Kar boste prebrali v nadaljevanju, utegne v temeljih spremeniti vaše predstave o bolezni. Če se boste oprijeli informacij v nadaljevanju, se boste lahko znebili ogromne teže strahu, s katerim nas dandanašnji poskušajo povsem onesposobiti. To znanje je v današnjem času izredno pomembno, saj lahko drastično okrepi vaš imunski sistem. Pokazali bomo, da je temelj, na katerega se opira sedanja medicinska doktrina, vse prej kot trden.

Ob koncu devetnajstega stoletja se je v medicinskih krogih v Franciji bil ognjevit boj o tem, kako nastanejo bolezni. Obstajali sta dve struji, eno je vodil znanstvenik in profesor, dr. AntoinAntoine Bechampe Bechamp, drugo pa Louis Pasteur. Leta 1870 so medicinski strokovnjaki ognjevito privzeli Pasteurjevo mikrobiološko teorijo, po kateri so povzročitelji bolezni mikrobi. Interes kemičnih in farmacevtskih lobijev, ki so v Pasteurjevi teorijo videli veliko priložnost zase, je prevladal in Pasteurjeva hipoteza je odrinila vse druge. Ljudje krivdo za svoje težave raje pripišejo drugim, v tem primeru skrivnostnim, zahrbtnim malim pošastim, kakor svojemu načinu življenja in prehranjevanja. Tako smo se uvrstili med nesrečne žrtve mikroorganizmov, obenem pa farmacevtskim tovarnam obilno polnimo žepe. A ne le to: doktorji medicine so se v navezi s farmacevti lahko razglasili za “edine rešitelje” zdravja, kar razglašajo še danes. Farmacevtska industrija ni brez razloga ena najbolje stoječih panog gospodarstva, zdravniki in medicinsko osebje pa niso brez razloga med najbolje plačanimi poklici. 

Čeprav ga kot takšnega navajajo, Louis Pasteur ni bil pravi oče bakteriologije. Resnični oče te znanosti je bil tihi profesor Antoine Bechamp, ki je skupaj z Bernardom in Tissotom Pasterurjevo teorijo argumentirano zavrnil. Za človeštvo zelo žalostna zgodba je, kako si je Pasteur s prevarami, krajo informacij in ponarejanjem eksperimentov pridobil najvišji ugled v medicinski znanosti. Tik pred smrtjo je priznal, da se je motil, toda njegova teorija je ostala steber današnje medicine.

Pasteur je trdil, da so za večino bolezni odgovorni virusi in bakterije, ki prodrejo v zdrava tkiva in jih napadejo. To naj bi izzvalo reakcijo imunskega sistema in vnetja, z nadaljnjim razmnoževanjem mikroorganizmov pa težke okvare tkiv. Trdil je, da je od vrste mikrobov odvisno, katera bolezen se bo razvila. Vpliv psihe, prehrane, dednih in drugih dejavnikov na pojav bolezni je popolnoma prezrl. Toda Pasteurjeve in Kochove metode medicinske diagnostike se še zdaj uporabljajo v praksi: iz živali ali človeka, ki je obolel za določeno boleznijo, se izolira mikroorganizme in jih prenese v tkivo zdrave eksperimentalne živali. Podobnost simptomov naj bi bil dokaz, da je izolirani mikrob dejanski povzročitelj bolezni.

Opisani proces je zelo dvomljiv, saj meji na enigmatiko. Simptom manj ali več pri ugotavljanju istovetnosti bolezni tu ne igra bistvene vloge. Ista bolezen se lahko izkaže z različnimi simptomi ali pa isti simptomi nastopajo pri več različnih boleznih. Zdravljenje s pogledom, kot ga je ponudil Pasteur, postane iskanje leka za simptome. Študentje medicine se sčasoma spremenijo v stroje, ki delujejo po načelu simptom-vzrok-bolezen-terapija in prenehajo misliti celostno ter s svojo glavo.

Koch in Pasteur, ki sodi na najbolj temne strani zgodovine znanosti, sta postavila temelje monomorfizma – doktrine, po kateri so oblike in barve mikroorganizmov stalne, sodobna medicinska znanost pa je pripravila celo paleto različnih antibiotikov za določene patogene klice. A teorija je v zmoti; monomorfizem ne more pojasniti marsikaterega očitnega pojava.

Pasteurjeva doktrina je v primeru bolezni pozornost z nas samih preusmerila na zunanje krivce oziroma na lažne povzročitelje. Namesto da bi se učili naravnega, zdravega življenja, nam polnijo glave s tem, kako se bojevati s sovražniki mikrobi. Kažejo nam vedno nove in nove sovražnike – bolezni in vnašajo v nas vse hujše strahove in tesnobo. Boj proti bacilom in virusom je postal vojna, ki jo bijemo ljudje v svojih glavah in s tem omogočamo dobro življenje tistim, ki to vojno podpirajo. Vsaka vojna je koristna za vojne dobičkarje –  v tem primeru je povsem jasno, kdo pobere profit. Malokdo ve, da je večina medicinskih in farmacevtskih preparatov kot tudi vitaminov, narejena iz stranskih produktov pri proizvodnji nafte. Zato je bil predvsem v začetku, ko se je avtomobilska industrija šele razvijala, tu prisoten velik interes D. Rockefellerja.

Zdravja nam ne prinesejo medicinski preparati; ti pogosto vnesejo le dodatno motnjo v proces zdravljenja.


 

Zgodba o mikrobih

Zgodba o mikrobih je mnogo kompleksnejša, kot verjamemo danes.

Antoine Bechamp se je z njimi poglobljeno ukvarjal in dognal, da izhajajo iz še manjših organizmov, protitov. Prvič so jih opazili že v 17. stol. ob izumu prvih preprostih mikroskopov. Protiti (nemško) ali somatide (francosko, drugi nazivi so še nanobi ali mikrozyme), se nahajajo v krvi vseh živih bitij in mirujejo, dokler v okolju ne pride do določene spremembe. Takrat nastopi pretvorba, transmutacija, s katero se protit spremeni v bakterijo ali virus, ki takoj prične z ustrezno nalogo – npr. s fermentacijo, z raztapljanjem strupenih snovi. Ko je ta končana, se znova povrnejo v svoje prvotno stanje mirovanja – v obliko protita. Tisto, kar je za telo neugodno, niso bakterije ali gljive temveč njihovi produkti metabolizma, ki povečujejo kislost okolja in povzročajo vnetja.

Protiti, ki so osnovni gradniki življenja – nekateri jih imajo za “božanske nosilce življenja”, se nahajajo povsod, v atmosferi, v oceanih, v zemlji, tudi v krvi vseh živih bitij. Sposobni so se pretvarjati v različne forme od virusov do gljivic, odvisno od zunanjih okoliščin. Bechamp jih je osamil iz skalnih gmot gorovja Francije in ugotovil, da se kljub nemogočim razmeram – vročina, mraz, voda, veter – ohranjajo in vedno znova oblikujejo. Pred tem so lahko na desetine milijonov let mirovali. Imenoval jih je neuničljive nosilce življenja. V stanju porušenega ravnovesja  se protiti lahko pretvorijo v agente fermentacije – v bakterije ali gljivice; fermentirajo sladkor ali vino, zgoščajo mleko in povzročijo gnitje jajca. Fermentacija je preprost način hranjenja, po katerem sledi gnitje. Proces se odvije ob prisotnosti vode. Protiti, izolirani iz mamuta, ki je poginil pred 50.000 leti, so prenešeni v sladkorno raztopino pričeli živahno fermentirati. Protiti so neverjetno odporni: ne uniči jih niti žveplena kislinam, niti visoka temperatura 1300 stopinj C.

Nekateri (nepriznani) znanstveniki menijo, da so mikrobi najpomembnejši del življenja na našem planetu, saj opravljajo bistvene, neobhodno potrebne funkcije v procesu življenja. Pravijo tudi tole: Če življenje lahko obstaja v skrajnih razmerah – v kamninah – potem zanj ni ovir nikjer v vesolju.


 

Prezrto dragoceno znanje

Bechamp in somišljeniki so prišli do kopice bistvenih ugotovitev, ki medicinsko doktrino slikajo povsem drugače. Bakterije ne nadzirajo organizma in niso sovražnice zdravja. Bakterije, “bacili” in virusi so normalna sestavina človeškega in živalskega telesa, predvsem krvi, kjer opravljajo zelo pomembne simbiotične naloge. Razvijejo se iz protitov, najmanjših oblik proteinov, ki so osnovni nosilci življenja. Bakterijska flora koristi telesu in ga ne napada. Bechamp je dognal, da se oblika in lastnosti mikroorganizmov spreminjajo (to imenujemo pleomorfizem), v skladu z okolico, v kateri se nahajajo (tu so pomembni kislost, vsebnost kisika, koncentracija toksinov in prostih radikalov…).

Kar imenujemo bolezen, je pravzaprav kriza zastrupljenosti, toksemije, ko telo poskuša izločiti strupe, ki so se nakopičili zaradi napačnega načina življenja ali prehrane. Mikroorganizmi niso povzročitelji bolezni, pač pa pridejo na sceno po naraščajoči toksemiji, zakisanosti telesa s škodljivimi in odpadnimi snovmi, in pomagajo pri čiščenju, ki ga izvaja telo samo.

Največja grožnja telesu je toksičnost. Že normalen celični mehanizem ustvarja strupene odpadne produkte. Ko toksičnost posameznega tkiva preseže določeno mejo, telesni mehanizmi toksine prenesejo v kri, kjer se z njimi lahko spopadejo levkociti, bakterije in virusi in jih uničijo. Spremembe v kakovosti telesne tekočine (toksemija) povzročijo ciklo-genetske mutacije protitov, da bi tako prišlo do korekcije s podporo imunskemu sistemu. Bakterije v primeru bolezni sprožijo fermentacijo, v primeru smrti pa gnitje. Hranijo se s strupenimi snovmi, ki jih najdejo v krvi, in jih pripravijo za izločanje.Odpadni produkti se izločijo skozi kožo, pljuča, ledvice in črevesje. Organizem obolelega aktivno sodeluje v infekcijah (ustvarjanju bakterij in virusov), kar je v nasprotju s Pasteurjevim stališčem, da je organizem sterilen in le pasivna žrtev delovanja mikrobov.

To je torej funkcija mikroorganizmov – pomoč pri čiščenju, razgrajevanju odpadnih produktov in tkiv. Toda v skrajnem primeru lahko preidejo v parazitsko obliko, odvisno od patološkega stanja.

Iz protitov se mikrobi najprej pojavijo v obliki virusa. V odvisnosti od pogojev in okolja se lahko transformirajo v bakterijo, pod določenimi pogoji pa tudi v gljivo. Ena od njihovih oblik so rdeča krvna telesca (eritrociti).

Raziskovalec in zdravnik dr. Robert Young je dokazal, da Bechampova teorija drži: na več slavnih svetovnih univerzah je pokazal in predočil dejstvo, da se bakterija spremeni v eritrocit – rdečo krvničko in obratno.

Teorijo pleomorfizma je kasneje temeljito obdelal in potrdil tudi namški raziskovalec Günther Enderlein, izumitelj mikroskopije temnega polja (dark field microscopy) in sanum terapije.

Bechampove ugotovitve pomenijo tudi naslednje:
– kri ni sterilna (prosta mikrobov);
– celica ni najmanjša enota življenja; protiti so še manjši;
– mikrobi izhajajo iz krvi oz. iz celic, da bi očistili nezdravo okolico, v kateri ne morejo več vzdrževati normalnega metabolizma.
– zdravljenje z antibiotiki (anti-biotic=nasprotujoč življenju) in vakcinacijo (vacca, vaccina= krava, ime prihaja iz dejstva, da je bilo sprva cepljenje vbrizgavanje kravjih substanc) preprosto nima smisla.

Od Pasteurjeve teorije ima korist edino farmacevtska industrija, ki je iz človeškega organizmam napravila najdonosnejše tržišče.

Navedena spoznanja postavljajo vzroke bolezni  v povsem drugačno luč. Posamezna bolezen ni povzročena z določenimi mikrobi, pač pa je posledica določenih razmer in vzrokov, najpogosteje zastrupljenosti organizma, kot posledica nezdravega življenja. Nastane, kadar je izločanje odpadnih produktov – večina od njih je kislih – iz telesa moteno ali preprečeno. 

Mikrobi nimajo moči nad zdravimi celicami. So posledica in ne vzrok bolezni.

Pri odkrivanju resničnih vzrokov bolezni je dal velik prispevek tudi oče naravne higiene in raziskovalec John Tilden.


 

Virusi so exozomi

V zadnjem času opravljene raziskave s strani neodvisnih znanstvenikov Bechampov koncept potrjujejo in nadgrajujejo. Dr. James Hildreth z univerze John Hopkins razlaga, da moderna medicina že dolgo (od dokritja leta 1983) pozna celične pojave in celične tvorbe, imenovane endozome in exozome in njihovo vlogo v celični presnovi. Endozomi ostajajo znotraj celice, exozomi pa kot nekakšni sli izstopajo iz njih. Slednji niso nič drugega kot virusi, ki pa so jim pripisali nesmiselne lastnosti in učinke in jih uporabili za zastraševanje javnosti. Tako exosomi kot virusi so enake velikosti in oblike. Oboji imajo receptorje in vsebujejo RNA, oboji se obnašajo in izgledajo enako. Toda za exozome vemo, da so so mehanizmi posredovanja v medsebojni komunikaciji med celicami, da torej nimajo nič s povzročitelji bolezni. So sredstva celic, ki omogočajo čiščenje organizma v primeru, ko čiščenje s pomočjo bakterij ni več možno.

Od odkritja exozoma je več kot 200 mikrobiologov umrlo v sumljivih okoliščinah, bodisi zaradi samomora, nesreče ali drugih nenavadnih vzrokov.

Virusi in bakterije so instrumenti telesa, brez katerih bi bilo telo, ogroženo s toksini, nemočno. So torej dejavniki zdravja in ne bolezni. Ne predstavljajo neke nove mikrobiološke tvorbe temveč so v človekovem telesu prisotni od nekdaj. Ideja, da je koronavirus nekaj novega in nevarnega, je čisto zavajanje. Pojavljajo se ciklično, v skladu z zunanjimi pogoji, ki imajo prav tako ciklično naravo (letni časi, periodične ohladitve, povečana onesnaženja…), zato prihaja v takšnih obdobjih do obolevanja večjih skupin prebivalstva. A to nikakor ni posledica povečane zunanje virusne aktivnosti.

Kakšna je razlika med bakterijo in virusom? Večina bolezni je bakterijskih, ko bakterije lahko razkrojijo odpadne produkte in opomagajo očistiti telo. Prehlad je na primer bakterijsko razstrupljanje, ko mikrobi žrejo poškodovana tkiva, ki so rezultat odpada. Njihova moč je zavidanja vredna: v 24 urah lahko pojedo količino tkiva, 50-krat večjo od njihove teže in imajo rezultat odpada 1-5% (kot bi pojedli 23 kg hrane in ustvarili 1-3 kg blata).

V primeru povečane toksemije telesa (npr. pri gripi), ko je močna toksičnost (produkti pesticidov, gnojila, aditivi v hrani) uničila tudi bakterije, te ne morejo pomagati pri čiščenju organizma, zato naše telo ustvari drugačna sredstva – exozome (viruse), ki delujejo kot nekakšna »proteinska topila« za razkroj toksičnih snovi in njihovo odstranitev. Tako ustvari do 300.000 različnih virusov, ki so specifični za različna tkiva v celici, da se podpre integriteto celice. Tako celica ne umre temveč se čistijo kanali znotraj nje (npr. za nevrološko funkcijo ali limfo ali kri znotraj celice).

Virusna bolezen se torej od bakterijske razlikuje po tem, da je pri njej toksičnost telesa večja, zato se jo obrambne sile telesa lotijo z močnejšim orožjem. Za razliko ob bakterij virusi niso živi (zato tudi ne podležejo veliki toksičnosti, ki je lahko usodna za bakterije), nimajo jedra, organov presnove, inteligence v sebi – niso živi organizmi temveč le biološki delčki, ki se ne morejo razmnoževati, mutirati in napadati telesa.


Kopica nesmislov

Trditev, da preprosta tvorba kot je virus, vdre v zelo kompleksen organizem celice in jo prisili, da prične proizvajati viruse, je nesmisel, saj virus nima nobenih pogojev za kaj takšnega. Virusi tudi niso nalezljivi (ne morejo delovati izven telesa njihovega stvaritelja) in niso prenosljivi med ljudmi (drugo telo jih ne prepozna, ker ne vsebujejo njegove DNA, in jih napade kot vse druge tuje snovi). Tudi ne obstaja nov virusni sev; vsak virus je unikatna stvaritev posameznega telesa za lastno uporabo. Virusi tudi ne delujejo “nediskriminatorno” temveč so usmerjeni na posamezna tkiva, ki jih je treba razgraditi. Vse tovrstne informacije so medicinsko zavajanje.

PCR test ne more detektirati virusa, saj lahko analizira le majhen del genetskega materiala virusa. Niti ne more ločevati med posameznimi virusi. Vedno obstaja določena skromna virusna aktivnost v telesu, ki pa ne povzroča nobenih simptomov in ne pomeni nobene nevarnosti.

V zadnjem desetletju so nas na aktualno p(l)andemijo pripravili s ptičjo in prašičjo gripo. Obe lahko nastaneta edinole tako, da se človeku preko cepljenja vbrizga ptičje ali prašičje viruse, nastale v bolnih telesih teh živali. Virus živali ne more obstajati v človeškem telesu, ker nastane le v živalskih celicah (z drugačnim DNK in RNK) in lahko tudi živi le v živalskem tkivu. Živalski virusi lahko zaidejo v človeško telo le s cepljenjem ali transfuzijo, če so v laboratoriju ustrezno modificirani. Po naravni poti se tak prenos oz. okužba ne more zgoditi. Če takšna substanca pride v naš želodec, se v celoti razgradi in ni več živalska. Tako ni mogoče, da bi dobili kakršno koli živalsko gripo.

Tudi rasni nazivi »španska«, »mehiška« in drugi so za gripo popolnoma neustrezni. Ko so v začetku 20. stol. Rockfeller, Karnegi in drugi pričeli prevzemati univerze – kmalu po »španski gripi« – so krivdo pričeli valiti na živali; opičja gripa, opičji AIDS… Na naraven način ne morete vstaviti virusa v drugo vrsto bitja. Vbrizg živalskega virusa v človeško telo lahko povzroči hudo reakcijo, anafilaktični šok.

Za razumevanje delovanja bakterij in virusov je te potrebno opazovati v živem tkivu, ob prisotnosti celic, ki so jih ustvarije in drugega okolja, v katerem usklajeno delujejo. To je prvi napravil raziskovalec in znanstvenik Royal Rajmond Rife, ki je izumil mikroskop s 30.000 kratno povečavo; tudi on je ugotovil, da mikroorganizmi niso povzročitelji bolezni. V primeru izločitve, kot se to dandanes dogaja v laboratorisjkih raziskovanjih, se opazuje ločene, obarvane gradnike (tudi barve so toksične!), ko so ti mrtvi in neaktivni. Zato takšne raziskave preprosto ne vodijo do pravih spoznanj. Za nameček elektronski mikroskop zaradi obstreljevanja opazovanega objekta z elektronskim snopom mikrobe ubije, zato opazovanje živega procesa z njim ni mogoče.


Antoine Bechamp

Čeprav to dandanes le malokdo ve, je bil Antoine Bechamp (1816-1908) človek največjega formata, tako kot Nikola Tesla, in prava sramota je, da je njegovo dragoceno delo pri tistih, ki se ukvarjajo z življenjem, zdravjem in medicino, tako malo poznano. Podobno kot je imel Tesla rešitve za človeštvo na področju energetske preskrbe, je Bechamp na področju zdravja človeštvu ponudil prave rešitve. Obema so preprečili uvedbo. Za dosežke s področja fermentacije, ukradene njemu, je l. 1897 Germa E. Buchner prejel Nobelovo nagrado. Zaradi izbrisa njegovega imena (za to ima velike zasluge Andrew Carnegie s podporo Johna D. Rockefellerja) in njegovih odkritij je moralo človeštvo skozi nepopisno trpljenje. Veren kot je bil, je sprva dobil podporo Cerkve, a ta ga je kasneje izobčila in njegova dela uvrstila na zloglasni Index prepovedanih knjig. To se je zgodilo poštenemu in vernemu človeku, medtem ko je bil podlež Pasteur deležen slave in občudovanja.

Bechamp je bil je profesor biologije, kemije, fizike, medicine, genetike, farmacije in velik praktik – vse obenem. Izdal je veliko število dragocenih knjig. Že pred 150 leti, veliko prej kot so se pojavila sintetična zdravila, kemoterapija, obsevanje, kirurške odstranitve organov in cepljenja vseh vrst, je človeštvu ponudil prave razlage in odgovore ter varne, naravne, neškodljive in zelo učinkovite metode za ohranitev zdravja. Z njegovim znanjem (si) lahko pomagate na način, ki meji že na čudeže.

Dandanašnji je položaj resnično težak. Za ohranitev zdravja in resnično zdravljenje bolezni si ne prizadeva niti medicina, še manj pa kaka od farmacevtskih  družb. Osredotočajo se le na simptome in odpravljanje le teh s preparati, od katerih je lahko pacient odvisen vse do smrti. Stranski učinki preparatov k temu prispevajo svoj delež.

Vsemu temu se je moč izogniti zelo preprosto: z odgovornostjo za lastno zdravje – s pravim življenjskim stilom, pravo prehrano in higieno – miselno in telesno.

Če bi se skupina znanstvenikov zavzeto lotila pregleda Bechampovih del in uveljavila njegova spoznanja, bi bilo v kakem desetletju 90 odstotkov bolnišnic nepotrebnih.

Omenjeni znanstvenik Royal Raymond Rife, izumitelj in zdravnik, ki je z resonančno terapijo (obsevanje z valovanji ustrezne frekvence, da je prišlo do uničenja tkiva) uspešno zdravil najhujše bolezni, tudi raka, je Bechampova dognanja potrdil. Njegov laboratorij so uničili, njega diskreditirali, njegove metode pa so utonile v pozabo.

Dr. Dietrich Klinghardt s Sophia Health Institute je v zadnjem času opozoril na jasnovidno napoved R. Steinerja, da bo tehnokratska družba v prihodnosti skušala preprečiti duhovni razvoj človeka. S cepivi bo skušala onesposobiti pinealno žlezo (češariko), ki je osredni organ za duhovni razvoj človeka. Češarika je najbolj občutljiva na 4 dejavnike: aluminij, glifosat, fluorid in visokofrekvenčno EM sevanje. Prvi trije so že dalj časa prisotni v našem okolju, v zadnjem času pa se koncentracije še povečujejo. EM sevanje frekvence 2,4GHz, ki je najnevarnejše, ker odpre možgansko bariero za vstop vseh naštetih spojin v možgane, pa dandanes s 5G tehnologijo vse bolj  stopa na sceno. Nekateri menijo, da je ta tehnologija bistveni dejavnik za doseganje učinkov epidemije, s kakršnimi se tokrat srečujemo.

Še nekaj zanimivosti:

Ali vam je znano, da beseda “farmacija”, “farmacevtski” izhaja iz grške besede, ki pomeni čarovnika, čarovništvo? Farmacevtska in petro-kemična industrija sta tesno povezani. To je prav tista industrija, ki je podprla Hitlerja pri izvedbi njegovega grozljivega načrta “očiščenja človeštva”.

Moderna medicina je nastala na temelju Darwinovega in Pasteurjevega nauka, dveh zgrešenih teorij. Nekateri “medicina” (medicine) pišejo kot mediSin (medieval sin), kar v prevodu pomeni “srednjeveški greh“.

 

Več o delu A. Bechampa berete v knjigi ‘Béchamp or Pasteur‘; avtor: E. Douglas Hume, British publication.

Poglejte si odličen film o ugotovitvah naprednih znanstvenikov:
Dr. James Hildreth, dr. Stefan Lanka: Virusologija je lažna znanost; virusi so egzozomi

Vabljeni k branju članka Zakaj pravzaprav zbolimo – klic, bakterij in virusov se ne moremo nalesti

Nemška sveta medicina prav tako dokazuje, da je stališče o mikrobih – povzročiteljih bolezni – mit.

Končna zavrnitev virologije

Oglejte si odličen video s Helmutom Pilharjem (vklopite slovenske podnapise)

Tudi Jeff G. govori o virusnih zablodah in pravi naravi virusa

Resnica o virusih – so čistilci telesa in ne povzročitelji bolezni!

Poglejte si dva odlična članka:

Vabljeni tudi k branju drugih besedil sekcije Bolezen in zdravje

 

O vrednosti PCR testov
Dr. Jerneja Caserta, znanstvenica, ki se s PCR testi ukvarja skoraj 30 let
“Če mislite, da PCR test lahko dokaže nekaj, se precej motite. Delam s PCR tehnologijo ze 26 let in vem nekaj o tem.
Pri uporabi PCR za diagnozo virusa imamo problem, in sicer če bi že hoteli PCR tehnologijo uporabiti za diagnozo virusa, bi bilo potrebno najprej narediti pravo umerjanje. Tega ne more v celoti nadomestiti umetno sintetiziran delček RNK, ki ga dodamo raztopini vzorca. Tak zunanji standard sicer nekaj pove o kvaliteti prepisa, vendar ne more sklepati na količino in kvaliteto začetnega materiala, kar smo omenili že pri virusni obremenitvi.
Prav tako bi moral biti pravi standard umerjen po pravemu virusnemu standardu, ki bi vseboval genom čistega virusa, izoliranega in preverjenega s Kochovimi postulati. Tako pa imamo namesto pravega virusnega standarda le računalniški model, ki ima izračunano le določeno stopnjo verjetnosti, da pripada določenemu virusu.
Očiščeni virus bi tako morali razdeliti na alikvote z različnimi koncentracijami in iz vsake vzeti določen volumen, s katerim bi okužili živalski model, s preostankom vsakega alikvota pa bi morali narediti real-time RT-PCR. Pri tem bi dobili direktno korelacijo, …. kakšna je minimalna količina virusa, ki še lahko okuži žival in ga primerjati s Ct pri dani koncentraciji alikvota virusa.
Seveda že obstajajo kritike k takšnemu pristopu, saj nekateri sklepajo, da so koncentracije virusa, ki lahko okužijo človeka, da zboli, različne, saj se imunski sistemi ljudi med seboj razlikujejo. Po logiki torej, če nadaljujemo s takim pristopom, potem lahko zaključimo tudi, da število ciklov pri ločevanju ljudi na simptomatske in asimptomatske ne pomeni ničesar, ker vsak človek po svoje reagira na virus, če le-ta obstaja.
Ker do danes še nikomur ni uspelo izolirati virusa SARS-CoV-2, kar je problem tudi pri ostalih virusih, je govoriti o PCR testu kot relevantenm testu za diagnozo ‘virusa’ brezpredmetno. PCR s pomočjo specifičnih primerjev le pomnoži neko sekvenco, za katero je računalniški model izračunal, da verjetno pripada genomu tega novega ‘virusa’, ki so mu nadeli ime SARS-CoV-2.
Joint Committee for Traceability in Laboratory Medicine (JCTLM) je lani objavil posebno izdajo JCTLM glasila o COVID-19 [20]. V njem je veliko napisano o RNK materialu, ki naj bi podprl diagnostične PCR teste. Pomanjkljivost je v tem, da je omenjeni material umetno sintetizirana RNK sekvenca, ki nam lahko pomaga le pri umerjanju PCR testa samega (da potrdimo, če inštrument pravilno deluje in če se ni zgodila kakšna človeška napaka), drugih informacij pri tem ne dobimo.”