Avtor besedila: Samo Simčič
Duhovna bitja obstajajo, vendar jih ne vidimo s fizičnimi očmi. Nekdo, ki je slep, ne vidi barv in oblik predmetov, toda barve in oblike obstajajo tako kot predmeti. Tako je tudi z duhovnimi bitji. Vidimo jih, če izoblikujemo notranji vid, sicer smo zanje slepi. Notranji vid lahko izoblikuje vsakdo, ki se v tem smislu šola in neguje duševno duhovna čutila.
V preteklih kulturah je človeštvo izražalo pogled v duhovni svet v slikovitih mitoloških zgodbah in pesnitvah. Te niso plod samovoljne in poljubne domišljije, temveč izkušnja sveta in življenja ljudi z visoko duhovno zavestjo. Ti, to so bili svečeniki, so razširili med ljudstvo bajke in drugo duhovno blago. Šol ni bilo, bilo pa je duhovno izročilo, ki je ustvarjalo med ljudstvom in njegovimi voditelji kulturo. Slikovito predstavljanje tega izročila je bogastvo, ki je vredno spoštovanja in občudovanja. Toda človeštvo se je razvijalo k novim duševnim sposobnostim in osvajalo abstraktno mišljenje, ki mu je omogočalo zamisliti si v svoji notranjosti postopke v svetu in dognati njihove zakone. Na tej osnovi je lahko razvijalo lastno ustvarjalnost in praktično delo. Prebujanje abstraktnega mišljenja pa je oslabilo slikovito predstavljanje, toda omogočalo je večjo urejenost in točnost v izkušnjah duhovnega in materialnega sveta. Prišlo je do kulturnega preobrata. Na mesto razvejane mitologije se je uveljavila predstava duhovne hierarhije in z njo pojem Boga. Celovitost in notranja povezanost mitoloških slik je človek pred tem doživljal kot zaokrožen svet, to je bil Bog, vendar človek ni mogel misliti o tem in ustvariti pojem Boga – tega je le občutil. Odločilen korak na tej poti je napravil hebrejski narod, katerega duhovni predstavniki so na osnovi slike planetarnih konstelacij razporedili duhovna bitja po področjih in stopnjah ter jim dali ustrezna smiselna imena. Ustvarili so tudi ime za Boga. To ni bil samovoljni sistem, temveč višje spoznanje. Dokončno so abstraktno ali razumsko mišljenje uveljavili starogrški filozofi.
Posledica tega je bila, da se je človeška duša začela sušiti za neposredno duhovno doživljanje, toda krepila se je sposobnost samostojnega spoznanja. Zato je bilo treba najti novo pot do duhovnega sveta, ki ni slonela na neposrednem čutenju, temveč na spoznanju. V prvem stoletju po smrti in vstajenju Kristusa in v začetku drugega je nastala krščanska ezoterika. Njen ustanovitelj je bil Dionysios Aeropagitos. Imenuje se gnosis (spoznanje), znana pa je tudi pod imenoma gnoza in gnostika. Krščanska ezoterika je uporabila tedaj najbolj razvite predstave duhovnega sveta, ki so izhajale iz hebrejske duhovne kulture in starogrških filozofskih šol. Poleg pojma Boga je nastala naslednja slika hierarhije duhovnih bitij, začnimo od spodaj: elementarna bitja zemlje, vode, zraka in toplote – gnomi, undine, silfi in salamndri; sledijo angeli, nadangeli, arhaji, eksuziji, dinami, kirioteti, troni, kerubi in serafi. Ta imena in to hierarhično razporeditev uporablja tudi antropozofija. Ta bitja so delovala pri ustvarjanju Zemlje s svojimi sposobnostmi in lastnostmi, ki so jih vtisnila v njen razvoj ter pri tem sama doživela lastno napredovanje.
Kaj so angeli?
Angeli so človeku najbližja duhovna bitja. Že v predhodnem razvojnem krogu so dosegli zavest o sebi. Vedo, kaj je to: biti jaz. To lahko zdaj posredujejo človeku. Človek ima v kozmosu med drugim tudi edinstveno nalogo: razviti samostojno, svobodno razumevanje sveta, življenja in sebe neodvisno od duhovnega sveta. Te sposobnosti bitja duhovne hierarhije nimajo, ker mislijo pojave kozmosa neposredno, brez lastnega premisleka, vendar tako, da se pri tem ne motijo in ne slepijo. Zato niso samostojna, temveč Božja bitja. Človek pa se v svoji samostojnosti, ki si jo je pridobil le postopno in sčasoma, lahko moti, slepi in lahko tudi laže. Za to kakor tudi za človekovo samostojno mišljenje bitja duhovne hierarhije nimajo razumevanja. Če človek ne sledi Božji volji, so ga pripravljena kaznovati. Nimajo izkušnje lastne in svobodne vesti. Tudi angeli ne.
Do te edinstvene človekove naloge je prišlo s tako imenovanim izvirnim grehom in izgnanstvom iz raja. Človek naj bi prvotno le izvrševal Božjo voljo. V tem primeru naj ne bi imel svoje volje. Samodejno bi izpolnjeval ljubezen – ljubečo pozornost do sveta, življenja in drugih bitij. O tem ne bi imel lastnega spoznanja. Bil bi orodje bitij hierarhije, zgolj njihov medij. Bitja hierarhije bi ga čuvala pred duhovnimi svetovi, ki ne sodijo v razvoj Zemlje in človeštva. Človek ali predstavnik človeštva, to sta Adam in Eva, pa sta storila korak tudi k tem drugim svetovom. Kajti voditelj teh drugih svetov, tako imenovani Lucifer, Lučenosec, se je hotel okoristiti od razvoja Zemlje in je daroval človeku samostojnost in neodvisnost od bitij Božje duhovne hierarhije. S tem si je človek pridobil sposobnost lastnega razsojanja, vendar tudi samovolje, ki vodi k zmotam, slepilom in lažem. Te ne izhajajo iz sveta Božje hierarhije, temveč so sredstva zla. Tako imenovano zlo ima svoj upravičen smisel zunaj razvoja Zemlje in človeštva, zlo je samo za Zemljo in človeštvo. Pred izgnanstvom se človeku ni bilo treba srečevati z zlom ali se mu postavljati nasproti. Od tedaj dalje mora človek nositi sam odgovornost za svoja spoznanja in odločitve. Razvoj Zemlje in človeštva ni več popolnoma v rokah Božje hierarhije, temveč človekove svobodne volje in svobodne vesti. Človekov jaz je za to vest tako oslabel, da razvoj Zemlje in človeštva ni bil več zagotovljen.
Naloge angelov
Naloga angelov je podpirati ljudi, ko ti razvijajo svoj jaz ter zavest o tem, ker so sami to stopnjo že dosegli. Toda dosegli so jo v drugačnih okoliščinah kot človek, v nezemeljskem stanju, preden je nastopil fizični obstoj Zemlje. Zato nimajo izkušnje, ki jo ima človek s svojim izgnanstvom. Človeštvo še ni daleč na poti doseganja zavesti o jazu. Ta je bil sprva kolektiven, od obdobja Stare Grčije do danes pa raste sposobnost individualnega jaza. Vzporedno s tem raste tudi egoizem, lahko pa tudi nasprotje egoizma: pozornost do drugega.
Ko je nastala možnost individualne zavesti, je lahko Kristus kot Božje bitje in Božji sin stopil v individualno dušo Jezusa (krst na Jordanu). Nato je šel skozi izkušnjo popolne samosti, posebno ob obsodbi in križanju. Tako je dosegel tisto zavest o jazu, za katero je človeštvo oslabelo. S to zavestjo ostaja človeku ob strani »do konca dni«. Uspelo mu je ustvariti popolno razumevanje vsakršnega človeškega ravnanja. To razumevanje je ljubezen. Kdor se obrne Nanj, ima možnost okrepiti svoj jaz za ljubečo pozornost do sveta, življenja in ljudi. Kristus posreduje svojo izkušnjo hierarhiji, katere vodstvo je po vstajenju prevzel. Odtlej bitja hierarhije ne posegajo v človeka neposredno in se »učijo« razumevati njegovo svobodo. Človeku prepuščajo odgovornost za njegovo delovanje, za njegova spoznanja, zmote, slepila in laži. Tako tudi angeli. Podprejo ga samo tedaj, ko se odloči v smislu modrosti in cilja obstajanja. Zmote, slepila in laži niso samo besede in duševni dogodki, temveč prav tako bitja kot bitja duhovne hierarhije, vendar so njihova nasprotja. Človeka skušajo odvesti stran od spoznanja stvarnosti in samega sebe ter se polastiti njegovih duševnih sposobnosti, ki jih sama nimajo. Hočejo, da bi človek postal njihov medij. Človek jih je v svoji samostojnosti in neodvisnosti zaradi nevednosti in neizkušenosti pritegnil v razvoj sveta in človeštva. Za to tudi nosi lastno odgovornost in ne more za to dolžiti duhovne hierarhije ali Boga. Angeli ne morejo prevzeti te odgovornosti nase. Le Kristus je edino duhovno bitje, ki ima za to razumevanje, ker je šel skozi izkušnjo človeka v zemeljskih razmerah. Toda angelom daje vedeti, da je treba upati v možnost človekovega spoznanja. Zato se pod Kristusovim vodstvom trudijo kljub vsemu zlu, ki ga poleg dobrega opravlja človeštvo, stati človeku ob strani ter ga podpreti s prerojenimi silami, kadar se odloči za smisel svojega zdravega razvoja in zdravega razvoja Zemlje.
Angelsko delovanje
Vsak človek ima svojega angela. Človek, ki ni jasnoviden, pa ga vendarle lahko zaznava. Ne sicer jasno, temveč s tenkočutno pozornostjo. Ozre se na primer v pretekle dogodke, ki so ga doleteli. Opazuje, kako je prišlo do njih, kako se je odločal in kakšni motivi so ga spodbujali k temu. Posebno pozornost posveti temu, kar ga je pripeljalo do odločitve ne le v svoje dobro, temveč tudi v dobro svojega okolja. Preveri tudi tisto, kar ga je od tega odvračalo. Zave se, da se vsega tega spominja zato, ker bedi nad tem zavest. Ta zavest ni povsem budna, lahko pa to postane. V tej zavesti prepozna angela, ki čaka, da ga podpre v pravih odločitvah. Opazi, da v takšnih primerih začnejo pritekati vanj notranje sile.
Sile lahko, a ne nujno, pritekajo vanj v vsakem primeru, tudi če so človekove odločitve egoistične in rušilne. V tem primeru ga podpre bitje, ki je nasprotna slika angela, človek pa je ne prepozna. To bitje ga lahko povede tudi k uspehu, vendar na osnovi človekove nepozornosti do drugih in nepozornosti do posledic v okolju. Večinoma gre le za delno nepozornost, ki je lahko večja ali manjša in ki človeku oslabi vest. Zato je pomembna budna zavest in izpraševanje vesti, ne zasanjano predajanje angelu in božanskemu ugodju.
Angel lahko človeku svetuje ali ga pouči o kozmični modrosti, toda le, če se človek obrne nanj s konkretnim in jasnim vprašanjem. Sicer molči. Vprašanje mu lahko zastavimo v vsakem trenutku, ni pa nujno, da bomo odgovor prejeli takoj. Tega lahko pogosto razberemo iz dogajanja, ki temu sledi. Moramo pozorno opazovati in misliti. Paradoksno so njegove besede slišne v neslišnosti.
Nasploh se hitro lahko zgodi, da človek opazi svetlonosne sile v svoji zavesti, ki prevzemajo vodstvo na njegovi poti. Začenja se zanašati nanje, ne da bi upošteval dejavnosti svoje vesti, lastnega premisleka in zavesti. Te svetlonosne sile niso nujno angelske. Angel ni nujno svetlo razodetje. Praviloma je tiha, skromna notranja brlivka. Ljudje, ki imajo svetlonosne doživljaje, radi menijo, da so to angeli ali Mati Božja ali Kristus. Izšolani duhovni vid pa v njih pogosto prepoznava elementarna zračna ali vodna bitja, kakršna so v bajkah na primer vile. Tudi ta lahko človeka podprejo v njegovih pravih odločitvah in sicer v sodelovanju z njegovim angelom. Toda če človek ob tem ne ravna samostojno in odgovorno, ga prevzamejo elementarne sile, ki nimajo razumevanja za njegovo svobodno vest, ter ga odvedejo v položaj, ki ga ne more obvladati z zavestjo. Kajti na mesto človekove zavesti stopi bitje Lučenosca. O tem obstajajo številne pripovedi iz ljudskega izročila.