Odvezava človeka lažne podobe o sebi in osvoboditev duše je pot odrešitve človeka vseh stisk. Stara ljudstva so se tega dobro zavedala. Njihovo modrost še danes posredujemo otrokom – v obliki mitov in pravljic. Resnično sporočilo pravljic o Sneguljčici, Trnuljčici, zmajih, tiranih in podobnih zlobnežih je prav to: da bi zaživeli srečno, je treba ego premagati. V podobi mačehe, zmaja, tirana, hudobneža, vraga, Satana … se skriva nihče drug kot prav on; glave stoglavega zmaja ponazarjajo sto obrazov ega. Kot je razlagal že Kant: zunanje je le odslikava notranjega. Zaman se bojujemo z zunanjim zlom, če ne opravimo s sebičnim, pohlepnim in prestrašenim egom.
Tudi sporočilo vseh velikih duhovnih učiteljev, z Budo in Jezusom na čelu, je enako: dokler ne presežemo naše nižje narave, ki jo pooseblja ego, bo ta stisko, trpljenje in zlo vedno znova ustvarjal. Govorijo tudi o odrešitvi duše. Ali je odrešitev duše isto kot osvoboditev izpod jarma ega?
Očitno moramo izvedeti o duši še marsikaj; predstava, ki smo si jo o njej ustvarili doslej, je še vedno precej nejasna. Predvsem nas zanima tisto, kar se dotika njene večne narave in povezave z Enim življenjem. Ezoterika, gnostika in antropologija duši sledijo prav do njenega prazačetka in človekovo kompleksno pojavo opisujejo do podrobnosti. Nekatere izmed njih si bomo v nadaljevanju v precej poenostavljeni obliki ogledali.
Spoznali smo že, da je človek kompleksno, zapleteno in s številnimi mehanizmi in orodji opremljeno duhovno bitje, sestavljeno iz cele vrste zavestnih duhovnih entitet in teles, ki med seboj tesno sodelujejo. Vemo tudi, da z umom razumeti dušo ali življenje ni mogoče, treba ju je občutiti. Pa vendar brez razumskih razlag ne gre. Te se zdijo zapletene, a poglejmo si strukturo navadnega atoma ali celice – z veliko kompleksnostjo se srečamo že na najbolj osnovnih ravneh fizične pojavnosti, a slednja predstavlja le vrh ledene gore.
Ezoterični pogled na kreacijo
Najstarejša izročila predstavljajo človeka kot mikrokozmos, ki je odsev makrokozmosa. Tako kot je celotno vesolje nastalo kot igra dveh temeljnih načel, duha in materije, puruše in prakrtija, je tudi človek sad njune igre. Kreacija ali božanska igra se začne, ko se Eno življenje, absolut ali nemanifestirano razdruži v dve nasprotujoči si načeli. Spomnimo se, isto delitev smo srečali tudi pri obravnavi nastanka materije. Ezoterika govori o namenskem polu (duh, oče, čista volja, v hinduizmu Šiva) in udejanjajočem polu (energija, mati, moč, v hinduizmu Šakti). V polju napetosti med njima, v polju manifestacije, ki teži k njuni ponovni združitvi, nastane vse izraženo, manifestirano. Njuno združevanje spremlja nastanek nečesa, kar deluje kot njun posrednik, kot svetloba ob razelektritvi: zavest. Zavest je torej posledica napetosti med Šivo in Šakti.
Pri procesu manifestiranja gre za postopno, ciklično in neskončno raznoliko samoudejanjanje možnosti Enega življenja; ta proces zgoščanja, ovijanja duha v materijo imenujemo evolucija. Kot sad evolucije nastajajo v tem svetu ljubeča, na impulze ljubezni in modrosti odzivna, inteligentna bitja.
Na makrokozmični ravni ima oder manifestacije sedem stopnic, sedem ravni, ki ponazarjajo različna vibracijska stanja, od najbolj »poduhovljenih« preko bolj subtilnih do najbolj gostih in togih, »materialnih«. Pri prvih treh ravneh gre za izrazna polja izvornih lastnosti, kvalitet božanskega uma: božanske volje (v ezoteriki adi), božanske ljubezni in modrosti (anupadaka) in božanske inteligence (atma), na četrti pa gre že za udejanjanje navedenih načel, božansko oblikovanje (buddhi). Zadnje tri ravni pa predstavljajo neposredne izraze duhovnega oblikovanja – konkretne oblike: tu so mentalna raven – ognjene oblike, astralna raven – vodne oblike in fizična raven – trdne oblike. Vsaka od sedmih ravni se še naprej razgrajuje na sedem podravni.
Podana struktura ima pomen le, če služi duhovnim bitjem; karkoli bi ne imelo smisla, če bi ostalo neopaženo, neizkušeno. Čeprav so si različna, vsako od bitij žene duhovna volja ali življenjski impulz, vsako ima svojo specifično zavest in pa strukturirano materijo – telo, skozi katerega se izraža. Nekatera bitja imajo individualnost in možnost neomejenega samoizkušanja Enega življenja, druga bitja, denimo iz mineralnega, rastlinskega in živalskega sveta, pa ne; živijo le omejen čas, nato pa se njihova zavestna energija prestrukturira. Bitja kot denimo človek pa so preplet duha in materije (puruše in prakrti) in imajo oboje: kot duše so neomejena, njihove osebnosti pa nimajo trajne identitete in se razgrajujejo kot njihova telesa.
Človek kot odsev makrokozmosa
Da je človek odsev makrokozmosa, je razvidno iz dejstva, da je njegova mikrokozmična struktura preslikava opisane makrokozmične; vse se ponovi, a na manjši skali. Izhodiščna točka mikrokozmosa, kjer sta Šiva in Šakti združena, se v ezoteriki imenuje monada, biva pa na drugi stopnici makrokozmosa. Ima prav tako sedemplastno strukturo, torej sedem načel izražanja, ki so kopija makrokozmičnih načel. Zgornja tri načela, ki ženejo človeka, so duhovna volja (atma), duhovna ljubezen in modrost (buddhi, ki ga imenujejo tudi Kristusov princip), in abstraktni ali čisti um (manas). Skupek ter treh dejavnikov (atma-budhi-manas), imenovan duhovno trojstvo ali triada, ki ga simbolično ponazarjajo s trikotnikom, predstavlja tisto, kar imenujemo »duša«. Gre torej za trojico visoko zavestnih kvalitet Enega življenja, ki je obenem gibalo duše. Duša je torej popoln izraz Enega življenja, njegovo utelešenje.
A višja narava duše se želi izražati na nižjih ravneh. Preostale štiri komponente človekove mikrokozmične slike predstavljajo njegovo »nižjo naravo«, ki jo ezoteriki imenujejo »osebnost« in ponazarjajo s kvadratom. To sestavljajo konkretni razum (čita), duševnost ali čustva in želje, eter ali oblikovna moč ter osnovna življenjska moč (kundalini). Te štiri komponente oziroma dejavniki se izražajo skozi ustrezna subtilna in manj subtilna telesa, človekova orodja, da bi človek lahko deloval na materialni ravni: mentalno, astralno, etrsko in fizično telo. Tem pa se pridružuje še eno telo, ki sodi k duhovni triadi, z nalogo akumulirati izkustva duše; gre za kavzalno telo, o katerem smo že govorili.
Omenjena subtilna telesa kot instrumenti osebnosti so za delovanje in življenje človeka bistvena, saj se preko njih prenašajo navzdol do fizične ravni ne le energija temveč tudi volja, duhovni impulzi in vzgibi Enega življenja; prav to ustvarja neverjetno pestrost in raznolikost življenja. V osebnost in vse njene sestavine se bomo kasneje še nekoliko poglobili.
Človek je torej poosebljenje Enega življenja; njegova duša, duhovna iskra ali življenjska Bit je kot kaplja vode v primerjavi z oceanom – ista »substanca«. Spolno zrelost dosežemo šele po puberteti, duhovno pa se odpremo na začetku duhovne poti, ko zaslutimo, da se onkraj plotu materialne stvarnosti svet ne konča. Naša nematerialna in brezčasna Bit se ciklično potaplja v brezštevilna fizična telesa v kratkih intervalih, ki predstavljajo posamezna človeška življenja, ob tem pa se prebuja v svoje božanstvo in zori. Odrešitev, kakršno sta izkazala Buda in Jezus Kristus, pomeni, da presežemo ujetost v fizično telo, presežemo ego, duhovno dozorimo in se rešimo iz solzne doline v fizični stvarnosti.
Znanost bo morala priznati, da je tudi v razlaganju človeka nemočna. Njeno spoznavno obzorje, ki zajema le materialnost, je odločno preozko. Doslej je poskušala materialnost kot takšno razložiti z materialnostjo samo. To ji ne more uspeti, pa naj si še tako prizadeva odkriti njene sestavne delce. Pravo razlago dobimo, ko se dvignemo raven više, na raven subtilnejše materije, raven energij. Razložili smo, da subatomske delce sestavlja zavestna energija, dvojica nasprotno vrtečih se vrtincev zavestne energije. Tudi človeka ni mogoče razložiti z materialnim telesom, saj je nemogoče s snovnimi gradniki opredeliti tisto, kar je zanj najpomembnejše – njegovo zavest. Zavest, kot smo razložili, je povezana z isto izvorno, visoko inteligentno energijo, ki jo imenujemo tudi Eno življenje. Pravzaprav kaj drugega kot zavestna energija sploh ne obstaja, vse manifestirano so le njeni neskončni izrazi. Človek pa je bitje, ki se tega lahko zave.
Med človekom, ki se zaveda svoje Biti, duše, in »spečim človekom«, ki pozna le materialni svet skozi svojih pet čutov in je skoraj v celoti pod vplivom podzavesti in ega, zija ogromen prepad. Takšen človek, ki si še najbolj zasluži oznako »inteligentna žival«, je zelo neuk upravljalec božanskih potencialov. Podoben je šoferju čudežnega vozila, v katerem so mu številni vzvodi, ročice in instrumenti popolna uganka; pozna in uporablja le plin in zavoro. Za nameček pa se izkaže, da se z vozilom prevaža le po lastnem dvorišču.