Odlomki iz knjige “Jaz sem to”( I am that, Razgovori z Nisargadatta Maharajem)
2.del
Spoznati svojo Bit
V: Kako naj spoznam svojo neskončno in večno življenjsko Bit?
O: Je ta Bit, ki jo želiš spoznati, neka bit, ki je ločena od tebe? Ali si napravljen iz več biti? Vsekakor obstaja le ena Bit in ta Bit si ti. Odvrzi zgrešene ideje o sebi in ta bo tukaj s teboj, v vsej svoji veličini. Le tvoj um ti preprečuje, da jo spoznaš.
Vera in razum ti govorita, da nisi telo, niti njegove želje in strahovi, da nisi um z njegovimi domislicami in idejami, da nisi vloga, ki jo pod pritiskom družbe moraš igrati, niti oseba, za katero se imaš. Odvrzi lažno in resnica se bo pokazala.
V: Vem le, da se ne poznam.
O: Kako veš, da se ne poznaš? Tvoj neposredni uvid ti govori, da moraš najprej spoznati sebe, saj zate nič ne obstaja, če ni tebe, ki bi izkusil ta obstoj. Ti si le domišljaš, da ne poznaš sebe, ker se ne moreš opisati. Vedno lahko rečeš: “Vem, da sem” in na ta način odvržeš neresnično trditev: “Jaz nisem”. Toda, ti ne moreš biti tisto, kar je možno opisati, kajti, kar si, se ne da opisati. Svojo Bit lahko spoznaš le tako, da si Bit, ne pa tako, da jo poskušaš definirati ali kako drugače prikazati. Ko boš razumel, da nisi nekaj, kar je moč zaznati ali pojmovati, da ne moreš biti nič od tistega, kar se pojavlja v polju tvoje zavesti, se boš lotil odmetavanja vseh istovetenj, ker je to edina pot do globlje spoznave lastne Biti. Resnično napreduješ prav z zavračanjem vsega – to je prava raketa. Spoznati, da nisi niti v telesu niti v umu, čeprav se zavedaš enega in drugega, je znanje o Biti.
V: Ali obstajam le Jaz in je svet samo moja projekcija? Odkod vsa ta neusklajenost?
O: To neusklajenost ustvarjaš ti sam in se potem čeznjo še pritožuješ! Ko si kaj želiš in si prestrašen, ko se istovetiš s svojimi občutki, ustvarjaš bolečino in odvisnost. Kadar pa deluješ z ljubeznijo in modrostjo, ko nisi vezan za svoje stvaritve, je posledica tega skladnost in mir.
V: Ali lahko um raziskujem le z umom?
O: Vsekakor uporabljaš um tudi za spoznavo njega samega. To je popolnoma pravilno, in obenem tudi najboljša priprava za preseganje uma. Bit, znanje in uživanje pripadajo tebi. A najprej spoznaj svojo bit. To je lahko, ker te občutek “jaz sem” vedno spremlja. Zatem spoznaj sebe kot spoznavalca, ki je ločen od tistega, kar spoznava. Ko boš spoznal svoje bistvo kot čisto Bit, boš dosegel ekstazo svobode.
V: S kakšno vrsto joge najlaže pridem do spoznanja sebe?
O: Jaz poučujem star, preprost način osvobajanja z razumevanjem. Razumi svoj um in on ne bo več vplival nate. Um razumeva na napačen način, ker je to v njegovi naravi. Pravilno razumevanje je edino zdravilo, kakršnokoli ime že daš temu.
Nič od tega, kar počneš, te ne bo spremenilo, ker ti sprememba ni potrebna. Lahko spremeniš svoj um ali svoje telo, a v tem primeru se spremeni le nekaj izven tebe in ne ti sam. Zakaj bi se sploh mučil s spremembami? Razumi enkrat za vselej, da nisi niti telo, niti um, da nisi niti lastna zavest ter prebivaj v svoji resnični naravi, ki je iznad zavednega in nezavednega. Nikakršen napor te ne more pripeljati do nje, le jasnost razumevanja. Spremljaj svoja napačna razumevanja in se jih odreci. To je vse. Ničesar ni, kar bi bilo treba iskati in najti, ker nič ni bilo izgubljeno. Sprosti se in opazuj občutek “jaz sem”. Stvarnost se nahaja takoj za njim. Bodi miren in tih in pojavila se bo. Ali natančneje, ona te bo pritegnila k sebi.
V: Ali se moram najprej osvoboditi svojega telesa in uma?
O: Ne moreš se ju osvoboditi, ker te sama ideja o osvobajanju veže nanju. Samo to razumi in ne pripisuj jima več pomembnosti. Um in telo moraš videti na pravilen način, kot nekaj, kar nisi, to je vse.
V: Kamor koli pridem, mi vsi govorijo, da se moram temeljito spremeniti, če želim ugledati stvarnost.
O: Vse spremembe se nanašajo le na um. Da bi lahko postal to, kar dejansko si, se moraš dvigniti nad um, do svoje resnične Biti. Povsem nevažno je, kakšen je um, ki si ga pustil za seboj, pod pogojem, da si ga pustil zaradi nečesa boljšega. A tega ni mogoče narediti, dokler ne pride do samouresničenja.
V: Ali pride prej do odstopanja od uma ali do samouresničitve?
O: V vsakem primeru najprej pride do samouresničitve. Um ne more preseči samega sebe. On se mora razpršiti.
O telesu in umu
Dokler obstaja telo in občutek istovetnosti z njim, je frustracija neizogibna. Le takrat, ko se spoznaš kot tistega, ki je popolnoma ločen in različen od telesa, si lahko oddahneš od mešanice strahu in želja, ki je neločljiva od ideje “jaz sem telo”. Golo blaženje strahov in zadovoljevanje želja ne bo odstranilo občutka praznine, pred katerim želiš pobegniti. Pomaga ti le znanje o Biti. Pod tem pojmom mislim na popolno poznavanje tistega, kar nisi. Takšno znanje je mogoče doseči in to do konca. A odkrivanju tistega, kar si, ne more biti konca. Več ko odkriješ, več se pojavlja tistega, kar še moraš odkriti. Ne moreš spremeniti okoliščin, lahko pa spremeniš svoj odnos do njih.
Dokler si vezan na iluzijo “jaz sem to telo”, si le točka v prostoru in trenutek v času. Ko ni več istovetenja s telesom, sta ves prostor in čas v tvojem umu, ki je le majhen val zavedanja, a ta je zavest, odražena v naravi. Zavest in materija sta aktivni in pasivni aspekt čiste Biti, ki se nahaja v obeh in onkraj obeh.
Telo in um sta omejena in zato ranljiva. Potrebna jima je zaščita, ki povečuje strah. Dokler se istovetiš s telesom in umom, moraš trpeti. Spoznaj, da nisi odvisen od njiju in postani srečen. To je skrivnost sreče.
Vsi ljubijo svoje telo, a zelo malo jih ljubi svojo resnično Bit. Ljubi se modro in dosegel boš vrhunec popolnosti.
Dokler razmišljaš, da si nekaj otipljivega in čvrstega, ena od mnogih stvari, ki trenutno obstajajo v prostoru in času, da si kratkega veka in ranljiv, toliko časa je razumljivo, da se boš tesnobno boril za svoj obstoj in rast. Ko pa se prepoznaš kot tistega, ki se nahaja izven prostora in časa, in ki je z njima v stiku le v točki, ki obstaja tukaj in zdaj, sicer pa je vseprežemajoč, vsevključujoč, nedostopen in neranljiv – takrat nisi več prestrašen.
Kako storiti korak k Resnici? Dovolj je, da samega sebe ne obravnavaš in pojmuješ kot telo. Ideja “jaz sem telo” je tako odločilna, nesrečna, saj te popolnoma zaslepi in zastre tvojo resnično, pravo naravo.
Iluzija, privid, da si telo-um, je še vedno prisotna le zato, ker je nisi raziskal, preveril.
Obstoj tebe kot osebe je možen zaradi prevare prostora in časa; zamišljaš si, da si na nekem mestu in tu zavzemaš nek prostor; tvoja osebnost je posledica tvojega istovetenja s telesom.
Svet stopi v obstoj takrat, ko se rodiš v telo. Brez telesa ni sveta.
Da bi spoznal, da nisi niti telo niti um, je treba neprestano opazovati sebe in živeti neodvisno od svojega telesa in uma, popolnoma ločeno, kot bi bil mrtev.
Ko spoznaš, da je telesni obstoj samo stanje uma, gibanje v zavesti, da je ocean zavesti neskončen in večen, in da si takrat, ko si v stiku z zavedanjem, le priča, očividec, takrat boš sposoben stopiti onkraj zavesti.
Bodi pozoren in spoznal boš, da sta rojstvo in smrt eno, da življenje pulzira, niha, med obstojem in neobstojem in da prvi potrebuje drugega zaradi popolnosti. Rojen si, da umreš, in umreš, da bi se ponovno rodil.
Nič fizičnega ali miselnega ti ne more prinesti svobode. Svoboden si takrat, ko dojameš, da je tvoje suženjstvo posledica tvojega gledanja in delovanja, in prenehaš kovati verige, ki te vežejo in omejujejo.
Spoznaj, da tisto, kar si, ne more biti rojeno, niti ne umre; vse to so le iluzije. S tem, ko ta strah izgine, se konča vse trpljenje.
Zdaj, ko vem, da nisem telo, je telo lahko tu, ali pa tudi ne – kakšna je sploh razlika? Telo-um je kot soba. Je odprta, toda ni mi potrebno biti ves čas v njej.
Lahko bi rekel, da imaš dve telesi: Osebno in Univerzalno. Osebno pride in gre, univerzalno pa je vedno s teboj. Celotna kreacija, ves svet je tvoje Univerzalno telo. A tako si zaslepljen s tem, kar je osebno, da ne vidiš, kaj je univerzalno. To slepilo se ne bo končalo samo po sebi – odstraniti ga je treba modro in premišljeno, oprezno. Ko vsa slepila dojameš, razumeš in odvržeš, dosežeš stanje osvoboditve od zablod in stanje popolnosti, v katerem ni več razlike med osebnim in univerzalnim.
V: Jaz občutim in poznam svoje Osebno telo, Univerzalnega pa ne, morda kvečjemu skozi oči znanosti.
O: Tvoje Osebno telo je polno skrivnosti in čudes, ki jih ne poznaš. Tudi tu je znanost vaš edini vodič. Oboje – anatomija in astronomija, opisujeta vas.
V: Jaz sem osebnost in zato omejen s prostorom in časom. Zavzemam malo prostora in živim določen čas. Ne morem si predstavljati, da sem večen in vseprisoten, vse prežemajoč.
O: Pa vendar, poleg vsega drugega, si. Ko se boš poglobil globoko vase v iskanju tvoje resnične narave, boš odkril, da je le tvoje telo majhno in da je tvoj spomin omejen, kratek, medtem ko je tvoj tudi prostrani ocean življenja. Začni s predstavo, da je svet v tebi, a ne ti v svetu.
V: Kako je to mogoče? Jaz poznam le del sveta. Kako je lahko ves svet vsebovan u delu, razen kot refleksija, odraz v ogledalu?
O: Kar praviš, je res. Tvoje osebno telo je del, v katerem se celota odraža na poseben, čudežen način. Toda ti imaš tudi Univerzalno telo. Celo ne moreš reči, da ga ne poznaš, saj ga doživljaš in vidiš ves čas. Le da ga imenuješ “svet” in si preplašen zaradi njega.
V: Celo, če sprejmem vašo doktrino Univerzalnega telesa kot delovno teorijo – na kakšen način jo lahko preverim in kakšno korist ima zame?
O: S tem, ko boš spoznal sebe kot stanovalca v obeh telesih, se ne boš ničemur odrekel. Vse vesolje bo tvoja skrb in interes, vsako živo bitje boš sprejel in mu namenil nežno skrb. Ne bo nasprotij med interesi tebe in drugih. Vsaka eksploatacija, izkoriščanje bo popolnoma prenehalo. Vsaka tvoja akcija bo koristna, vsak gib bo blagoslov. Spoznaj sebe kot ocean zavedanja, v katerem se vse dogaja. To ni težko. Malo pozornosti, bližnjega opazovanja samega sebe, in videl boš, da noben dogodek ni zunaj tvoje zavesti.
V: Svet je poln dogodkov, ki se ne pojavljajo v moji zavesti.
O: Tudi tvoje telo je polno dogodkov, ki se ne pojavljajo v tvoji zavesti. To ti ne preprečuje, da proglasiš svoje telo kot tvoje.
Svet spoznaš natančno tako kot poznaš tvoje telo – s pomočjo svojih čutil. Tvoj um je tisti, ki je ločil svet izven tvoje kože od sveta znotraj in ju postavil v opozicijo. To ustvarja strah, sovraštvo in vso bedo življenja.
V: Če sem svoboden, zakaj sem potem v telesu?
O: Ti nisi v telesu, telo je v tebi. Um je v tebi. Oba se dogajata v tebi. Sta tu, obstajata, ker sta zate zanimiva. Tvoja dejanska narava ima neskončne sposobnosti uživanja.
P: Urezal sem se. Rana se je zacelila. S kakšno močjo se je pozdravila?
O: Z močjo življenja.
V: Kaj je ta moč?
O: To je zavedanje. Vse je zavedanje.
V: Kaj je izvor zavedanja?
O: Zavedanje samo po sebi je izvor vsega.
V: Ali je možno življenje brez zavesti?
O: Ne, niti zavest brez življenja. Oba sta eno. V stvarnosti je edino Končno (Osnovno) resnično. Ostalo je stvar imen in oblik. In vse dokler se nagibaš k ideji, da obstaja edino tisto, kar ima ime in obliko, toliko časa boš dvomil v obstoj Biti.
Ko spoznaš, da so imena in oblike samo prazne lupine brez vsebine, in da je tisto, kar je resnično, brez imena in oblike, čista energija življenja in svetlobe zavesti, se potopiš v globok mir resnice.
V: Kaj je smrt?
O: To je sprememba življenjskega procesa posameznega telesa. Spoj se končuje in nastopi razkroj.
V: Kaj se takrat zgodi s človekom? Ali z izginotjem telesa izgine tudi znalec (tisti, ki se zaveda telesa)?
O: Tako kot se znalec telesa pojavi ob rojstvu, tako on izgine ob smrti.
V: In nič ne ostane?
O: Življenje ostane. Zavesti je potreben nosilec in instrument za njeno manifestiranje. Ko življenje ustvari novo telo, se rodi novi znalec. Ob smrti samo telo umre. Življenje ne umre, zavest ne umre, stvarnost ne umre. A življenje nikoli ni tako živo (zavestno) kot po smrti.
V: Ali se oseba ponovno rodi?
O: Tisto, kar je rojeno, mora umreti. Samo nerojeno je nesmrtno.
V: Konec koncev, česa si naj bi človek zares želel?
O: Ne popolnosti, ti si že popoln! Tisto, k čemur težiš je, da izraziš v akciji, z delom, tisto, kar v resnici si. Zaradi tega tudi imaš telo in um! Naj ti služita za tisto, za kar sta namenjena.
V: Kakšen je namen življenja?
O: To je, kot bi vprašal: Zakaj bi iz zlata izdelovali nakit? Nakit dobi barvo in lepoto zlata, zlato ni obogateno. Podobno, realnost izražena v delovanju, v akciji, napravi delovanje pomembno, lepo in usmerjeno k namenu.
O svetu
Vse prihaja iz tvoje notranjosti. Svet, v katerem živiš, ni projiciran tebi, temveč ga projiciraš ti sam sebi (v svojo zavest).
S predstavo, da si telo, se pojavi tudi predstava o svetu – in o Bogu (za katerega pravijo, da je ustvaril svet) – in s tem strahovi, religije, molitve, žrtvovanja, vse vrste sistemov in konceptov.
Tako kot v kinu vse nastane iz svetlobe, tako ves ogromni svet nastane iz zavedanja. Poglej pobliže in videl boš, da vsa imena in podobe niso nič drugega kot prehodni valovi na oceanu zavedanja. Le za zavedanje lahko rečemo, da obstaja, nikakor pa ne za njegove preobrazbe.
V neskončnosti zavedanja se pojavlja svetloba, majcena točka, ki se hitro premika in pri tem riše podobe, misli, občutke, koncepte in ideje – kot svinčnik, ki piše po papirju. A črnilo, ki ustvarja sled, je spomin. Ti si ta drobcena točka, s katere gibanjem se svet vedno znova ustvarja. Prenehaj se gibati in svet bo izginil. Poglej vase in dojel boš, da je ta točka svetlobe odraz neskončne svetlobe v telesu in da se izraža v občutku “jaz sem”. Obstaja edinole svetloba, vse drugo so le pojavi. Ta svetloba se umu pokaže kot tema. Lahko jo spoznaš le skozi njene odraze. Na dnevni svetlobi lahko vidiš vse razen svetlobe same.
Svet je sestavljen iz snovi, energije in inteligence. To troje se odraža na mnogo različnih načinov. Želja in domišljija ustvarjata svet, inteligenca pa ju uglašuje in povzroča občutek skladnosti in miru.
Če želiš biti v svetu, moraš sprejeti njegove tri lastnosti kot neločljive: snov, energija in življenje so v svojem bistvu eno, a se pojavljajo na različne načine. Ko tečejo v zavesti, se mešajo. V času in prostoru obstaja večen tek: rojstvo in smrt, napredek in nazadovanje – na videz brez začetka in konca. Blaženost je stvarnost, brezčasna in nespremenljiva, je zavest, ki ne poseduje niti telesa, niti uma.
Svet ni podvržen spremembam. Po svoji naravi je prehoden in boleč. Poglej ga takšnega, kot je in se osvobodi vseh želja in strahov. Ko te svet ne bo več vezal in omejeval, bo postal zate bivališče radosti in lepote. V svetu si lahko srečen le, če se ga osvobodiš.
V pojavnem svetu ni popolnosti. Detajli se morajo medsebojno spopadati. Niti enega problema se ne da rešiti v celoti, a lahko se odmakneš od njega na raven, na kateri več ne deluje nate.
Ves pojavni svet je zasnovan na nasprotjih. Užitek in bolečina, dobro in slabo, vzvišeno in primitivno, napredek in nazadovanje, mirovanje in boj – vse to prihaja in odhaja skupaj; vse dokler obstaja svet, obstajajo tudi njegova nasprotja. So obdobja popolne skladnosti, blaženosti in lepote, a trajajo le nekaj časa. Tisto, kar je popolno, se vrača k izvoru vse popolnosti, nasprotja pa nadaljujejo svojo igro.
Šele ko se osvobodiš sveta, lahko storiš kaj zanj. Vse dokler si zapornik v njem, si brez moči, da bi ga spremeni; karkoli storiš, to le še oteži položaj.
V: Kaj je lažno – svet ali moje znanje o njem?
O: Ali obstaja svet izven tvojega dojemanja, znanja? Ali se lahko dvigneš nad to, kar poznaš? Lahko si sicer zamišljaš, da obstaja svet iznad tvojega uma, a to ostane nedokazan in nedokazljiv koncept, vse dokler ne pridobiš o njem svojega lastnega izkustva. Takrat dobiš svoj dokaz zanj, ki velja le zate. Kdo drug bi lahko imel tvoje izkustvo, ko pa je drugi človek zate resničen le toliko, kolikor se kaže stvarnega v tvojem izkustvu?
V: Ali si ti del sveta, ki ga nosim v svoji zavesti, ali si neodvisen od njega?
O: Kar ti vidiš, je tvoje, kar vidim jaz pa je moje. To dvoje ima zelo malo skupnega.
V: Vendar mora obstajati nek skupni dejavnik, ki nas združuje.
O: Če ga želiš najti, moraš odvreči vse razlike. Samo Univerzalno je skupno vsem.
V: Opazujem svet s pomočjo mikroskopa ali teleskopa in vidim čuda. Sledim gibanju atomov in poslušam šepet zvezd. Če sem jaz edini stvarnik vsega tega, potem sem v resnici Bog! A če sem Bog, zakaj se sam sebi zdim tako majhen in nemočen?
O: Ti si Bog, a se tega ne zavedaš.
V: Če sem Bog, potem mora biti svet, ki sem ga ustvaril, resničen.
O: Resničen je v svojem bistvu, a ne v svoji pojavnosti. Osvobodi se želja in strahu in tvoj vid bo nenadoma postal jasen. Takrat boš vse videl v pravi luči. Lahko bi rekel, da lastnost uravnoteženosti ustvarja svet, lastnost pasivnosti ga zatemnjuje, lastnost aktivnosti pa pači.
V: Živim v svetu, ki ga ne razumem in se ga zato bojim. Takšno izkustvo imajo vsi ljudje.
O: Ločil si se od sveta in zato ti povzroča strah in bolečino. Odkrij svojo zablodo in se osvobodi strahu.
V: Od mene pričakuješ, da odvržem svet, a jaz želim biti v njem srečen!
O: Če pričakuješ nemogoče, ali ti lahko kdo pomaga? Kar je omejeno, mora neizogibno biti izmenoma boleče in prijetno. Če iščeš resnično srečo, neizpodbitno in nespremenljivo, potem moraš svet – z njegovimi bolečinami in zadovoljstvi vred – pustiti za seboj.
V: Kako to izvesti?
O: Golo fizično odrekanje je le znak resnosti, a resnost sama po sebi ne osvobaja. Ob tem mora obstajati razumevanje, ki prihaja z budno odprtostjo, gorečim preverjanjem in globokim raziskovanjem. da bi se rešil greha in bolečin moraš neizprosno delati.
O sreči in željah
Prepričanje, da je tvoja sreča odvisna od ljudi in stvari, je nastalo kot posledica neznanja o tvoji pravi naravi. Modrost je spoznanje, da ti za srečo ni potrebno nič drugega kot spoznanje svoje Biti.
Le tisto, kar je v skladu s tvojo resnično Bitjo, te lahko osreči, a svet, kakršnega ti opažaš, je neposredno zanikanje stvarnega.
Resnične sreče ne moreš najti v minljivih stvareh, ki se spreminjajo. Zadovoljstvo in bolečina se neizogibno izmenjujeta.
Sreča prihaja iz Biti in jo je moč najti le v Biti. Le nekaj tako prostranega, širokega in globokega kot tvoje resnično bistvo, te lahko napravi resnično in trajno srečnega. Najdi svoje resnično Bit, vse ostalo bo prišlo s tem.
Kadar je um usmerjen v služenje telesu, je sreča izgubljena. Da bi jo ponovno dobil, to zahteva zadovoljstvo. Nagon – biti srečen in ustrezen – je popolnoma pravilen in v redu, a načini in pristopi za ohranjanje tega so napačni, zavajajoči, nezanesljivi in destruktivni za resnično srečo.
Pomisli, da gre pri malih stvareh: hrani, seksu, moči, slavi, ki naj bi vas osrečili – za slepitev samega sebe. Gre le za užitke, to pa je nekaj drugega kot sreča. Užitki so vedno od nečesa odvisni, sreča ne.
Kako more biti oseba, persona, omejena s prostorom in časom, golo telo-um, ki se duši med rojstvom in smrtjo, srečna! Sami pogoji njenega razvoja delajo srečo nemogočo. Mir, moč, sreča, to niso nikoli osebna, personalna stanja, nihče ne more reči: “moj mir”, “moja moč”, zato ker “moj” vsebuje v sebi izključevanje, zato je sreča krhka, občutljiva in negotova.
Zavedaj se, da se vse, kar se dogaja, dogaja tebi , s pomočjo tebe, skozi tebe, da si ti kreator, uživalec in transformator, stvarnik vsega, kar opažaš; ko to dojameš, nisi več prestrašen. Neustrašen nisi nesrečen in ne iščeš več sreče. V ogledalu tvojega uma različne slike nastajajo in izginjajo. Vedoč, da so popolnoma tvoja kreacija, jih mirno opazuj, kako prihajajo in odhajajo, bodi buden, neprizadet in ne vznemirjen. Takšen način mirnega opazovanja je sam temelj joge. Vidiš sliko, a nisi slika.
Lahko dosežeš točko, ko se ti nič ne more pripetiti. Brez telesa ne moreš biti ubit, brez posedovanja te ne morejo oropati, brez uma te ne morejo prevarati. Ne obstaja točka, kjer se želja in strah lahko ujameta in primeta. Dokler se nikakršna sprememba ne more zgoditi, kaj drugega je pomembno?
Sreče, naravnosti, spontanosti in trajnosti si ne moreš zamišljati. So tu ali pa jih ni. Ko pričneš doživljati mir, ljubezen in srečo, ki ne potrebujejo zunanjih vzrokov, bodo izginili vsi tvoji dvomi.
Želja je spomin na zadovoljstvo, strah pa je spomin na bolečino.
Povečaj in razširi svoje želje vse dotlej, dokler jih nič razen Resnice ne more izpolniti.
Stvar ni v tem, da bi bila želja napačna, problem je njena ozkost in nesmiselnost, napačen je izbor.
Želja sama po sebi ni pravilna ali napačna. To ni nič drugega kot stremljenje za srečo. Ko se identificiraš s telesom, se počutiš izgubljenega in neuspešno in obupano iščeš občutek polnosti, celovitosti in izpolnjenosti, kar poimenuješ “sreča”.
Tvoja ljubezen do sveta je odraz tvoje ljubezni do samega sebe, kajti tvoj svet je tvoja lastna kreacija.
V: Kaj je vzrok želje in strahu?
O: Očitno spomin na minulo bolečino in nezadovoljstvo. V tem ni velike skrivnosti. Konflikt nastane le takrat, ko se želja in strah usmerita na isti objekt.
V: Kaj je motiv za delovanje, ko ni želje ali strahu?
O: Motiva ni, razen če za zadosten motiv ne obravnavaš tudi ljubezen do življenja, lepote in pravilnosti.
Ne boj se svobode pred željo in strahom. Omogočila ti bo, da živiš življenje na povsem drugačen način od tega, ki ga trenutno poznaš, mnogo globlje in zanimivejše kot doslej, tako da z izgubo vsega pravzaprav pridobiš vse.
V: Ali je zadovoljstvo vedno napačno?
O: Prava uporaba telesa in uma sta močni in prijetni izkustvi. Kar je napačno, je iskanje sreče. Ne poskušaj se osrečiti, postati srečen, raje se vprašaj, zakaj si to želiš. Želiš si biti srečen zato, ker si nesrečen. Ugotovi, razišči, zakaj si nesrečen! Ker nisi srečen, iščeš srečo v zadovoljstvu; zadovoljstvo prinaša bolečino in zato je na svetu toliko bolečine. Zato iščeš in si želiš neko drugo zadovoljstvo, ki ne prinaša bolečine – to imenuješ duhovno, božansko. V realnosti je zadovoljstvo le predah od bolečine. Sreča je svetovna in tudi nesvetovna, znotraj in iznad vsega, kar se dogaja. Ne delaj razlike, ne ločuj nerazdvojljivega in ne odtujuj se od življenja.
V: Kakšna je razlika med užitkom in srečo?
O: Užitek je vedno od nečesa odvisen, sreča nikoli.
V: Če sreča ni od ničesar odvisna, zakaj nismo vedno srečni?
O: Dokler verjameš, da ti je potrebno nekaj, kar te bo osrečilo, moraš verjeti tudi, da boš nesrečen, če to izgubiš. Um se vedno oblikuje v skladu s svojimi prepričanji. Zato je zelo važno priti do spoznanja, da za srečo niso potrebni nikakršni razlogi, užitek pa je le nepozornost in motnja, ker zgolj povečuje lažno prepričanje, da moraš imeti ali delati nekaj, da bi bil srečen. Resnica je ravno nasprotna.
A zakaj sploh govoriti o sreči? O njej razmišljaš le takrat, ko si nesrečen. Človek, ki pravi: “Zdaj sem srečen”, se nahaja med dvema obdobjema trpljenja, minulim in prihodnjim. Njegova sreča je samo razburjenje, povzročeno s prestankom bolečine.
Resnična sreča se ne zaveda same sebe. Tisti hip, ko spregovoriš o sreči, jo izgubiš, saj jo spremeniš v miselno kategorijo. Še najbolje se sreča izraža z nikalnimi pojmi: “Z menoj se trenutno ne dogaja nič slabega, ni mi treba biti v skrbeh.” Naposled je skrajni cilj razsvetlitve doseganje točke, v kateri to prepričanje temelji na stvarnem in vedno prisotnem izkustvu, ne le na ideji.
O bolečini in trpljenju
Vzrok trpljenja je sebičnost. Ni drugega vzroka. Resnično trpljenje se pojavlja v svetu le zaradi občutka ločenosti in iskanja sebičnih zadovoljstev.
Bolečina je najprej poziv k pozornosti, ki je sama po sebi gibanje ljubezni. Bolj kot sreča se ljubezen želi razrasti, se razširiti in poglobiti zavedanje in obstoj. Vse, kar je pri tem v napoto, postaja vir bolečine, a ljubezen se ne izogiba bolečini.
Sattva, energija, ki deluje za pravičnost in miren razvoj, ne sme biti zatrta. Ko je pomračena, zatemnjena, se obrne proti sebi in postane uničujoča. Kadarkoli je pot ljubezni zaprta in trpljenju dovolimo širitev, postane vojna neizogibna. Naša indiferentnost, nezanimanje za naše bližnje in njihovo trpljenje prinaša trpljenje do naših vrat.
Prenašanje bolečine, trpljenje je eno, brezupna agonija pa čisto nekaj drugega. Vzdržljivost ima smisel in pomen, agonija pa je nekoristna.
Razpoloženja pripadajo področju uma in niso bistvena. Potopi se vase, dvigni se nad njih. Prenehaj biti obseden z vsebino svoje zavesti. Ko dosežeš globlje sloje svoje resnične Biti, spoznaš, da nate zelo malo vpliva površinska igra uma.
V: Ali človek trpi zaradi lastnih grehov?
O: Trpi zaradi tistega, s čimer se istoveti; če se počutiš enega s človeštvom, boš trpel zaradi človeštva.
V: Verjetno trpimo, ker nismo celoviti?
O: Trpeli bomo vse dotlej, dokler bodo naše misli in dejanja poganjali želje in strahovi. Spreglej njihovo praznino in nevarnost in kaos, ki ga ustvarjajo, bo izginil. Ne poskušaj se spremeniti, le spoznaj, kako nesmiselna je vsaka sprememba. Spremenljivo se zadržuje na spremembi, nespremenljivo pa čaka. Ne upaj, da te bo spremenljivo pripeljalo do nespremenljivega; to se nikoli ne bo zgodilo. Šele takrat, ko idejo o spremembi uvidiš kot lažno in odvržeš, se nespremenljivo lahko v popolnosti izrazi.
O karmi in vojni
Večina naše karme je kolektivna. Mi trpimo zaradi grehov drugih, kot tudi drugi zaradi naših. Človeštvo je eno. Neznanje o tem ne bo spremenilo tega. Mi bi lahko bili mnogo srečnejši, a nismo zaradi naše nezainteresiranosti za trpljenje drugih.
V: Ali sem pod vplivom usode (karme)? Kaj lahko storim zoper to? Kar sem in kar delam, je vnaprej predvideno. Celo moj t.i. svobodni izbor je že predviden. Le da se tega ne zavedam in si umišljam, da sem svoboden.
O: Vse je odvisno od načina gledanja. Neznanje je kot mora, zaradi katere vidiš tisto, česar ni. Usoda (karma) je način zdravljenja, ki ga je predpisal Bog. Izrazi ji prisrčno dobrodošlico, potrpežljivo sledi njene napotke in bolje ti bo. Pacient lahko zapustiti bolnišnico šele, ko si opomore. Če uporno zahteva, da se mu v istem trenutku omogoči svoboda izbora in delovanja, bo le oddaljil svojo ozdravitev. Sprejeti svojo usodo in jo izpolniti – to je najkrajša pot do osvoboditve, čeprav se s tem ne boš rešil ljubezni in njenih zahtev.
Delovanje iz želje in strahu je suženjstvo, a delovanje iz ljubezni svoboda.
V vsakem trenutku se dogaja tisto, kar je najboljše. To je lahko videti boleče in grdo, kot težko in nesmiselno trpljenje, a kljub temu predstavlja edini in najboljši izhod iz tragičnega položaja, če vzamemo v poštev preteklost in prihodnost.
V: Zagotovo je nekdo odgovoren za to grozno in nesmiselno, brezčutno nasilje v svetu. Zakaj ljudi tako zlahka ubijajo?
O: Krivca iščite znotraj. Vzrok vseh nasprotij so ideje “jaz” in “moje”. Osvobodite se jih in izginili bodo vsi spopadi.
V: A kaj potem, če sam jaz izven spopadov? To ne bo vplivalo na vojno. Če sem vzrok za vojno, sem pripravljen na uničenje. Pa vendar je logično, da izginotje tisočev takšnih kot sem jaz, ne bo zaustavilo vojskovanja. To ni pričelo z mojim rojstvom, niti ne bo končano z mojo smrtjo. Jaz nisem odgovoren zanj. Kdo je odgovoren?
O: Nesloga in boj sta del obstoja. Zakaj ne raziskuješ, kdo je odgovoren za obstoj in eksistenco?
Ves čas se borite z drugimi za svoje preživetje kot ločeni telo-um, ločeno ime in oblika. Da bi živeli, morate uničevati. V trenutku vašega spočetja ste pričeli vojno z vašo okolico, neusmiljen boj medsebojnega uničevanja, dokler vas smrt ne osvobodi.
V: Vi krivico namerno valite na Boga ali na karmo, ali na moj pohlep in strah – ki le odpirata nova vprašanja. Dajte mi pravi odgovor.
O: Pravi odgovor je tole: nič ni odgovorno. Vse je trenutno pojavljanje v polju univerzalne zavesti; nadaljevanje imen in tudi oblik je le mentalna struktura, ki jo je lahko uničiti.
V: Torej, kdo je odgovoren za smrt otroka?
O: Nihče in vsakdo. Svet vsebuje vse in vsaka stvar vpliva na vse druge. Mi vsi ubijamo tega otroka, in mi vsi umiramo z njim! Vsak dogodek ima brezštevilne vzroke in ustvarja brezštevilne posledice. Nekoristno je to šteti, s tem se ne da priti ničemur na sled.
Stvari so takšne, kakršne so in nihče ni posebej odgovoren zanje. Ideja o osebni odgovornosti prihaja iz zablode družbe: “Nekdo je moral to storiti, nekdo je odgovoren”. Družba, kakršna je danes s svojimi predpisi, zakoni in običaji, je zasnovana na ideji ločene in odgovorne osebnosti, a to ni edina oblika, ki jo družba lahko zavzame. Lahko obstajajo druge oblike, kjer je občutek ločenosti slabši in odgovornost razširjena.
V: Ti povsod vidiš ljubezen, jaz pa sovraštvo in trpljenje. Zgodovina človeštva je zgodovina morije, individualne in kolektivne. Nobeno drugo živo bitje ne uživa v ubijanju tako kot človek.
O: Če boš globlje raziskoval motive takšnega obnašanja, boš odkril, da je v ozadju vsega vedno ljubezen – ljubezen posameznika do samega sebe in tistega, kar naj bi mu pripadalo. Ljudje se borijo za tisto, kar po svojem prepričanju tudi ljubijo.
Realiziran človek je sposoben ljubiti brezpogojno: ljubi vse, brez izjeme, brezpogojno. Vse je znotraj njegove zavesti, vse je njegovo. Absurdno je sebe razcepiti na tisto, kar ljubiš in tisto, kar ne ljubiš. On je nad tem, ni odtujen.
O meditaciji
Meditacija je premišljen poskus, da prodreš v višja stanja zavesti in da se končno dvigneš do njih.
Umetnost meditacije je umetnost premeščanja fokusa, centra pozornosti, na vse subtilnejše, finejše nivoje, brez izgube povezanosti z nižjimi ravnmi. Na nek način je to podobno, kot bi imeli kontrolo nad smrtjo. Človek začne na najnižjih ravneh; s socialnimi okoliščinami, priložnostmi, običaji in navadami; s fizičnim okoljem, s položaji telesa in z dihanjem; s čutili, njihovimi dražljaji, občutki, opažanji; z umom, njegovimi mislimi in občutki; vse dokler ves mehanizem osebnosti ni vsebovan in postavljen pod nadzor, dokler ga povsem ne obvladujemo. Končni stadij meditacije dosežete, ko občutek identitete, izvornosti, preide “jaz sem to ali ono” , ter “to sem jaz”, “jaz sem le opazovalec”, ko preide predstavo “obstajam” in druge.
Ko se ukvarjaš z meditacijo, moraš biti energičen. To ni kratkotrajen posel. Omeji svoj interes in aktivnosti na tiste, ki so potrebne zate in tvoje najnujnejše osnovne potrebe. Varčuj z energijo in čas za rušenje zidu, ki ga je tvoj um zgradil okrog tebe.
Na koncu procesa meditacije vse veš neposredno, brez posredovanja uma, nikakršnih dokazov ne iščeš več, saj niso potrebni.
Vrednost redne meditacije je v tem, ker te umika iz vsakdanje dnevne rutine in v spominjanju, da nisi to, kar misliš, da si. A zgolj spomin ne zadošča. Prepričanja morajo spremljati dejanja.
Meditacija je umetnost pridobivanja modrosti skozi razumevanje. V meditaciji globoko premišljuješ misli, ki si jih dobil, v vseh njihovih aspektih. To počneš, dokler se iz jasnosti ne rodi prepričanje, iz tega pa delovanje. Prepričanje in delovanje sta neločljiva. Če tvoje prepričanje ni pospremljeno z delovanjem, se ne obtožuj pomanjkanja poguma, temveč preveri svoja prepričanja!
V: Ali je bolje ponavljati Božje ime ali meditirati?
O: Ponavljanje Božjega imena stabilizira tvoje dihanje. Globoko in mirno dihanje izboljša vitalnost, kar vpliva na možgane in pomaga umu, da postane čist, stabilen in pripravljen za meditacijo. Brez vitalnosti lahko le malo narediš, zato je važno, da jo razvijaš in krepiš. Poza telesa in dihanje sta sestavini joge, kajti telo mora biti zdravo in povsem pod nadzorom.
O samouresničenju
Z nevednežem upravljajo okoliščine in pogoji. Poznavalec stvarnosti ni pod njihovim vplivom. Edini zakon, ki se mu pokorava, je zakon ljubezni.
V: Če ne bom usmerjal pozornosti k svetu, od česa bom živel?
O: To je, kot bi vprašal: “Kaj bom počel, ko preneham sanjati?” Prenehaj sanjati in videl boš, kaj se bo zgodilo. Ne boj s vprašanja: “Kaj sledi”. Vedno obstaja nadaljevanje. Življenje nikoli ni pričelo in se nikoli ne bo končalo. Neprestano se giblje in večno traja. Svetloba se ne more izrabiti, čeprav se po njeni zaslugi rišejo brezštevilne slike. Prav tako življenje napolnjuje vsako obliko do roba in jo vrača njenemu izvoru, kjer se uniči.
V: Prevedel si pot razsvetlitve (sadhano) na najobičajnejšo pozornost. Kako to, da drugi učitelji poučujejo celovite in težke tehnike, ki jih je treba določen čas prakticirati?
O: Guru običajno poučuje tisto vrsto sadhane, s katero je sam dosegel cilj, kakršen koli že ta je. To je povsem naravno, ker svojo sadhano najbolje pozna. Mene je moj guru učil, naj se osredotočim na občutek “jaz sem” in odkril sem, da je to skrajno učinkovita tehnika. Zaradi tega o njej lahko govorim s popolnim prepričanjem.
Toda sem često prihajajo ljudje, ki so popolnoma napačno ravnali s svojim telesom, možgani in umom, tako da so postali izmaličeni in slabi ter jim je stanje brezoblične pozornosti nedosegljivo. V takšnih primerih so primernejši nekateri preprosti znaki resnosti. Ponavljanje mantre ali opazovanje določene slike lahko pripravijo njihovo telo in um za globlje in neposrednejše iskanje. Naposled je neobhodna edino resnost; ta je bistven dejavnik. Sadhana je samo posoda, ki se mora do roba napolniti z resnostjo. Resnost pač ni nič drugega kot ljubezen na delu. Kajti nič ne moreš napraviti brez ljubezni.
V: Kako bom prepoznal stanje razsvetlitve, ko ga dosežem?
O: Takrat ne bo nobenega strahu več.
V: Kdaj so se pričele moje sanje?
O: Zdi se mi, da nimajo pričetka, a v resnici obstajajo edino zdaj. Obnavljaš jih iz trenutka v trenutek. Ko se zaveš, da sanjaš, se prebudiš. A ti ne vidiš, da sanjaš, ker želiš, da se sanje nadaljujejo. Prišel bo dan, ko boš po prenehanju sanj hrepenel z vsem svojim srcem in z dušo. Takrat boš pripravljen plačati vsako ceno, da bi to dosegel, a cena bo nepristranskost in nenavezanost, izguba interesa za te sanje.