Prav osupljivo je, kaj je v pičlem letu nastalo iz sodobnega človeka, čigar razmišljanje, vedenje in delovanje je bilo desetletja skoraj nespremenjeno. Lahko rečemo, da so se v zavesti homo sapiensa zgodili tektonski premiki, ki si jih nihče ni upal niti predstavljati. To trditev bomo v nadaljevanju preverjali skozi kopico argumentov, saj ne želimo česarkoli potvarjati ali pametovati brez objektivnega ozadja. Res je, življenje je nenehna sprememba, toda ob spremembah se velja vprašati, ali gre za pozitiven premik v smislu napredka človeka ali za korak nazaj, morda celo več korakov nazadovanja. Če se ne vprašamo, kaj se dogaja in kam nas bo to dogajanje pripeljalo, ni nobenih možnosti, da se morebitnim neljubim posledicam izognemo. Zato je danes čas za temeljit razmislek o tem, kaj se dogaja z nami in kam nas vse to vodi.

Nezemljan, ki bi periodično opazoval človeško družbo na našem planetu, bi ob tokratnem obisku opazil že na daleč vidne spremembe, ki se ne odražajo le na ljudeh in njihovih civilizacijskih navadah temveč tudi na naravnem okolju. Ljudje so nenadoma pričeli zakrivati svoje obraze z maskami, spremenili so vrsto človeških navad in običajev: ne rokujejo se več, ne družijo in ne srečujejo se več, opustili so svoja potovanja – bližnja in predvsem daljna, zaprli so se v svoje »mehurčke« in skrbijo, da bi se ne približali preveč drug drugemu. Pristali so celo na nekaj nezaslišanega: hišni zapor.

Nič manj dramatične niso postale stvari, ki zadevajo psihologijo človeka. Ker smo zapustili dvorane, gostilne, stadione, cerkve in druge prostore, kjer se je nekoč skozi medsebojne stike in odnose plemenitil človeški značaj in krepila človeška zavest, smo se odrekli možnostim za svoj osebnostni in duhovni napredek. Glavno polje za človekov napredek so seveda medsebojni odnosi, kjer skozi pristen pogovor, dogovor, soglasje, kompromis, konsenz, spoznavanje drugačnosti, razumevanje, sočutje, spolni stik in še kaj lahko pride do najpomembnejšega učinka: krepitve medsebojne ljubezni.

Očitno se krepijo nasprotni pojavi, ki nas od omenjenega cilja oddaljujejo. Vse bolj se zapiramo vase, postajamo vse bolj egocentrični in egoistični, netolerantni in nesočutni. Če v komunikaciji preko ekrana naletimo na drugačno mnenje, idejo ali stališče, nas nihče več ne sili v prilagajanje, razumevanje in sočutje, saj se lahko iz konteksta preprosto izklopimo in ostanemo pri svojem. Zapiramo se v krog enakomislečih. Stike s »težavnimi« znanci, prijatelji in sorodniki, ki se jim nekoč nismo niti poskušali izogniti, ker bi veljali za »nesocialne«, smo zlahka opustili in se tako prikrajšali za dragocene življenjske lekcije in pomembne izkušnje. Zunanji vpliv, ki nam je praktično odvzel svobodo, poskušamo uravnovesiti tako, da se odpovedujemo vsem drugim zunanjim vplivom.

Izguba mobilnosti, ki se kaže navzven, pa je prisotna tudi v glavah. Številnim se po letu čudne prakse zdi, da je povsem v redu čepeti predvsem doma, pozabili ali omejili so tudi nekoč običajne izlete v naravo, v bližnjo in daljno okolico.  Nedotakljivost, domačnost in intimo nekdanje svetinje – svojega doma – so pozabili in ga spremenili v učilnico, pisarno ali delovišče in ga na stežej odprli javnemu vpogledu skozi oko kamere domačega računalnika. Natrpani v domovih, kjer se zaradi izgube zaposlitve zadržujemo ali pa delamo od doma, oblegani od otrok, ki ne morejo v šolo, se počutimo vse bolj utesnjene; postali smo netolerantni, sitni, naveličani sebe in drugih. Številni so zaradi omejenega gibanja, pretiravanja s hrano, ki je postala zatočišče, sedenja pred TV, računalniškimi zasloni in telefonskimi ekrani, privedli svoje telo in zdravje v nezavidljiv položaj, iz katerega se je spričo razmer v zdravstvu težko izmotati.

Ob nakdanjih razkolih v družbi je čez noč vzniknila še kopica novih. Družba se je razslojila na tiste, ki smejo delati in tiste, ki ne smejo; tisti, ki smejo, pa zopet na one, ki životarijo in druge, ki v danem položaju bogatijo. Nič manj problematična ni delitev na tiste, ki verjameo v realnost pandemije in realno potrebo po zaščiti z maskami in cepivi, in druge, ki menijo, da gre za zlonameren podvig, namenjen bogatenju in krepitvi moči zločinskih klik, ki iz ozadja vodijo človeštvo v depopulacijo in globalni fašizem. Ti t.i. pristaši teorij zarot pa nasprotnike imenujejo naivne ovčice, ki brez pomisleka drvijo v svojo pogubo. Številna nekoč dobra prijateljstva so ob tej »nezdružljivosti« pogledov zvodenela ali se celo spremenila v bolj ali manj prikrito sovražnost. Oboji govorijo o »neodgovornem vedenja do drugih«, ki ga enim predstavlja grožnja zdravju širše sredine, drugim pa naivnost, strahopetnost in nesposobnost soočiti se z resnico, ki ji ni mogoče oporekati.

Predvsem skozi družbene medije je prišlo do realativizacije številnih vrednot in naravnih pogledov, ki jih ni mogoče odobravati. Prišlo je do izkrivljanja pogleda na prijateljstvo; imamo stotine spletnih prijateljev, a med njimi komaj koga poznamo. Rušijo nam naravni pogled na pomen spolov in na vlogo očeta in matere. Povzdigujejo istospolno usmerjene posameznike. Poskušajo nas zapeljati v absurdno zmoto, da je Zemlja ravna plošča. Navdušujejo nas za nezdrave načine življenja in povsem izkrivljajo pogled na resnično varnost, v imenu katere naj bi bilo povsem na mestu poteptati človeško dostojanstvo.

Marsikaj bi še lahko našteli, a že povedano je dovolj zgovorno. Takšen nenaden obseg sprememb se lahko pojavi le v vojnem času, ob prisotnosti dejavnika, ki človeka lahko prisili v najbolj neverjetne spremembe. To je seveda strah. Virus (v lat. »strup«) je postal sodobna mantra, ki nas vedno znova hipnotizira. Poteka prikrita vojna za našo zavest, za podjarmljenje našega duha, ki poteka povsem na informacijski ravni. Sistematično, nenehno, iz vseh komunikacijskih virov izvedeno obstreljevanje ljudi z informacijami, polnimi strahu, napolni človekovo podzavest z bojaznijo, ob kateri mentalno paraliziran pristane na vse, da bi si le rešil življenje pred hudo grožnjo. Takšen napad nanj je seveda možen le ob podpori sodobne informacijske tehnologije, ki se je desetletja pripravljala na takšen projekt. Vse večji pritisk tehnologije človeka nesporno vodi v vse večjo odtujenost od sebe, v vse hujšo odvisnost in nemoč, obenem pa prihaja do vse večjega onesnaževanja okolja z EM sevanji, ki nesporno prinašajo stopnjevano grožnjo našemu zdravju.

Oblastnim strukturam se ni potrebno pretirano truditi, da bi ovčice ostale v ogradi tudi po prenehanju nasilja. Zaradi čarovnije inercije človekovega uma številni ohranjajo neprijetne vzorce vsiljenega obnašanja tudi po tem, ko za to ni več razloga. Tako na primer po ukinitvi policijske ure ljudje zvečer še kar ostajajo doma, nosijo maske tudi tam, kjer niso zapovedane…

Homo covidensis je skupen naziv za informatiziranega, digitaliziranega, ekraniziranega, omreženega, v strahu utopljenega človeka, ki je pozabil na humanost, človeške dostojanstvo, sočutje in naravne vrednote ter utonil v novem tipu kapitalizma – podatkovnem kapitalizmu. Pristal je na kopico laži in popoln nadzor ob dramatični izgubi svoje suverenosti, intimnosti in človečnosti ter pasivno opazuje razcvet cenenega populizma.

Strahu se dandanes tako rekoč ni mogoče izogniti, ker prihaja v vedno novih frontah, ob novih »valovih pandemije«. Sprva je bila njegova ost naperjena zoper tiste, ki jih je strah smrti zaradi »pandemične bolezni«. Strah pred smrtjo je predvsem prizadel tiste pretežno materialistično usmerjene posameznike, ki verjamejo, da je smrt popoln konec. Duhovnosti odprti ljudje, ki verjamejo v neumrljivost duše, mu ne nasedejo. Pač pa jih je strah nasilnega cepljenja, ki ob sumljivi vsebini cepiv lahko pomeni počasno umiranje in hiranje, usihanje kakovosti življenja. A tudi tistih, ki se ne vdajo omenjenim strahovom, je lahko strah prihajajoče fašistične, razčlovečene in vsega življenjskega smisla oropane družbe v suženjsko servilnost prisiljenih posameznikov. Ta vizija, ki je bila že pred desetletjem predstavljena v vizijah nekaterih vplivnih organizacij (npr. Fondacija Rockfeller), se vse bolj približuje in na kitajskem dobiva vse razločnejše obrise. Na zahodu bi se lahko uresničila po uvedbi t.i. cepilnih potnih listov, ki so morda še bolj zlovešča metoda discipliniranja posameznikov.

Kako velik je pomen strahu, sem se zavedel že pred dobrimi dvajsetimi leti in se lotil raziskovanja, katerega prvi rezultat je bila knjiga Planet strahu (razprodana, na voljo pa je brezplačna e-verzija) in besedilna sekcija Premagati strah na nekaj let kasneje postavljeni spletni strani www.prisluhni.si. Spoznal sem, da je edino učinkovito zdravilo zoper njega – znanje. Pravo znanje. A tega manjka, kajti ni zaželeno, da bi se z njim človek dobro opremil, saj je z nevednim človekom mnogo laže manipulirati. V knjigi Človek je več sem v letu 2009 strnil številna svoja spoznanja in ugotovitve ter odstrl kopico dejstev, še kako potrebnih za širjenje ozkega materialističnega obzorja, v katerega smo ujeti. Celotna spletna stran, ki danes združuje že več kot 300 besedil in veliko zakladnico kazalcev na vire video, audio in tekstovnega gradiva, je namenjena širjenju obzorij in odstiranju resnice, zato je dragocen vir informacij za vsakogar, ki se želi dvigniti iz brezna neznanja.

Če je bilo človeku, ki velja za najvišje razvito bitje, doslej dopuščeno, da v sebičnosti, lenobi, laži in duhovni ignoranci preživi svoje življenje, dandanes ni več tako. Zdaj se od njega pričakuje, da uporabi svoj intelekt, poišče resnico, se vpraša o smislu življenja, razišče odnose, ki jih ustvarja, preveri ustreznost družbenih temeljev in vseh mehanizmov, ki določejo njegovo življenje in delovanje. Treba se bo odločiti, ali nam to, s čimer smo soočeni, ustreza ali pa bodo potrebne korenite spremembe. Nikoli na naših ramenih ni bilo takšne odgovornosti za prihodnost nas in naših potomcev kot dandanes.

Zato velja: zbudi se, homo covidensis!