Edina gotovost, ki je neizpodbitna, je gotovost vašega bivanja. Edino, o čemer ste lahko povsem prepričani, je to, da obstajate, da ste prisotni. Vse drugo so lahko vaše ideje, predstave, podobe, ki igrajo dramo na platnu vaše zavesti. Ugotovitev »jaz sem« mora biti resnična, kajti – ali bi se lahko nekdo, ki ne obstaja, zavedal, da obstaja?
Oboroženi z zgornjim spoznanjem – in ostalimi iz besedila Zavest je ključ – se lahko napotimo k enemu najpomembnejših ciljev – spoznanju svojega bistva, ki je hkrati bistvo vsega, kar je. Zdaj lahko storimo pomembne korake na poti dviga lastne zavesti, ki naposled pripeljejo do “razsvetlitve«” ali »realizacije«.
Najprej se moramo vprašati, kaj je iluzija in kaj v naši zavesti je »pristno, objektivno dejstvo«. Spoznali smo, da smo obkroženi z množico iluzij, ki jih zmotno obravnavamo kot realna dejstva. Vse, kar je prehodno, začasno, ni pomembno. Zanima nas tisto, kar je nespremenljivo, trajno. Le tu je lahko skrit odgovor
»Jaz sem« je bistvena, temeljna ugotovitev zavesti, na kateri je zgrajeno vse drugo. Kdo bi si namreč lahko karkoli predstavljal, če ne bi obstajal in bival kot entiteta, ki lahko opazuje? »Jaz sem« pa ni le zavedanje in misel, temveč tudi kompleksen občutek, ki se povezuje s telesom, dušo, egom itd. Vse raste iz »jaz sem«!
Zavest »jaz sem« je sestavljena iz dveh delov. Prvi del – »jaz« – pomeni, da obstaja neka entiteta, ki se vidi ločena od vsega drugega. »Jaz« se namreč nanaša na nekaj, kar je sposobno opazovanja neskončne mase vsega drugega, neskončnega vesolja. Ta »jaz« nastopa kot entiteta, ki lahko tvori odnos z vsem ostalim. »Jaz« je individualna zavest, ki se zaveda samega sebe in vsega okrog sebe.
Drugi del – »sem« – pa pomeni, da ta ločena identiteta, »jaz«, obstaja, biva, živi, se zaveda svojega obstoja in mislimo si, da tega ni mogoče zanikati, saj nam to dokazuje naših 5 čutov. »Sem« pomeni isto kot »živim«, »se zavedam«, torej gre za obstoj zavesti, ki je značilnost živih bitij. Izjava »sem« se nadalje nanaša na sedanji trenutek. Sem namreč pomeni »sem tukaj in zdaj«. Ne moremo namreč bivati v preteklosti ali prihodnosti temveč izključno “zdaj”.
Izjava »jaz sem« ima pridih identitete, ki je večna, kajti, ko je prisotna zavest »jaz sem«, ni obenem prisotna nobena slutnja, da je trajanje bivanja omejeno. Ko spoznamo, da je čas iluzija, da obstaja le večni »sedaj«, ki ga je mogoče z različnimi tehnikami sekvenčnega opazovanja spremeniti v čas, takrat se lahko celoviteje zavemo svoje večne narave.
Vedno znova spregledaš nadvse očitno dejstvo: tvoja najgloblja zavest Jaz sem nima nič opraviti s tem, kar se dogaja v tvojem življenju, z njegovo vsebino. Zavest Jaz sem je eno z Zdaj. Vedno ostane ista. V otroštvu in starosti, v zdravju in bolezni, ob uspehu in porazu: Jaz sem – prostor sedanjega trenutka – ostaja na najgloblji ravni nespremenjen. Ponavadi ga nehote zamenjuješ z vsebino, zato le bledo in posredno, ob pomoči vsebine življenja, doživljaš Jaz sem oziroma sedanji trenutek. Z drugimi besedami, okoliščine, tok misli in mnoge druge stvari tega sveta zasenčijo tvojo zavest. Čas zasenči Zdaj.
Tako pozabiš na svojo ukoreninjenost v Življenju, na svojo božansko resničnost in se izgubiš v svetu. Zmeda, jeza, potrtost, nasilje in spori se pojavijo, ko ljudje pozabijo, kdo so.
Vendar je zelo preprosto spomniti se resnice in vrniti se domov: Jaz nisem moje misli, moja čustva, moja doživetja. Jaz nisem vsebina mojega življenja. Jaz sem Življenje. Jaz sem vesolje, v katerem se vse dogaja. Jaz sem zavest. Jaz sem Zdaj. Jaz sem.
Eckhart Tolle: Sporočilo tišine, str 64 /89/
Najbližje sebi
Če smo torej kje zelo blizu resnici o tem, kaj smo, potem smo to zagotovo pri zavesti »jaz sem«. Umirite svoje telo in um in izrecite v mislih »jaz sem« ter prisluškujte odzivom v vaši zavesti. Ta izjava v vas sproži občutek spokojnega bivanja, občutek miru in blaženosti. Veliki duhovni mojstri kot npr. Ramana Maharshi ali Nisargadatta menijo, da do odgovora na vprašanje, »kdo sem« najlaže pridemo z neprestanim zavedanjem »jaz sem« in opazovanjem svoje zavesti, kot da smo zunaj sebe. O tem bomo kasneje obširneje govorili.
Stopimo še korak naprej; če obstajam »jaz« in če obstajajo tudi drugi, ki se zavedajo svojega obstoja, svojega »jaza«, potem mora obstajati tudi nekakšno zavestno ozadje, raven, s katere vsi ti jazi črpajo oz. se iz nje napajajo. Če temu ne bi bilo tako, bi moralo obstajati toliko vesolij, toliko kreacij, kot je ljudi, kar je seveda, hm, nesmisel. In ta vesolja bi se morala stikati, saj ljudje, »jazi« med seboj komuniciramo. In tako bi iz sestavljenih “osebnih vesolij” zopet dobili eno “skupno vesolje”.
Ali resnično obstajajo drugi posamezniki (»jazi«), je pravzaprav nemogoče reči, saj popolnoma vse nastaja v individualni zavesti – vključno s predstavo o drugih osebah. S kakšnim dokazom bi to izkustvo lahko verificirali? A pustimo to vprašanje za zdaj. Pomembno je torej ugotoviti, da je možno, da obstaja le ena, globalna zavest, s katero je v stiku »jaz«, v kateri se dogaja vse in JE popolnoma vse (celotno vesolje), vključno s predstavami o vseh drugih posameznikih. Te možnosti vsekakor ne moremo izključiti. O tem, da je celotno vesolje v vsakem od nas, so govorili številni duhovni mojstri.
Če torej obstaja zavestno ozadje, nekakšna osnovna scena, globalna zavest, absolut, iz katere jazi črpajo svoje življenje, in če bi se izkazalo, da se resničen izvor, resnično bistvo človeka ne nahaja v tistem, kar pojmuje kot svoj »jaz sem«, potem ostaja le še eno mesto, kjer bi svoje bistvo lahko iskali: v omenjenem zavestnem ozadju, v tej izvorni, globalni zavesti, ki “diha” skozi vas in vso kreacijo. To entiteto imenujemo tudi absolut. Gre za nemanifestirano, neizraženo ne-substanco, osnovo, na kateri je zgrajeno vse vesolje, popolnoma vse, kar je manifestirano, kar se izraža v obliki.
Stari indijanski modreci (Tolteki) so vedeli tisto, kar smo spoznali skozi dela Carlosa Castanede (/88/): stvarnost sestavljata tonal in nagual: nagual je vse, kar je – nemanifestirano, neizraženo, ne-zavedajoče se, brezčasno, ki se kondenzira, izrazi skozi tonal, svet pojavnih oblik. Brez prvega drugi ne bi mogel obstajati. Človek se najprej zaveda le tonala, ki deluje skozi energije. To zavest opažanja tonala imenujejo »druga pozornost«. Čas in prostor zanjo nista omejitvi. Spoznavanje naguala brez hkratnega razvijanja tonalega vidika sebe (fizično, mentalno in čustveno telo) vodi v fantazije in zablode, iz katerih se je težko izkopati.
Če primerjamo zgornji miselni koncept s tolteškim, potem bi absolut ustrezal nagualu. Torej je tisto, kar želimo spoznati, prav nagual. Absolut je tisto, iz česar se rodi zavest in v njej prav vse, kar doživljamo. A dokler ostajamo pri konceptih, se do najvišje resnice ne moremo dokopati. Um ne more razumeti najvišje skrivnosti. Vsak, še najboljši koncept je obsojen na to, da ostane slab približek resnice. Toda koncept je na mentalni ravni edini možen pristop. Končna resnica je v domeni doživljanja in ne razmišljanja.
Pot, ki vodi do dokončnega spoznanja svojega bistva, kot pravita Maharshi in Nisargadatta, je tista, ko svojo zavest »jaz sem« opazujemo od zunaj. Takrat postanemo zavest, ki opazuje zavest. S tem se prebijemo prav do bistva tistega, iz česar vse izhaja.
Treba se je dvigniti nad um in stopiti v stanje zavesti, ki lahko opazuje našo trenutno zavest.
Predstavljajte si, da ste oko. Oko, ki vidi čudoviti svet kreacije. A kako naj oko vidi samega sebe, če je ogledalo preveč umazano, da bi pokazalo kako podobo? Treba ga je najprej očistiti. Tisto, kar zastira njegovo čisto in gladko površino, so iluzije. Sebe ne more jasno uzreti, dokler ne očisti vseh iluzij.
Iluzije so predstave, da smo telo, um, energija, duša. Iluzije so koncepti, ki nam jih posredujejo religije, znanost… Iluzija je tudi predstava, da obstaja od nas ločen Bog, ki je kreator vsega.
Ko to spoznate, izginejo možnosti, da bi še manipulirali z vami in služili z vašo lahkovernostjo. Ne morejo vas več izkoriščati in ustvarjati v vas občutek ločenosti od Stvarnika. Ne morejo več ustvarjati pogojev za vaše trpljenje. Veste, da je čisto zavedanje, absolut, tista entiteta, ki rojeva vse, tudi zavest, ki jo občutite kot “jaz”.
Iluzije naposled izpolnijo svojo vlogo – pripeljale so vas tako daleč, da ste sposobni narediti poslednji korak – in ugasnejo. Takrat oko jasno uzre samo sebe.
Zavest in zavedanje
Na področju duhovnosti in metafizike se pogosto zgodi, da nam zmanjka primernih orodij – besed. Bolj ko spoznavamo podrobnosti posameznega področja, več natančnih besednih instrumentov potrebujemo za popis.
Marsikdo meni, da besedi zavest in zavedanje pomenita isto. Slovenščina je dovolj bogat jezik, da ima tu kar dva izraza. Po naključju? Pri tem “zavedanje” lahko razumemo kot pojem (samostalnik – enako kot zavest) ali pa kot proces – proces zavedanja, torej zavestno dejavnost, ki traja nedoločen čas (tako kot delovanje, trpljenje, uživanje) in pomeni prepoznavanje bivanja, obstoja različnih miselnih oblik ali form. V nadaljevanju bomo izraz “zavedanje” ali “čisto zavedanje” razumeli predvsem v prvem smislu – kot entiteto, ki je podobna zavesti, le da je še bolj bazična od nje, še za stopnjo globlja.
Tudi v angleščini obstajata dva izraza consciousness in awareness, za katera v splošnem menijo, da pomenita isto. Toda duhovni mojster Nisargadatta, ki je dosegel samo-realizacijo, močno razlikuje med njima. Izraz consciousness (zavest) povezuje le z občutenjem sebe, ki ga mentalno opredelimo z »jaz sem«; to je temeljni občutek bivanja, prisotnosti v sedanjosti, in osnovni občutek, na katerem je zgrajeno vse drugo.
Zavest = občutek prisotnosti = biti = »jaz sem«
Ko pa govori o izrazu awareness, nima v mislih iste zavesti, temveč nekaj, kar je onostran zavesti »jaz sem«. Tisto, kar je onstran, je nezavedajoče se, nemanifestirano, neizraženo; nekateri ga imenujejo absolut, drugi nagual…. Je čisto zavedanje, ki omogoča rojstvo zavesti. Awareness bi po zgornji analogiji prevedli z “zavedanjem“, kot smo ga opredelili zgoraj.
Ramana Maharshi in Nisargadatta pravita: da bi prišli do resničnega spoznanja o naši naravi, se moramo osredotočiti na neposredno zavedanje »jaz sem«. Tisto, kar smo, se skriva v zavesti ali nečem, povezanem z njo, in ne v lažnih identifikacijah s telesom, umom, energijo ali dušo.
Nisargadatta pa nas vodi še korak dalje. Ko se uspemo prebiti do stabilnega spoznanja, da sem jaz tisti ki se zaveda svojega bivanja, doženemo, da se za tem skriva ista univerzalna zavest, ki je prosotna v človeku, kravi, psu ali mravlji. Zatem se usmerimo še globlje, na naslednjo stopnjo spoznanja, da ta zavest obstaja še pred pojavom zavesti »jaz sem«. V resnici moje najgloblje bistvo ni zavest »Jaz sem«, ampak je onkraj tega; jaz sem čisto zavedanje samo, ki zavest “jaz sem” oživlja!
Zavest vedno vključuje dualnost, dvojnost (ločenosti opazovalca od opazovanega); nečesa se lahko zavedamo le, če smo od tega ločeni. Zavest »jaz sem« je vedno zavest subjekta, nekoga, ki obstaja in se zaveda vsega drugega. Zavest se vedno povezuje s predmetom zavedanja.
Če sem zavest(en), to s seboj prinaša tudi dvojnost v – biti nezavest(en). Poleg obstoja »jaz sem«, obstaja tudi »jaz nisem«.
Spoznanje moje identitete v »jaz sem« je seveda mnogo bliže resnici kot moja identifikacija z nečem zunanjim – jaz sem to… jaz sem ono… Toda še vedno smo korak stran od spoznanja absoluta, ki je ne-dualno zavedanje. Ta absolut, “čisto zavedanje” omogoča zavesti samo-zavedanje; je tisto, kar sveti skozi zavest, ki pa je hkrati onstran zavesti same. Tako je čisto zavedanje nekaj drugega kot zavest, kot razlaga Nisargadatta. Je absolut, brez katerega ne bi bilo zavesti.
Absolut
Absolut (zgoraj smo ga imenovali tudi “zavedanje”) je tisto, kar rodi zavest, ki se zaveda »jaz sem«. Zavedanje je tu, še preden se “jaz sem” pojavi, in ostane tudi po tem, ko zavest izgine-ugasne (ob nezavesti ali ob smrti). Tako je zavedanje celo onkraj zavesti univerzuma. Nisargadatta poudarja, da je absolut zavedanje, ki se ne zaveda sebe. Ker absolut ni od ničesar ločen, saj je prisoten v vsem, se niti ne zaveda samega sebe; tu gre za absolutno enost, brez prisotne dualnosti. Nima niti konca, niti začetka, je neskončen, kar je najbolje razumeti v tem pomenu, da čas zanj preprosto ne velja.
Absolut »sveti« iz svojega bistva nevzročne skrivnosti. To je celo onkraj same ideje o Bogu. Zavedanja Nisargadatta ne imenuje Bog, ampak preprosto absolut ali končna resničnost, onkraj časa, ki je kdaj bil ali bo.
Ko nas Nisargadatta vodi od ene razlage do druge, uporabi zanimiv trik: najprej nam pravi, da se moramo zliti z občutkom »jaz sem” (občutek prisotnosti, bivanja). Temu moramo posvetiti vse svoje napore. Ko naposled uspemo v tem, nas sooči in šokira z naslednjim višjim spoznanjem: pravi namreč, da v resnici nisem niti »jaz sem«! Pač pa sem onkraj bivanja, onstran zavesti, onstran občutka prisotnosti v sedanjosti; sem čisto zavedanje, po katerem je zavest zmožna priti v telo. Sem absolutno in čisto izvorno zavedanje samo. To končno spoznanje je možno doseči le na podlagi opisanega postopka.
Najprej moram spoznati, da »sem«, da bi lahko univerzalna zavest »jaz sem« prešla to stopnjo dualnosti in spoznala, da jaz nisem ta zavest, ampak sem sam absolut, ki to zavest oživlja. V resnici ničesar drugega ne obstaja. Vse drugo ni resnično in je kot sanje: kratkotrajnega, prehodnega značaja. To človeku zapre sapo.
Ko je opisoval pot do svoje razsvetlitve, je Nisargadatta dejal, da je vsak trenutek o tem razmišljal in razglabljal. Bil je prav obseden s tem, da bi našel svojo identiteto. Običajno igračkanje z besedami nima nikakršnega pomena na nivoju konstantne meditacije. To vprašanje – resnično spoznati kaj si – postane vprašanje življenja in smrti. Prodreti v dejansko absolutno resničnost je religija na najglobljem nivoju.
Zvest in čisto zavedanje sta dve različni entiteti; zavest lahko obstaja le zaradi predhodne svetlobe čistega zavedanja. Zavedanje po drugi strani na noben način ni odvisno od zavesti. Pravzaprav zavest ne more vplivati nanjo. Zavest prihaja in odhaja, budno stanje in spanje, rojstvo in smrt, toda zavedanje je vedno tu.
Zjutraj se zavest pojavi v nekem trenutku na podlagi nerojenega in nesmrtnega, vedno obstoječega čistega zavedanja. S pojavom zavesti »jaz sem« vzklije ego-osebnost, telo, um, sledijo misli, celotna kreacija in Bog. V resnici razen tega absoluta ničesar drugega ni.
Posebno zanimivo v zvezi z zgornjim spoznanjem je vprašanje: Kdaj se je zavest “jaz sem” prvič pojavila? V katerem trenutku si se prvič zavedel, da obstajaš, bivaš? To je zelo težko vprašanje, a Nisargadatta pravi, da je zelo pomembno za kontemplacijo, saj vodi k spoznanju, da nisem zavest.
Odgovor : Ne morem se spomniti, kdaj sem se prvič zavedel, da sem! Nimam spomina na to! Zelo skrivnostno. V veliko uganko s tem posveti nova luč: zavest »jaz sem« se skozi prebujanje iz sanj, novo rojstvo, periodično pojavlja in s spancem, smrtjo izginja; ima torej svoje začetke in konce. Toda tisti resnični jaz ne more biti nekaj periodičnega, mora biti onkraj zavesti »jaz sem«, kajti jaz sem vedec tega, da obstajam, »da sem«. Ne morem kar naprej trgati svoje identitete z neprestanim nastajanjem in izginjanjem! Dejansko nisem zavest »jaz sem« ampak TA, ki se zaveda tega, da »jaz sem«. Zavedanje, ki obudi zavest.
Koraki do spoznanja
Vsako spoznanje gradi na predhodnih spoznanjih, torej postane možno zaradi predhodnih spoznanj. Zanimivo je, da se naslednje spoznanje lahko zdi celo v nasprotju s predhodnimi.
Kakšna je videti pot upornega iskalca razsvetlitve, iskalca končnega spoznanja?
- Prvi korak je spoznanje, da nisem vse to, kar običajno ljudje mislijo, da so. Jaz nisem oseba. Oseba so spomini, znanje, navade in ostale lažne identitete, gospod ta in ta. Zato sem opustil vse to. Vidim, da so to samo lažne identitete, ustvarjene z razmišljanjem.
- Drugi korak je uvid, da jaz nisem niti najintimnejša stvar – svoje telo (po Nisargadatti je identifikacija s telesom najbolj žilava). Jaz nisem um ali njegova miselna vsebina. Jaz nisem niti ta kemija vsega. Nekdo lahko porabi celotno svoje življenje, a tega ne spozna.
- Nadalje, če to vse zgornje odštejem, kaj še ostane? Samo občutek gole eksistence, občutek prisotnosti, občutek, da sem tukaj, zavest. Tako spoznam, da sem jaz ta zavest sama, občutenje eksistence. Jaz moram biti TO! Kaj je to? Je zelo subtilno, toda sedaj prihajam bliže. To je prepoznanje mistične fraze »jaz sem, ki Sem« in sočasno s tem spoznanjem pride spoznanje moje neomejenosti.Spoznanje »jaz sem« prinaša s seboj razumevanje, da ni nobene takšne stvari, kot je osebnost (ego). Ego je umetna tvorba, iluzija. Tisto, kar je resnično, je “jaz sem”. Skozi »jaz sem« živi splošna univerzalna zavest; vsakdo in vsaka živa stvar jo čuti na enak način. Mi sami ne kreiramo občutka »jaz sem«. Ta občutek prisotnosti izvorne bitnosti, ki se spontano pojavi na ozadju praznine, nasledimo in prejmemo iz vira, ki jebrezobjektno, čisto zavedanje.Ne smemo pozabiti, da je spoznanje »jaz sem« že zelo globoko spoznanje. Mnogi se bodo tu preprosto ustavili v uživanju brezosebne vse splošne bitnosti. To je spoznanje Boga in spoznanje – jaz sem Bog. Na tej ravni spoznam svojo neločljivo povezanost z vsem, kar je. Ni entitete, ki bi bila ločene od mene, tudi Bog ne. Torej sem jaz Bog! Vse se dogaja v meni kot veličastna predstava, sestavljena iz iluzij.
- Ko sem v pravi meri stabiliziran v občutku prisotne zavesti »jaz sem«, sem nazadnje zrel za dokončno spoznanje. Tisti, ki vztrajajo najdalje, se prebijejo do zadnjega spoznanja, da je vsa bitnost, celo obstoj Boga, še vedno oblika iluzije in dvojnosti.Zadnje spoznanje je, da samo premik v čisto zavedanje, čisti absolut, odpravi zadnjo identifikacijo splošnega »jaz sem«. Zavedanje bo obstajalo naprej, brez dvoma in z njim vse aktivnosti življenja, toda moja identiteta se bo vrnila nazaj v svoj izvorni dom, v čisto zavedanje, ki je bilo pred zavestjo.Zadnja stopnja je najtežja. Mnogi lažje odložimo nižje identifikacije, podobno kot stare obleke, da ostanemo goli v vsesplošni zavesti. Toda kdo lahko odloži občutek svoje bitnosti? Hočemo obstajati, ljubimo svoj obstoj in groza nas je, da nas nenadoma ne bi bilo več. To je strašljivo, gledano od spodnje stopnje do končne realizacije v absolutu, kar pomeni izgubo sebe. Kdo na Zemlji si želi, da bi kompletno izginil? Redki so ti, ki to zmorejo. Nad vsem tem je želja ega – jaz želim biti, obstajati, živeti!
Zadnja stopnica
Resnični modrec pride do razsvetlitve – poslednjega, najvišjega spoznanja o sebi in takrat se njegov ego praktično povsem raztopi.”ON” preneha obstajati in vse, kar ostane od njega je to, kar je bilo že od začetka sveta – kot Buda postane praznina sama v vstopu v veliko nirvano. Moj prijatelj pravi temu: “Veliki Samomor” Sledi končna, nekoliko neprijetna resnica: tam ni ničesar. In čeprav v resnici tam ni absolutno nič, je istočasno ta ničnost nepričakovano polna nečesa, kar ni stvar (oblika), čisto zavedanje; absolut, nezaveden sebe. To je eno in edino, “stvar, ki ni stvar”, ki je resnično resnična. Vse drugo je lažno, prevara, stkana iz prostora in časa, stvari, ki se začnejo in končajo, prihajajo in gredo, Veliko slepilo (utvara) “maha maya”, sanje velikega uma.
Človek lahko spozna najvišjo skrivnost, v tem je skrit smisel evolucije sanjske Kreacije. Vsa ta stvar straši naš um. Um ne more tega razumeti, ker je preveč omejen. Vse modrosti opevajo to spoznanje, a le malokdo ga razume. To ni nekaj, kar bi bilo možno doseči; gre za odstranitev iluzije. Potrebno je odstraniti odvečne stvari, dokler tisto, kar je bilo vedno tu, ne prične svetiti skozi nas.
Seveda »jaz« ne more ustvariti končne resničnosti. Vse kar lahko naredi, je to, da čisti ogledalo tako, da se svetloba nedoumljivega čistega zavedanja lahko odbije od ogledala in sveti. Nisargadatta pravi, da je realizacija jaza zelo enostavna in lahka, pa vendar tudi subtilna in težka. Odstranitev vse umazanije z ogledala ni tako enostavno kot se zdi, čeprav je potrebno narediti le to.
Naše življenje je v svojem bistvu neprekinjena izkušnja trpljenja. Od rojstva do smrti se naniza neskončna vrsta problemov, neizpolnjenih želja, teženj in težav, ki prinašajo trpljenje. Sem in tja se pojavi nekaj srečnih trenutkov, ki nas vzpodbudijo, da gremo naprej. Ko bi ne bilo končnega spoznanja in osvoboditve, bi lahko kdo rekel, da je ta vrsta “samomora” zanimiv način končanja trpljenja v življenju.
Čas je za nov korak…
Pot do najvišjega spoznanja ni kratka. Le zelo redki posamezniki (kot Buda) jo prehodijo v času enega življenja, saj je s tem povezan velik napor. Običajni smrtniki imamo mnogo položnejšo, udobnejšo pot. Od ravni zavestne gostote 3D, na kakršni se nahajamo, napredujemo na 4D, nato na 5D…, vse do 7D. Vsako napredovanje na tej lestvici pomeni dvig kakovosti bivanja, širitev obzorja znanega, odkritje novih spečih potencialov, uživanje večje blaženosti in zlitosti s celoto…
Takšen prehod zavesti iz 3D v 4D določen del človeštva, ki se pričenja prebujati, čaka v naslednjem obdobju okrog zloglasnega leta 2012. Zemlja kot planet v celoti prehaja na višjo raven zavesti in ob tem se okolje in naša stvarnost temeljito spremeni. Dobro je vedeti, da smo v procesu evolucije, ki se približuje odločilni fazi ob koncu daljšega kozmičnega ciklusa, saj v nasprotnem primeru ne moremo razumeti, zakaj se nam svet sesuva pred očmi. Vajeni smo navidezne stabilnosti, v kateri se počutimo varne, toda evolucije, življenja, nenehnih sprememb ni mogoče ustaviti.
V tem času so nam za duhovno napredovanje energije še posebno “naklonjene”.
Ne govorim TELESU,
ne govorim UMU,
govorim tistemu, ki pravi: JAZ SEM, KI SEM.
Govorim prisotnemu ZAVEDANJU,
ki se izraža skozi um kot misel JAZ SEM.
Le temu in ničemur drugemu.