Ali vas zanima, do kakšnih pomembnih spoznanj in globokih uvidov so se dokopali najboljši filozofski misleci zahodnega sveta skozi tisočletja? V tem sestavku bomo poiskali tiste ideje, teze in modrosti, ki nam lahko pomagajo do globljega dojemanja objektivne resničnosti. Pri tem nas bo posebno zanimala duhovna plat bivanja, saj je nematerialna plat stvarnosti najbolj zapostavljena.

Z vprašanji bivanja in z vizijo celotne resničnosti, ki seveda zadeva tudi duhovno plat človeka, se je skozi vso zgodovino, še pred pojavom znanosti, ukvarjala filozofija. Filozofska spoznanja so bistveno vplivala na procese v posameznih družbah in povzročile odločne premike in napredek v zavesti človeštva. Če pomislimo, da je na primer en sam človek, Karl Marx, drastično spremenil življenje najmanj kaki tretaristoteles louvrejini človeštva, potem nam postane jasno, da je na ustrezen način artikulirana ideja silno močno orožje.

Čas, ko je v naših miselnih predstavah še gospodoval marksizem, ni daleč. Ta ideologija, ki vsebuje sicer tudi marsikatero pravilno spoznanje, se je izkazala za filozofsko zablodo, vendar pa napačnih nazorov, ki so nam jih vcepili z materializmom, v naših glavah ni nihče nadomestil s pravilnejšimi spoznanji. Komu je poznano, da je bil eden najboljših kritikov marksizma avstrijski filozof Popper? aristoteles_louvre.jpgAli veste, s kakšnimi ugotovitvami ga je pobil? Med drugim je uveljavil tudi tezo, da popolne gotovosti kakega znanstvenega spoznanja nikoli ne moremo doseči, vse so le boljši ali slabši približki. Žal do današnjega dne filozofi še niso našli pravega filozofskega koncepta – približka, ki bi združil vsa dosedanja pravilna spoznanja o pomembnih vidikih stvarnosti in kolikor toliko ustrezno utemeljil spoznavo objektivne resničnosti. Zato še danes pri bistvenih življenjskih vprašanjih tavamo, ne znamo pojasniti kopice bistvenih vprašanj, nasprotij in nejasnosti, in ne najdemo razlag, ki bi nas (vsaj za silo) zadovoljile. Toda danes človeku na primer ne more biti več vseeno, da še vedno ni verodostojnih odgovorov o tem, kaj se zgodi s človekom in njegovo zavestjo po smrti, čeprav je o različnih pričanjih o posmrtnih dogodkih napisana gora knjig (glej /11, 12, 49, 50, 51, 61, 64/). Slika desno: Aristotel (Wikipedia)

Marsikomu je že postalo jasno, da je omejevanje spoznavnosti le na materialno sfero pomanjkljiv in neustrezen pristop, ki nam zožuje zavest le na eno plat medalje. Iskalce resnice zanima vse, kar bi razjasnilo drugo, doslej skrito plat, torej tisti bistveni manjkajoči del, ki omogoča spoznavo celote. V tem in naslednjih sestavkih bomo poskušali napraviti prav to, česar moderna filozofija (kolikor vem) doslej še ni storila, čeprav to nekako pričakujemo od nje.



Kaj so vedeli stari Grki

Ko brskamo po zgodovini filozofije in iščemo prvega filozofa, ki je znal kaj povedati tudi o nematerialni plati stvarnosti, naletimo na Platona (430-350 prnš). Bil je Sokratov učenec, prvi zahodni filozof in hkrati eden največjih filozofov vseh časov. Najbolj znan je po teoriji o oblikah in idejah, kar je bilo zanj eno in isto. Menil je, da je vsa resničnost razdeljena na dve območji: vidni svet, ki ga zaznavamo s čutili; v njem ni nič trajnega, vse se spreminja, se poraja in mineva. Drugo območje pa ni v prostoru in času, naša čutila ga ne morejo dojeti; v njem vladata popolnost in red. To območje je brezčasna in nespremenljiva resničnost, ki jo lahko iz našega vsakdanjega sveta le kratko in bežno uzremo. Menil je, da je ravno to zadnje tisto, čemur bi lahko rekli prava resničnost, saj je trajna in nespremenljiva – in zgolj ta resničnost kratko malo je, ostaja ista, ni v nenehnem procesu prehajanja v nekaj drugega.

Filozofija tega grškega genija, ki je znal povezati red in čustva, pomeni ravnovesje materije in duha in poslej se je le redko kateri družbi posrečilo to doseči. Platon je imel ideje za božanske, torej popolne; in tako kot Pitagora je verjel v reinkarnacijo. Po njegovem je človek sestavljen iz čustev, uma in volje. Platonovi nauki so bili pri zgodnjih krščanskih skupnostih sprejeti v pravoverno krščansko življenje.

Plotin (204-269) pa je bil tisti, ki je postavil platonsko filozofijo v središče intelektualnega razvoja krščanstva. Prepričan je bil, da obstajajo tri vzpenjajoče se ravni biti. Najnižja, na kateri so ljudje, je duša. Na naslednji višji ravni so ideje, ki jih je mogoče dojeti z umom. Najvišja raven je raven dobrega. Razumni ljudje si prizadevajo, da bi se dvignili k enosti z dobrim. Krščanstvo je kasneje to prevedlo v nauk, da je bil svet ustvarjen v božjem duhu in da si ljudje prizadevajo za enost z Bogom, ki je popolno dobro.

Najbolj nadarjen Platonov učenec, Aristotel (384-322 prnš) je, presenetljivo, zavrnil temeljno stališče Platonove filozofije, da obstajata dva svetova. Po Aristotelu obstaja zgolj en svet, o katerem lahko filozofiramo, to je svet, v katerem živimo in je predmet našega izkustva. Ni verjel, da bi bilo mogoče najti kak trden temelj zunaj tega sveta, na katerega bi lahko oprli filozofske raziskave in bi utegnil biti njihovo izhodišče (očitno ni poznal meditacije). Kakor so pomembni njegovi prispevki pri začrtanju področij znanosti in sistematizaciji logike pa je po drugi strani svetu napravil kaj slabo uslugo, saj je na mah pometel z duhovnostjo. In ker je bil učitelj Aleksandra Velikega, zavojevalca celotnega tedanjega sveta, se je ta filozofija razširila po vsem svetu.

Po Plotinu je še en pomemben mislec Platonovo filozofijo vlival v krščanski nauk, ki je sicer ne-filozofska religija. To je bil sveti Avguštin (354-430), ki je novo-platonistično filozofijo tako uskladil s stališčem Cerkve o naravi resničnosti, da večina kristjanov zmotno misli, da te ideje izvirajo iz krščanstva. Avguštin je pritegnil Platonu, da se edino pravo spoznanje nanaša na področje brezčasnih in popolnoma nesnovnih bitnosti, s katerimi nimamo nobenega čutnega stika. Tudi del nas samih je nekaj brezčasnega in nesnovnega, kar že pripada temu brezčasnemu področju, medtem ko naša telesa sodijo k minljivim in propadajočim snovnim predmetom čutnega sveta. Bil je tudi znanilec mnogo kasnejše Kantove in Schopenhauerjeve filozofije, s prepričanjem, da tok časa obstaja le za ljudi, ni pa resničen za Boga. Tok časa je nekaj, kar zaznamuje zgolj izkustvo, ne pa nekaj, kar obstaja samo po sebi, neodvisno od izkustva. Doumel je, da je sedanjost neizbežen način vsakršnega obstoja. Vsej naši posvetni biti, tudi našemu umu, vlada volja. Predvidel pa je tudi Descartesa: trdil je, da ob dejstvu, da se svojega bivanja zavedamo z nezmotljivo gotovostjo, ni mogoče reči, da ne moremo ničesar zanesljivo spoznati. Čisto možno je, da tudi druge stvari lahko spoznamo z absolutno gotovostjo.

Avguštin je živel v času, ko je rimsko cesarstvo že propadalo. Morda je to dejstvo vplivalo na to, da je prišel do prepričanja o predestinaciji – o grešni človeški naravi in grešnem svetu, v katerem moramo živeti. Menil je, da sta za naše zveličanje nujno potrebna božji poseg in milost. Za duše, ki gredo v pekel, Bog ne posreduje. Pogubljeni so potemtakem pogubljeni po Božji volji. S tem naukom so v naslednjih stoletjih upravičevali mučenje in sežiganje heretikov – drugače povedano, z njimi so ravnali, kot da bi bili že pogubljene duše v peklu – in brezimni tisoči so umrli grozljive smrti v njegovem imenu. Kakšne tragične posledice lahko izhajajo iz abstraktne teorije!

Najpomembnejši filozof po Avguštinu, ki je živel 800 let prej, pa je bil sveti Tomaž Akvinski (1225-1274). Papež Leon XIII je leta 1879 priporočil njegovo filozofijo kot zgled katoliškega mišljenja in ga tako naredil za nekakšnega uradnega filozofa Katoliške cerkve. Akvinski je znova odkril Aristotela in ga povzel ter nekako povezal z neo-platonizmom, črpal pa je tudi iz judovske in islamske misli. Vendar pa je zelo natančno ohranil razliko med religijo in filozofijo oziroma med razumom in vero. Nenavadno, a razvil je tudi spoznavno teorijo, ki je dosledno empiristična: vse naše racionalno spoznanje o svetu pridobimo s čutnim izkustvom, o katerem duh potem razmišlja. V razumu ni ničesar, kar ne bi bilo prej v čutilih. Novorojenček je »tabula rasa«, tablica, na kateri še ni nič zapisanega.



Filozofija pred znanostjo

Do pojava znanosti se je filozofija ukvarjala z vsemi vprašanji, ki so bila naprednejšim umom zanimiva. Znanost se ni začela, kot bi utegnili pričakovati, s preučevanjem tistih stvari, ki so človeku najbližje, namreč človeških zadev, potem pa napredovala k najbolj oddaljenim, namreč k zvezdam. Prav narobe! znanost se je začela z opazovanjem zvezd in se od tam vrnila k človeku. Natančna preverjanja in meritve so zamenjale dotedanje razprave in dokazovanje. Ptolomejski sistem astronomije iz 2. stol. n.š. (Zemlja je središče vesolja) se je moral umakniti Kopernikovem (1473-1543) spoznanju, da je središče vesolja Sonce. Johannes Kepler (1571-1630) pa je bil tisti, ki je natančno pojasnil gibanje planetov. Prvi od utemeljiteljev moderne znanosti, ki je prišel v spor z oblastjo, je bil Galileo Galilei (1564-1624), ki ga je 1633 obsodila inkvizicija. Trdil je, da se Zemlja vrti okoli svoje osi in okrog Sonca. S preklicem trditve se je rešil smrti.

Francois Bacon (1561-1626) je bil prvi, ki je sistematično ločil znanost od metafizike (stvari, ki jih moramo predpostaviti, preden lahko sploh mislimo) in jasno doumel, da je znanstvena razlaga v bistvu razlaga vzrokov, ne pa smotrov in namenov. S tem je dolgoročno zakoličil področje delovanja znanosti.

Ko je naposled avtoriteta cerkve nad mislijo popustila, je marsikdo začel verjeti, da si je spoznanje o tem svetu mogoče pridobiti zgolj z razumom. V filozofiji tem prizadevanjem pravijo racionalizem. Njegov začetnik je Descartes, pomembna zastopnika pa sta bila še Spinoza in Leibniz.

Rene Descartes (1596-1650) je postavil tezo, da je realnost sestavljena iz dveh popolnoma različnih substanc, namreč materialne in mentalne, ali snovi in duha. Ta teza o razdelitvi sveta na duha in materijo, subjekt in objekt, opazovalca in opazovano (»kartezijanskem dualizem«), je civilizaciji dala neizbrisen pečat in postala sestavni del človekovega pogleda na svet. Še danes to prepričanje marsikje prevladuje. Ta genialni filozof je omogočil nekaj odličnih prebojev v človeški misli, vendar ni znal ponuditi odgovora na preprosto vprašanje: če je vsa realnost sestavljena iz dveh popolnoma različnih substanc, iz snovi in duha, kako je potem mogoče, da duh giblje snov po prostoru? Če je vse, kar se zgodi, možno z logičnim sklepanjem izpeljati iz očitnih premis, kako je potem z moralno izbiro in svobodno voljo? In kje je v takšnem sistemu Bog?

Posebno po tem, ko je Isaac Newton (1642-1727) formuliral pojem gravitacije in razložil, po kakšnih zakonih se odvija vse gibanje v vesolju, se je zdelo, da Boga ne potrebujemo več. Newton se je sicer izmikal, da »je vesolje božja stvaritev, da ga je Bog potem pustil, da deluje čisto samo, v skladu s svojimi zakoni, ki jih je položil vanj.« Toda povezava med duhom in materijo, ki je opazna v vsakem živem bitju, je ostala še vedno nepojasnjena.

Odgovor sta kasneje ponudila Spinoza in Schopenhauer-



Vizija celotne resničnosti

Zares globoko spoznanje o duhovnem ozadju stvarnosti je moralo počakati na Juda Benedikta Spinozo (1632-1677), ki je ena najbolj cenjenih osebnosti v zahodni kulturi nasploh. Bil je pravi univerzalni učenjak in edini, ki se je pred Karlom Marxom uveljavil kot prvovrsten, izviren mislec. Bil je prvi pomemben učenjak, ki je Sveto pismo preučeval kot zgodovinski dokument, katerega avtorstvo je vprašljivo in ki kaže na intelektualne meje svojega časa. Vpeljal je filološko-zgodovinsko kritiko, ki se je uveljavila šele pozneje, v 19. in 20. stoletju. Slika desno: Spinoza (Wikipedia)

Dognal je naslednje: vse, kar si prizadevamo razumeti, moramo vsaj delno, razlagati z nečem drugim; naše razlage imajo vedno, vsaj delno, obliko povezovanja ene stvari z drugo. Edina entiteta, za katero to ne velja in ne more veljati, je celota vsega. Ta kratko malo biva, v sebi in za sebe, ni je spinoza.jpgmogoče razložiti z ničemer drugim in ni povezana z ničemer drugim; ničesar drugega namreč ni. To pa pomeni, da je edina prava substanca, ena in samozadostna, edini nepovzročeni vzrok. Prav to pa je tisto, kar imenujemo Bog (Stvarnik, Eno, Veliki intelekt…).

Bil je prvi, ki je zavrnil Descartesovo delitev (dualizem, ki je bil zavrnjen šele v 20. stol.) a povzel njegovo misel, da Bog biva in je neskončno in popolno bitje. Toda, če je Bog neskončen, ne more imeti omejitev, zato ne more obstajati nič, kar ni Bog. Bog mora biti koekvivalenten z vsem, kar je. Duhovna in materialna plat sta lahko le dva različna načina opisovanja iste resničnosti. Ne glede na to, kako opisujemo kozmos, bodisi kot naše religiozne predstave ali kot planete in druge snovne predmete, zmerom opisujemo isto. Ena vrsta kategorij je abstraktna ali duhovna, druga materialna, a to sta le dva različna načina opisovanja iste resničnosti. Isto bivajočo entiteto gledamo z dveh različnih vidikov. Potemtakem Bog ni zunaj sveta, a tudi ni v svetu: Bog JE svet; fizični univerzum je njegovo telo, bi lahko rekli, čeprav je to le en način gledanja nanj. Duhovno dojemanje Boga pa je kratko malo le drugačen način spoznavanja istega bivajočega. To je mogočna vizija in številni nadarjeni ljudje so občutili njen čar.

Čeprav je človek končno bitje in ne neskončno, ima isto dvojno naravo v enem bivajočem: ima telo, a tudi dušo, to pa nista dva različna človeka, temveč je to ena in ista oseba; ali kakor pravi eden izmed starih judovskih izrekov – telo je duša v svoji zunanji obliki.

V nasprotju s kasnejšimi romantiki je trdil, da človekova dejanja določajo dejavniki, ki so zunaj njegovega nadzora, čeprav ne na surov, mehaničen način. S stališčem, da je misel o naši svobodi iluzija, ki temelji na tem, da se večinoma ne zavedamo pravih vzrokov naših dejanj, je napovedal Freuda. Nasprotno od slednjega pa je menil, da je nesmiselno, če človeka obsedajo zasebni problemi, saj so to le neznatne skrbi; uvideti bi morali njihovo mesto v celoti vsega. Na naše življenje bi morali gledati z vidika večnosti. Iz Spinozove filozofije izhajajo ravnovesje, upanje, strpnost in globlji smisel obstoja; svobodo govora oz. izražanja, ki je postala del liberalističnega pogleda na svet, je prvi poudarjal prav on.

Spinioza je vplival na vrsto kasnejših filozofov – Hegla, Schopenhauerja, Nietzscheja, Russla. Slednji ga je označil za »najplemenitejšega in najljubeznivejšega med vsemi filozofi. Intelektualno so ga nekateri prekosili, etično pa je največji.« Cenili so ga tudi drugi, npr. Einstein in Freud. Bil je med redkimi, katerih temelj njihovega dela je bila vizija celotne resničnosti.


 

Empirizem

Racionalizmu, za katerega je bilo pomembno razumsko spoznanje, čutno izkustvo kot vir spoznanja pa odrinjeno, je sledil empirizem, ki je učil prav nasprotno. Informacije, so vztrajali empiristi, pridobimo s čutili, duh pa potem opravi glavno delo. Glavna predstavnika empirizma sta bila Locke in Hume.

John Locke (1632-1704) je začetnik raziskave meja človekovega spoznanja in prvi moderni mislec; to so povzeli Hume in Kant v 18. stol. Vse vsebine zavesti, ne glede na to, ali so to misli, občutki ali čustva, je poimenoval ideje. Ker lahko spoznamo leZnanost se lahko ukvarja s tistimi vidiki predmetov, ki so neodvisni od posameznega opazovalca – to pa so njihove merljive lastnosti. opazovanju izpostavljene lastnosti predmeta, lahko spoznamo le njegove značilnosti, ne moremo pa spoznati posameznega objekta – predmeta ali subjekta samega. Zanesljivega spoznanja o empiričnem svetu si z opazovanjem ne moremo pridobiti, imamo le nekakšno verjetnost o njem. Človek lahko spozna le tisto, kar mu je dano z izkustvom. Drugi del njegovega temeljnega sporočila pa bi lahko izrazili tudi takole: »Ne ubogaj nepremišljeno avtoritet, bodisi intelektualnih, političnih ali verskih. In ne ubogaj nepremišljeno tradicije ali družbenih konvencij. Misli s svojo glavo! Poglej dejstva in poskusi svoja stališča in vedenje utemeljiti na stvareh, kakršne so.« Zelo pomembna misel, tudi za današnji čas!

Locke se je ukvarjal tudi z družbenimi vprašanji – z oblastjo, suverenostjo, z lastnino in razpolaganjem z njo. Menil je, da zato, ker imam vso pravico do sadov svojega dela, lahko počnem z njimi, kar hočem. Postavil je temelje liberalnega kapitalizma in vplival na francosko in ameriško revolucijo. Bolj kot katerikoli drugi filozof med Aristotelom in Marxom je vplival na praktično življenje.

Seveda ni mogel vedeti, v kakšno zagato lahko liberalni kapitalizem pripelje svet.

Sledila je skupina filozofov, ki so bili svobodomisleci v veri in radikalci v politiki. Voltaire , ki mu med satiriki ni bilo enakega, je pometel s tradicionalnimi prepričanji. Njegov zasluga je širitev revolucionarnih implikacij nove znanosti in novega liberalizma v Evropi. Enciklopedisti, npr. Diderot, so zanikali, da je religiozni nauk veljaven vir dejanske vednosti o svetu. Tradicionalna prepričanja, na katera se je opirala Cerkev, so bila spodkopana.

Rousseau (1712-1778) je v filozofsko misel Zahoda vpeljal nekaj pomembnih idej. Prva, da civilizacija ni nekaj dobrega, vrednostno nevtralnega. Druga, da bi v življenju morali dajati prednost čustvom pred razumom. Tretja pa, da bi se v človeški družbi, ki je kolektivno bitje, morali državljan podrejati »splošni volji«, interesu družbe. Napadel je suverenost razuma, razsvetljenske vrednote in poudaril pomen naravne vzgoje otrok.


 

Nemški misleci v ospredju

Zlato obdobje nemške filozofije, najboljše od grških časov, je odprl Immanuel Kant, ki je združil racionalizem in empirizem. Hegel je ustvaril filozofijo absolutnega idealizma. Marx je prevzel okvir in besedišče Heglove filozofije, a je idealistične vrednote nadomestil z materialističnimi. Nietzsche je napadel obstoječo moralo. Iz bogastva idej teh filozofov še danes črpajo najnovejše smeri.

Immanuel Kant (1724-1804) je objavil eno največjih knjig vseh časov, Kritiko čistega uma. Ugotovil je, da moramo vso resničnost razdeliti na dva svetova: Prvo je svet fenomenov. Karkoli dojamemo v njem, dojemamo ob pomoči spoznavnega aparata, namreč petih čutil in možganov. Vse forme so odvisne od subjekta. Prostor in čas sta formi naše čutnosti, brez katerih ne bi bili zmožni zaznavati ali dojemati v tem svetu. Česar pa ta aparat ne more obravnavati, tudi ne more biti predmet našega izkustva, ker tistega ne moremo doumeti. Vendar pa obstaja še drugi svet, Kant mu pravi »noumenalni«, transcendentni svet, ki obstaja sam na sebi. V tem svetu, ki ga znanost ne more doseči, se dogajajo tudi dejanja svobodne volje. Kant je razveljavil tako imenovane »dokaze« za božje bivanje in s tem utišal precejšen del filozofiranj prejšnjih stoletij; obenem pa božjega bivanja ni izključil temveč le spoznanje o njem.

Arthur Schopenhauer (1788-1860), eden največjih filozofov zadnjih stoletij, pa je popravil in dopolnil Kanta. Ugotovil je, da je predstava, da smo ločeni posamezniki, aktualna le v svetu fenomenov. Zunaj področja, v katerem sta prostor in čas, ne more biti nobenega razlikovanja. V tem zadnjem temelju naše biti pa smo eno in nediferencirano. Fenomenalna resničnost se ne razlikuje od noumenalne (to sam poimenuje »volja«), temveč je ista resničnost, ki jo spoznavamo drugače. Smo del ene celote, ki je le na videz razdeljena. To pojasnjuje sočutje, zmožnost ljudi, da se poistovetijo z drugimi in čutijo z njimi. Če te prizadenem zato delam škodo lastni biti. Sočutje je pravi temelj tako etike kakor ljubezni. Kasneje je tudi ugotovil, da se njegova filozofska spoznanja in nekatere neodvisno nastale zahodne filozofije presenetljivo ujemajo z nauki budizma in hinduizma in z vzhodno filozofijo. Njegova zasluga je, da je prišlo v filozofiji do povezovanja temeljnih spoznanj zahodne in vzhodne filozofske misli. Toda hkrati je bil tudi prvi odkriti in eksplicitni ateist; podobno kot budisti ni verjel, da imamo prermanentne jaze. Bil je prepričan, da je empirični svet brez pomena ali namena; ker nam je lastno prizadevanje, da mislimo o njem kot o nečem, kar obstoja ločeno od nas, je ves njegov smisel iluzija. Umetnosti je pripisoval pomembno mesto v celotnem redu stvari in je odločilno vplival na cel rod kasnejših umetnikov in filozofov naslednjih stoletij. Tudi sam je bil zaradi odličnega sloga velik literarni umetnik.

Po Schopenhauerju je vidnejšo vlogo zavzel nemški filozof Schelling (1775-1854) s svojo filozofijo narave. Zanj je bilo življenje stvaritev narave, narava je namreč vsa resničnost, ki se nenehno razvija. Iz sprva mrtve materije je nastalo življenje, ki se nenehno razvija – od primitivnejših oblik k popolnejšim, do človeka. Življenje in materija se medsebojno dopolnjujeta, sta različna vidika enotnega procesa. Človek torej ne biva zunaj sveta temveč je del narave, je poduhovljena materija. Materija je potencialni duh, latentni duh. Ves neizmerni fenomen narave je razvoj k samozavedanju. Njegovo je »vprašanje poslednjega obupa«: Zakaj je sploh nekaj? Zakaj ni raje nič?


 

Utelešenje smotrov resničnosti

Shellingovo misel je povzel in dodelal njegov sošolec, veliki Friderich Hegel (1770-1831), v svojem delu Fenomenologija duha pa je predstavil idejo »absolutnega idealizma«. Tudi zanj je bil cilj razvoja samospoznanje in samorazumevanje. Vendar pa ta proces zanj ni bil isto kot narava, temveč je dogajanje razumel bolj v moralnem smislu. Po njem duh ni nastal iz nežive materije, temveč je prav tisto, iz česar sestoji vse bivajoče – duh je torej temelj vsega bivajočega. Ves zgodovinski proces, ki sestavlja resničnost, je razvoj duha k samozavedanju in samospoznanju, ko pa je to doseženo, se vse bivajoče harmonično združi s samim seboj.

Vse kar je, je rezultat procesa. Vsako zapleteno stanje, ki traja omejen čas, vsebuje nasprotujoče si elemente, ki ga destabilizirajo. Nasprotja se morajo sama izoblikovati, dokler se ne razrešijo, to pa vzpostavi novo stanje, ki poraja nova nasprotja. Temu procesu pravi »dialektični proces« ali kar »dialektika«, sestavljajo pa ga tri glavne stopnje. Prva, začetna stopnja je teza. Reakcija, ki jo ta zmeraj izzove, nasprotni proces je antiteza. Nasprotje med njima se razreši v novo stanje – sinteza, v katerem so elementi obeh. Ker pa je sinteza novo stanje, vsebuje nova nasprotja in s tem postane začetek nove triade – teze, antiteze in sinteze – ter tako poraja nove in nove spremembe. Zato se vse nenehno spreminja. Tudi človek je vpet v dialektični proces in iz njega ne more izskočiti. Le če bi nastal položaj brez nasprotij, bi tudi sprememba ne nastopila. Stanje brez nasprotij bi dosegli, ko bi se duh samega sebe zavedal kot zadnje resničnosti in spoznal, da je vse, kar je doslej imel za tuje, v resnici del njega samega, ne pa v nasprotju z njim.

V »organski družbi« brez nasprotij, v kateri bi bil vsak posameznik skladen del celote in bi svobodno služil njenim interesom (pred svojimi), bi dosegli končno fazo razvoja človeka in družbe.

Hegel je tako dosegel enkraten položaj med velikimi filozofi, saj ni le priskrbel svetu ključa za razumevanje resničnosti temveč predstavlja vrh svetovnozgodovinskega procesa, utelešenje smotrov resničnosti glede samospoznanja.

Nekoliko nejasno je le vprašanje, na kateri točki razvoja družbe bo mogoče doseči stanje brez nasprotij. Zdelo se je, da je to že utelešala ustavna monarhija Prusije njegovega časa. To so pograbili njegovi privrženci, častilci države, »desni heglovci«, Hegel pa je z njimi postal filozofski utemeljitelj desnega krila nemškega nacionalizma, ki je doseglo vrh s Hitlerjem. Levi Heglovci so razumeli, da je do idealne družbe še daleč. Najpomembnejši med njimi je bil Karl Marx, ki je filozofsko plat marksizma razvil neposredno iz Heglovih idej; ohranil je celo besednjak. Tako je bil Hegel – paradoksalno – intelektualni boter tako nacizma kot komunizma. Je duhovni oče antiliberalnega političnega mišljenja v modernem svetu. Trdil je namreč, da posameznik doseže samoizpolnitev le, kadar se spoji z organsko družbo.


 

Znova v materializem

Karl Marx (1818-1883) je s svojimi idejami v zelo kratkem času dosegel večji odziv kot katerikoli filozof v zgodovini. Kakih 70 let po njegovi smrti so kaki tretjini človeštva zavladale vlade, ki so se imenovale marksistične. Marx je bil prepričan, da je znanstveno utemeljil zakone zgodovinskega razvoja človeštva in s tem omogočil napoved prihodnjega razvoja z znanstveno natančnostjo.

Njegov nauk, marksizem, temelji na filozofski misli, ki je Heglovska do številnih podrobnosti, ima pa pomembno razliko, ki izvira od (prav tako levega Heglovca) Feuerbacha: dejanskost po Marxu ni sestavljena iz duhovnega, kot je trdil Hegel, temveč iz materialnega. Zato je Marx materialist, njegov nauk pa »dialektični materializem«. V industrijski kapitalistični družbi svojega časa je videl zadnjo stopnjo zgodovinskega razvoja pred nastankom brezrazredne družbe, socializma. Revolucija – spor med kapitalisti in delavskim razredom, naj bi bila vrhunec, po katerem ne bi bilo nobene dialektične spremembe več. Delitev družbe na razrede naj bi se končala, ljudem naj ne bi bilo več treba vladati. Seveda se prihodnost ni odvijala v skladu s to vizijo, za katero je verjel, da je znanstvena.

Ker so marksisti svoj nauk imeli za znanstvenega, absolutno zanesljivega, so bili neznansko netolerantni do drugače mislečih. Znanost, modernizacija, biti na strani prihodnosti – vse to je skoraj hipnotično privlačilo številne intelektualce in spodbudilo najobsežnejšo revolucijo vseh časov – komunistično revolucijo v Rusiji. Pretresljiv dokaz, kako praktično pomembno vlogo imajo ideje v dejanskem svetu!

Žal je povsod tam, kjer so marksistična politična gibanja prišla na oblast, nujno in brez izjeme zavladala diktatura birokracije, to je družba, ki ni bila niti najmanj podobna tisti, ki jo je obljubljal Marx. V njegovi ideji se je skrivala napaka: ali je dejanskost res materialna? So ljudje, ki jih mami čar materialnosti, res primeren »material« za brezrazredno družbo?

Po Marxu se je pojavil filozof, ki se je lotil področja morale in vrednot: Friedrich Nietzsche (1844-1900). Napadel je navezanost na obstoječ sistem vrednot, ki izvira iz stare Grčije in iz judovsko-krščanske tradicije, se pravi iz družb, ki so popolnoma drugačne od današnje. Krščanska tradicija namreč poudarja suženjsko moralo, ponižnost, šibkost, tolerantnost kot vrednote, kar je v nasprotju s tistim, kar opažamo v naravi in tudi v nasprotju s karakteristikami, potrebnimi za uspeh. Menil je, da moramo poiskati primernejši sistem vrednot. Zakaj ne bi raje spoštovali pogum, nadarjenost, drznost, junaštvo, domiselnost in kljubovalnost, ki označujejo »nadčloveka« z »voljo do moči«? Človek bi si moral »upati postati to, kar je«.

Nietzsche se je strinjal s Schopenhauerjem, da ni Boga in ne brezsmrtne duše, vendar je v nasprotju z njim menil, da je fizični svet ves svet, ki obstaja. Zato vrednote ne morejo biti nekaj transcendentnega. »Treba se je soočiti z najtežavnejšimi in najneprijetnejšimi resnicami o nas samih in jim pogledati naravnost v oči«, je dejal.

Čeprav je Nietzsche nacizem odklanjal in preziral, so bile njegove ideje in zamisel o nadčloveku odlična podlaga fašistični filozofiji. Nietzsche je sicer pri eksistencialističnih filozofih sprožil obravnavo moralnih vprašanj, kar traja še danes. Zelo močno je vplival tudi na umetnost, sicer pa je bil tudi sam eden največjih literarnih umetnikov med filozofi.


 

Filozofija brez idej

Po Kantu se je na področju filozofije dogajalo komaj kaj takega, kar bi prispevalo k poglabljanju duhovnih spoznanj o stvarnosti. V 20. stoletju se je zvrstilo več filozofskih struj, filozofi pa so bolj ali manj mlatili »prazno slamo«, saj niso ugotovili nič pomembnejšega. Utilitaristi so menili, da je dejanja potrebno presojati po koristnosti njihovih posledic. Ameriški pragmatisti so ugotavljali nezanesljivost naše spoznave. Veliko so se ukvarjali s povezovanjem matematike in logike (Frege, Russell), še več z analizo jezika ter jezikovnih formulacij (analitična filozofija), s problemi pomena izjav, smisla in resnice. Wittgenstein (1889-1951) je menil, da se mora razumna filozofija omejiti na svet, o katerem lahko govorimo, saj bi »postala nesmiselna, če bi to mejno črto prestopila«. In večina filozofov mu je v tem oženju obzorja zavesti zgolj na pojavni svet pritegnila.

Zatem je nastopilo obdobje eksistencializma (Heidegger, Husserl) v katerem so si prizadevali odkriti smisel življenja z raziskavo lastne eksistence. Pri raziskavi zavesti so se usmerili sistematično analizo doživljajev (»fenomenologija«), ne da bi se spuščali v kako duhovno globino. Prizadevali so si najti temelj za vrednote v svetu, ki nima nobenega objektivnega smisla in nobenega lastnega cilja ali namena.

V novi francoski filozofiji 20. stoletja je Bergson ponovno obudil spoznanja o notranji naravi stvari, govoril o notranjem svetu našega neposrednega spoznanja, o resničnosti, ki je kontinuum brez ločljivih enot itd. A brez večjega odziva. Jean Paul Sartre se je imel za zgodovinskega materialista in je poskušal uskladiti eksistencializem z marksizmom. Veliko se je ukvarjal z obravnavo vprašanj svobode posameznika.

Nekoliko zanimivejši je bil v novem času le avstrijski filozof Karl Popper (1902-1994), ki je dokazoval, da prepričanje, ki se je pojavilo v Newtnovem času – namreč, da znanost lahko ponudi zanesljivo spoznanje o svetu – zmotno. Vse so le – upajmo, da čedalje boljši – približki; obstoječe teorije nenehno zamenjujemo z boljšimi. Kritika je tisto, kar omogoča napredovanje. Družba, ki dopušča kritično razpravo, je učinkovitejša in uspešnejša od družbe, ki je ne dopušča. Po njegovem obstaja resničnost neodvisno od človeškega duha in se radikalno razlikuje od človeškega izkustva; in prav zato je ni mogoče nikoli neposredno doumeti. Popper je s svojimi idejami silovito napadel zagovornike idealne oblike družbe, Platona in Marxa.

Kot kaže, je filozofija v zadnjem času zašla v nekakšno idejno krizo, njeno vlogo pa je do neke mere prevzela sodobna znanost, saj je spremenila razumevanje pojmov, ki so izjemno pomembni za naše doživljanje sveta, na primer pojme časa, prostora, materije in fizikalnega predmeta. Znanstveniki tako postajajo tudi filozofi; tudi po izjavah, ki vse bolj spominjajo na filozofski besednjak.

Zgornje informacije povzete po viru /53/: Bryan Magee Poti filozofije



Ključni vprašanji

Za konec te filozofske razprave še dve zelo tehtni vprašanji:

Prvo vprašanje se glasi: ali je človek z umom sposoben dojeti svoje bistvo in spoznati pravo naravo stvarnosti? Odgovor je: NE. Um je le odlično orodje za analizo podatkov, toda spoznava in občutenje sta lastnosti, ki nimata nič z umom, pač pa z zavestjo. Iskanje prave narave stvarnosti se resnično začne šele znotraj sebe, v poglabljanje stika s svojim božanskim bistvom. Tu je moč najti prav vse odgovore. Um pa v tem procesu obstane pred vrati.

Toda naloga uma še zdaleč ni nepomembna. Brez njegove pomoči teh vrat ne bi našli. In tu je filozofska misel, predvsem misel Benedikta Spinoze dragocena: ne more obstajati nič, kar ni Bog. Bog mora biti koekvivalenten z vsem, kar je. Torej med človekom in Bogom ni razlike, gre za isti izvor (zavest, intelekt). Bog JE svet; fizični univerzum je njegovo telo, duhovno dojemanje Boga pa je kratko malo le drugačen način spoznavanja istega bivajočega. Ko človek spozna sebe, spozna Boga (Stvarnika).

Drugo vprašanje pa se glasi: ali je bila znanost doslej zainteresirana, da bi se človeštvo seznanilo s pravimi spoznanji o bivanju in z vizijo celotne resničnosti? Tudi ta odgovor je, po mnenju avtorja tega prispevka, negativen. Razlog postane jasen, ko spoznamo alternativno zgodbo o zgodovini tega planeta in globalni politiki, ki se odvija že tisočletja. Prav nič ni bilo prepuščeno naključju; planet vodijo sile iz ozadja, katerih interes je, da človek ostane neveden ujetnik vcepljenih predstav. Takšnega je namreč moč preprosto voditi in izkoriščati.

Tudi znanost je ves čas pod nadzorom istih sil, ki so doslej uspele človeška razmišljanja in percepcijo omejiti zgolj na materialno plat življenja, ki pa je le majhen del tistega, kar človek lahko spozna in kar v resnici je. Spoznanje prave identitete človeka in njegovih duhovnih potencialov je tisto, kar po dva tisoč letih naposled močneje trka na vrata in obenem tisto, kar gospodarje planeta vse bolj skrbi.