Dandanes se vse vrti okrog globalne krize, ki nenehno preseneča z novimi stečaji, neprijetnimi dogodki in slabimi novicami. Vlade in institucije vseh vrst predstavljajo “učinkovite” protikrizne programe, ki pa pokajo eden za drugim kot milni mehurčki. Kriza se ne meni zanje. Upravičeno se sprašujemo: zakaj je temu tako?

Odgovor je preprost. Kriza, ki smo ji priča, ni rešljiva s prijemi, kakršne zdaj uporabljajo politiki. Lotevajo se je namreč tako, kot da bi šlo za tehnično napako stroja, ki je začel pešati in ga je treba zopet “naoljiti”, da bo zopet dobil poln zagon. V javnosti vzbujajo iluzijo, da je v smeri, v katero smo krenili v zadnjih desetletjih, moč nadaljevati pot. A temu žal ni tako. Tako kot v zdravstvu zdravimo le “simptome” krize, z njenimi vzroki pa se nihče ne ukvarja. Če bomo ob kratkoročnih, “kozmetičnih” ukrepih za silo uspeli nadaljevati v začrtani smeri, nas bo to pripeljalo le še v hujšo krizo. Kriza ima globlje korenine, kot si večina misli, in zadevajo ne le osnovne mehanizme delovanja sedanje ekonomije temveč tudi temelje človekove osebnosti.

Pozornemu očesu ne more uiti, da se nihče od politikov ne spušča do kakih sistemskih razlogov za krizo, prav tako nihče ne išče krivcev v vrstah bankrotiranih bankirjev, kaj šele, da bi jih skušal kdo kaznovati. Nasprotno: bankirji so bili deležni obilne pomoči v obliki podpore države. To govori samo zase. Iskanje sistemskih vzrokov je nezaželeno, sodelavce pa je smiselno nagraditi in ne kaznovati, kadar gre za premišljen projekt z načrtovanimi učinki.

Kdor pozna zakonitosti kapitalističnega sistema, ve, da njegov razvoj poteka po žagasti krivulji, ko obdobjem rasti sledijo nenadni padci – krize, ko se gospodarstva sesujejo, da bi zatem lahko zopet začeli z novim ciklom rasti iz ruševin. Kdor pozna mehanizem (obrestovanega) denarja, ve, da so obresti tista v sistem vgrajena bomba, ki zahteva eksplozivno rast denarne mase in nenehno gospodarsko rast za blažitev težav. Vrtimo se v začaranem krogu iz katerega s staro miselnostjo ni rešitve. Prav zdaj se nahajamo v obdobju, ko gospodarska krivulja strmo pada in vprašanje je, kje se bo ustavila.

Kapitalizem še nikoli ni omogočil tako bogate in pestre izbire cenenega blaga, potrošništvo pa je doseglo vrhunec brez primere v zgodovini človeštva. Police se šibijo, kupna moč prebivalstva pa se zmanjšuje. Takšen trend se na neki točki mora ustaviti, kajti pričakovanja so presegla vse realne okvire. Nekaj mora počiti. A še preden je zares počilo, smo bili soočeni s finančno krizo, ki je bila umetno povzročena. Prav imajo tisti, ki trdijo, da so sedanjo finančno krizo zakuhali akterji iz ozadja globalne politike. Do finančne krize bi sicer v vsakem primeru prišlo, a počasneje. Če nekoliko pobrskate, kaj je bilo najbolj odločilno zanjo, ugotovite, da je šlo za premišljen načrt ustvarjanja možnosti za “napihovanje finančnega balona“. Verjetno je bilo potrebno krizi dati pospešek, da bi se dogodki (in načrti v ozadju!) lahko odvili hitreje. Kot se zdaj že razločno kaže, je kriza zrežirana zato, da se vpelje centralizacijo finančnega nazora nad svetovnimi financami, to pa je pomemben korak k cilju – eni svetovni državi in novemu svetovnemu redu. Kdor ta cilj pozna, kot odprto knjigo bere vso svetovno zgodovino in prepoznava logično sosledje korakov, ki so bili začrtani že v davni preteklosti.

Umetno ustvarjene krize so instrumenti za “mehčanje” civilizacije, s katerimi vodilni krogi dosegajo cilje pri uresničevanju globalnega načrta. Odprava mehanizmov, ki krize povzročajo in omogočajo, ni zaželena, saj prav ti omogočajo eksploatacijo! Ali se zavedate tega dejstva? Ko bodo ljudje spoznali, da je denar oz. kapital kot motiv za sleherno gospodarsko aktivnost glavni povzročitelj nestabilnosti ekonomskega sistema, na katerem temelji vsa civilizacija, se bodo pričeli premiki v smeri prave rešitve. Človek danes o tem žal presenetljivo malo razmišlja oz. ve.

Nekateri menijo, da bodo izhod iz krize omogočile nove tehnološke rešitve, ki bodo dale gospodarstvom nov zagon, a to se ne bo zgodilo. Tehnologija ne more rešiti sedanjega položaja – vsaj ne trajno. Tudi ni tehnologija tista, ki je človeštvo pripeljala v stisko. Pravi razlog za krizo je splošen upad zaupanja. Zaupanja v vse tisto, kar smo doslej verjeli. Vzrokov za nezaupanje se marsikdo sploh ne zaveda, ker izvirajo iz njegove notranjosti. Um lahko pretentaš, duše ne. Finančni trgi so silno občutljivi na nihanje zaupanja. Sedanje nezaupanje pa je zasidrano zelo globoko; ljudje čutimo, da je ves svet, v katerem živimo, zgrajen na laži. Lažejo nam politiki, ki naj bi si prizadevali za pravične rešitve, lažejo nam mediji, ki nam kažejo prirejeno podobo sveta, lažejo nam trgovci, ki obljubljajo zadovoljstvo z ničvrednim blagom in lažemo sami sebi, ko igramo vlogo zadovoljnega potrošnika in zaslepljeni s strahom govorimo o ljubezni. Zato se nam sesuvajo vsi sistemi, ki so prepojeni s temi lažmi. Nezaupanje, na katerem se odslikujejo vsi negativni pojavi, je dobilo zaskrbljujoče razsežnosti.

Rešitev iz krize je v povrnitvi zaupanja. A kako to storiti? Vtkano je v vse obstoječe družbene sisteme in mehanizme. Komu lahko danes še zaupamo? Globalni vladi v senci in politikom – njihovim marionetam? Znanosti, ki je odvisna od kapitala in se omejuje le na zunanji pojavni svet? Religiji, ki je dokazala, da jo bolj kot pastorala mikajo bogastvo, vpliv in moč? Medicini, ki je iz nas napravila dobre potrošnike medicinskih preparatov in uporabnike dragih uslug? Ali navsezadnje lahko zaupamo sami sebida smo tisto, kar smo doslej o sebi verjeli? Kajti ta podoba, ki so nam jo pomagali ustvariti o nas samih – je lažna. Kako torej najti zaupanje, kako najti resnico, na katero bi se lahko oprli?

Položaj je res neugoden. Kriza. Toda kriza je edinstvena priložnost za rast! S pravim pristopom se je možno rešiti iz vsake krize. Pravi pristop pa je – usmerjanje k svetlobi, svobodi, resnici, življenju. To je nasprotna pot od tiste, ki smo jo ubirali doslej – k temi, nesvobodi, laži, smrti. To pot smo ubirali, ker smo sledili napačnemu idealu – denarju. To pot smo ubirali, ker smo, žrtve nevednosti, podlegali strahu. Narava nas vse bolj opozarja in nam kaže, da se tudi največje bogastvo lahko čez noč razbline – kot milni mehurček. Čas je, da sesujemo stare in ustoličimo nove vrednote. Čas je, da se dokopljemo do pravega znanja. Naj se nihče ne slepi več, da je napredek možen brez tega! Prav zares, potrebna bi bila Nova osvobodilna fronta, da se osvobodimo laži in lažnih idealov! Nekateri pravijo, da mora človek nadgraditi operacijski sistem svojega bioračunalnika. Ta, ki ga zdaj poganjamo, je že obupno zastarel, kar se odraža na mizernosti našega življenja.

Težava je v tem, ker vodičev na tej novi poti skorajda ni. Sem in tja kak duhovni učitelj, ki prinaša žarek upanja v sivi brezup, kak publicist, ki trobi nerazumljive ali neprijetne informacije, kak film, ki opozori na prikrita dejstva… Zato je še toliko pomembneje, da si tisti, ki vidimo pot iz labirinta, med seboj pomagamo in ponudimo roko tudi drugim. Treba je stvari le premakniti, odlepiti od podlage; ko se voz premakne, ga ne bo več mogoče ustaviti, kajti resnica se ne ustavlja pred ničemer in naposled vedno privre na dan.


Poiščimo rešitev na višji ravni!

Gotovo poznate znamenito Einsteinovo modrost, da je probleme mogoče učinkovito reševati le, če se dvignemo nad raven, na kateri so nastali. Poskušajmo probleme rešiti z zavedanjem tega dejstva. Zgodovinski spomin človeka je presenetljivo kratke sape – največkrat se izgubi že na mejah mandata predhodne vlade. A kratkoročna naravnanost je napaka, ki jo drago plačamo. Žal nas streznijo le hude preizkušnje. Bog daj, da bi nas pravočasno srečala pamet.

Modri se zavedajo, da se za zunanjim vtisom vedno skriva globlji motiv. Ko se dvignemo nad raven problemov, v katerih smo se znašli, dojamemo, da so ti le nujno potrebne lekcije za našo duhovno rast. Nikakor nismo žrtve režima, zlobnih elit, finančnikov, tajkunov in premetenih povzpetnežev, pa tudi ne podivjane narave, ki vse očitneje kaže svoj »bes«; vsi ti so naši učitelji, ki pripomorejo k plemenitenju našega značaja, k duhovni rasti in dvigu zavesti. Pravzaprav so navedeni le instrumenti evolucije, ki od generacije do generacije napreduje k svojemu cilju. Narava – ali Bog, če hočete – nas kot skrbna mati vodi v smeri našega napredka.

Kakšne lekcije nam torej na pladnju prinaša sedanji trenutek? Kaj pomenijo finančne, gospodarske, socialne, ekološke in vse druge krize? Česa nas učijo?

Najprej si zastavimo vprašanje, kakšno je skrito sporočilo naravnih nesreč in katastrof, katerih število in intenzivnost v nas vse bolj stopnjuje tesnobo. Zagotovo gre za relativiziranje pomena materialnega bogastva in bujenje vprašanja o smislu kopičenja. Kakšen smisel imajo dolgoletni napori in odrekanje, če potres ali povodenj v nekaj minutah odnese vse? Česa nas uči ta lekcija? Vodi k spoznanju, kako pomembni sta solidarnost med ljudmi in sočutje in kako dragoceno je, da družba skrb za sočloveka postavlja dovolj visoko. Budi zavedanje, da ima plemenit značaj mnogo večjo veljavo kot marljivost, podjetnost in učinkovitost; kaže, da je odprto, sočutno srce pomembnejše kot hladen razum.

Neuspeh in nemoč vlade, napačne politične odločitve, vsiljevanje rešitev – denimo na področju pokojninske politike, trga dela in podobno – tudi v tem se skriva lekcija. A kakšna? Politiki, stranke in institucije nam ponujajo le kozmetične rešitve, ki so daleč od potrebnih vsebinskih sprememb; o tem se znova in znova prepričamo. Njihova prva skrb je zagotoviti si delo in priviligiran položaj. Spoznati moramo, da pomembnih družbenih vprašanj ne moremo prepuščati politikom; sami moramo s potrebno občutljivostjo razmisliti o tem, kakšne so poštene in etične rešitve v skladu s pravičnostjo. Cilji birokracije ne morejo sovpadati s cilji ljudstva, saj prva lahko svojo moč krepi le tako, da jo jemlje ljudstvu in kopiči v svojih rokah. Prebujena družba se mora razvijati v smeri samoorganiziranosti in prevzemanja odgovornosti na pleča vsakega državljana. Lekcija, ki se jo moramo naučiti, je prav ta: prelaganje odgovornosti na pleča drugega pomeni, da ne odločaš več o svoji usodi. Prav »strokovnjaki« so nas pripeljali v sedanji nezavidljivi položaj. Povedano seveda pomeni, da se moramo razvijati v smeri spremljanja in sodelovanja pri reševanju vseh problemov, ki odločajo o našem bivanju in obstoju. Gre torej za prevzem odgovornosti.

Z vlado in institucijami ter njihovim pogosto neetičnimi ravnanji ter zakoni seveda nismo zadovoljni. A njihova koruptivnost je le odraz naše neobveščenosti, neobčutljivosti, nezrelosti in napačnih idealov. S toleriranjem njihovih dejanj dajemo soglasje k njihovim neetičnim metodam in dejanjem. Imamo takšno politiko, kakršno si zaslužimo (beri: volimo). Če toleriramo krivico, ki se zgodi sosedu, soglašamo s tem, da bomo jutri sami soočeni z njo. Če toleriramo kopičenje bogastva in denarja v rokah veljakov in funkcionarjev, to počenjamo zato, ker sta bogastvo in denar tudi za nas najpomembnejši vrednoti, cilj naših prizadevanj. Odrekati njim tisto, za kar si prizadevamo tudi sami, čeprav na drugačen način, ustvarja notranji konflikt v nas, kar nas dela omahljive. Ta lekcija nas torej vodi k vprašanju, ali je prav, da vrednote kot so denar, bogastvo in moč postavljamo tako visoko. Ali je takšna družba sploh lahko poštena? Ali lahko pošteno gospodarstvo sloni na dobičku? Pravzaprav je vprašljivo, ali si pri sedanjih idealih sploh želimo pošteno družbo, če to pomeni odrekanje bogastvu in moči? Toda – ali s sedanjimi vrednotami sploh lahko zgradimo srečno družbo?

Spričo dogajanj pri obravnavi in kaznovanju kriminalnih dejanj je očitno, da ne živimo v pravni državi. Je za to kriva vlada? Predvsem smo krivi mi sami. Če bi denimo pri aferi z orožjem z odločnimi demonstracijami pred parlamentom zahtevali, da se poiščejo storilci, bi se stvar že zdavnaj uredila, z našo pasivnostjo pa smo poslali jasen signal, da takšna dejanja toleriramo in s tem prižgali zeleno luč za njihov razmah. Obtoženi se v takšnih razmerah brez sramu poigravajo s pravosodnim sistemom in rušijo njegov ugled. Ne-pravna država je slejkoprej posledica naše lastne neobčutljivosti, neodzivnosti in apatičnosti ter medlega občutka za pravičnost.

Ko se tresemo v strahu pred izgubo delovnega mesta, ko zabavljamo nad večanjem siromaštva in bentimo zaradi neučinkovitega trga dela, se ne zavedamo, da so tudi to za nas pomembne lekcije. Domišljamo si, da obstaja v življenju varnost. V nas tiči želja po varnosti, nekakšnem miru, zaščitenosti, a to pomeni, da nas življenje, ki je nenehna sprememba, sploh ne zanima; zanima nas varnost. Zaradi nje sledimo avtoritetam, strokovnjakom, gurujem, a nihče od njih, niti Bog, nam ne morejo dati varnosti. Notranja, psihološka varnost ne obstaja. Ne moremo si je zagotoviti tako, da preprečimo življenju spreminjanje s »fiksiranjem« stvari, kajti to je smrt. Tudi v odnosih z drugimi – poslovnih ali osebnih – je ne moremo zagotoviti; če za odnose obstaja vzrok, korist, je to past, ki nas dela odvisne in zato ne-varne. Rešitev je v tem, da utrdimo inteligenco in usmiljenje v nas. Ob teh dveh lastnostih se vprašanje varnosti nikoli ne pojavi.

Velikanski javni dolg nas vse spreminja v ekonomske sužnje. Če bi se zavedali, kako domišljeno orodje izkoriščanja je finančni sistem, ki se opira na še bolj domišljen instrument – denar, če bi vedeli, da smo nekritično sprejeli pravila igre, ki nas postopoma vodi v vse bolj brezpraven položaj, bi že zdavnaj zategnili ročno zavoro. Z opranimi možgani smo postali navdušeni potrošniki, sužnji materialnih dobrin in žrtve kapitalistov ter bančnikov, ki po mili volji pometajo z nami. Očitno nam še ni dovolj hudo, da bi igro spregledali. Morda bomo kot država poleg finančne suverenosti morali izgubiti še fiskalno in nacionalno, da nam bo postalo jasno, kaj nas ta lekcija uči. Luč svobode izgubi, komur je odvzeta luč razuma. Ko se bomo dokopali do resnice o dogajanju v zakulisju globalne politike in spoznali, kako domišljena je manipulacija, v katero smo se pustili ujeti, bo suženjstva konec. Stoletja smo živeli v nevednosti, zaslepljeni s polresnicami in lažmi. Ne gre za zaroto; močnejši in inteligentnejši so vedno zatirali neuke in nemočne. Lekcije, ki jih doživljamo, nas napeljujejo k odpiranju oči, k pridobivanju novega znanja in srčnosti, saj znanje brez srca vodi v pogubo.

Vsi si želimo, da bi v naši deželi naposled zavladal red. Nekateri si domišljajo, da red prinese trda roka, ki onemogoči nered. A to je zmota. Edini resnični red je tisti red, ki ga vzpostavi ljubezen. Vse ostalo so le bolj ali manj prijazne nadvlade, tiranije.

Zgornje razmišljanje je bežen poskus doseganja resničnih uvidov v probleme našega življenja. Pokazalo se je, da bomo spremenili svet tako, da bomo spremenili sebe: odprli srce, sprejeli na svoja pleča odgovornost za sedanje stanje, da se bomo začeli aktivno zavzemati za prave vrednote. Ko se bomo zbudili iz neobčutljivosti in apatičnosti, se oborožili s pravimi informacijami ter okrepili inteligenco, ko bomo povsem utrdili spoznanje v sebi, da je zunanji svet le odraz naše notranjosti, ne bo težko vzpostaviti družbe, v kateri bodo vladali red, blagostanje in pravičnost.