Kaj je ustrezneje – da duša vodi telo ali obratno? Današnji človek je ujetnik svojega telesa in razuma, duša pa preživlja stisko. Kadar telo gospodari nad dušo, ima pohota prosto pot.
Ljubezenska strast, ki jo marsikdo zmotno enači z ljubeznijo, je skrivnostna sila, ki jezdi na spolnem ognju v nas. Tega oživljata dva dejavnika: spolni instinkt in pohota. K osebkom nasprotnega spola nas privlači spolni instinkt, pohota pa nas sili v spolni stik, ki ga vodi egova želja posedovati, prilastiti si tisto, kar lahko poteši spolno slo. Prilasti 
si našo vitalno energijo in ob slepečih telesnih senzacijah izčrpava telo.
Kako doživljamo pohoto? Preplavi nas silen val misli in čustev, upravljan z močno notranjo silo, ki se ji skorajda ni mogoče upreti. Usmerja nas k objektu poželenja, ki ga je treba osvojiti, da bi svojo spolno napetost lahko sprostili v njem. Tako močna in vztrajna je, da se zdi, da nas bo ugonobila in običajno je ne znamo drugače potešiti kot tako, da se ji predamo. V pohotnem dejanju občutena polarnost v obliki spolne napetosti je zelo vznemirljiva in njeno sproščanje prinaša močan, a kratkotrajen telesni užitek, ki mu sledi utrujenost.
Užitek je legitimna pravica človeka, ki največje amplitude doseže prav pri spolni združitvi z ljubljeno osebo. Usmerjeni predvsem v čutnost in telesnost pozabljamo, da je človek tudi in predvsem duhovno bitje, spolni stik kot edinstvena priložnost pa ni le fizični akt, temveč je tudi duhovno dejanje; je tudi pravica duše. V aktu združevanja teles ne pomislimo, da si tudi duša želi zbližati z dušo ljubljene osebe. Zlitje duš je dejanje globokega pomena za človeka s pomembnimi psihično-duhovnimi posledicami, ki se odražajo tudi na telesu in počutju. Prav pohota je tista, ki nas v slepeči želji po sprostitvi telesa uspava, da na dušo pozabimo.
Spolna želja brez ljubezni duše, brez duhovnosti, je živalska strast, ki zoži vidno polje človeka in omeji zaznavo zgolj na čutne vtise. Spolna strast je resda prijeten energijski pojav v telesu, a tudi nevaren in poguben strup, ki prevara um in srce ter nas zapelje v dejanja, s katerimi si nakopavamo dušni dolg.
Pohota je pojav, ki človeka spreminja v talca spolnega nagona. Nevarna je, ker se skrije za čustvovanje, za ljubezen. Strastna oseba marsikdaj meni, da je zaljubljena, v resnici pa je le žrtev pohote, najmočnejše prvine ega. V strastnem odnosu za zadovoljitev lastnih dušnih potreb niti potreb partnerja ni prostora. Tudi žrtev strastneža je nemalokrat prepričana, da gre za izkazovanje goreče ljubezni, ki se ji velja prepustiti. Vendar pa pohota po opravljenem dejanju, v katerem običajno primanjkuje nežnosti, pokaže svoj pravi obraz. Spolni partner za pohotneža v hipu preneha biti zanimiv. Ko strast izživimo, za njo ostane le pepel in izčrpano telo.
Treba je vedeti, da pohota in spolni instinkt delujeta skupaj, vendar sta dva ločena pojava. Instinkti ali nagoni so modrosti Stvarnika, položene v telo, da to lahko ubrano deluje. So orodja duše za modro upravljanje s telesom. Spolni instinkt je eden izmed najpomembnejših nagonov, ki zagotavlja razmnoževanje in ohranitev vrste. Ego, ki ne pozna drugega kot sebe, si prizadeva, da bi ga uničil, kot tudi druge instinkte. Zatrt spolni nagon povzroči homoseksualnost. Ko ego uniči nagon po preživetju, napravimo samomor. Posledica uničenega prehranjevalnega nagona je bulimija. Droge so posebno nevarne, ker uničujejo instinktivni center in zatrejo vse instinkte.
V krogu poznanih ljudi se pohota običajno ne zbudi. Fizični izgled osebe, ki jo je sprožila, ni najpomembnejši. Ne loči med starimi in mladimi, velikimi in majhnimi, debelimi in suhimi. Zato je veliko pedofilije. Presoja je estetska, kulturna ali instinktivna, pohote pa to ne zanima.
Pohota je povezana z vodo, s potrato, z izpuščanjem, izločanjem, razlivanjem. Sperma je semenska voda. Uriniranje, izločanje, pa tudi stiskanje mozoljev in kopanje v kadi so z vodo povezani dogodki, ki povzročajo užitke.
Spolnost je, dokler ne dosežemo ustrezne ravni zavesti, vir, iz katerega se napajajo vse psihološke pomanjkljivosti. Ko pa zavest preseže določen prag, je spolnost edinstveno orodje telesnega in duhovnega napredka.
Nasprotje pohote je spolna čistost. Tako pohota kot čistost imata ženski značaj.
Zgodovinski pogled
Pojav pohote je povezan z dogodkom, v Svetem pismu imenovanem izvirni greh. Prišlo je do trganja prepovedanega sadu, ob čemer sta Adam in Eva nenadoma spoznala, da sta gola; pojavil se je sram, obenem pa sta se zavedla svoje krivde, zato sta se pred Bogom skrila. Izgnana sta bila iz raja in bila prisiljena v stisko in trpljenje.
Zgodovinski razvoj človeka je v marsičem prekašal znanstveno fantastiko. Kot je bilo omenjeno že v besedilu o ponosu, je s spustom duše v materijo – ko se je ta pričela odevati v snovna telesa – prišlo do oženja in osredotočanja zavesti na čutne vtise, zavedanje duhovne narave človeka pa je pričelo bledeti. Vstopili smo v proces izgradnje individualnosti, ki je tudi proces razduhovljenja, in pričeli izgubljati stik s kozmičnim Izvorom, z Očetom-Materjo.
Proces izgradnje individualnosti je lahko stekel po tem, ko je v zgodnji fazi lemurijskega obdobja prišlo do spolnega razlikovanja. S tem je bila spoznavanju sebe dana močna spodbuda. Pred tem dvospolno človeško bitje je dobilo enospolno telo ter spolni nagon – spolno privlačnost. Spolni človek je po novem do potomstva lahko prišel le v stiku z nasprotnim spolom. Ker je bilo v obdobju zgoščanja materije duši težko bivati v snovnem telesu, je bil človeku kasneje dan še pomemben element, ki mu je bivanje v telesu napravil privlačnejše in omogočil boljše povezovanje duše s telesom – spolni užitek.
Odločilnega pomena za ves nadaljnji razvoj je bilo, da prišlo do odklona od dotedanje spolnosti, ki bi jo lahko imenovali »božanska«. Človek je zapadel očaranosti s telesom, ki je nenadoma postalo njegov fokus. Ko se je pričel vse bolj istovetiti z njim, se je rodil ego, zavest o njegovi pravi naravi pa je vse bolj kopnela.
Človeškemu bitju spolnost ni bila – tako kot živalim – dana le kot sredstvo za reprodukcijo temveč je bila zamišljena tudi kot funkcija plemenitenja s spolno energijo, kar lahko drastično pospeši materialno-duhovni napredek. Kateremu dejanju – če ne dejanju ljubezni – bi bilo to funkcijo primerneje pridružiti? O tem sem pisal v več člankih, predvsem pa v knjigi Spregledano poslanstvo spolnosti. A razvoj je krenil po poti, ki bolj kot plemenitenju duše služi izgradnji individualnosti. Prišlo je do pojava ega, entitete, ki se napaja iz izlite spolne energije. Da bi se ta lahko razvijal in krepil, je potreboval veliko energije, za katero je bilo poskrbljeno prav z obravnavanim dejavnikom. Pohota, ki je človeka vabila v intenzivne spolne izkušnje, je tako postala prvi agregat ega, ki so mu nato sledili še drugi – ponos, pohlep, nezmernost, zavist, lenoba in jeza.
Z rojstvom ega je bilo potrebno poskrbeti za duhovni mehanizem za preprečitev njegovega škodljivega delovanja. To je bilo uresničeno skozi zakon karme. S tem, ko je človek z umom in čustvi, zamračenima z egom, pričel rušiti naravno harmonijo in kršiti kozmične zakone, je pričel kopičiti svoje dušno breme – karmo, ki teži k izravnavi v naslednji inkarnaciji. Tako so prekrški uravnoteženi z lekcijami, ki so na poti napredka duše priložnost za krepitev zavesti. Prestopki na spolnem področju povzročijo etrsko-astralne poškodbe subtilnih teles in ustvarjajo posebne vrste karmo, imenovano karmasaja. Njena značilnost je, da jo je potrebno poplačati z bolečino.
Spolni ogenj
Tako kot ima človek fizično mater in očeta, ima tudi kozmično mater in kozmičnega očeta, ki sta starša njegove duhovne biti, duše. Kozmičnega očeta imenujemo v krščanstvu Bog Oče, kozmično mater pa Sveti Duh, ki uresničuje Očetovo vizijo in se odraža v nas na različne načine, med drugim tudi kot energijska kača Kundalini. Poleg njiju obstaja še cela vrsta duhovnih bitij, ki sodelujejo pri razvoju človeških bitij in ga usmerjajo.
V človeka je položen spolni ogenj kot njegova največja moč. Iz njega se napaja vse, tudi čustva. Ta ogenj je dar Kozmične Matere in duhovnega bitja, ki ga v krščanstvu poznamo kot Luciferja. (Luciferja ne smemo enačiti s hudičem, Satanom; Lucifer je prinašalec luči, skušnjavec, ki prinaša pomembne lekcije za naš napredek). Zaradi spolnega padca je prišlo do preusmeritve nadzora nad spolnim ognjem od kozmične Matere k egu.
Že alkimisti so vedeli, da v človeškem bitju obstajata dva ognja: merkurjev ali žvepleni ogenj, ki je vir napredka, in arzenični ogenj, ki je vir pohote in hrana egu.
Merkurjev ogenj se pojavi spontano, brez spodbude fantazij, pripomočkov in prizadevanj partnerja; je dar kozmične Matere. Ženska, ki ljubi, ima močan merkurjev ogenj, ki spodbudi tudi partnerjevega. Ta ogenj je v napredni spolnosti možno transformirati, vibracijsko spremeni in takrat postane močan dejavnik našega telesno-duhovnega napredka. Isti ogenj je tudi vir ustvarjalnosti umetnikov, glasbenikov in drugih ustvarjalcev, ki jih neuslišana ali tragična ljubezen vodi na polje ustvarjanja.
Arzenični ogenj pa budijo pornografija, spolne fantazije, zapeljive geste, telesni vonj, masturbacija in drugo, kar je po okusu ega. Včasih zadostuje že en sam pogled privlačne osebe. V sodobnem svetu, v katerem nas nenehno zasipajo z informacijami, ne manjka spodbud zanj. Arzenični ogenj se usmeri po volji temnih sil. Uporabljajo ga črni magi in ga ni mogoče izkoristiti v naš prid.
Oba ognja nastopata v nas v različnih razmerjih. Predati se spolnemu ognju ni napačno, če arzeničnega ognja ni preveč. Pomembno je zavestno uporabljati ga, da delujejo v našo korist – zavedati se, kaj se v nas godi in skrbeti za to, da se v čim večji meri izognemo negativnim vplivom. Spolni ogenj je uporabljen je na pravi način, kadar smo zavestni in spolno željo združimo z duhovno potrebo. V nasprotnem primeru je plen negativnih sil, ki jo izkoristijo v svoje dobro. Podobno je tudi na fizični ravni: nadzorovani ogenj v motorju opravlja pozitivno delo pri pogonu vozila, nenadzorovani v strehi pa povzroči uničenje in tragično izgubo.
Odkloni od naravne spolnosti
V sodobnem času se nasprotja v dualnem svetu vse bolj relativizirajo, kar se vse bolj kaže tudi na področju spolnega vedenja; priča smo menjavi spolnega vedenja, pozdravljanju istospolnosti, izkrivljenim pogledom na poslanstvo ter vlogo spolov in še marsičemu. Predstave o tem, kaj je naravno, primerno in ustrezno, se spreminjajo, karmične posledice spolnih prekrškov pa ostajajo enake.
Spolne odklone razvrščajo v dve skupini, ki sta poimenovani po dveh Adamovih ženah. V Kabali je zapisano, da sta se imenovali Lilith in Nahemah. Tako v »lilith spolnost« sodijo prekrški, ki oddaljujejo spolnost od življenja, ki torej spolnost zatirajo, jo dušijo in ji jemljejo moč: spolne fantazije, masturbacija, pornografija, istospolni seks, splav, kontracepcija, spolna abstinenca … Tu gre tudi za precej subtilne oblike, ki jih marsikdo ne loči od normalnega spolnega vedenja – denimo spolna fantazija ali kontracepcija.
Kako pri lilith spolnosti pride do usihanja spolne energije? Spolna fantazija in pornografija prekinjata realen tok življenja, davita um in ustvarjata željo po zadostitvi, ki pa je ne more biti. Kdor sanjari o surovih telesnih strasteh, neumno troši svojo dragoceno vitalno energijo in krepi pohoto. Pogosto samozadovoljevanje poleg izgube vitalne moči ustvarja škodljive psihološke učinke, ki vodijo k prezgodnjemu izlivu semena, v impotenco in sterilnost. Moški s semenom izlije kopico dragocenih mineralov in ionov, izgublja melatonin in slabi češariko, kar slabi moč njegovega magnetnega polja in pospešuje proces staranja. Razlita spolna esenca in energija sta hrana egu in larvam, resničnim energijskim bitjem, ki se hranijo z našo zavestno energijo.
Homoseksualnost je spolnost brez polarnosti. Ko spolnost ne more več opravljati svoje naravne vloge, ko izmenjave energije med spoloma ni več, se proces dekadence odvija pospešeno. Razmah homoseksualnosti pomeni zaton rase.
V drugo vrsto deviantne spolnosti, v »nahemah spolnost«, sodi pretiravanje v spolnosti, njena zloraba, kar povzroči propad osebkov zaradi izčrpanosti. Sem sodi prostitucija, spolne prevare, prešuštvo, spolne orgije in zapeljevanje, pa tudi opolzko vedenje, preklinjanje in podobno. Zapeljevanje po vzoru Donjuana zmanjšuje ugled ženske v spolnem odnosu, jo ponižuje in skruni njeno osebnost; temelji na prikritem sovraštvu do nasprotnega spola in želja po samopotrjevanju. Pri zapeljivcu tipa Casanove pa je prisotna nenasitna želja po spolnih užitkih, vendar ob nekoliko bolj pozitivnem, prijaznejšem odnosu do žensk.
Preveč spolnosti vodi v dolgočasje, iz katerega marsikdo išče izhod v eksperimentiranju, v spolni perverznosti, v ekscesih. Spolna želja z nasiljem v partnerstvu je sadizem, usmerjena proti sebi pa mazohizem.
Čeprav je na prvi pogled videti drugače, je lilith spolnost nevarnejša od obeh, ker nas oddaljuje od vira energije, ga »suši«, da nazadnje presahne. To vrsto spolnega odklona mediji, ki so orodje v rokah močnih egov, spodbujajo. Izčrpani ljudje so pasivni, nekritični in lahko vodljivi. Zaradi razširjene lilith spolnosti je dandanes spolnega ognja v nas vse manj, pri marsikom je skoraj ugasnil. Ob norem civilizacijskem tempu nimamo več energije, niti časa, interes za spolnost pa kopni. To je velika škoda, saj tako umiramo na obroke.
Če pohote ne brzdamo, raste. Različne oblike pohote so nastale v našem umu iz vtisov erotične narave. Napačen odziv nanje v naši psihi rojeva nove agregate ega, ki delujejo kot energijske pijavke. Če denimo moški opazuje zapeljivo žensko in ne transformira vtisov, se spopada z željo, da bi jo imel. Takšna želja se preoblikuje v agregat, nečloveški element, v obliko ega pohote, ki se prilepi v skupek nehumanih agregatov ega; ti imajo na nas vse močnejši vpliv. Predajanje pornografiji, spolnim fantazijam ali celo konkretnejšim oblikam spolne deviantnosti vodi človeka v začaran krog, iz katerega je izhod vse težji.
Pohotnež se bo v naslednji inkarnaciji rodil z vitalnim telesom, ki ne bo pravilno polarizirano; imel bo homoseksualna ali lezbična nagnjenja. Homoseksualnost je v splošnem posledica zlorabe spolnosti v predhodnem življenju. Tudi nekatere bolezni, denimo pljučnica, so tipična karmična posledica čutnega pretiravanja ali razuzdanosti v minuli inkarnaciji.
Preseganje pohote
Pohota je prvorojena lezija ega in zadnja, ki jo uničimo. Z njo se soočamo v bolj izrazitih ali v nežnejših oblikah; nihče tu ni izvzet. Pomembno je, da si to priznamo in se lotimo dela na sebi.
Marsikdaj se pohota, ko jo prepoznamo in na videz »obračunamo« z njo, umakne. Menimo, da smo jo izkoreninili, a se je le potuhnila na globlje ravni. Prebudi se, ko to najmanj pričakujemo. Zadostuje en sam vtis, ena slika in odpre se vrelec, ki ga je zelo težko zajeziti.
Nasprotje pohote je čistost. Že Jezus je oznanjal, da je telo sveto; čistost je delovanje ob zavedanju svetosti telesa. Svetosti brez čistosti ni. Spolna in tudi duhovna čistost pomeni uporabo telesa in energije tako, da služi božanskemu namenu, v skladu z voljo kozmične Matere in Očeta. Izraza »čistost« v pomenu spolne čistosti dandanes skorajda ne uporabljamo, pač pa jo razumemo v pomenu zunanje, fizične čistosti, snažnosti, in jo redkokdaj uporabimo v zvezi z duhovno čistostjo. A nečistih misli v naši psihi ni nič manj kot nečistoč v zunanjem svetu.
Čistost se začne pri čustvih. Emocije so tiste, ki usmerjajo spolno energijo. Prizadevanje za čistost ni represija temveč zavesten nadzor in ravnanje na podlagi svobodne odločitve, z upoštevanjem svetosti telesa in duše. Prvi korak je ustrezen (čustven) odnos do telesa. Krščanska dogma se spolnosti in telesnosti izogiba, ker se zaveda, kako težko je obvladovati spolno silo pri ljudeh, ki še nimajo ustrezne duhovne zrelosti. Dandanes svetosti telesa ne priznavamo; prebadanje (piercing), tetoviranje, lepotne operacije in podobna nasilna dejanja proti telesu kažejo, da telo obravnavamo podobno kot tržno blago, ki mu želimo povečati vrednost. Omejujemo se le na zunanji videz, kar pa je voda na mlin pohote.
Odmakniti se od pohote je možno le, če okrepimo zavest in začnemo svojo notranjost in počutje pozorno opazovati. Problem je, ker je naša zavest bolj ali manj speča. Pohoto premagati ni lahko kajti njene sestavine bivajo na vseh 49 nivojih podzavesti.
Pohota deluje skozi vse čute, zato je treba nadzorovati vse zaznave. Povezuje se s požrešnostjo, zato je ob razgrajevanju pohote potrebno zasledovati tudi načelo zmernosti. Zatrta pohota pogosto izbruhne v obliki pretirane ješčnosti.
Pri obvladovanju pohote si pomagamo z opazovanjem, študijem, meditiranjem, transformacijo vtisov in še čem. Treba je opazovati, kako se giblje v petih centrih, predvsem v čustvenem, intelektualnem in instinktivnem. Začeti je treba z nadzorom misli, z izbiranjem vtisov, na katere se vežemo. Izogibamo se pornografiji, vulgarnim pogovorom, zapeljivim zvokom, napeljevanju k spolnosti, zapeljivim vonjem, spolnemu provociranju, dvoumnemu govorjenju, zapeljivim gestam, samozadovoljevanju in podobnemu, kar deluje spodbujevalno na ego pohote. Najučinkovitejše se je pohote lotiti z napredno spolnostjo oziroma s spolno magijo, za kar pa je potrebno veliko znanja.
Golota je izraz čistosti. Pohota teži k pokrivanju teles. Izrazi se tam, kjer ni naravnosti.
Spolna reakcija je nekaj normalnega. Problem nastane, če je ne obvladamo. Če pohoto zatiramo, ne da bi jo razumeli, se padec lahko zgodi še hitreje. Kar pometamo pod preprogo, prej ali slej plane na plan. Treba je razumeti potrebo po užitku, vendar brez zlorabe. Soočeni smo s paradoksom: užitek mora obstajati, da se duša in telo povežeta, vendar pretiravanje povzroči, da telo prevlada nad dušo. Vedno je treba iskati ravnovesje. Človek, ki želi delovati prav, hodi po rezilu britve.
S pohoto se ni igrati. Droben prožilni spodrsljaj – vtis, beseda, pogled – ima lahko dramatične posledice. Zato nasvet: ne podajajte se na kraj skušnjav, ne vtikajte glave v levje žrelo!
