih poznamo iz religij, ezoterike, gnostike, antropozofije, izročil starih ljudstev… Duhovnih modrosti in znanja, ki se je tisočletja prenašalo v posvečenih krogih, je veliko. To znanje si zasluži resno obravnavo, nikakor pa ne omalovaževanje ali apriorno zavrnitev.
Znanost namreč še ni pojasnila pojava življenja in zavesti, psiholoških, čustvenih in miselnih pojavov, sanj in številnih drugih nefizičnih fenomenov. A zadovoljivih razlag ne ponuja niti pri vprašanjih, ki so povsem materialne narave, na primer, od kod energija za gibanje delcev v mikrokozmosu in teles v vesolju; od kod elektronu energija, da vztrajno kroži in ne pade v jedro? V znanstveni teoriji nikjer ni pojasnjeno, zakaj vsi delci in objekti v mikro in makrokozmosu rotirajo, oz. imajo t.i. »spin«. Od kod vrtenje in kdo zagotavlja energijo za rotacijo vseh objektov v vesolju ostaja nerazjasnjena uganka. Prvovrstno vprašanje je tudi ogromen primankljaj materije v vesolju – po izračunih je manjka kat 96%, da bi vesolje držala skupaj. Tudi vprašanje gravitacije ni zadovoljivo pojasnjeno.
Pri pripravi EZT se bomo naslonili na napredne znanstvenike in duhovne učitelje. Dela se bomo lotili dvotirno: poskušali bomo najti najprimernejše razlage za fizikalne fenomene, po drugem tiru pa zbrati znanje, ki razlaga metafizično plat. Upajmo, da nam bo uspelo najti takšno kombinacijo, ki se vzajemno potrjuje in ne izključuje.
V iskanju fizikalnih konceptov, ki se približujejo področju metafitzike, sem naletel na koncept raziskovalca iranskega rodu Nassima Harameina (na sliki). Ta znanstvenik se je resnih znanstvenih raziskav lotil kot amater iz čiste želje, da bi prišel resnici do dna. Postavil je nekaj trditev, nad katerimi se resnično velja zamisliti, saj pomenijo prenovo samih temeljev znanosti. Predava po vsem svetu (njegova spletna stran je http://theresonanceproject.org/).
Namesto, da se poglabljamo v raziskovanje bazičnih delcev narave – pravi Haramein – je pametneje, da raziščemo osnovna načela in filozofijo kreacije, osnovno geometrijo, temeljne vzorce in bazične mehanizme, ki jih narava uporablja pri gradnji naravnih čudes. To je najkrajša pot do znanja, ki je potrebno, da naravo posnemamo. Prav to prinaša njegova teorija.
Neskončno v končnem in fraktali
Mladega Nassima že v osnovni šoli ni prepričala razlaga temeljnih pojmov fizike. Sam je menil, da je stvarnost zgrajena iz točk, da se v vsaki od njih skrivajo vse informacije o vesolju, in da so vse točke vesolja med seboj povezane. Že takrat je prišel na idejo, da sta končno in neskončno povezana na skrivnosten način in da nista nasprotna pola, kot verjamemo, temveč sta komplementarna. V izbranem omejenem področju opazovanja namreč lahko s poglabljanjem v posamezno podrobnost »zumiramo noter« oz. se potapljamo v vedno nove podrobnosti v smeri mikrokozmosa ali pa v nasprotno smer, navzven, v smeri makrokozmosa. Neskončnost je dostopna v vsaki točki in se odraža v neskončni količini informacij in energije.
V končnem iskati neskončnost je nekaj tujega današnji miselnosti, a je še kako na mestu. Največji problem današnje znanosti je, kot pravi Haramein, prav to, da pri obravnavi singularnosti oz. neskončnosti zaide v zadrego. Neskončnost si težko predstavljamo, ker jo običajno povezujemo z neskončno velikim, z našimi telesni čuti pa tega nismo sposobni dojeti. Veliko laže nam gre od rok, če si predstavljamo neskončno majhno, če se torej poglabljamo v mikrokozmos – k vse manjšim in manjšim objektom, brez konca. V neskončnem leži t.i. »singularnost«, jedro in izvor energij, ki napajajo vse vesolje. Harameinova zasluga je, da nam neskončnost naposled postaja »domača«.
Zavedajoč se omenjenega je Haramein spoznal, da je bistvenega pomena matematično popisati povezavo končnosti z neskončnostjo. Toda s kakšno enačbo je možno popisati transformacijo končnosti v neskončnost? Ugotovil je, da to preslikavo izvrstno ponazarjajo fraktali. Fraktal je iteracija deterministične enačbe. Rezultat enačbe (npr. z <=> z2 + c) ponovno vrnemo na vhod enačbe in izračun ponovimo; operacijo ponavljamo (to ponazarjata puščici na obeh straneh enačaja) v neskončnost. Tako iz končne strukture nastane neskončna slika. Druga dobra ponazoritev neskončnega v končnem je hologram. Tudi tu gre za strukturo, v tem primeru tridimenzionalno, v kateri vsak delček celote vsebuje informacije o vseh delih strukture. Vendar pa je matematični zapis holograma zelo zapleten in za uporabo v enačbah ni primeren. Fraktali so tu zaradi preprostosti v prednosti.
Haramein trdi , da je spoznavni svet fraktalna, skalabilna struktura. Naj opazujemo vesolje, »človeški svet«, podmorski svet, svet insektov, svet celic ali svet atomov, na vsakem področju skale se nam odkrivajo drugačne stvari, a se podrejajo istim zakonitostim narave. Isti mehanizmi in načela se uporabljajo in odslikujejo na vseh ravneh v naravi. Svojevrsten dokaz za fraktalni ustroj je tudi človek sam. Človek se namreč rodi – iz človeka. Ne moreš si kaj, da ne bi pomisli: Haramein ima prav.
Da je pri objektih v vesolju upoštevana fraktalna zakonitost, potrjuje posebna geometrija, ki jo najdemo povsod v naravi. Skrivna učenja jo imenujejo »sveta geometrija«. S poznavanjem te geometrije smo sposobni posnemati ali poustvariti različne čudeže narave, ki na tej geometriji temeljijo. Krogla in tetraeder (piramida s trikotno osnovo) sta osnovni geometrijski orodji narave. Iz krogel in tetraedrov je moč zgraditi vsako možno geometrijsko strukturo. Med najpomembnejšimi naravnimi strukturami sta zvezdni tetraeder in popolno telo iz 64 tetraedrov. Sveta geometrija med drugim utemeljuje pravilo zlatega reza (število Phi) in globok pomen števil 3, 7, 12, 13, 19, 64…
Harameinu se je nekega dne posvetilo, da kabalistično drevo življenja, eden največjih židovskih misterijev, ki naj bi skrivalo ključ življenja, pravzaprav odslikuje prav omenjeno 3D sveto geometrijo. Če pravilno premaknemo strukturo kabalističnega drevesa, se izkaže, da točke predstavljajo zvezdni tetraeder, osminski izsek iz popolne strukture 64 tetraedrov!
Kdor se poglobi v fenomen žitnih krogov, hitro ugotovi, da nam njihovi avtorji največkrat ponujajo prav znanje iz svete geometrije. Zakaj? Želijo pospešiti naše razumevanje narave stvarnosti in našega bistva. Žitni krogi so objekti, s katerimi poskušajo neznani dobrotniki širiti našo zavest.
