Avtor besedila: Samo Simčič

Ob koncu 19. stoletja, točneje leta 1899, se je izteklo obdobje »somraka bogov« ali »kali juge«, kot imenuje to obdobje modrost vzhoda. Trajalo je skoraj tri tisoč let. V tem času je duhovni svet zaprl dostop v svoja področja. To je bilo potrebno, da bi človek lahko osvojil materialni svet. Redkim izbrancem so bile dveri v duhovni svet odprte. Ko pa je v 2. polovici 19. stoletja materialistično usmerjena znanost postala vodilna sila v svetu, so se kot nasprotni odziv na to spet na široko odprla vrata vsem, ki iščejo duha. To je volja duhovnega sveta in naj bi pripomogla, da se človeštvo ne bi povsem izgubilo v pretiranem materializmu.

Na osnovi »odprtih dveri v duhovni svet« je takrat, na začetku 20. stoletja, iz duhovnih krogov Severne Amerike začela prodirat v svet ideja nove dobe*. Ta naj bi s pomočjo duhovnega sveta ustvarila okoliščine za miren razvoj sveta in človeštva. Zgodilo pa se je ravno obratno. Zlo je bilo tako rekoč izvrženo na Zemljo in je v 20. stoletju nastopilo v obsegu in podobi, kakršnih človeštvo še ni doživelo. In ta tok se ne ustavlja. Človekova nižja narava je z visoko inteligenco prodrla v vse pore civilizacije in kulture. To sicer ne pomeni, da je zadušila potrebo po višjem duhovnem bitju v človeku, vendar vsepovsod ogroža nastajanje zavesti o njem.

V področju duhovnosti si ne moremo dovoliti gojenja iluzij o človeškem bitju. Človek ravna iz večje ali manjše prisebnosti. Ta ni vedno enaka, temveč stalno niha med zavestjo o sebi ter neposredno naravo duševnih in telesnih navad. Vendar lahko te navade, neposredno naravo, simpatije in antipatije, svojo voljo spoznava, kultivira, obvladuje z vzgojo samega sebe. Nič ni težjega kot vzgajati samega sebe. Povsem normalno je, da se človek ne pusti vzgajati od drugih, vzgajati se hoče izključno sam, v svoji svobodi, ni pa nujno, da to vedno hoče ali celo zmore. Ni pa nobene druge možnosti, kot te, da se vzgaja sam. Lahko sprejme nasvete drugih, uresničuje pa jih lahko le s svojo voljo. In če te volje nima, ostane vse pri navadah, simpatijah in antipatijah, pri nezavedni, neposredni naravi. Obstaja splošno mnenje, da je ravnanje iz neposredne narave naravno in zato upravičeno. V področju duhovnosti je drugače: delo na spoznavanju sebe, na zavesti o sebi, je osnova duhovne rasti. Tako se izognemo iluzijam o tem, da se bližamo mirnemu razvoju človeštva. Človek, človeštvo, se nenehno bojuje z nasprotji v sebi. In če se mu odprejo vrata v duhovnost, ima možnost še bolj prodirati v resnico o sebi in v svoja nasprotja.

Nasilje nastane, ko se človek ne ozira na nič in na nikogar, da bi uresničil svojo voljo. Vendar ne gre drugače, kot da človek odrine vse, kar ga ovira, ko hoče uresničiti, kar si je zastavil. Sicer ne uresniči ničesar. Volja je v svojem temelju brezobzirna. Toda uresničujemo jo lahko s premislekom in občutkom. V tem primeru pride do tega, da jo vzgajamo, če seveda to hočemo. Če nočemo, zlomimo nasilno vsak odpor, vse kar se zoperstavlja naši volji.



O miru in ljubezni

Lepo in prav je govoriti o miru in ljubezni in deliti ta občutek z drugimi, ko pa si moramo zagotoviti obstoj in svoj nujni, zdravi egoizem, ko smo v družbi z ljudmi, kakršni so s svojimi navadami in svojo neposredno naravo, ko se srečujemo s svetom nasploh, se srečujemo s silami okrog sebe, ki niso nujno prijazne in ki zahtevajo trezno prisotnost duha, spoznanje sebe in človeka nasploh. V občutek miru in ljubezni se prikrade tudi samozadovoljstvo, ki ni nič drugega kot egoizem. Ta je sicer nujen, saj gre za občutek v našem sebi, toda dobro je to vedeti, da se ne bi slepili s tem, da širimo mir in ljubezen, čeprav v resnici razgrinjamo krila egoizma svojega čutenja in samozadovoljstva. Človek rad trdi, da ljubi nekoga, dejansko pa ljubi sebe v odnosu do drugega. Edina pot je spoznanje sebe in delovanja na tem temelju.

V najstarejših kulturah je bil človek predan religioznim razodetjem. Sledil je volji tega, kar so razodevala ta razodetja. Težil je k temu, da bi ravnal po božji volji ali volji duhovnega sveta. Bil je kolektivno bitje. Razvoj pa ga je vodil k temu, da se je vedno bolj emancipiral, osvobajal od religije in narave. Danes se človek ne čuti kot del sveta, temveč čuti, da je svet zunaj njega, on sam pa je sam svoj svet. Je individualno bitje. To mu omogoča, da je njegova volja svobodna. To ima tudi za civilizacijo in kulturo velike posledice. Noben moralni kodeks, nobeno razodetje, noben zakon ne zavezuje človeka. O vsem odloča izključno lastno, indivdualno spoznanje. Tudi najbolj splošne in objektivne zakonitosti sveta in življenja zanj niso veljavne, če jih ne spozna s svojo samostojno svobodno voljo. Seveda je izjemno težko v polni meri izpolnjevati to načelo. Iz udobnosti se radi prepuščamo temu, da drugi odločajo za nas. Le kadar smo pritisnjeni ob zid, se temu upremo in uveljavimo svojo voljo. Zato svoboda ni enostavno dana, temveč je v nenehnem nastajanju in zorenju. Edina ovira svobodne volje je človek sam. Zato razodetja takšne ali drugačne vrste in oznanjevanje novega obdobja ali še tako minuciozno premišljeni pravni zakoni nimajo zaželenega učinka. Spet lahko rečemo, da resnično pomaga le prodorna pot spoznavanja sebe in svojih spoznavnih sposobnosti, ki so sposobnosti mišljenja, čutenja in hotenja. Razumevanje te resnice o človeku in njeno prakticiranje v vsakdanjem življenju je ljubezen.



Svobodna volja

Svobodne volje ni razumeti kot brezvestno in samovoljno početje. Spoznanje prinese vest do tega, da ravnamo skladno z njim. Če ne negujemo poti spoznanja in ne vzgajamo svoje volje k samostojni in svobodni vesti, delujemo neposredno iz neobdelanih nagibov. Pomanjkanje notranjega dela na tem se kaže v neizmerni razširjenosti samovolje v odnosu do sveta, življenja in drugih, ki smo mu priče v vseh področjih človeške dejavnosti. Seveda je v današnjem svetu tudi veliko dejanj vesti, kar zbuja upanje, vendar druga stran nenehno bije v oči in pretresa moralno občutljivega človeka. Pohlep, samodrštvo in brezobzirnost ne poznajo zadržkov in vodijo v nasilje. Moralno obsojanje je brez moči. Komaj uspe nekje ustaviti zlo, se to pojavi drugod.

Čas, v katerem smo, zahteva bolj kot kdajkoli budno zavest. Nobenemu vodstvu se ni mogoče predati. Le lastna zavest o tem, kaj se godi ali je mogoče v človeku, nam pomaga orientirati se v svetu. Pri delu na sebi, ki je kot rečeno človekovo najtežje opravilo, se povzpnemo na raven zavesti, iz katere opazujemo sebe tako, kot da bi gledali na drugega človeka. Vzpnemo se nad dejavnosti mišljenja, čutenja in hotenja in sploh nad lastno bitje. Ustvarimo si predstavo o sebi. Tako stojimo pred svojo zrcalno podobo. Ta raven zavesti je zunaj človekovega telesnega in duševnega bitja. Je duhovna raven. To kaže izkušnja. S te ravni lahko vidimo sebe nepristransko, če se temu primerno potrudimo in če dosledno hočemo spoznati resnico o sebi. To utegne biti boleče in pretresljivo, vendar to zmoremo, če zberemo v sebi dovolj poguma. Dovolj je, da skušamo to zavest doseči za kratek čas, vendar redno.

Ideja svobodne človekove individualnosti se je rodila v času, v katerem je živel starogrški filozof Sokrat. Ta je učil ljudi, naj ne samo verujejo, temveč naj premislijo, kaj verujejo. Približno v istem času je živel tudi Buda, ki je z vidika vzhodne kulture učil, kako naj človek osvobodi svojo dušo. Stara Grčija je rojstvo evropske kulture, v kateri se je razvila praktično misleča in dejavna človeška osebnost. Ta razvoj je potekal stoletja do današnjega dne. Tako potrebuje tudi lastnost zavesti za svoj razvoj stoletja. Njeno rojstvo vidimo v petnajstem stoletju v humanizmu. Takrat je nastala ideja, da sta znanost in umetnost zrcalo sveta in človeka. To sovpada z začetkom Novega veka. Vsako veliko kulturno obdobje traja 2160 let. Tako je pred nami še 1500 let obdobja zavesti. William Shakespeare, ki je živel v 16. stoletju, na začetku novoveškega obdobja, je javnosti predstavil globok vpogled v človekovo notranjost in v svoji zadnji drami »Zimska pravljica« razkril ezoterično podobo človeka. Igra prikazuje samotarja Prospera, ki je živel sam na nekem otoku in ki je obvladal tajne vede. Imel je dva pomočnika, Ariela in Kalibana. Kaliban opravlja trda fizična dela, Ariel pa služi navdihu in človekovemu duhu. V človeku sta dve težnji, ena ima opraviti z vsem materialnim in navezuje človekovo bitje na telo, na telesne potrebe in nagone. Druga osvobaja človekovo bitje materialnosti s pomočjo duha v človeku. Odnaša človeka stran od materialnosti, tako da izgublja tla pod nogami in smisel za zunanji svet. Predaja se svoji svobodi. Opaja se z duhovnim svetom v svobodi od fizičnega sveta. Vsak po svoje sta demona. Tretji, Prospero, je uravnotežen med obema. Je mojster duha in materije. Obvladuje oboje s svojo zavestjo. To videti na odru je umetniško doživetje, ki seže v dušo, vendar pri tem vemo, da gre za sliko, za prasliko sil v človeku. Če pa stopimo na prag dveri v duhovni svet, je ta slika človekova stvarnost in nimamo potrebnega odmika od nje. Moramo razčistiti z obema demonima. To je zahteva duhovnosti obdobja človekove zavesti.

Predstavimo si: človek je emancipiran od zunanje narave, od religioznih razodetij, od sveta nasploh. Vse tisto, kar je pred to osamosvojitvijo delovalo v podzavesti, je bilo bolj ali manj podvrženo silam duhovnega sveta. Človek se je lahko predal tem ali onim silam glede na to, kakršno je bilo njegovo religiozno razpoloženje. Lahko se je predal tudi silam zla. Vendar je splošna religiozna kultura vedno dajala ljudem sliko o tem, kako se lahko človeška duša znajde v nasprotnih silah. Danes takšna slika nima več moči, ker je človek do vsega distanciran in samostojen. Religiozna kultura velja kot ideologija. Morala naj bi bila zgolj dogovor. Tudi če menimo, da je za nas osebno drugače, da na primer jemljemo religijo in moralo resno, smo vendar zaradi splošnega razpoloženja od tega odmaknjeni. Te stvari jemljemo resno v določenih trenutkih, sicer pa živimo svobodno s svojimi potrebami. Resno jemljemo samo lastna spoznanja, kot je to v tem pisanju že poudarjeno. Pravzaprav živimo v nihilističnem svetu. Vse je dovoljeno, kolikor si človek upa, odkrito ali prikrito. To omogoča, da se sprošča v človeku vsa njegova narava, brez zavesti. Sprošča se z veliko večjo močjo kot kdajkoli v človeški civilizaciji. Če človek ni notranje dovolj močan v svoji zavesti, se v njem lahko v določenem položaju nezadržno oglasi nagonska narava, ki daleč presega živalsko naravo, kajti žival nima domišljije in od zunanje narave osamosvojene inteligence, s katero lahko brezmejno uresničuje zlo. Človek, ki je sicer vedno veljal kot miren, prijazen in pozoren do drugih, postane nenadoma zaradi okoliščin bestialen in nasilen. To se velikokrat pokaže na sodiščih, kjer se sodi vojnim zločincem.



Zrcalo zavesti

Lastnost zavesti ima pred sabo velikansko delo. Ovrednotiti mora vso človeško civilizacijo in človeško bitje v vseh njegovih razsežnostih. Prek modernih elektronskih medijev je mogoče videti ogromno slik, ki kažejo človeško naravo. Toda to so slike zunaj nas. So tako kot Ariel in Kaliban na odru gledališča. Drugače je, ko zrcalo zavesti nastane v človeku samem, ko to sliko ustvarimo z lastnimi spoznavnimi silami. Večina ljudi tega zrcala ne more prenesti, če se pojavi v njihovih dušah. Toda to zrcalo postaja vedno bolj prisotno v svetu. Predstavimo si, da bi se nam izpolnila želja videti v svoja prejšnja življenja. To se vsekakor zgodi na pragu dveri v duhovni svet. Ampak to ni nikakršno blaženo doživetje! Tu se pokaže vsa demonija, kolikor ji je človek služil v svojem egoizmu in svoji nezavedni duši. Seveda se pokaže tudi vse vzvišeno duhovno v človeku in vsa ustvarjalna dela, ki jih je opravil. Vendar je resnica človeka na obeh straneh. In če se ne pokažeta obe strani, potem je doživetje prejšnjih življenj navidezno. Zato je človek zaščiten, da ne vidi tega, česar ne bi prenesel. To lahko doživi, ko temu ustrezno dozori. Ni človeka, ki ne bi imel slabe vesti, pomislimo pa, kolikšna je lahko slaba vest v doživljanju prejšnjih življenj.

Obdobje zavesti prej ali slej, v tem ali prihodnjem življenju, pokaže človeku zrcalo zavesti. To je nujna prihodnost, sicer ne bo duhovnega napredka. Človek s svojim razvojem ne vodi le samega sebe, temveč vse, kar ga na Zemlji obdaja. Kajti iz tega, kar je Zemlja, je izšel in je njegova usoda, da to povede s seboj in preobrazi, kakor lahko preobrazi sebe in svojo naravo. V obdobju zavesti se vedno jasneje kaže, kolikšno odgovornost nosi človek za svet in kakšne naloge so pred njim v njegovem odnosu do sveta. Teža te odgovornosti je že danes takšna, da se zdi, da je človek ne bo mogel nositi. Nesmiselno pa je izgubljati upanja.

Lahko pa si predstavljamo, da marsikdo ne bo hotel gledati v zrcalo zavesti v svoji duši. Da bodo ali so ljudje, ki ga nikakor ne bodo prenesli ali ki ga ne vzdržijo. Tisti, ki bodo v tem zrcalu odkrili tudi ideal človeškega bitja in resnično človeško dostojanstvo, se bodo znašli na velikem razpotju. Pravzaprav tega ni mogoče pripisovati neki prihodnosti, to razpotje je tukaj in zdaj. Zakaj rado se zgodi, da zaradi dosežkov na poti duhovnega dozorevanja in zavestnega preobražanja svojega bitja izgubimo sočutje. Postanemo ošabni, vzvišeni nad vsem, kar po našem mnenju zaostaja ali kar ni raven našega dosežka. Sočutje je odločilnega pomena, saj v zrcalu zavesti ne vidimo samo sebe, temveč človeka nasploh, tudi druge ljudi, s katerimi smo tako ali drugače povezani ali celo sploh nismo povezani. Odločalo bo o tem, ali imamo ideal človeškega bitja in človeško dostojanstvo zase ali pa ju hočemo deliti z drugimi. To pomeni postati socialno bitje. To pomeni zavzeti se za socialno življenje, razvijati ideje, kako živeti skupaj z drugimi. Kako gospodarskemu življenju dati socialni značaj. Kako dati tudi kulturi lepega in duhovno plemenitega socialni značaj. In kako resnico človeka, kakor se jo da razbrati iz zrcala zavesti, postaviti v središče splošnega življenja.

V tej povezanosti nasilje ni posameznost in ga tudi ni mogoče reševati samo kot nasilje. Razvijanje zavesti je zdravilo, s katerim se ne obračamo neposredno nanj, temveč na tisto, kar je v človeku pozitivno. To skušamo okrepiti. To deluje na tiste, ki zdravilo iščejo. Tistim, ki ga ne iščejo, ne more pomagati, četudi bi jim ga dali.

Vrnimo se na začetek tega spisa. Dogaja se ravno obratno od tega, kar so oznanjevali znanilci nove dobe. Zato se govori, da smo pač v času preizkušenj. Izpolnitev nove dobe se prestavlja v prihodnost. Mogoče, toda brez iluzij. Bitja duhovnega sveta poznajo zlo samo iz izkušenj človeka, ker sama niso vpletena v zlo. Zlo je prepuščeno človeku, da ga prepozna in premaga. Pripoved o izgnanstvu človeka iz raja prikazuje, da je hudič, potem ko sta Adam in Eva jedla z drevesa spoznanja, česar ne bi smela, privedel oba pred Boga, da bi ju obsodil in prepustil njemu ter peklu. Bog pa se razjezi in vrže hudiča na tla, da se lahko le plazi, in reče, da je Adam – in Eva tudi – s svojim dejanjem postal Bogu enak, tako da lahko sam razlikuje dobro od zlega. Človek si je pridobil s sposobnostjo spoznavanja in zavesti resnično in najvišje dostojanstvo. Imamo ga, če ga hočemo.