Da bi razumeli družbo in svet, moramo najprej razumeti človeka. Edini človek, ki ga lahko zares spoznam in razumem, sem jaz. Raziskovati moram torej samega sebe. Katero področje raziskovanja je pri tem najpomembnejše? Nedvomno raziskovanje zavesti, saj je prav zavest z razumom tista najpomembnejša lastnost, ki nas loči od niže razvitih bitij. Pri tem se ne moremo zadovoljiti le z raziskovanjem tistega dela zavesti, ki se ukvarja z zunanjim svetom, temveč moramo raziskati celotno področje človekove spoznave.
Kakšen je naš sedanji pogled na človeku dostopno področje spoznavnega? V skladu z materialistično paradigmo verjamemo, da obstaja objektivni zunanji 
svet, snovno vesolje, ki je neodvisno od nas. Vse, kar ni snovno, sodi v območje nezanesljive, površne in neznanstvene obravnave, kjer se ne moremo opreti na noben trden temelj. Predstava o snovni naravi stvarnosti je prisotna v zahodni miselnosti od Aristotela naprej. A to ni bil edini filozofski koncept o ozadju celotne stvarnosti. Idealistični pogled na stvarnost postane še kako zanimiv, ko nam postane jasno, da materialistični nazor ne more razložiti kopice pojavov, ki so prav tako del naše stvarnosti.
Ko sem se lotil prenavljanja svoje »miselne stavbe«, sem ugotovil, da moram najprej preveriti verodostojnost miselnih temeljev, torej najpomembnejših znanstvenih konceptov in paradigem, ki so osnova današnjega pojmovanja celote vsega, kar je. Jasno mi je bilo, da je trden miselni temelj pogoj za razumevanje česar koli. Majhna napaka v temeljnem prepričanju pomeni graditi na neresnici, to pa pomeni računati z gnilobo v celotni veji izpeljanih prepričanj, ki razlagajo stvarnost in s tem povezanih izkustev. Zato je temu vredno posvetiti veliko pozornosti. Neresnice je mogoče ohranjati pri življenju le z vedno novimi neresnicami. A to ne gre v nedogled. Življenje z neresnicami ne more biti niti srečno niti kakovostno. To zdaj zelo boleče občutimo na svoji koži.
Kopica danes splošno priznanih in veljavnih konceptov in teorij se je izkazala za napačne, a jih znanost še ni zamenjala ali popravila. Razmišljanje o nekaterih od njih v nadaljevanju razkriva luknje, ki kličejo po prenovi in popravkih. Sila neprijetno je ugotoviti, da je trhel sam temelj, na katerega opiraš razumevanje sveta.
Najprej sem skušal preveriti verodostojnost materialističnega svetovnega nazora. K raziskovanju me je spodbudila kopica zapletenih vprašanj – na primer Heisenbergovo načelo nedoločenosti –, s katerimi sem se srečal pri predmetu fizika snovi na univerzitetni stopnji študija. Čutil sem, da v razlagah manjka nekaj bistvenega, a nisem vedel, kaj. V zadnjem času sem na spletu našel več avtorjev, ki so se lukenj v teoriji relativnosti in drugih uveljavljenih teorijah lotili znanstveno ter na visoki ravni. Takih ne manjka. Eden prvih je bil Nikola Tesla, ki je razvil Dinamično teorijo gravitacije. V nadaljevanju v zvezi s konceptom snovnosti predstavljam nekatera preprostejša razmišljanja, ki razkrivajo pomembna dejstva, in zaključke, ki so posebno pomembni za razumevanje svojega bistva in njegove božanske narave.
Pomen spoznanja, kdo sem
Pri spoznavanju miselnega drevesa seveda ne moremo mimo obravnave misli. O tej neskončni temi je bilo že marsikaj povedanega, a še marsikaj nepovedanega obstaja. Od kod prihajajo misli, ki se porajajo v zavesti? To je zahtevno vprašanje, ki ga bomo obširneje obravnavali v kasnejših besedilih. Ali se lahko misli rodijo zunaj naše zavesti? To očitno ni mogoče, kajti kako bi zunaj nas nastale misli lahko prišle v našo zavest? Ali so misli pojavi, ki lahko nastanejo še kje drugje kot v zavesti?
Po materialistični predstavi misli kot elektrokemični pojavi nastajajo v možganih, fizični tvorbi našega telesa. V procesu telepatije se lahko prenašajo na poljubno razdaljo v možgane drugega človeka, kjer se verno obnovijo. Pri tem ni pomembno, ali je drug človek od nas oddaljen 1 m ali 1000 kilometrov. Razdalja na proces ne vpliva. Omejitev hitrosti gibanja (na svetlobno hitrost), ki velja v fizičnem svetu, naj bi tu ne imela vpliva. To pomeni, da zakoni materialnega sveta v duhovnem svetu ne veljajo. Ali tedaj lahko računamo, da je z zakoni materialnega sveta možno popisati duhovne pojave?
Pojavlja pa se vprašanje, ki je še kako pomembno: če je v procesu telepatije, ki je dokazano dejstvo, možno prenašati misli v zavest drugega, ali so misli v naši glavi res naše ali pa nam jih lahko vceplja nekdo drug, poljubno oddaljen od nas? Kako vem, ali je določena misel »moja« ali vsiljena, na primer s strani višje inteligence, ki bi morda želela z nami manipulirati? Tu se ponuja pomembno spoznanje, ki potrjuje pomen zavedanja o svojem pravem bistvu: če vem, kdo v resnici sem, kaj je življenjska bit v meni, tedaj tudi vem, ali je določena misel moja (v skladu z menoj in mojimi predstavami) ali ne. V nasprotnem primeru sem lahko podoben robotu, ki izvaja (tuje) programe.
Misli so dveh vrst. Ene so takšne, ki jih stvarnost potrjuje, druge pa ne odsevajo resnice oz. nimajo realne podlage. V drugo skupino uvrščamo misli, ki jih imenujemo strah ali neznanje. Proces duhovnega napredovanja je proces, v katerem zmanjšujemo drugo skupino in krepimo prvo. Krepiti znanje in zmanjševati neznanje je poslanstvo vsakogar od nas.
Smisel bivanja je pridobivati izkušnje, izkušanje pa je proces, ki ga usmerjajo misli – želje. Z izkušnjo misel iz domene neznanja pretvorimo v misel, ki odraža pridobljeno izkustvo. V zemeljski stvarnosti je za to potreben čas. V dovolj dolgem časovnem obdobju, ki se meri z merili evolucije, vse neznanje nadomesti znanje. Najvišje znanje pa je, da je vse, kar doživljamo, le prepričljiv privid. Tako vsaj pravi modrost, ki jo najdemo v spisih številnih starih ljudstev vzhoda. Če je to res, se velja vprašati, ali je sploh kaj, kar trdno verjamemo in izkušamo, resnica.
Misel »jaz sem«
Moj pogled na stvarnost se je temeljito spremenil, ko sem sprejel idejo, da vse, popolnoma vse, kar se dogaja v človekovi zavesti, temelji na mislih. Misli so osnovni gradniki zavedanja. Gradijo podobe, predstave, ideje, občutke, skratka vse, kar se godi v zavesti. Miselna zgradba pa ima urejeno strukturo, strukturo drevesa (gledano nad površino). Drevo ima deblo, iz katerega rastejo debele veje, iz njih tanjše, iz teh še tanjše itd. Miselna zgradba temelji na zelo osnovnih idejah, ki jih imamo za miselne temelje. Najosnovnejša, korenska misel, ki ni le misel, temveč se povezuje z globoko vsajenim občutkom, je »jaz sem«. Ko ta misel ne bi obstajala, ne bi bilo nikogar, ki bi kar koli zaznaval, mislil itd., nikogar, ki bi živel. Zavedanje »jaz sem« ustvari središče zavedanja, h kateremu se stekajo vse informacije, ki jih obdeluje um. O tem bomo obširneje govorili v naslednjih besedilih.
Najosnovnejša in najbolj pomembna misel, ki v meni predstavlja temelj zavedanja, je misel oziroma predstava o sebi. Ne o zunanjem svetu. O sebi! To spoznanje je vredno posebne pozornosti.
Če sem živ, tedaj glede ideje »jaz sem« ne more biti nikakršne pomote. Descartes je to idejo oblikoval nekoliko drugače, dejal je: »Mislim, torej sem misleče bitje.« Neodtujljiva lastnost živega bitja je miselni proces. Toda kaj bi se zgodilo, če bi ena od debelih vej pri deblu miselnega drevesa temeljila na neresnici? To bi pomenilo, da bi bilo vse, kar raste iz nje, torej velik del drevesa, lažno. Pomembno spoznanje! Torej moram zelo resno preveriti, ali so osnovni gradniki mojega miselnega drevesa (najdebelejše veje) zdravi.
V starem svetu, še do srednjega veka in čez, so ljudje verjeli, da so po svoji naravi duše, ki v svojem življenju strežejo interesom bogov. Smrt zanje ni bila velik »težava«, saj so verjeli, da se življenje po smrti nadaljuje v drugi razsežnosti, v duhovnem svetu, v bližini bogov. Ena od najdebelejših vej njihovega drevesa je temeljila na prepričanju »jaz sem duša«. Vse njihovo življenje se je napletlo okrog te ideje. Velikega strahu pred smrtjo ni bilo, saj ta ni pomenila konca, temveč le dogodek v življenju duše.
Danes so naša prepričanja o nas samih ukrojena po materialističnem modelu. V jedru tega modela je prepričanje »jaz sem telo«, ki živi le od rojstva do smrti in potem – nič, praznina, konec. A ne le to. Predstavljamo si, da smo le nadvse drobcen, nepomemben delec v vesolju, ki živi svoje omejeno življenje. Materialno vesolje – vsi ti neskončni svetovi, galaksije, osončja, ozvezdja – naj bi bilo nekaj, kar obstaja ločeno od nas. Prepričani smo, da smo le začasen pojav v tem vesolju.
Ali je ta predstava resnična? Kaj pa – sem si rekel – če je prepričanje, da sem telo, napačno? Kdo mi jamči, da to res drži? Oči? Oči so organ mojega telesa, telo pa je predstava v moji zavesti. Ali bi se lahko zavedal telesa, če ne bi imel zavesti? Brez zavesti ne obstajam kot človek, takrat vegetiram in sem le kos mesa brez življenja. A ne le jaz; kadar nisem pri zavesti, tudi drugi zame ne obstajajo. Če torej vse, čisto vse, nastane v moji zavesti, potem tudi vesolje ne more nastati (biti zaznano) zunaj nje. Kdo mi lahko potrdi, da materialno vesolje, večno, neskončno, neodvisno od mene, obstaja zunaj mene? Morda moj šef, ki vse ve. Nerodno je le, da je tudi on le nekdo v moji zavesti. Kakor koli že obrnem, brez zavesti ni opazovanja niti opažanja.
Prišel sem še do naslednjega pomembnega spoznanja: karkoli že poskušam dokazati, vedno sem prisiljen delovati na edinem dvorišču, ki mi je dostopno – v lastni zavesti. A če v razumnost lastne zavesti podvomim, na kaj naj se oprem, da bom prišel do verodostojnejših informacij? Odgovor je – na nič, kajti nič drugega mi ni dosegljivo. Jaz kot opazovalec namreč nastopam le v enem in edinem svetu: v polju lastnega zavedanja, v svoji zavesti.
Daljnosežnega pomena zavesti, ki je resničen temelj življenja, se ne zavedamo dovolj. Razlog, da znanost zavesti (za javnost) ne obravnava, je v tem, da z razumevanjem zavestnih pojavov človek pride na sled lastni identiteti in pridobi moči, o katerih sicer lahko le sanjamo. Razumeti, da je vse, kar obstaja in kar se dogaja, odsev dogajanja v zavesti, pomeni odstreti novo razsežnost bivanja. Bolj ko sem se spuščal v analizo stvarnosti, bolj sem spoznaval, da objektivnega zunanjega sveta ni mogoče dokazati. Obstaja le svet zavesti, duhovni svet, ki je vse, kar je. Vse drugo so pojavi v njem.
Ko se neki koncept (veja miselnega drevesa) izkaže za napačnega, se posušijo vse povezane predstave (veje, ki rastejo iz nje) in z njimi vse misli (odpadejo vsi listi z njih). Zatem poženejo nove ideje (veje) z novimi vejicami in listi.
