V skladu z materialističnim svetovnim nazorom se obravnavamo kot fizična bitja. Vse lepo in prav, a takšen pogled zgreši kompleksnost bitja po imenu človek. Je  pomanjkljiv, enostranski in povsem prezre našo duhovno naravo. Z vzpostavitvijo celostnega odnosa do nas samih in do sočloveka se kakovost življenja opazno izboljša. Ko se zavemo, da je duh tisti, ki vodi telo, se med njima vzpostavi odnos na višji ravni.
telo3a

Ne le, da je prevladujoči pogled povsem enostranski, tudi v tej enostranskosti je močno izkrivljen. Na telo v splošnem gledamo kot na nepopoln objekt, ki ga ocenjujemo podobno kot blago v nakupovalnem centru: ima takšne in drugačne pomanjkljivosti ter omejitve, povzroča nam te in one težave in nevšečnosti, z leti vse bolj propada, izgublja prožnost, vitalnost, fizično in psihično moč ter nas z leti vse bolj pušča »na cedilu«. Hitro se izčrpa in je pogosto bolno, utrujeno, brezvoljno, željno počivati. Tudi v spolnosti včasih odpove ali se izkaže slabše kot bi si želeli. Takšna stališča izražajo nezaupanje do telesa, ob takšnem odnosu do njega pa telo kot inteligentna entiteta ne more delovati brezhibno. Identifikacija s telesom že sama po sebi utrjuje predstavo o naši majhnosti, predstave o hibah, tegobah in pomanjkljivostih pa to predstavo še krepijo.

Za nameček smo prepričani, da je telo »naše«, da nam ta objekt popolnoma pripada. A to je daleč od resnice. Nobenih lastnih zaslug nimamo zanj; nismo ga sami ustvarili, noben naš zavesten trud ni bil vložen v njegovo izgradnjo. Podarjeno nam je bilo, a nihče nam ni povedal, da je to darilo kozmičnega Očeta in božanske Matere (lahko ju imenujete tudi »mati narava«, a ta je – kot vse v naši stvarnosti – polarna in ima moško in žensko komponento), prav tako kot energija, življenje in zavest, ki nas delajo žive. Zasluge zanj imata naš biološki oče, ki nas je zaplodil in mati, ki nas je donosila, a tudi onadva sta instrumenta, ki sledita višjemu poslanstvu, položenemu vanju.

Telo je »živo« le po zaslugi zavesti, ki je osnovna prvina življenja. Zavest je, kot verjamemo, lastnost duše. Naša duša, ki je božanska Bit, je le uporabnik in upravitelj telesa. Pogled na naša poškodovana, bolna, na starost vse bolj izmaličena telesa vodi k zaključku, da je duša zelo nevešč uporabnik telesa. Uporablja pa ga le omejen čas; kakor ji je bilo namreč telo podarjeno, tako ji je ob dogodku, ki ga imenujemo »smrt«, zopet odvzeto. Ta odvzem doživljamo kot nekaj zelo tragičnega in celo krivičnega. Tako kot se le šibko zavedamo, čemu služi ta dar, nam ni razumljivo niti, zakaj nam je odvzet.

Čeprav telo uporabljamo vse svoje življenje, so naše predstave o njem zelo nejasne, pomanjkljive in meglene. Da je temu tako, je krivo predvsem naše istovetenje z njim. Dokler namreč do nekega predmeta ne zavzameš ustrezne distance, ločenosti, ga ne moreš celovito obravnavati. Oko ne more opazovati samega sebe. Šele ko se zavemo, da telo upravlja od njega ločena entiteta – naša zavest oziroma duša – se lahko lotimo vprašanja, kakšen upravitelj smo in kako v igranju te vloge postati boljši.

Dejstvo je, da upravljamo najbolj kompleksen biološki sistem z lastno inteligenco, ki avtonomno vzdržuje vse za življenje neobhodne procese v njem. Toda vsako orodje izkaže svoje kvalitete šele v rokah mojstra, neuki ima od njega bore malo koristi. Ne le, da še nismo mojstri, temveč se do tega čudeža obnašamo zelo mačehovsko in neodgovorno ter ga na različne načine ugonabljamo in onesposabljamo – z nezdravim načinom življenja, z neustrezno hrano, z nečistimi mislimi in pogubnimi čustvi. Ob tem pa se niti ne zavedamo, zakaj je temu tako. Kljub temu od telesa pričakujemo, da nam bo dobro služilo!

Razlog za to, da s telesom ravnamo neustrezno, je v tem, da se je našega razuma, ki vodi vsa naša dejanja, polastil ego, entiteta znotraj nas, ki obvladuje misli in čustva. Ogromna množica neustreznih, nenaravnih prepričanj, predsodkov in psihičnih vzorcev ter ustaljenih negativnih navad je kriva za škodo, ki jo v končni fazi, po zakonu karme, plača naše telo.

Človeško telo je čudovit instrument, najbolj dovršen izdelek narave. Prosto ega bi, brez navedenih uničujočih vplivov, odlično služilo in živelo mnogokratnik sedanje življenjske dobe. Pomanjkljivosti, ki jih na telesu opažamo, so posledica naših grehov in napak ter minulih nezakonitih dejanj, ne le v tem življenju, temveč morda tudi prejšnjih.

Človeško telo je v znamenju števila pet, zato ga ponazarjamo s pentagramom – petokrako zvezdo. V njem imamo pet centrov, vrši pa tudi petero vlog.

Soočimo se z nespornim dejstvom: naše telo je sveto, tako kot je sveto življenje in naša Bit. Obravnavati ga je treba kot dovršen tempelj duha, v katerem se skrivajo neslutene skrivnosti, priložnosti in bogastva. Namenjati mu je treba vse spoštovanje in občudovanje ter se vzdrževati vsega, kar bi lahko žalilo njegovo svetost. Med nečednosti, ki ga žalijo in uničujejo, so predvsem egovi samouničujoči, sebični domisleki, negativna čustva in predstave, da mora zaradi staranja slabeti.



Čudež pod drobnogledom

Telo torej jemljemo kot nekaj smo po sebi umevnega in se z njim istovetimo. Brez zavedanja, da je naše orodje se uklanjamo njegovim številnim potrebam. Če nismo športnik, nikoli ne poskušamo raziskati meja njegovih zmogljivosti, nikoli se ne vprašamo, ali nam telo omogoča še kaj več kot smo preizkusili. A bi bilo zanimivo vedeti, kolikšen del njegovih potencialnih možnosti izkoriščamo. Tudi pri vzdrževanju telesa imamo v povprečju do njega slab odnos. V določenem pogledu ravnamo s svojim telesom še slabše kot z avtomobilom, saj temu, ko se pokaže potreba, privoščimo generalno popravilo. Kdaj pa svojemu telesu privoščimo generalno čiščenje in obnovo?

Telo je od našega bistva ločeno, pa vendar tesno povezano z njim. Je najbližja okolica, najbližji objekt, ki ima vrsto funkcij in nalog, ki jih razpoznamo šele takrat, ko se zavemo kompleksnih procesov, ki se odvijajo v nas.

Kakšne naloge ima pravzaprav naše telo? Omogoča nam intenzivno učenje, ki se odvija ob izkušnjah, obarvanih z občutki, čustvi in mislimi. Ima vgrajen sistem povratne zanke – bolečino, ki nam kaže, kaj je v naši notranjosti narobe. S telesom lahko ustvarjamo konkretne rezultate naše ustvarjalnosti. Telo pa vsebuje tudi mehanizme, ki nas odpirajo duhovni rasti. V njem so »stikala«, ki prižigajo »luč« na naši poti, pa tudi vrata, skozi katera vstopimo v božje kraljestvo.

Predstavljamo si, da so pojavi, ki jih zaznavamo v telesu, posledica kemije in elektrike v telesu. Če ne upoštevamo ničesar drugega kot le materialno raven, je to logičen zaključek. A v nevidnem ozadju na drugih ravneh in »frekvencah« se odvijajo številni procesi, o katerih ne vemo tako rekoč ni, a se naše telo zelo aktivno odziva nanje. Telo je instrument, ki vso to množico pojavov, ki se odvijajo na energijski, čustveni, miselni in duhovni ravni bivanja, odslikuje. V zakodirani obliki, s posebnimi znaki nam odraža tisto, kar se godi znotraj in bi bilo sicer navzven nevidno.

Znanost razlaga, da se miselni procesi odvijajo kot elektrokemični procesi v možganih, a ti so le preslikava pojavov z mentalne ravni, dogajanj v subtilnem mentalnem telesu. Tudi čustva in občutki, ki jih doživljamo, so odslikava pojavov v astralnem telesu, ki jih jasnovidni opažajo kot igro barvnih oblačkov v astralnem telesu in njegovi bližnji okolici. Telo se verno, pošteno in brez izjeme odziva na širok spekter notranjega dogajanja v nas. Posebno močna čustva – jeza, strah, sovraštvo, gnus, trpljenje in žalost povzročajo motnje v etrskem polju in s tem poškodbe fizičnih organov, blagodejno pa nanj delujejo sreča, radost in mir. Čustvena, psihična stanja zelo pomembno oblikujejo in spreminjajo zunanjost telesa. Kadar je naše telo kot staro, obrabljeno obuvalo, strgano in pomečkano, je takšno predvsem zaradi dogajanja v naši psihi, nezdravih življenjskih navad in slabe hrane.

Telo je torej tisto, ki plača ceno za vse tisto notranje dogajanje, ki je v opreki s kozmičnimi zakoni. Morda smo z izgubo kakega organa – žolčnika, jajčnikov, slepiča … – že plačali neizprosno karmo za napačno ravnanje; morda nas kaka bolezen – visok krvni tlak, sladkorna bolezen, bolečine v hrbtu – opozarja, da je v naši notranjosti (naši psihi) nekaj hudo narobe in lahko ob nadaljnjim ignoriranju notranjega vzroka pričakujemo naslednjo, hujšo posledico. Smo eksplozivni, ali v nas kraljuje jeza, žalost ali obup? Smo oslepeli za lepote življenja, vidimo povsod le negativnosti in strahove? Takšni pojavi in lastnosti so v nasprotju s tistim, kar stvarstvo pričakuje od zavestnega bitja; račun za to izstavi telesu. Tako nas z zmanjšano sposobnostjo orodja, ki nam je podarjeno, daje priložnost, da bi se zbudili in se vprašali, kaj vendar počnemo.

Ker je telo zelo prilagodljivo – dokler obseg okvar na njem ni prevelik – se kot zrcalo naše notranjosti spreminja v skladu s spremembo naše psihe, tudi na bolje. Pomembno se je strezniti in prebuditi, dokler je še čas in je v njem še potrebna zaloga vitalnosti.

Vlogo zrcala je pomembna funkcija telesa, a še zdaleč ne edina. V telo so »vgrajeni« še drugi instrumenti, brez katerih si ne moremo predstavljati normalnega življenja. Ker se v obliki posebnega počutja – tesnobe in nelagodja – odziva na naše misli, čustva in dejanja, je nekakšen indikator naše skladnosti z vesoljem. Z evforijo in navdušenjem ali pa z notranjim zadovoljstvom in mirom nam sporoča, da je harmonija dosežena. Počutja zopet niso produkt telesa temveč odziv telesa na impulze, ki prihajajo s subtilnih ravni.

Telo nadalje s petimi fizičnimi čuti služi za razpoznavanje številnih kvalitet prostora in okolja, v katerem se nahajamo. Stvarstvo bognedaj ni ustvarjeno brez smisla temveč ima premišljen namen. Bitja, obdarjena s čuti, se lahko v njem razvijajo, delujejo, raziskujejo, ustvarjajo in spoznavajo sama sebe. Končni cilj je spoznati svoj izvor, prepoznati Tvorca, ki deluje skozi nas. Telo je instrument, projektiran in pripravljen za delovanje v fizični stvarnosti, za razliko od denimo astralnega telesa, s katerim potujemo po astralni stvarnosti. Potovanje v fizičnem svetu je omejeno z več zakoni kot astralni svet; prostor in čas sta tu pojava, ki jima je naše telo povsem prilagojeno.

Telo predstavlja tudi kanal, skozi katerega nam v obliki posebnih sporočil – intuicije – govori Stvarnik, naš kozmični Oče. Sporočila, naj bo preblisk, vizija ali globoko spoznanje, so običajno takšna, da jih ni mogoče prezreti. Največkrat močno zaznamujejo naše življenje.