Pričujoči razlagi o nastanku vesolja lahko verjamete ali pa tudi ne. Pravzaprav to sploh ni pomembno. Važno je, da ugotovite, da obstaja še kaka teorija, poleg vam znane, ki morda daje celo več zadovoljivih odgovorov kot ta, ki ste ji doslej verjeli.
Očitno je nekdo vse, kar obstaja, ustvaril. Sicer se o tem niti ne bi mogli pogovarjati. Temu neopisljivemu ustvarjalcu bomo v nadaljevanju rekli Stvarnik ali tudi Bog, čeprav je popolnoma enakovreden naziv tudi Veliki intelekt, Kozmični um, Božansko eno, Življenje, Bit ali še kaj drugega. Verjetno si ga ne predstavljate v materialni ali celo v človeški podobi pač pa kot neko neopredeljivo entiteto, katere najpomembnejša lastnost je nepojmljiva inteligenca. Sicer pač ne bi mogel ustvariti tako dovršenih in osupljivih stvaritev. Ker želimo tu poudariti predvsem eno izmed njegovih lastnosti – nepojmljivo inteligenco – ga torej imenujmo kar »Veliki intelekt«.
Celotno vesolje naj bi omenjeni ustvaril z dogodkom, ki ga astronomi imenujejo Big bang. Preden se je ta dogodek zgodil, ni obstajalo nič, popolnoma nič. Zato je logična misel, da je Veliki intelekt vse, kar je ustvaril, lahko ustvaril le iz sebe, saj od nikoder pač ni bilo kaj vzeti.
Veliki intelekt je ustvaril tudi življenje. Jasno nam je lahko, da nekdo izjemno inteligenten ni ustvaril nekaj tako izjemnega, kot je življenje, brez namena in brez razloga. Življenje zagotovo ima namen! Spoznati namen življenja je pogoj za kakovostno življenje. V nasprotnem primeru lahko nespametno tratimo energijo in si nalagamo nepotrebno trpljenje.
Intelekt
Najprej se za trenutek pomudimo ob tem silno zanimivem fenomenu – intelektu ali razumu. To je nekaj, kar v največji meri označuje tudi človeka. Nihče še ni dokazal, da intelekt lahko obstaja le, če so prisotni možgani. Po splošnem prepričanju naj bi tudi nematerialna duša posedovala intelekt. Možgani so morda le nekakšen materialni posrednik med kozmično inteligenco (Velikim intelektom) in človekom.
Intelekt označujeta dve silno pomembni lastnosti, za materialistično usmerjeni um pravzaprav nepojmljivi: prvič – zanj ni nikakršne omejitve, razvija se lahko v neskončnost. O tem, kar si izmisli, lahko v neskončnost razmišlja in dopolnjuje s še bolj dodelanimi predstavami. Ko si vse mogoče izmisli, lahko prične od začetka, s to spremembo, da doda vsemu ustvarjenemu eno podrobnost več. In drugič: prične iz nič (tudi nič materialnega ne potrebuje), saj z domišljijo lahko gradi iz golega zavedanja (inicialne misli), da sam eksistira.
Intelektova pomembna lastnost je, da lahko razvija samega sebe in to v smeri, ki jo sam izbere. Nihče drug ga ne more povečevati ali zmanjševati, niti na ukaz; spreminja se le po lastni volji. Vse kar si izmisli, je seveda nematerialno, kot je nematerialna misel. A to ne pomeni, da si ne more domišljati, da nekaj tako specifičnega, kot je materija, dejansko obstaja. Če se vam upira nelogična misel, da naj bi Stvarnik iz nič ustvaril nepojmljivo maso vse materije, ki se nahaja v neskončnem vesolju, potem je razlaga, ki smo jo pravkar našli, mnogo bolj verjetna. Kaj menite?
Vse je iluzija
Zamislimo si torej, da se je Veliki intelekt razvil iz najpreprostejše zavesti o lastnem bivanju. Iz preproste zavesti o lastnem obstoju sta se tako razvila inteligenca in intelekt (razum in um) – znotraj sebe in s seboj. Nič drugega ni bilo potrebno, le namen intelekta, da razmišlja in se razvija; na vsaki stopnji njegovega razvoja.
O čem pa bi Veliki intelekt lahko razmišljal? O sebi in svojih stvaritvah vendar, saj ničesar drugega ne obstaja. Na določeni stopnji svojega razvoja je razvil potrebo po določenih senzacijah, ki jih ljudje imenujemo občutki in čustva. Ugotovil je namreč, da bo najbolj »zadovoljen«, če bo užival vzvišena čustva, in med njimi tisto, čemur pravimo »ljubezen«.
Da bi doživljali čustva pa mora priti do odnosov, ki omogočajo izmenjavo čustev, in obstajati mora še nekdo, izven nas, ki je predmet ljubezni. Ljubezen moramo izražati in obenem občutiti, da smo ljubljeni. Priti mora torej do medsebojne izmenjave čustev. Izmenjave – med kom? Nikogar drugega ni bilo! Veliki intelekt je bil sam v Niču!
Stvarnik ali Veliki intelekt si je zato izmislil sistem, v katerem je izmenjava ljubezni uresničljiva. Zamislil si je »družbo«, ločene intelekte – zdaj jih štejemo v milijardah – ki so povsem samostojni in ločeni drug od drugega, po lastnostih enaki njemu in opremljeni s svobodno voljo. Prevladujoča visoka čustva kot ljubezen lahko pričakujemo pri tistih intelektih, ki so zadostno razviti. Ljubezen je namreč zahtevna stvar. Izražamo jo izključno na podlagi svoje svobodne volje. V trenutku, ko ljubezen zahtevamo ali ji postavljamo kake pogoje, se razbline in spremeni v grenkobo, razočaranje ali celo poraz. Zato je bila samostojnost in neomejena svoboda izbire – svobodna volja posameznih ločenih intelektov – nujni pogoj pri načrtovanju »sistema za ljubezen«.
Pomembno je vedeti, da vsa ustvarjena bitja (poleg ljudi) niso sposobna gojiti čustev, čeprav so nekatera inteligentnejša od ljudi. Vendar pa čustva niso rezervirana zgolj za človeško vrsto.
Posamezne intelekte – živa bitja, je Stvarnik glede na razvitost razdelil na več ravni, tako da je zagotovil neizmerno paleto kompleksnosti različnih zgodb. Med najrazvitejšimi so posamezni samostojni intelekti, različna bitja; tudi mi, ljudje.
Obstajata dva razloga za obstoj človeških bitij: da bi razvili intelekt do skrajnih meja možnega in sposobnost doživljanja najvišjih čustev, torej ljubezni. Pri tem Veliki intelekt ni postavil nikakršnih omejitev. Imamo iste pogoje in potenciale kot on sam! Veliki intelekt v resnici živi v vsakem od nas in doživlja skozi nas tisto, za kar se odločimo. Tako spoznava sebe na nešteto načinov in prav v tem je bistvo božanske igre.
A kako je Veliki intelekt, željan ljubezni, pripravil posamezne intelekte, da bi ga ljubili (njega ljubijo tudi takrat, ko ljubijo drug drugega)? V čem je trik, če pa imajo svobodno voljo in jih k ničemur ne moreš prisiliti?
Ker ni mogoče zaljubiti se, ne da bi vedeli, koga ljubimo, je spoznavanje drugega nujen, ne pa tudi zadosten pogoj. Potrebno je tudi občudovanje. Zato je Veliki intelekt ustvaril neomejene možnosti za čudenje, saj je ustvaril lepo, dovršeno, veličastno, brezhibno zgrajeno vesolje, in to v več dimenzijah. Ko spoznavaš fantastične stvaritve v vesolju in njegov ustroj, se čudiš modrosti in veličini intelekta, kakršen lahko postane tudi tvoj. In takrat si ne moreš kaj, da ne bi vzljubil tega tvorca, ki je ustvaril tudi tebe. Takrat ti nikomur ni treba ničesar verjeti, kajti vse odgovore najdeš v sebi, v svojem intelektu, ki je intelekt Stvarnika, Velikega intelekta.
Materialnost
Rekli boste – kaj pa materialni svet?
Prav nobenega dokaza ni, da je v vesolju res kaj materialnega. Tako Veliki intelekt kot inteligenca sta nematerialna, nista sestavljena iz atomov, gradnikov materialne snovi. Veliki intelekt ne more imeti kakršnihkoli materialnih potreb. Osnovni namen je razvoj individualnega intelekta (osebnega razuma). Gre torej za 100% miselno stvar. Torej je fizični svet zgolj utvara, tako kot je fikcija (maya, iluzija) tudi vse ostalo. O tem so že davno govorila razvita ljudstva na vzhodu planeta.
V svoji neizmerni modrosti si je Veliki intelekt zamislil, da bi vse, kar je ustvaril, lahko izkusil tudi neposredno, v materialnem svetu, skozi živo fizično telo, ki ga je dodelil živim bitjem. Življenje v materialnem svetu in v fizičnem telesu je najboljša šola in obenem test našega razumevanja namena zavestnega obstoja. Fizično telo je le začasno orodje, da laže spoznamo, kdo smo. Dobesedno na lastni koži lahko preverimo, ali zares razumemo življenje in naravo, ki sta le manifestacija Velikega intelekta. Če od drugega dobimo povratni udarec, začutimo, da to boli in se odločimo ravnati drugače. Odnosi z drugimi individualnimi intelekti v okolju materialnega sveta (predvsem ljudmi) ustvarjajo odlične pogoje za spoznavo »stvarnosti«. Tu lahko napredujemo hitreje kot v drugih razsežnostih, kjer povratnega učinka ni.
Ker je fizično telo spričo »nemarne rabe« začelo propadati in je bilo celo uničeno, je Veliki intelekt uredil tako, da posamezen individualni intelekt na določeni stopnji svojega razvoja (nižje ravni) dobiva več teles z zaporednimi prekinitvami, v katerih razmišlja, kako bi z naslednjim telesom lahko še bolj napredoval. Ta telesa dobiva v obdobjih utelešenja (spuščanja v materijo), imenovanih »inkarnacije« (»in carne« pomeni »v meso«). Inkarnacij je cela vrsta; individualni intelekt se odloča zanje vse dotlej, dokler ne presodi, da se je v fizičnih telesih že dovolj naučil (in namučil!) in lahko napreduje tudi brez njih. Ko to ugotovi, je duhovno dozorel, opremljen s spoznanjem, kaj hoče Stvarnik in za kaj pri vsem skupaj gre. Svoje večno življenje nadaljuje kot breztelesna »duša« v drugih dimenzijah, telesnim bitjem neviden.
Da bi lahko spoznali posamezne fenomene čutnega sveta, je Veliki intelekt pojavnost uredil po načelih dualnosti in polarnosti. Ti ustvarjajo potreben kontrast, v katerem se neka lastnost ali občutek lahko izkaže. Svetlobo bi bilo nemogoče občutiti kot neko posebno kvaliteto, če ne bi poznali teme. Kaj je sreča, ne bi mogli vedeti, če bi bili vedno le srečni. Šele trpljenje, ki ga izkusimo na lastni koži, lahko vodi v ravnanja, ki ne prizadenejo drugega. Tudi Stvarnika ne bi mogli spoznati, če bi ne imeli sprva občutka ločenosti od njega.
Vse kar obstaja, je torej Veliki intelekt, Stvarnik, narava ali Bog. Ničesar drugega ni. Življenje je manifestacija Stvarnika, ki se doživlja in spoznava skozi raznotere oblike. Skozi neskončno raznoterost fizičnega in nefizičnega. Vsak od nas je On, ki se poskuša spoznati na nekoliko drugačen način, skozi udejanjeno svobodno voljo vsakogar od nas. Nikoli nismo bili od njega ločeni in nikoli (zares) ne bomo. Zamisel o ločenosti od Stvarnika je iluzija, ki je potrebna, da bi lahko zares spoznali njega. Sicer ne obstaja nič, kar bi bilo ločeno od Stvarnika. Kje pa bi sicer lahko bilo? Kdo pa bi tisto ustvaril?
Ker smo pozabili, da je iluzija le iluzija, orodje za učenje in spoznavo, smo prepričani, da videno ni iluzija temveč realna stvarnost, resnica. In ta »resnica« je lahko zelo boleča. Nesposobnost v realnosti spoznati iluzijo je glavni problem individualnega intelekta in razlog njegovega strahu in trpljenja.
Smisel bivanja
Tukaj smo zato, da bi izkustveno spoznali, da Stvarnik prebiva znotraj nas, da smo v resnici eno z njim in da se lahko z njim srečamo, kadar hočemo. Izkusimo ga lahko znotraj in vsepovsod okoli sebe. Saj ne obstaja nič, kar bi ne bilo on. To spoznanje ima daljnosežne posledice. Ker med nami in njim ni nobene razlike, smo lahko venomer priključeni na vesoljni vir modrosti, moči in blaženosti. Če se tega zavedamo in poiščemo pot do njega. In takrat se razlogi za strah razblinejo v prah.
Vse povedano seveda ne pomeni, da se lahko ta hip pričnemo obnašati kot Stvarnik ali Bog. Preden bomo vse to zares dojeli, pričeli v skladu z novimi spoznanji živeti in preden bomo obnovili višje božje sposobnosti, ki so v času zaslepljenosti z materialnostjo »zaspale«, bo preteklo še nekaj vode. Toda pomembno je vedeti, kdo smo in kaj smo, ter kakšno je naše poslanstvo. Ta spoznanja nam namreč odprejo vrata v popolnoma nov svet, svet brez strahu, poln miru, ljubezni in blagostanja. Dobrodošli v njem!
* * *
Koncept, ki ste ga spoznavali zgoraj, je seveda laž. A veliko manjša od tiste, ki ji zdaj morda dajete veljavo. Noben koncept ne more pojasniti Resnice. Da bi obvarovali um pred prevelikim naporom, se je koristno pred visokim ciljem opreti na nekaj (zgornjih) miselnih opor, od katerih se lahko odženemo naprej. Ostro podnebje, ki obkroža najvišje vrhove, odvrne vsakogar, ki si ni prej nabral potrebnih alpinističnih veščin.
Glej /5, 57/ !