Katera so tista znanja, ki nas usposobijo za kakovostnejše življenje, ker razširijo naše razumevanje sveta in sebe? O tem in številnih drugih temah se boste odslej lahko en dan v tednu (za zdaj ob torkih) pogovarjali z Zoranom Železnikarjem, na stalnem mestu v Trzinu, v salonu Utrip, Špruha 19. Čas za druženje bo po predavanju iz ciklusa Človek je več – preobrazba zavesti na prehodu v novo ero, okrog 20 ure. To bo priložnost za izmenjavo izkušenj, informacij, mnenj, literature, obravnavo odgovorov na vaša vprašanja; lahko boste dobili knjige in druge materiale… Šele ko se presežemo, se dosežemo. Naučimo se presegati! Pridružite se nam, skupaj bomo odkrivali intuitivno modrost srca in se učili prisluškovati življenju!
Ob današnji poplavi literature, duhovne ponudbe in informacij smo zbegani in izgubljeni. Potrebujemo spoznanje, da nas vsa ta nora iskanja – tudi duhovnih zakladov – vodijo v napačno smer. Dragoceno je vedeti, da so tisto, kar nam pripovedujejo drugi, le interpretacije, ki nam ne morejo prenesti izkustva. Usmerimo se na tiste poti, ki vodijo k prepoznavanju naše tesne povezanosti s stvarstvom; naše občutke povezanosti z naravo in utrip naših odnosov lahko doživimo le mi sami. Šele tedaj, ko se zavemo pomembnosti lastnega izkustva, lahko zares opazimo lepoto v sebi in zunaj sebe ter se odpremo pestrosti vtisov, ki dajo življenju globino. Ne dovolimo, da intelektualni umotvori postanejo pomembnejši od naših lastnih izkustev. Stopimo v pristen stik z življenjem okrog nas in ustvarimo z njim harmoničen odnos. Kajti mi smo kapljica, ki se želi zopet zliti v neskončen ocean, iz katerega izhajamo…
Naša izkušnja sveta je tako plitva in pičla, da se niti ne zavedamo odnosov med gradniki narave, kaj šele, da bi znali do njih zavzeti primerno držo. To moramo spremeniti. Lahko zlezemo iz starih kalupov in navad ter namenimo čas pridobivanju novega znanja, krepitvi svoje občutljivosti in širitvi zavesti, kar nas bo postopoma dvignilo nad mizerijo, v kateri živimo. Naučiti se moramo predvsem opazovati in razumeti dogajanja v sebi in naš odnos; z našim jeznim partnerjem, revežem na mrazu, povoženo mačko, žalostnim otrokom… Prav za to gre – za razumevanje odnosov v skupni predstavi, ki jo imenujemo naša stvarnost. Ni dovolj šablonsko obravnavati položaj, treba je razumeti, da nas vsak odnos uči nečesa, kar pripomore k celovitejšemu razumevanju in občutenju življenja.
Victor Hugo je zapisal: »Vojaški invaziji se je mogoče upreti, ne pa tudi ideji, katere čas je prišel.« Danes je ideja, da je treba svet postaviti na nove temelje, prisotna v vseh porah družbe. Človek mora kot zavestno bitje napredovati. Priložnosti za naš osebnostni in duhovni napredek še nikoli niso bile tako ugodne kot danes. Okorne zunanje forme moramo preseči, ne glede na to, katero stran medalje predstavljajo. Moramo se zopet naučiti ločevati avtentične izkušnje od nepristnih, nekritično privzetih. Sleči moramo železno srajco naših ustaljenih navad, pa bomo lahko bolj sproščeno zadihali ter našli novo radost in modrost.
Ribe se zavedo vode, ko jo izgubijo, človek življenja, ko ga potrati.
