Na svetu najverjetneje ni človeka, o katerem bi bilo prelitega toliko črnila kot o Jezusu Kristusu. V času, ko islam preplavlja Evropo, so oživeli poskusi, da bi krščanski nauk in Jezusa diskreditirali in krščanstvo odrinili na obrobje kot nekaj nepotrebnega, celo nezaželenega. Soočeni smo s predlogi umika krščanstva iz javnega življenja. Gre za rušenje samih duhovnih temeljev evropske civilizacije.
Ideja, ki prihaja iz Anglije, se zdi nepoučenim precej logična: tako bi se izognili verskim nasprotjem z muslimanskimi begunci in migranti, ki jim vera predstavlja osrednjo življenjsko os. Nekateri, vključno z najslavnejšo jasnovidko Babo Vango, so prepričani, da se krščanstvu ne obeta svetla prihodnost, ker bo pred napadom islama, agresivnejšo religijo z močneje izraženimi vrednotami, preprosto klonilo. Tretja svetovna vojna naj bi potekala med krščanskim in islamskim svetom, z njenim koncem pa naj bi bila predstavljena nova vera, ki je menda že v pripravi. Ta naj bi bila ustoličena skupaj z novim svetovnim redom (New World Order), ki ga napovedujejo. A vse kaže, da ne eden ne drugi ne prinašata nič dobrega.
Bi za krščanstvom res najbolj žalovali otroci, ki bi izgubili Božička? Z izgubo krščanskih vrednot, zasidranih v srcih ljudi, bi prišlo do obsežne duhovne in moralne erozije, do razmaha vladavine najbolj hladne, brezobzirne in preračunljive brezsrčnosti, kakršno načrtuje peščica brezvestnežev, ki so si doslej prilastili že vse bogastvo in vzvode sveta.
Ali je krščanstvo res v zatonu? Marsikdo mu očita, da v sebi nima potrebne duhovne moči, ki izvira iz tesne povezanosti religije z življenjem. Pravzaprav že od njihovega nastanka nobena od cerkva, ki so izšle iz izvornega krščanstva, ne kaže resnične pripravljenosti, da bi se povezala z aktualnim življenjem in poskrbela za živost in aktualnost duhovnega nauka. Ob številnih življenjskih vprašanjih – enakopravnost žensk v duhovništvu, celibat, kontracepcija itd. – cerkveni očetje s cerkvenimi prvaki na čelu ostajajo togi in neuklonljivi.
Tako kot druge religije je tudi krščanstvo koncept, ki z zgodbami, obredi in etičnimi zapovedmi vnašajo v življenje red in mu dajejo smisel. Usmerja k notranjemu spoznanju Stvarnika, ki je nosilec najvišjega reda; a to spoznanje je možno le skozi spoznanje in občutenje nas samih, preko ozaveščenja lastnega bistva. Takšno spoznanje je temelj resnične vere.
Če osupljivega stvarstva ne bi upravljala človeškemu umu nepredstavljiva inteligenca, bi vesolje, prepuščeno naključju, ne imelo nikakršnih možnosti za svoj razvoj. Ko dojamemo, da naših življenj ne upravljajo le fizikalni zakoni, se lotimo širjenja svojega spoznavnega obzorja preko meja materialnega; tako se prebudi naše duhovno zavedanje. V vsem prepoznamo Stvarnikovo inteligenco in se zavemo, da je naše življenje – iskra zavesti, delec Univerzalne kozmične zavesti, v jeziku religije imenovane Bog.
Vera kot resnično notranje spoznanje nikoli ni plod le intelektualnega, umskega razumevanja posameznih informacij, pa naj bodo te še tako izčrpne in natančne, temveč to spoznanje vključuje tudi čustveno, duševno komponento. Zgolj z intelektom ni mogoče doseči duhovnih višin in globokih spoznanj. Potrebno je poglobiti se in vživeti v vsebino zamisli, ki ji želimo priti do dna. Z intelektom na primer ni mogoče razumeti in dojeti življenja pač pa ga je mogoče občutiti kot čustveno in duhovno dogajanje v naši notranjosti.
Čeprav nam dandanes niti na misel ne pride, da bi se vprašali, kašen smisel ima vera, to vprašanje še zdaleč ni nepomembno. Morda je zdaj pravi čas, da se tudi neverni vprašajo, kakšni so dobrodejni vplivi krščanstva in kakšne posledice bi imel njegov zaton.
Navzlic nekaterim upravičenim očitkom je predvsem krščanska religija tista komponenta naše tradicije, ki je bila v preteklosti zaslužna za moralni kodeks in utemeljitev duhovnih idealov, vrednot in vrlin. Žal humano naravnanost nauka ruši s svojim slabim zgledom že Cerkev sama; neiskrenost, nečednosti in pretekli zločini Cerkve so marsikoga odvrnili od krščanskega nauka. Zato ne čudi, da je materializmu, ki je najkrajša pot do pozabe naše duhovne narave in odtujitve od Boga, uspelo odriniti krščanstvo in v nas poroditi odpor do vsega duhovnega.
Ateizem, materializem in vera
Potrebna je tema, da bi ob sončnem vzhodu lahko doživeli veličastno rojstvo svetlobe, vzpon simbola življenja in luči. Tudi v razvoju zavesti človeka mora s fazo ateizma priti do popolnega zanikanja Stvarnika, da bi ga za tem lahko začeli spoznavati – ne več skozi dogmo temveč skozi notranje izkustvo. Ateizem kot zanikanje duhovnosti je podobno kot materializem pomembna faza pri razvoju zavesti, ko se odnos do Stvarnika in nematerialnega popolnima zatemni, da bi se za tem pričel graditi na novih, trdnejših temeljih.
Ateisti se visoko cenijo, misleč da je verovati v nedokazljivo – izraz naivnosti, v resnici pa gre za tragično ozko obravnavo sveta, za omejevanje percepcije zgolj na telesne čute. Zato pri vrsti bistvenih življenjskih vprašanj ostajajo brez odgovora. Kapitulirajo že, ko skušajo razvozlati fenomen lastnih čustev. Gre tudi za istenje s telesom, za omejevanje svoje božanske, brezčasne, nepojmljive duhovne narave na nekaj materialnega, podvrženega razkroju, kar pomeni zavestno samodegradacijo. Obenem gre za odrekanje tistemu, na kar se je edino mogoče zares opreti, ko vse drugo odpove.
Biti veren je prednost. Zakaj? Imeti na svoji strani tako mogočnega zaveznika kot je Bog, je največ, kar si lahko zamislite. Zato se v veri skriva ogromen potencial, ki razbije vse strahove, na čelu s strahom pred smrtjo. Ateizem nima nobenih možnosti, da bi se učinkovito bojeval proti veri, kaj šele proti verski zaslepljenosti, militantnemu verskemu fanatizmu.
Največja Satanova prevara je bila prepričati ljudi, da hudič ne obstaja. Tako tudi boja z njim ni. A narava je zgrajena po načelu dualnosti; ko človek nima opore v najvišji pozitivni entiteti, je prepuščen negativnim, pade v naročje Luciferskih sil, katerega orodje so skušnjave brez konca. Te ga vodijo globoko v iluzorni svet potrošništva ter krepijo pohlep, sebičnost in strah. Kam je to pripeljalo, je videti na vsakem koraku. Pravičnost, poštenost in sočutje so le prazne besede, družba je moralno na psu. Ob rušenju še zadnjih ostankov človeškega dostojanstva družba pospešeno drsi v propad. Ker zavedanje, da je mati vseh sedanjih kriz – kriza vrednot kot posledica odtujenosti od duhovnega, še ni prodrlo, ni spoznanja, da stiske lahko konča le odločen premik na tem področju. Dokler ne dojamemo, da je življenje nekaj svetega, darilo in »substanca« Najvišjega, vojnam in terorju ne more biti konca.
Zasužnjen z egom si sodobni človek domišlja, da o sebi ve vse in vzroke za vse svoje stiske išče le zunaj sebe. To je iskanje na napačnem mestu; kar opažamo kot zunanje, je le odraz notranjosti. Ko se spustimo v svojo notranjost, v mikrokozmos, se zgodi paradoks: začnemo razumevati tudi makrokozmos, vesolje.
Verovati pomeni verjeti v Stvarnikovo ljubezen do vsega stvarstva. Ljubezen je edina graditeljska sila v naravi. Ego je njen rabelj. Ko znotraj nas ni ljubezni, se zunaj vse ruši. Zato je naša edina rešitev, da poiščemo pot k duhovnim modrostim in se znova odpremo sili, ki vse vesolje drži skupaj. Ta pot žal ni pot znanosti pač pa pot spoznavanja duhovnih modrosti, ki jih najdemo v religijah in duhovnih izročilih starih ljudstev.
Neveren človek ima težave pri iskanju pravega smisla življenja. Vzhodno duhovno izročilo ne pušča nobenih dvomov: smisel življenja je v spoznanju sebe in Stvarnika. Ob iskanju notranjega odgovora na vprašanje »kdo sem« spoznamo tudi, kdo je Bog. Rezultat takšnega poglabljanja vase ni umsko razumevanje temveč notranje občuteno spoznanje, ki je onstran vsakega dvoma.
Po duhovne modrosti se nam ni treba podajati v tuje duhovne loge, v katerih ni lahko najti domačnosti. Vse potrebno najdemo tudi s preučevanjem lastne duhovne tradicije, a poglobiti se moramo vanjo nekoliko širše, preko meja Svetega pisma, do izvornega krščanstva in izvirnega Jezusovega učenja. V pomoč nam je antropozof Rudolf Steiner, ki je opravil ogromno delo pri seznanjanju z metafiziko in razlaganju pravega sporočila krščanstva. V več svojih delih se je dotaknil številnih podrobnosti, ki krščanstvo in njegov pomena za življenje evropskega človeka predstavljajo v jasnejši luči. Posebno pozornost si zaslužijo knjige Peti evangelij, Janezov evangelij in Misterij na Golgoti.
Med drugim je Steiner razložil, zakaj ne čutimo in se ne zavedamo duhovne stvarnosti, o kateri nekoč ni bilo mogoče dvomiti, ker bila očitna in občutena: naši duhovni darovi, ki so bili pri ljudeh predgrškega časa še zelo živi, so usahnili. Moj krajši povzetek o tej temi ste v tej reviji lahko prebrali v besedilu Pota človeške zavesti.
Tisto, kar imamo, pričnemo ustrezno ceniti šele takrat, ko smo na tem, da to izgubimo. Zato je zdaj čas za vprašanje: česa nas krščanstvo uči? Uči nas o duhovnih vrednotah in modrostih, ki spreminjajo materialistično pojmovanje stvarnosti. Uči nas, da je človek mnogo več kot kup mesa z nekaj inteligence – je božansko bitje, ustvarjeno po božji podobi. Prinaša nam sporočilo ljubezni. Dandanes krvavo potrebujemo več takšnih sporočil, ki razbijajo strahove in prinašajo upanje.
Krščanstvo nas uči, da smo vsi otroci božanskega Očeta, ki nas je poslal v svet, da bi se ljubili med seboj in skrbeli za planet, ki nam je bil zaupan. Brez sočutja, potrpežljivosti in razumevanja ni pogojev, da bi družba lahko živela v miru, blagostanju in harmoniji. Človek s smrtjo telesa ne izgine – to nam je Jezus pokazal na lastnem zgledu – temveč se njegovo življenje nadaljuje drugje. Z zaupanjem v Jezusa in njegovo sporočilo lahko podobno pot odrešitve uresniči vsak od nas.
Jezus – človek ali Bog?
Manj znane podrobnosti Jezusovega življenja zagotovo zanimajo vse pripadnike krščanstva. Čeprav je krščanski nauk z Jezusovo zgodbo tesno povezan, krščanska doktrina o njegovem osebnem življenju govori zelo skopo. Številni raziskovalci so se lotili raziskovanja njegovega življenja, posebno mladosti, burijo jih podrobnosti iz zgodb, ki jih pripovedujejo evangeliji. A zopet se pokaže že znano: hudič se skriva v podrobnostih. Kjer ni natančnih informacij iz izvora je prostor za številne špekulacije. Te pa kaj lahko zasenčijo glavno sporočilo in prinašajo nevarnost, da ga kdo razglasi za neverodostojnega.
Prav na začetku je treba razrešiti temeljno vprašanje: ali sta Jezus iz Nazareta in Jezus Kristus ista oseba? Ena od razlag pravi takole: kakor s preobrazbo ličinke metulja nastane metulj, tako se je z naselitvijo Kristusa v Jezusovem telesu ta preobrazil v Jezusa Kristusa. Krist ali Kristus je božanska entiteta, ena od komponent božanskega trojstva, Sin Očeta, ki domuje na središčne soncu naše galaksije. Z utelešenjem je želel človeštvu iz prve roke predati nekaj resnično pomembnih sporočil.
Je bil torej Jezus Kristus človek ali Bog? Cerkveni očetje Jezusa ne prikazujejo kot preroka in modrega učitelja človeštva pač pa kot utelešenega Boga. Slikajo ga kot nadnaravno bitje, ki ima s človekom komajda kaj skupnega. Religija je nedvomno močnejša, če je njen utemeljitelj sam Bog in ne le prenašalec božjih sporočil (kot npr. Mohamed). Predvsem po Pavlovi zaslugi so bila sporočila o Jezusovi človeški, zemeljski naravi, odrinjena ali zamolčana, vendar pa je o njej veliko govora v številnih drugih odrinjenih tekstih, na primer v apokrifnih evangelijih, ki so jih našli ob Mrtvem morju.
Nedvomno ogromne naloge, ki jo je opravil Jezus Kristus, ne bi mogel uresničiti noben navaden človek, pač pa le bog-človek. Vendar pa je pomembno predvsem njegovo sporočilo, ki nam ga je utemeljil z lastnim zgledom.
Resnici na ljubo je treba povedati, da pri cerkveni doktrini ne gre za natančno preslikavo Jezusovih naukov in izjav, pač pa za določen izbor njegovih stališč in besedil o njem. Ustvarjen je bil koncept, prilagojen interesu očetov krščanstva. Seveda nobena religija (ki je tvorba človeškega uma) ni idealna, tudi krščanstvo ne. Nekaterih stališč, denimo o grešnosti telesa, nečistosti spolnosti in neenakopravnosti ženskega spola ne moremo pripisati Jezusu. Ta nenaravna stališča so prisotna pri vseh Abrahamskih religijah. Med pomembnimi, pri zgodnjih kristjanih še zelo prisotnimi sporočili, je morda najpomembnejši nauk o reinkarnaciji, ki je bil kasneje izločen. Kljub pomanjkljivostim pa krščanstvo prinaša pomembna duhovna sporočila.
Jezus – prerok in učitelj
Kaj pravijo o Jezusu druge religije?
Judje imajo do svojega rojaka Jezusa kaj čuden odnos; predstavlja jim simbol nasprotij in trpljenja, pa tudi antisemitizma. To je lahko razumeti, kajti prizadel jih je srd krščanskega sveta, saj naj bi bili Judje odgovorni za Jezusovo smrt. V judovskem talmudu je Jezus le sin Marije, ne Boga, obravnavan je kot lažnivi čarodej in mag ter nevaren heretik, ki je osnoval novo religijo. Le manjši del Judov v Jezusu vidi mesijo.
Kako pa gledajo na Jezusa Muslimani? Poznajo ga kot pomembnega preroka, ki ga omenjajo kar na 64 mestih v koranu. Trdijo, da ni bil križan on temveč nekdo, ki mu je bil podoben. Pač pa naj bi bil ob smrti vzet k Bogu, na Zemljo pa se bo vrnil v času poslednje sodbe ter ubil Antikrista. Po tem naj bi živel še 40 let, nato pa bo umrl in bo pokopan v Medini, kjer je že pripravljen grob zanj.
Budisti Jezusa dobro poznajo. Jezus naj bi, kot trdijo nekateri raziskovalci njegovega življenja, pri trinajstih letih odšel v Indijo in se tam zadržal kar 17 let. Učil naj bi se v Tibetu pri budističnih učiteljih, v času, ko je budizem dosegel svoj vrhunec. O življenju učitelja Isse, (takšno ime naj bi imel Jezus na Vzhodu) v Tibetu in Indiji govorijo številni pisni dokumenti. Zelo odmevne informacije o tem je že l. 1894 javno objavil ruski raziskovalec židovskega rodu, Nicolas Notovich, ki ga nekateri označujejo za lažnivca. Pa vendar so podobnosti izvornega Jezusovega učenja z budizmom več kot očitne. Budizem, ki je bolj filozofija kot vera, povzema iste nauke kot Jezus, le izražene nekoliko drugače. Jezusov izrek: »Če te nekdo udari po levem licu, mu nastavi še desnega« budisti poznajo v približno takšni obliki: »Če te kdo udari z roko, palico ali nožem, se vzdrži nasilja, pa tudi vsake zle želje in besede.« Tudi sicer je Budova zgodba v številnih pomembnih potezah podobna Jezusovi.
Vloga Jezusa
Zrušiti religijo je najlaže z blatenjem njenega nosilca, zato se brezštevilnim analizam in raziskavam osebnosti Jezusa pridružujejo tudi takšne z zlim namenom. Vendar za morebitni zaton krščanstva ne bodo toliko zaslužni tisti, ki nauk rušijo, temveč krščanski sloj družbe, ki se za nauk neustrezno zavzema. Med kristjani je veliko takšnih, ki so pripadniki krščanstva le na deklarativni ravni, v srcu pa nosijo dvom. Zunanja pobožnost še ni porok močne vere. Številni, ki imajo zares močno vero, se bogoslužij ne udeležujejo, pač pa krščanske vrednote živijo in vidijo tempelj v vsakem grmu.
Težko je ločiti med tistimi, ki želijo resnici priti do dna, in onimi, katerih namen je zmanjšati pomen Jezusa Kristusa. Tako naletimo na trditev, da Jezus Kristus še zdaleč ni edini utelešeni Bog v zgodovini človeštva. Božanski Oče s pomembnimi sporočili sicer res ni nagovoril človeštva le v Jezusovem času temveč poskrbi za informiranje človeštva v različnih časovnih obdobjih. Ali je Jezusovo pojavljanje pri tem nekaj posebnega?
Od najstarejših časov so se v posameznih obdobjih dejansko pojavili številni »bodisatve«, buditelji človeštva: Krišna, Oziris in Horus, Tamuz, Indra, Quetzalcoatl in številni drugi, vsak s svojim sporočilom, primernim za aktualni čas in raven zavesti človeka. Presenetljivo je, da pri njihovih življenjskih zgodbah najdemo iste podrobnosti: brezmadežno spočetje, rojstvo na isti dan (25. december), izpolnitev prerokbe, beg preganjanih staršev, izvajanje čudežev, skušanje od Satana, mučeniška smrt in vnebohod. To so elementi arhetipske zgodbe, ki so pomembni argumenti ob utelešenju božanstva. Zakaj? Kot vidimo tudi na primeru Kristusa, njegova življenjska zgodba sama po sebi predstavlja temeljni okvir religije. V njej najdemo analogiji z astrološko potjo Sonca in duhovno potjo človeka.
Očitno arhetipsko življenjsko zgodbo lahko doživi le izjemen človek, ki je s strani kozmičnega Očeta izbran za izvršitev vzvišenega poslanstva: človeka vrniti na duhovno pot in ga pripeljati k božanskemu Očetu.
Toda Jezus Kristus ima med utelešenimi božanstvi še posebno pomembno vlogo. Rudolf Steiner je zapisal, da se je ob njegovem utelešenju zgodila transformacija planetarnega kozmičnega bitja – Zemlje, ki je ob tem prešla na višjo vibracijsko raven. Od takrat je z obredom krstitve z ognjem in duhom (Jezusova posvetitev) posvečenemu prehod v duhovni svet močno olajšan. Gnostiki še povedo, da se je z dogodkom na Golgoti spremenil tok razvoja našega planeta in življenja na njem. Materija je v procesu zgoščanja do tega dogodka postopoma dosegla največjo gostoto in trdnost, odtlej pa se vse bolj mehča in redči, postaja vse bolj »duhovna«.
Jezusovo osebno življenje
Številni raziskovalci skušajo s poglabljanjem v podrobnosti Jezusovega življenja le-tega »demistificirati«. Zanimajo jih predvsem podatki o Jezusovi družini, o njegovi mladosti, odnosih z bližnjimi, njegovem življenju po križanju itd. Ker Jezusova življenjska zgodba predstavlja sam temelj krčanskega nauka, tudi njene podrobnosti niso nepomembne. Tiste, ki jih je moč razbrati iz kasneje odkritih evangelijev, lahko obravnavamo kot verodostojne, kar pa ne velja za številne druge. Številna tolmačenja so tako vprašljiva. Nekatera med njimi na krščanski nauk mečejo kaj čudno luč.
V nadaljevanju podajam še nekaj drugih informacij iz raziskav o Jezusovem življenju, ki utegnejo prispevati k boljšemu razumevanju njegove zgodbe.
Kot trdi več raziskovalcev, je Jezus verjetno imel več bratov in sester; eden od njih, dr. Robert Bedford meni, da je imel štiri brate – Jakova (James), Jozesa, Judo in Simona ter sestri Marijo in Salome. Med apostoli je bil najverjetneje vsaj eden od Jezusovih bratov, apostol Tomaž, morda sta bila celo dva. Tudi Janez Krstnik, ki je Jezusa krstil, naj bi bil Jezusov sorodnik, prerok in velik mistik, za katerega je sam Jezus trdil, da »ni večjega od njega«.
Jezusov brat Jakov naj bi bil tesen Jezusov sodelavec in vsaj tako pomemben sodelavec kot Peter ali Pavel. Po Jezusovi smrti naj bi nadaljeval s širjenjem izvirnega Jezusovega nauka, vendar ni mogel preglasiti Cerkve, ki si je dovolila ubrati nekoliko samosvojo pot.
Kot beremo v Svetem pismu, je bil Jezus rabin, zato bi bilo zelo nenavadno, če ne bi bil poročen. V gnostičnih evangelijih, ki niso del Svetega pisma, odkritih l. 1945, je kopica navedb o tesnih razmerjih Jezusa z Marijo Magdaleno. Apostolom to ni bilo pogodu, saj je bila kot kukavičje jajce v tujem gnezdu. Jezus svoje ljubezni do nje ni skrival. Pri svatbi v Kani Galilejski je najverjetneje šlo za Jezusovo poroko, vendar pa Cerkev o tem molči. Jezusovo tesno razmerje z žensko bi pomenilo pravo revolucijo v strukturi svetopisemske zgodbe, v kateri za močne ženske like ni prostora.
Ostaja vprašanje, ali je Jezus imel kake potomce, ki nadaljujejo Jezusov rod. Prof Hugh Montgomery (avtor knjige The God Kings of Europe) to raziskuje že desetletja. Omenja, da je v sirijskem evangeliju, prevedenem v 16. stoletju, najti podatek, da je imel Jožef z Marijo otroka Jezusa, ta pa je imel še brata Judo in Jakova. Jezusu in Mariji iz Betanije (Mariji Magdaleni) pa se je rodila hči; njeno ime iz starega dokumenta ni razvidno. Hrani tudi košček papirusa, imenovanega »evangelij po Jezusovi ženi«, ki naj bi datiral v četrto stoletje. V delu tega koptskega besedila Jezus pravi »moja žena…«. To naj bi bil najmočnejši pisni namig o Jezusovem zakonu, ki ga Vatikan seveda zavrača.
Med številnimi filmi, ki govorijo o Jezusovem rodu, izstopa eden, ki posebej prepričljivo »strelja mimo«. Poskuša namreč dokazati, da je Jezus sin egipčanske kraljice Kleopatre VII in Julija Cezarja, imenovan Cezarion. Marija Magdalena – njeno pravo ime naj bi bilo Selena – pa naj bi bila Cezarionova polsestra, ki jo je Kleopatra imela z Markom Antonijem. V strahu za sinovo življenje naj bi Kleopatra Cezariona pri trinajstih s krušnima staršema, Marijo iz Bitanije in Jožefom iz Arimateje, poslala v Tibet; tu naj bi utrdil svojo modrost in se po 17 letih vrnil, z načrtom, da bo z religijo napravil tisto, kar ni uspelo njegovemu očetu, Juliju Cezarju – obnoviti Sveti rimski imperij.
Zgodba ima hudo pomanjkljivost, ki ji jemlje vso verodostojnost: Cezarion je bil rojen leta 47 pr. n.š. in je vsaj 30 let prestar. Avtorji film zaključujejo s pomenljivo informacijo: slavni kip Svobode v New Yorku, ki so ga francoski masoni podarili ZDA, nima nikakršne povezave s svobodo. Prikazoval naj bi Marijo Magdaleno (Seleno), katere stas (nekoliko) nakazuje, da je noseča.
Je Jezus umrl na križu?
Med najbolj žgočimi vprašanji je zagotovo vprašanje Jezusove smrti. Nekateri raziskovalci trdijo, da je bila zaigrana, da bi prišlo do izpolnitve prerokbe. Razlagajo, da je bil Jezus križan proč od oči javnosti in da je bil s križa snet nenavadno hitro, v nasprotju s tedanjimi rimskimi običaji. Po maziljenju z zelišči in mazili za zdravljenje ran, je v grob položeno Jezusovo truplo skrivnostno izginilo, zatem pa se je Jezus fizično pojavil in razkril svojim bližnjim in apostolom.
Noben od verodostojnih virov te teorije ne potrjuje. Vprašamo se lahko naslednje: ali bi si visoko božansko bitje privoščilo goljufijo? Ali bi se balo smrti fizičnega telesa? Kdor je sposoben druge obujati od mrtvih, temu verjetno ni težko nekaj podobnega napraviti tudi s svojim telesom. Vendar pa zastavljeno vprašanje nima velike teže. Dejstvo je, da je Jezus po smrti s fizičnim telesom živel naprej; manj pomembno je, ali je bilo to telo staro fizično telo ali novo ustvarjeno (iz »zgoščene etrske substance«), identično staremu.
O Kristusovem življenju po vstajenju krščanska doktrina zopet ne pove ničesar. Med več hipotezami prednjačita francoska in indijska zgodba v več verzijah. Po francoski inačici naj bi se Jezus z Marijo Magdaleno umaknil v južno Francijo. To zgodbo omenja tudi film Davinčijeva šifra, v katerem je bila kopica umorov povezana z varuhi skrivnosti Svetega grala, za katerega se v filmu izkaže, da je pravzaprav Jezusovo krvno nasledstvo – njegova hči. Skupina, imenovana Sionsko priorstvo, naj bi bila že stoletja zadolžena za čuvanje naslednikov Jezusa in Marije Magdalene.
Njeni otroci naj bi se poročili v merovinško nasledstvo francoskih kraljev. Marija Magdalena naj bi bila pokopana v južni Franciji, v vasici Rennes Le Chateau. Vaški župnik v 19. stol., Berenger Saunier, je pri obnavljanju cerkve naletel na nekaj zelo dragocenega – najverjetneje na njen grob, morda tudi kake predmete velike važnosti za Cerkev – in čez noč bajno obogatel.
Po indijski verziji naj bi Jezus z Marijo Magdaleno odšel v Kašmir, kjer naj bi našel zatočišče pri kašmirskem kralju. Spremenil naj bi ime v Juzu, osnoval družino in imel otroka. Opravil naj bi številna dobra dela in umrl v pozni starosti. Njegov grob naj bi bil v majhni cerkvici v mestu Srinagar, kjer ga je še danes možno obiskati.
Čudovito bi bilo, če bi nam prave podatke o vsem tem iz akaše prebral Rudolf Steiner. A on je o vsem tem molčal.
Impulz ljubezni
V knjigi Peti evangelij Rudolf Steiner razlaga, kako inteligenca tedanjega časa, vključno z velikimi grškimi filozofi, ni razumela krščanske ideje; nauk ni logičen, da bi ga razum lahko dojel. Potrebna je ljubezen, da razumemo Kristusovo nesebično žrtev. Nauk je zato napredoval med preprostimi ljudmi, potoval je od duše do duše, od srca do srca, ne glede na to ali so ga duše razumele ali ne. Tisto, kar je krščanstvo razširjalo, je bil naboj vseobsegajoče ljubezni, ki v človeku budi občutek za moralnost.
Steiner tudi pravi, da se je skozi krščanstvo človekov pogled obrnil navzven od Zemlje v nebesne širjave, v neskončnost. Človek je dejansko bitje neskončnosti. Čeprav znanost z neskončnostjo ne ve kaj početi in čeprav tega pojma razum ne more dojeti, ga lahko občutimo, saj je taka naša duhovna narava; božanske duše prostor in čas ne omejujeta. V kozmični ekstazi se počutimo eno z vsem vesoljem. Ko se zavemo svoje neskončnosti, se v nas zbudi želja, da bi to neskončnost doživljali. Slutimo, da je v tej neskončnosti vsa skrivnost stvarstva; in res je! Ko doživljamo neskončnost, se dotikamo samega Stvarnika. Zbudi se spoznanje, da smo sami del vesolja, delček tiste brezmejne mogočnosti in lepote, ki jo opažamo v vesolju. Razumemo staro modrost Ex Deo Nascimur (Iz Boga smo rojeni). In prav to spoznanje, da obstaja On, brezimni, iz katerega vse izhaja, je temelj vere. Ni potrebno, da Brezimnega imenujemo; zadostuje, da se zavedamo njegovega obstoja, verjamemo vanj, se čutimo povezani z njim. Če obstajamo mi, mora obstajati tudi On.
Vse religije nas napeljujejo k temu spoznanju, vsaka na svoj način. Krščansko religijo je navdihnilo samo božanstvo, ki se je utelesilo v Jezusu iz Nazareta. Zato se takrat, ko se uspemo povezati z njim, povežemo z Izvorom samim. To je nekaj nadvse dragocenega, kajti ko smo povezani z njim, se v nas budi ljubezen, občutek, da je vse v redu, da obstajajo obilje, lepota, varnost in sreča. Neverni so prikrajšani za širok spekter prijetnih notranjih občutenj, ki hladen razumski svet spreminjajo v pravljično deželo.
Predstavljajte si, po kakšni poti bi šel svet, če bi Jezus vanj ne prinesel impulza ljubezni. Nenehne vojne, grozljiva stiska, trpljenje, lakota in strah bi se vrstili brez prestanka. Sedaj poznamo ta stanja le bolj od daleč, toda v svetu, v katerem ljubezen vse bolj usiha, ker smo Jezusova sporočila prepustili pozabi, se lahko to hitro spremeni.
Ljudje smo čudna bitja. Nenehno govorimo in opevamo ljubezen, a je v resnici ne poznamo. Zato le begamo od stvari do stvari, od človeka do človeka, od doživetja k doživetju in ne najdemo miru. Tista najčistejša, temeljna ljubezen, ki je lahko izvor vsem drugim ljubeznim, je lahko namenjena le najpopolnejšemu in najplemenitejšemu kar obstaja v stvarstvu – Njemu. Kateri drug nepopoln objekt bi bil lahko vrednejši ljubezni? Do te ljubezni, ki jo imenujemo vera, ima marsikdo posmehljiv odnos. A ljubezen do Očeta je le drug obraz ljubezni do sebe, saj smo vsi njegovi otroci. Le da smo to popolnoma pozabili.