(Iz knjige Spregledano poslanstvo spolnosti – Tretje poglavje – Spolnost in religija)

Ob koncu prejšnjega poglavja smo obravnavali zgodovinski dogodek izgona iz raja. Poglejmo si zdaj, kako je isti dogodek popisan v Svetem pismu, v Genezi. Ko uporabimo nekaj ključev za dešifriranje simbolov, se nam zgodba razjasni kot beli dan.

Raj predstavlja stanje bivanja, ko je prisotna le ljubezen, brez vsake sebične primesi, primesi ega.

Adam in Eva sta v Raju, kjer sta živela povsem brezskrbno, utrgala sad s prepovedanega drevesa – jabolko (prepovedani sadež simbolizira orgazem) in si prislužila Božjo kazen.

Dovoljeno jima je bilo jesti z drevesa življenja, ne pa z drevesa spoznanja. Simbolični pomen izraza drevo življenja je človeško telo. Hrbtenica kot nosilni element telesa je namreč podobna narobe postavljenemu drevesu, z lasmi kot koreninami. Jesti z drevesa življenje je pomenilo uživati sadove telesa – izkušati vid, zvok, okus, voh in otip.

Prepovedano drevo, drevo spoznanja, umeščeno sredi raja, simbolično označuje organ, ki se nahaja sredi telesa – spolovilo. S prepovedjo jesti s tega drevesa je Stvarnik človeku želel preprečiti, da bi se pretirano ukvarjal s spolnimi organi, krepil živalske instinkte in spolnost izkoriščal po živalskem vzoru. Človeku je bila namreč spolnost dana za drugačen, višji namen kot živalim.

Znanje dobrega in slabega se nanaša na pojav polarnosti. S spolno ločitvijo, ki je usklajena s kozmičnim načelom dualnosti, smo pričeli svet doživljati skozi skrajnosti in nasprotja. Slabo prej ni obstajalo, pojavilo se je šele z odklonom od božanske spolnosti, ko se je rodil ego. Polarnost spolov se izraža tudi skozi prvi par: v Adamu prevladuje razum, v Evi pa čustva. Razum in čustva sta bivala v radostnih nebesih tako dolgo, dokler razuma ni zapeljala spiralna energija živalskih nagnjenj.

S tem ko sta zaužila prepovedan sad in zagrešila izvirni greh, sta Adam in Eva svojevoljno krenila po poteh sebičnosti ter izgubila Božjo milost. Soočila sta se s krutostjo sveta, v katerega sta bila pahnjena; tudi rojevanje je brez polne podpore duhovnih sil postalo naporno. Lemurijski človek je s tem krenil na pot duhovnega nazadovanja, na kateri je izgubil velik del svojih duhovnih sposobnosti in prirojenih moči, obenem pa je krepil svojo individualnost in svoj ego. Zgodil se je padec, ki ga z vsakim orgazmom oživljamo še danes.

Ko je orgazmični užitek postal prevladujoč motiv za spolni odnos, je živalski paritveni nagon prevladal, višji smisel spolnosti pa je prekrila tenčica pozabe. Spričo duhovnega nazadovanja sta Adam in Eva izgubila pravico do bivanja v nebeškem vrtu božanske samozadostnosti, ki je naravno dana ozaveščenemu, popolnemu človeku. Toda kot bomo videli kasneje, je bila pot v slepo ulico potrebna.

Za spolni padec so odgovorne »temne sile«, ki se iz naše spolne energije napajajo in jo izkoriščajo v lastno dobro. To sicer ni nič nenavadnega; podobno se zgodi z emocionalno energijo, kadar se izgubimo v vrtincu nebrzdanih čustev.

Nekoč mi ni šlo v glavo, zakaj so – kot pravi religija – vsi ljudje obremenjeni z izvirnim grehom, ko pa sta napako zagrešila le prva predstavnika človeške vrste. Brez razumevanja, kaj izvirni greh dejansko je, mi ni prišlo na misel, da isto napako – izgubljanje semena in spolne energije – ponavljamo še danes.

Človek je Raj zapustil skozi vrata seksa in le skozi ista vrata se lahko vanj vrne – z odpravo spolne napake torej. To pa bo lahko popravil le tako, da se bo od čutne spolnosti preusmeril v spolnost iz ljubezni.